Merkurjeva luna, 1974

Dva dneva pred 29. marcem 1974, ko je Mariner 10 opravil mimolet Merkurja, je eden od instrumentov zaznal svetle izvore ekstremnih UV žarkov, ki "niso imeli pravice biti tam". Naslednji dan je izginilo. Tri dni kasneje se je spet pojavilo in "objekt" je, kot bi se ločil od Merkurja. Astronomi so sprva mislili, da so videli zvezdo. Toda videli so jo v dveh precej različnih smereh in vsak astronom je vedel, da se ti ekstremni UV žarki niso mogli prebiti daleč skozi medzvezdno snov, kar je pomenilo, da je objekt blizu. Ali je imel Merkur luno?

Po divjem petku, ko so izračunali, da se "objekt" giblje s hitrostjo 4 ^km/s, ta pa je bila v skladu z možno luno, so poklicali upravnike JPL-ja. Takrat umirajoče vesoljsko vozilo so preusmerili na UV ekipo in vsi so postali zaskrbljeni zaradi tiskovne konference, ki je bila napovedana kasneje v soboto. Ali naj napovejo osumljeno luno? Toda tisk je že vedel. Nekateri časopisi - večji in bolj spoštovani - so pisali pravično; veliko drugih je že pisalo napete zgodbe o Merkurjevi novi luni.

In "luna" sama? Bila je namenjena naravnost stran od Merkurja in so jo na koncu identificirali kot vročo zvezdo 31 Čaše. Kaj je bil vzrok prvotnega žarčenja, tistega, ki so ga zaznali pred prihodom do planeta, ostaja skrivnost. Tako se je končala zgodba o Merkurjevi luni, začelo pa se je novo poglavje v astronomiji: pokazalo se je, da se ekstremni UV žarki ne absorbirajo v medzvezdni snovi, kot so prej mislili. Že sama Gum nebula se je pokazala kot dokaj močan izvor v ektremni UV svetlobi in se razširja čez 140 stopinj nočnega neba pri 540 angstromih. Astronomi so odkrili novo okno, skozi katerega lahko opazujejo nebo.