|
Pluton |
|
| Pluton | |||
|---|---|---|---|
| oddaljenost od Sonca | 5.913.520.000 km (39,5 AE) |  |
 |
| premer planeta | 2.274 km | ||
| masa planeta | 1,27x1022 kg | ||
Pluton je najbolj oddaljen planet od Sonca (običajno) in daleč najmanjši. Pluton je manjši kot sedem največjih lun v sončnem sistemu (Luna, Io, Evropa, Ganimed, Kalisto, Titan in Triton).
V rimski mitologiji je bil Pluton (grško: Had) bog podzemlja. Planet je svoje ime mogoče dobil (po veliko drugih predlogih) zaradi svoje velike oddaljenosti od Sonca, da je potem v temi, in mogoče zaradi tega, ker sta "PL" začetnici Percivala Lowella.
Pluton je bil odkrit leta 1930 po srečnem naključju. Izračuni, ki so se kasneje izkazali za napačne, so napovedovali planet za Neptunom (osnovani so bili na gibanjih Urana in Neptuna. Ne da bi vedel za napako, je Clyde W. Tombaugh na Lowellovem observatoriju v Arizoni opravil zelo pazljivo raziskavo neba, ki je pokazala Plutona.
Po odkritju Plutona so kmalu ugotovili, da je premajhen, da bi motil orbite drugih planetov. Iskanje Planeta X se je nadaljevalo, toda našli niso nič. Najbrž tudi nikoli ne bodo: motnje gibanja izginejo, če uporabimo maso Neptuna, ki jo je ugotovil Voyager 2. Desetega planeta ni.
Pluton je edini planet, ki ga vesoljska vozila še niso obiskala. Celo Hubblov vesoljski teleskop lahko razloči le največje
značilnosti na površini (levo in zgoraj).
Na srečo ima Pluton satelit Haron. Odkrit je bil leta 1978 in to tik preden se je Plutonova orbitalna ravnina premaknila z robom proti notranjemu sončnemu sistemu. Zato je bilo možno opazovati precej prehodov Plutona čez Haron in obratno. S pazljivim izračunavanjem, katero telo in njegov del bo kdaj prekrit, in z opazovanjem svetlobnih krivulj do lahko astronomi naredili grob zemljevid svetlih in temnih področij na obeh telesih.
Plutonov polmer ni natančno znan. JPL-jeva vrednost 1137 km je podana z napako +/- 8 km, skoraj en odstotek.
Čeprav je vsota mas Plutona in Harona dobro znana (lahko se določi z pazljivim merjenjem periode Haronove orbite in osnovno fiziko), sta posamezni masi težko določljivi, ker je potrebno določiti njunu medsebojno gibanje okoli središča mase sistema in zato so potrebna precej bolj natančna merjenja - tako sta majhna in oddaljena, da ima celo HST težave. Razmerje njunih mas je verjetno med 0,084 in 0,157. Še več opazovanj bo opravljenih, toda veliko natančnejših podatkov ne bomo dobili, dokler ne bo tja poslano vesoljsko vozilo.
Pluton je drugo najbolj kontrastno telo v sončnem sistemu (za Japetom). Raziskovanje izvora teh kontrastov je eno od prvih ciljev predlagane odprave Pluto Express.
Nekateri menijo, da bi Pluton lažje klasificirali kot velik asteroid ali komet, kot pa planet. Nekateri tudi menijo, da je največji objekt Kuiperjevega pasu (ti so znani kot Trans-Neptunovi objekti). Sicer je precej možnosti za drugo različico, toda Pluton je bil tudi zgodovinsko označen kot planet in verjetno bo tako tudi ostalo.
Plutonova orbita je zelo ekscentrična. Trenutno je bližje Soncu kot Neptun (tako je bilo od januarja 1979 do 11. februarja 1999). Pluton rotira v nasprotni smeri od večine ostalih planetov.
Pluton je v 3:2 resonanci z Neptunom, kar pomeni, da je Plutonova orbitalna doba natančno 1,5 krat daljša od Neptunove. Njegov orbitalni nagib je prav tako precej večji kot pri ostalih planetih. Čeprav izgleda, da Plutonova orbita križa Neptunovo, v resnici to ne drži in tako ne bosta nikoli trčila. (Tu je bolj podrobna razlaga - v slovenščini.)
Tako kot pri Uranu je tudi pri
Plutonu ravnina ekvatorja skoraj pravokotna na ravnino njegove orbite.
Površinska temperatura na Plutonu se spreminja med -235 in -210 C (38 do 63 K). "Toplejša" območja se približno pokrivajo z območji, ki izgledajo temneje na optičnem delu spektra.
Plutonova sestava je neznana, toda njegova gostota (okoli 2 g/cm3) kaže, da je verjetno iz mešanice 70% skal in 30% vodnega ledu, kar je precej podobno Tritonu. Svetla področja na površju so verjeno pokrita z ledovi dušika ter z manjšim deležem (trdnega) metana in ogljikovega monoksida. Sestava temnejših področij ni znana, vendar so področja temna zaradi prvotnega organskega materiala ali zaradi fotokemičnih reakcij, povzročenih z kozmičnimi žarki.
O Plutonovi atmosferi je znanega le malo, je pa najbrž sestavljena večinoma iz dušika ter iz nekaj ogljikovega monoksida in metana. Je izredno redka, površinski pritisk znaša le nekaj mikrobarov. Plutonova atmosfera verjetno obstaja kot plin le, ko je Pluton blizu svojega perihelija; večino Plutonovega dolgega leta so atmosferski plini zamrznjeni. Blizu perihelija je mogoče, da nekaj atmosfere "ubeži" v vesolje, mogoče celo v povezavi s Haronom. Odprava Pluto Express naj bi prišla do Plutona, dokler je atmosfera še plinasta.
Nenavadna narava orbit Plutona in Tritona in podobnost grobih značilnosti med Plutonom in Tritonom kaže na nekaj zgodovinskih povezav med njima. Včasih so menili, da je bil Pluton nekoč Neptunov satelit, toda danes je to precej malo verjetno. Bolj popularna teorija govori o tem, da je bil Triton, tako kot Pluton, v neodvisni orbiti okoli Sonca in ga je kasneje ujel Neptun. Mogoče so Triton, Pluton in Haron edini še preostali člani velikega razreda podobnih objektov, katerega preostali do bili "izstreljeni" v Oortov oblak. Tako kot Zemljina Luna je verjetno tudi Haron nastal zaradi trčenja Plutona z drugim telesom.
Pluton lahko opazimo z amaterskimi teleskopi, vendar to ni lahko. Obstaja precej spletnih strani, ki prikazujejo trenutne položaje Plutona (in ostalih planetov) na nebu, vendar so potrebne precej bolj podrobne karte in pazljiva opazovanja skozi več mesecev, da bi ga tudi sicer našli. Primerne karte lahko naredimo z planetarijskimi programi.
| Original: | Bill Arnett |
| prevod in priredba: | Gregor Rakar |
| komentarji in predlogi na slovensko verzijo | |
| zadnja sprememba: | 25. april 2001 |
