Vulcan, 1860-1916, 1971

Francoski matematik Urbain Le Verrier, ki je skupaj z J.C. Adamsom napovedal položaj Neptuna, še preden ga je lahko videl, je na predavanju 2. januarja 1860 naznanil, da je problem opazovanih sprememb pri gibanju Merkurja možno rešiti z možnostjo obstoja planeta znotraj Merkurja ali pa mogoče drugega asteroidnega pasu znotraj Merkurjeve orbite. Edini možen način opazovanja tega planeta ali asteroidov bi bil, ko/če bi ti objekti prešli Sončevo ploskev ali pa pri popolnih Sončevih mrkih. Prof. Wolf na centru za Sončeve pege v Zurichu je našel precej sumljivih "pik" na Soncu, še en astronom pa jih je našel še nekaj več. Skupno dva ducata peg je kazalo, da spadajo v vzorec dveh orbit znotraj Merkurja, ena s periodo 26 dni in druga s periodo 38 dni.

Leta 1859 je Le Verrier prejel pismo amaterskega astronoma Lescarbaulta, ki je poročal, da je 26. marca 1859 videl okroglo črno pego na Soncu, ki je izgledala, kot da bi planet prešel Sončevo ploskev. Pego je videl eno uro in četrt, ko se je premaknila za četrt Sončevega premera. Lescarbault je ocenil orbitalno inklinacijo med 5,3 in 7,3 stopinjami, dolžino sečišča 183 stopinj, njegovo ekscentričnost "ogromno" in njegov prehod čez Sončevo ploskev 4 ure in 30 minut. Le Verrier je preučil njegova opazovanja in iz njih izračunal orbito: perioda 19 dni 7 ur, srednja oddaljenost od Sonca 0,1427 a.e., inklinacijo 12° 10', zahajajoče sečišče pri 12° 59'. Premer naj bi bil občutno manjši od Merkurja in njegova masa je bila ocenjena na 1/17 Merkurjeve. To je bilo premalo, da bi vplivalo na odstopanja Merkurjeve orbite, toda mogoče je bil ta največji član asteroidnega pasu znotraj Merkurja? Le Verrier se je zaljubil v ta planet in ga imenoval Vulcan.

Leta 1860 je bil popolni Sončev mrk. Le Verrier je mobiliziral vse francoske in še nekaj drugih astronomov, da bi našli Vulcan - nihče ga ni. Wolfove sumljive 'sončne pege' so ponovno vzbudile zanimanje Le Verrierja in le malo pred njegovo smrtjo leta 1877 je bilo objavljenih še nekaj 'dokazov'. 4. aprila 1875 je nemški astronom H. Weber videl okroglo pego na Soncu. Le Verrierjeva orbita je nakazovala možen prehod 3. aprila istega leta in Wolf je opazil, da bi njegova 38-dnevna orbita prav tako lahko takrat uprizorila prehod. Ta 'okrogla pega' je bila tudi fotografirana na Greenwichu in v Madridu.

29. julija 1878, ko je bil popolni Sončev mrk, se je zgodilo še eno razburjenje: dva opazovalca sta trdila, da sta v bližini Sonca videla majhne osvetljene diske, ki bi lahko bili le majhni planeti znotraj Merkurjeve orbite. J.C Watson (profesor astronomije na University of Michigan) je verjel, da je odkril dva planeta znotraj Merkurja! Lewis Swift (soodkritelj kometa Swift-Tuttle, ki se je vrnil leta 1992) je prav tako videl 'zvezdo', za katero je mislil, da je Vulcan - vendar na drugem položaju, kot pa katerikoli od Watsonovih dveh planetov. Poleg tega niti Watsonov niti Swiftov Vulcan nista bila v skladu z Le Verrierjevim ali Lescarbaultovim Vulcanom.

Po tem ni nihče več videl Vulcana kljub več iskanjem med različnimi Sončevimi mrki. Leta 1916 je Albert Einstein objavil svojo Splošno teorijo o relativnosti, ki je pojasnila odstopanja od gibanja Merkurja brez uporabe neznanega planeta znotraj Merkurja. Maja 1929 je Erwin Freundlich iz Potsdama fotografiral popolni Sončev mrk na Sumatri in kasneje pazljivo preučil plošče, ki so pokazale obilje zvezdnih slik. Plošče za primerjavo so bile posnete šest mesecev kasneje. Blizu Sonca ni našel nobenih objektov svetlejših od devete magnitude.

Toda kaj so ti ljudje v resnici videli? Lescarbault ni imel razloga, da bi pripovedoval pravljice in celo Le Verrier mu je verjel. Možno je, da je Lescarbault videl majhen asteroid, ki je šel blizu Zemlje, čisto znotraj Zemljine orbite. Taki asteroidi so bili tistega časa neznani, torej je bila Lescarbaultova edina ideja, da je videl planet znotraj Merkurja. Swift in Watson bi lahko med naglico, ko sta opazovala med popolnim mrkom, napačno identificira nekatere zvezde in potem mislila, da sta videla Vulcan.

"Vulcan" so na kratko oživili okoli let 1970-1971, ko je nekaj raziskovalcev mislilo, da so med popolnim Sončevim mrkom odkrili nekaj šibkih objektov blizu Sonca. Ti objekti so mogoče bili šibki kometi, kajti nekateri so bili videni, da so šli tako blizu Sonca, da so padli nanj.