|
Luna |
 |
| Luna - Mesec | ||
|---|---|---|
| oddaljenost od planeta | 384.400 km |  |
| premer lune | 3476 km | |
| masa lune | 7,35x1022 kg | |
Luna je edini naravni satelit Zemlje.
Rimljani so jo imenovali Luna, Grki Selene in Artemis ter še drugače v ostalih mitologijah.
Luna je poznana že iz prazgodovinskih časov. Je drugi najsvetlejši objekt na nebu takoj za Soncem. Medtem ko Luna obkroži Zemljo v enem mesecu, se kot med Zemljo, Luno in Soncem spreminja; to opazimo kot cikel Luninih men. Čas med dvema zaporednima polnima lunama je 29,5 dneva (709 ur), nekoliko drugačen od Lunine orbitalne periode (če merimo po zvezdah), ker Zemlja v tem času prepotuje znatno razdaljo okoli Sonca.
Zaradi svoje velikosti in sestave se Luna včasih določa kot "zemeljski planet" skupaj z Merkurjem, Venero, Zemljo in Marsom.
Luno je prvo obiskalo
sovjetsko vesoljsko vozilo Luna 2 leta 1959. Je prvo in
edino nezemeljsko telo, ki ga je obiskal
človek. Prvi pristanek je bil 20. julija 1969 (se spomnite, kje ste bili takrat?),
zadnji pa decembra 1972. Luna je prav tako edino telo, iz katerega so bili prinešeni
vzorci na Zemljo. Poleti 1994 je Luno intenzivno kartografiralo malo vesoljsko vozilo Clementine. Lunar
Prospector je v letih 1998 in 1999 proučeval Luno, 31. julija 1999 pa je namenoma
padel v krater, v katerem naj bi bil led.
Gravitacijske sile med Zemljo in Luno povzročajo zanimive posledice. Najbolj očitna je bibavica. Gravitacijski vpliv Luni je močnejši na strani Zemlje, ki je bližja Luni in šibkejša na nasprotni strani. Ker Zemlja, in predvsem oceani, ni povsem toga, je nekoliko raztegnjena po črti, ki gleda proti Luni. Iz naše prespektive na Zemljinem površju vidimo dve majhni izboklini, ena proti Luni in druga na drugi strani. Vpliv je mnogo močnejši v oceanskih vodah kot pa na trdni skorji, zato sta vodni izboklini precej višji. Ker se Zemlja vrti okoli svoje osi precej hitreje kot Luna okoli Zemlje, se izboklini premikata okoli Zemlje nekako enkrat dnevno in povzročata dve plimi in oseki dnevno. (Pravzaprav je to precej preprost model; prava bibavica je precej bolj zapletena, še posebej blizu obale.)
Toda tudi Zemlja ni popolnoma tekoča. Zemljina rotacija
nosi izbolkini nekoliko pred točko, ki je točno pod Luno. To pomeni, da sila med Zemljo
in Luno ni točno na črti med njunima središčema in tako povzroča vrtilni moment
na Zemlji in pospeševalno silo na Luni. To povzroča prenos rotacijske energije od Zemlje
k Luni in upočasnuje Zemljino rotacijo za okoli 1,5 milisekund/stoletje in dviguje Lunino
orbito za okoli 3,8 centimetra na leto. (Obratno se dogaja satelitom z nenavadno orbito,
kot sta Fobos in Triton).
Asimetrična narava tega gravitacijskega vpliva je prav tako odgovorna za to, da se Luna vrti okoli svoje osi sinhrono, torej ima vseskozi isto fazo in kaže vedno isto stran k Zemlji. Tako kot se danes Zemljina rotacija upočasnjuje zaradi vpliva Lune, tako se je zaradi Zemljinega vpliva v daljni preteklosti upočasnjevala rotacija Lune zaradi vpliva Zemlje, vendar je bil takrat vpliv precej večji. Ko se je perioda rotacije upočasnila do orbitalne periode (tako, da izboklina vedno kaže k Zemlji), ni bilo več vrtilnega momenta na Luni in dosegla se je stabilna situacija. Isto se je zgodilo tudi ostalim satelitom v sončnem sistemu. Verjetno se bo Zemljina rotacija upočasnila do te mere, da bo enaka Lunini, tako kot se je to zgodilo Plutonu in Haronu.
Pravzaprav izgleda, da Luna nekoliko niha (zaradi svoje nekoliko
nekrožne orbite), tako da lahko včasih vidimo nekaj stopinj oddaljene strani, vendar je
večina oddaljene strani (levo) ostala neznana vse dokler je ni fotografiralo sovjetsko
vesoljsko vozilo Luna 3 leta 1959. (Opomba: ne obstaja
"temna stran" Lune; vsi deli Lune dobijo sončno svetlobo polovico časa.
