![]() |
Triton |
Triton - Neptun I | |
---|---|
oddaljenost od planeta | 354.760 km od Neptuna |
premer lune | 2700 km |
masa lune | 2,14x1022 |
Triton je sedmi in daleč največji od Neptunovih satelitov.
Odkril ga je Lassell leta 1846 samo nekaj tednov po odkritju Neptuna.
V grški mitologiji je bil Triton bog morja, sin Pozejdona (Neptune); običajno je upodobljen, kot da bi imel glavo in trup človeško ter ribji rep.
Triton je bil obiskan samo z enim vesoljskim vozilom, Voyager 2 25. avgusta 1989. Skoraj vse, kar vemo o njem, prihaja iz tega srečanja.
Tritonova orbita je retrogradna. Je edina velika luna, ki se vrti
"nazaj". Druge lune z retrogradnimi orbitami so Jupitrove
lune Ananke, Carme,
Pasiphae in Sinope ter Saturnova Feba, ki pa imajo vse manj kort 1/10 premera Tritona. Triton ni mogel
nastati iz prvotne solarne meglice v tej konfiguraciji;
nastati je moral nekje drugje (mogoče v Kuiperjevem pasu?)
in ga je kasneje ujel Neptun (mogoče z trčenjem s kakšno drugo, zdaj razbito Neptunovo
luno). Scenarij z ujetjem ne velja samo za Tritonovo orbito, ampak tudi za nenavadno
orbito Nereide in za energijo, ki je potrebna za taljenje in
razločevanje Tritonove notranjosti.
Zaradi retrogradne orbite plimni vplivi med Neptunom odvajajo energijo iz Tritona in zato znižujejo njegovo orbito. Nekoč v daljni prihodnosti bo Triton ali razpadel (in mogoče bo nastal prstan) ali pa trčil na Neptun.
Nenavadna narava Tritonove orbite, podobnost osnovnih značilnosti med Plutonom in Tritonom in zelo ekscentrična narava Plutonove orbite, ki prečka Neptunovo, namigujejo na neke zgodovinske povezave med njima. Kakšna povezava pa bi to točno bila, je za zdaj popolna uganka.
Tritonova os rotacije je
prav tako nenavadna, nagnjena je za 157 stopinj glede na Neptunovo
os (ki pa je nagnjena za 30 stopinj od ravnine Neptunove orbite). To je na orientaciji
glede na Sonce nekako podobno Uranu, ki
kaže svoja polarna in ekvatorialna področja izmenično proti Soncu. To verjetno
povzroča radikalne sezonske spremembe, medtem ko se najprej eden, nato pa drugi pol
obračata proti sončni svetlobi. Med srečanjem Voyagerja
2 je bil proti Soncu obrnjen Tritonov južni pol.
Tritonova gostota (2,0) je nekoliko večja kot pri Saturnovih ledenih lunah (npr. Rea). Triton je verjetno sestavljen iz le 25% vode, preostalo pa je kamnit material.
Voyager je našel na Tritonu atmosfero, čeprav je zelo redka (gostota okoli 0,01 milibara); sestavljena je večinoma iz dušika in nekaj malega metana. Tanka plast meglice se razteza do 5-10 km višine.
Temperatura na površju Tritona je samo 34,5 K (-235 C), tako hladno kot na Plutonu. To je delno zaradi visokega albeda (0,7 - 0,8), kar pomeni, da je le malo že tako borne Sončeve svetlobe vsrkane. Pri tej temperaturi zamrznejo tudi metan, dušik in ogljikov dioksid.
Zelo malo kraterjev
je vidnih; površje je razmeroma mlado. Skoraj celotna
južna polobla je pokrita z "ledeno kapo" zmrznjenega dušika in metana (desno).
Celotno površje Tritona obsegajo zapleteni vzorci dolin in grebenov. Verjetno so posledica ciklov zamrzovanja in taljenja.
Najbolj zanimiva (in popolnoma
nepričakovana) značilnost tega nenavadno zanimivega sveta so ledeni vulkani.
Izbruhani material je verjetno tekoči dušik, prah ali pa metanove sestavine, ki izvirajo
izpod površja. Ena od Voyagerjevih slik prikazuje steber izbruhanega materiala, ki se
dviga 8 km visoko in razširja 140 km daleč (levo).
Triton, Io in Venera so poleg Zemlje edina telesa v sončnem sistemu, ki so znana po svoji
vulkanski aktivnosti v današnjem času (čeprav je bil tudi Mars
nekoč vulkansko aktiven). Zanimivo je tudi, da se v zunanjem sončnem sistemu dogajajo
precej drugačni vulkanski procesi. Izbruhi na Zemlji in Veneri (ter Marsu) so poganjani z
notranjo toploto, izbruhan pa je kamnit material. Iini izbruhi so verjetno posledica
plimnih vplivov Jupitra, izbruhan material pa je žveplo in njegove spojine. Tritonovi
izbruhi so posledica sezonskih otoplitev zaradi Sonca, material pa je iz zelo hlapljivih
snovi.
To je konec Hitrega ogleda. Za obisk ostalih svetov pojdite na Pregled in sledite povezavam na dnu vsake strani.
Original: | Bill Arnett |
prevod in priredba: | Gregor Rakar |
komentarji in predlogi na slovensko verzijo | |
zadnja sprememba: | 17. december 2000 |