|
Merkur |
|
| Merkur | |||
|---|---|---|---|
| oddaljenost od Sonca | 57.910.000 km (0,38 AE) |  |
 Krilat sporočevalec |
| premer planeta | 4880 km | ||
| masa planeta | 3,30x1023 kg | ||
Merkur je najbližji planet Soncu in osmi največji. Merkur je manjši v premeru kot Ganimed in Titan, vendar je masivnejši.
V rimski mitologiji je bil Merkur bog trgovine, potovanja in tatvin, rimski dvojnik grškemu bogu Hermesu, sporočevalcu Bogov. Planet je to ime verjetno dobil zaradi svojega hitrega gibanja čez nebo.
Merkur je poznan vsaj iz časa Sumercev (tretje tisočletje pred našim štetjem). Dobil je dve imeni: Apollo za svoj pojav kot jutranja zvezda in Hermes kot večerna zvezda, čeprav so grški astronomi vedeli, da se obe imeni nanašajo istemu telesu. Heraklit je celo verjel, da Merkur in Venera krožita okoli Sonca in ne okoli Zemlje.
Merkur je obiskalo samo eno vesoljsko vozilo, Mariner 10. Obletel ga je trikrat leta 1973 in 1974. Samo 45% površine je bilo poslikane (Merkur je žal preblizu Sonca, da bi ga HST varno fotografiral).
Merkurjeva orbita je zelo ekcentrična; v periheliju je samo 46 milijonov km od Sonca, v afeliju pa je 70 milijonov km oddaljen od Sonca. Perihelij njegove orbite se zelo počasi vrti okoli Sonca. Astronomi 19. stoletja so opravili zelo natančna opazovanja, vendar z Newtonovo mehaniko niso mogli zadovoljivo razložiti Merkurjevih orbitalnih parametrov . Razlike med opazovanimi in napovedanimi vrednostimi so bile majhne, toda bile so nadležen problem vrsto desetletij. Menili so, da mogoče v orbiti blizu Merkurja obstaja še en planet (včasih imenovan Vulcan), ki naj bi bil odgovoren za to motnjo. Pravi odgovor pa je bil presenetljiv: Einsteinova splošna teorija o relativnosti! Njegove pravilne napovedi gibanja Merkurja so bile pomemben faktor v prvotnem sprejemanju teorije.
Do leta 1962 so mislili, da je dolžina Merkurjevega "dneva" enaka dolžini "leta", tako da vedno kaže isti obraz k Soncu podobno kot Mesec Zemlji. Toda to se je z opazovanji z dopplerjevim radarjem pokazalo kot napačno. Zdaj je znano, da Merkur rotira trikrat v dveh svojih letih. Merkur je edino znano telo v sončnem sistemu, ki ima orbitalno/rotacijsko resonanco z razmerjem drugačnim od 1:1.
To dejstvo in pa velika ekcentričnost Merkurjeve orbite bi povzročilo nenavadne pojave za opazovalca na Merkurjevem površju. Na nekaterih dolžinah bi opazovalec videl vzhod Sonca in nato njegovo postopno povečevanje v navidezni velikosti med svojim potovanjem proti zenitu. Tu bi se Sonce ustavilo, začasno "obrnilo" pot, se spet ustavilo in nato nadaljevalo pot proti horizontu med zmanjševanju navidezne velikosti. Ves čas bi se zvezde premikale čez obzorje trikrat hitreje. Opazovalci na drugih točkah na Merkurjevem površju bi videli drugačna, vendar podobno nenavadna gibanja.
Temperaturne spremembe na Merkurju so največje v sončnem sistemu in so med 90 K ter 700 K. Temperatura na Veneri je nekoliko večja, a zelo stabilna.
Merkur je precej podoben Luni: njegovo površje je zelo kraterizirano in zelo staro. Tektonike plošč
nima. Po drugi strani pa je Merkur precej gostejši od Meseca (5,43 gm/cm3 proti 3,34).
Merkur je drugo najgostejše večje telo v
sončnem sistemu za Zemljo. Pravzaprav je Zemljina gostota delno
tolikšna zaradi gravitacijskega stiskanja; če bi tega ne bilo, ni bil Merkur gostejši
od Zemlje. To kaže, da je Merkurjevo gosto železno jedro relativno večje kot Zemljino,
verjetno je del večine planeta. Merkur ima zato razmeroma tanek silikatni plašč in skorjo.
Merkurjevi notranjosti prevladuje veliko železno jedro
s polmerom med 1800 in 1900 km. Silikatna zunanja lupina (analogna Zemljinemu plašču in
skorji) je zato debela le 500 do 600 km. Vsaj nekaj jedra je verjetno staljenega.
Merkur ima pravzaprav zelo tanko atmosfero sestavljeno iz atomov, ki so bili odstranjeni iz površja zaradi sončnega vetra. Ker je Merkur zelo vroč, ti atomi hitro pobegnejo v vesolje. Tako se v nasprotju z Zemljo in Venero, ki imata stabilni atmosferi, Merkurjeva atmosfera stalno obnavlja.
Površje Merkurja razkazuje ogromne strmine, nekatere dolge več sto kilometrov in
visoke tri kilometre. Nekatere stene potekajo skozi obroče kraterjev in ostale
značilnosti tako, kot da bi bile nastale s stiskanjem. Ocenjeno je, da se je površje
Merkurja skrčilo za okoli 0,1% (ali za 1 km v polmeru planeta).
Ena največjih značilnosti Merkurjevega površja je bazen
Caloris (desno); meri okoli 1300 km v premeru. Verjetno je precej podoben velikim bazenom
(morjem) na Luni. Podobno kot bazeni na Luni je verjetno tudi ta
nastal zaradi velikega trčenja zgodaj v zgodovini sončnega sistema. To trčenje je
verjetno tudi povzročilo nenavadno površje na natančno nasprotni strani (levo). 
Poleg zelo krateriziranega površja ima Merkur tudi področja razmeroma gladkih ravnin. Nekatere od teh so verjetno posledica preteklih vulkanskih aktivnosti, nekatere pa so verjetno posledica odlaganja izmetanega materiala iz kraterjev.
Ponovna analiza podatkov iz Marinerja je pokazala prve dokaze nedavnega vulkanizma na Merkurju. Za potrditev pa je potrebnih več podatkov.
Presenetljivo pa so radarska opazovanja Merkurjevega severnega pola (področje, ki ga
Mariner 10 ni slikal) pokazala dokaze o obstoju vodnega ledu v zavarovanih sencah
nekaterih kraterjev.
Merkur ima šibko magnetno polje moči 1% Zemljinega.
Merkur nima znanih satelitov.
Merkur je pogosto viden z daljnogledom ali celo s prostimi očmi, vendar je vedno zelo blizu Soncu in slabo viden v mraku. Obstaja precej spletnih strani, ki prikazujejo trenuten položaj Merkurja (in ostalih planetov) na nebu. Bolj natančne karte lahko naredimo s planetarijskimi programi.
| VSEBINA | ||
| <<< SONCE <<< | MERKUR | >> VENERA >> |
| PODATKI |
| Original: | Bill Arnett |
| prevod in priredba: | Gregor Rakar |
| komentarji in predlogi na slovensko verzijo | |
| zadnja sprememba: | 16. december 2000 |