Nekatere uporabe izraza "temna stran" v preteklosti so pomenile
"temno" kot "neznano" (npr. "temna Afrika"), toda tudi ta
pomen danes ni več veljaven!)
Luna nima atmosfere. Toda podatki iz Clementine kažejo, da je verjetno obstaja vodni led v nekaterih globokih kraterjih blizu Luninega južnega pola, ki so stalno zasenčeni. To je bilo zdaj potrjeno od Lunar Prospectorja. Prav tako obstaja led na severnem polu. Tako je zdaj postalo nadaljnje osvajanje Lune precej cenejše!
Lunina skorja je debela povprečno 68 km in variira od skoraj 0 km pod Morjem kriz in do 107 km severno od kraterja Korolev na Lunini oddaljeni strani. Pod skorjo je plašč in verjetno majhno jedro (skoraj 340 km v polmeru ter 2% Lunine mase). V nasprotju z Zemljinim je Lunin plašč le delno staljen. Nenavadno je, da je središče Lunine mase okoli dva kilometra iz svojega geometričnega središča v smeri proti Zemlji. Prav tako je skorja tanjša na bližnji strani.
Obstajata dva glavna tipa
površja na Luni: močno kraterizirana in zelo stara gorovja
in precej gladka in mlajša morja. Morja (ki zavzemajo
okoli 16% Mesečeve površine) so veliki udarni kraterji, ki jih je kasneje zalila
staljena lava. Večino površja je prekritega z regolitom,
mešanico finega prahu in skalnih razbitin, ki so jih povzročila trčenja meteorjev.
Zaradi nam neznanega razloga so morja večinoma na bližnji strani Lune.
Večina kraterjev na bližnji strani je imenovanih po znanih osebnostih iz zgodovine
znanosti, kot so Tycho, Copernicus
in Ptolomaeus.
Značilnosti na oddaljeni strani imajo bolj moderna imena, kot so Apollo, Gagarin in
Korolev 
(s precej ruskimi imeni,
kajti prve slike je posnela Luna 3). Poleg znanih značilnosti na bližnji strani ima Luna tudi
velike kraterje, recimo Južni pol-Aitken na oddaljeni strani, ki ima 2250 km v
premeru in je 12 km globok, kar je največja udarna kotanja v sončnem sistemu in Mare
Orientale (Vzhodno morje) na zahodnem robu (če gledamo z Zemlje; na sredini slike na
levi), ki je lep primer kraterja z več prstani.
Programa Apollo
in Luna sta zbrala skupno 382 kg kamnitih primerkov z
Lune. So izredno pomembni, saj jih lahko datiramo. Še danes, 20 let po zadnjem pristanku
na Luni, znanstveniki še vedno preučujejo te dragocene primerke.
Večina kamnin na površju Lune je starih med 4,6 in 3 milijarde let. To se naključno sklada z najstarejšimi kamninami na Zemlji, ki so redko starejše od treh milijard let. Zato Luna podaja dokaze o zgodnji zgodovini Sončevega sistema, ki jih ne dobimo na Zemlji.
Pred preučevanjem primerkov
iz Appolov ni bilo nobenega strinjanja o nastanku Lune. Bile so tri glavne teorije: ko-akrecijska,
ki pravi, da sta Luna in Zemlja nastala istočasno iz Sončeve
meglice, fizijska, ki pravi, da se je Mesec odcepil od Zemlje in ujetniška,
ki pravi, da je Luna nastala kje drugje in da jo je ujela Zemlja. Nobena od teh ni bila
dobra. Toda nove in podrobne informacije o Luninih kamninah so vodile k teoriji o trčenju:
Zemlja naj bi namreč trčila z zelo velikim objektom (velikosti Marsa ali več) in Luna
se je izoblikovala iz izmetanega materiala. Nekaj podrobnosti je še treba popraviti,
vendar je teorija o trčenju danes na široko sprejeta.
Luna nima globalnega magnetnega polja. Toda nekatere površinske skale pričajo o davnem magnetizmu, kar pomeni, da je globalno magnetno polje obstajalo v zgodnji Lunini zgodovini.
Brez atmosfere in magnetnega polja je Lunino površje izpostavljeno neposrednemu vplivu sončnega vetra. Skozi več kot 4 milijarde let je veliko vodikovih ionov ostalo ujetih v Luninem regolitu. Vzorci regolita iz odprav Apollo so se izkazali za pomembne v raziskovanju sončnega vetra. Ta lunarni vodik bi lahko bil uporabljen za raketno gorivo.
| Original: | Bill Arnett |
| prevod in priredba: | Gregor Rakar |
| komentarji in predlogi na slovensko verzijo | |
| zadnja sprememba: | 26. februar 2001 |