Ganimed

Ganimed je sedmi in največji od Jupitrovih satelitov. Ganimed je tretji od Galilejevih lun.

Ganimed je bil zelo lep trojanski deček, ki mu je Zeus dal nalogo, da je postal točaj bogovom.

Odkrila sta ga Galileo in Marius leta 1610.

Ganimed je največji satelit v sončnem sistemu. Po premeru je večji od Merkurja, toda ima samo polovico njegove mase. Ganimed je precej večji kot Pluton.

Pred prihodom Galilea k Ganimedu so domnevali, da sta Ganimed in Kalisto iz kamnitega jedra, ki ga obkroža velik plašč iz vode in vodnega ledu (in da sta Titan in Triton podobna). Prvi podatki iz Galilea zdaj kažejo, da ima Kalisto enakomerno sestavo, medtem ko je Ganimed iz treh plasti: majhnega jedra iz staljenega železa ali železa in žvepla, ki ga obkroža kamniti silikatni plašč z ledeno skorjo na vrhu. Pravzaprav je Ganimed precej podoben Ii, le da ima Ganimed še zunanjo plast ledu.

Ganimedovo površje je skoraj enakovredna mešanica dveh tipov terena: zelo starih, precej krateriziranih temnih področij (levo) in nekoliko mlajših (a še vedno starih) svetlejših področjih z obsežno mrežo brazd in grebenov (desno). Njihov nastanek je najbrž tektonske narave, vendar so podrobnosti še nejasne. V tem pogledu je Ganimed najbrž bolj podoben Zemlji kot pa Veneri ali Marsu (čeprav ni nobenih dokazov o nedavni tektonski aktivnosti).

HST je pred kratkim odkril dokaze o tanki kisikovi atmosferi na Ganimedu, precej podobni tisti na Evropi (vendar to zagotovo ni dokaz obstoja življenja).

Podobne grebene in brazde lahko vidimo na Enceladu, Mirandi in Arielu. Temna področja so podobna površju Kalista.

Močno krateriziranje je vidno na obeh tipih površja. Gostota kraterjev nakazuje na starost Ganimeda od 3 do 3,5 milijarde let, kar je podobno Luni. Kraterji prekrivajo sisteme brazd in te jih prav tako prekrivajo, kar pomeni, da so brazde tudi zelo stare. Razmeroma mladi kraterji z žarki izmetane snovi so tudi vidni (levo).

V nasprotju z Luno pa so kraterji precej ravni, nimajo prstana gora in središčnih depresij, ki so značilni za kraterje na Luni in Merkurju. To je verjetno posledica precej šibke narave Ganimedove ledene skorje, ki lahko skozi geološki čas plava in se tako izravnava. Starodavni kraterji, čigar relief je skozi čas izginil in pustil samo "duh" kraterja, se imenujejo palimpsesti (desno).

Galilejev prvi mimolet Ganimeda je odkril, da ima Ganimed svojo lastno magnetosfero povezano v veliki Jupitrovi. Verjetno nastaja podobno kot na Zemlji: kot rezultat gibanja prevodnega materiala v notranjosti. Najnovejša opazovanja magnetnega polja ter nove slike Ganimeda (levo) pa kažejo, da v globini 150 do 200 km verjetno obstaja nekaj kilometrov debela plast tekoče slane vode. Slike prikazujejo podobne površinske značilnosti kot na luni Evropi, le da so starejšega izvora. Tako se Ganimed postavlja v bok Evropi in Kalisti, ki naj bi prav tako imeli podpovršinski ocean.

Dodatne informacije o Ganimedu

več slik Ganimeda

splošno

• od LANL
• od JPL
• Ganimed od Satellites of the Outer Planets
• Dejstva od strani odprave Galileo
• HST-jevo odkritje ozona na Ganimedu

Odprta vprašanja

• Kakšni procesi so ustvarili svetlo brazdano in grebenasto površje?
• Zakaj sta Ganimed in Kalisto tako različna?