Kalisto

Kalisto je osma od Jupitrovih znanih lun in druga največja. Je najzunajnejša od Galilejevih lun.

Kalisto je bila nimfa, ki jo je ljubil Zeus, Hera pa jo je sovražila Hera. Hera jo je spremenila v medveda in Zeus jo je potem postavil med zvezde kot ozvezdje Veliki medved.

Odkrila sta jo Galileo in Marius leta 1610.

Kalisto je le nekaj manjša kot Merkur, ima pa le tretjino njegove mase.

V nasprotju z Ganimedom ima Kalisto le malo notranje strukture. Vendar pa iz zadnjih Galileovih podatkov kaže, da se notranji materiali nekoliko razporejeni, z povečavanjem deleža kamnin proti središču. Kalisto je iz okoli 40% ledu ter 60% kamna in železa. Titan in Triton sta verjetno podobna. Najnovejši podatki iz Galilea pa kažejo, da bi se lahko globoko pod površjem Kalista nahajal slan ocean podobno kot naj bi bil ocean pod površjem Evrope. Na Kalisti naj bi se nahajal precej globlje kot pri Evropi, zato na površju ne kaže učinkov. Vsekakor pa je treba to še dodatno preveriti.

Kalistino površje je povsem prekrito s kraterji. Površje je zelo staro, podobno kot gorovja na Luni in Marsu. Kalisto ima najstarejše, najbolj kraterizirano površje od vseh teles v sončnem sistemu, ki smo jih doslej opazovali; podvržena je le redkim udarcem že kakšne 4 milijarde let.

Največji kraterji so obkroženi z koncentričnimi prstani, ki izgledajo kot velike razpoke, ki pa so bile izglajene z počasnim premikanjem ledu skozi eone. Največji je bil imenovan Valhalla (desno) in ima 400 km v premeru. Valhalla je dramatičen primer večprstanskega bazena, rezultat masivnega udarca. Drugi primeri so Kalistin Asgard (levo), Mare Orientale na Luni in bazen Caloris na Merkurju.

Podobno kot na Ganimedu so se tudi na Kalisti stari kraterji sesedli. Manjka jim obroč visokih gora, žarkov iz kraterjev in centralne depresije, ki so značilni za kraterje na Luni in Merkurju. Podrobne slike iz Galilea (levo) kažejo, da so bili, vsaj v nekaterih področjih, majhni kraterji večinoma zabrisani. To nakazuje na to, da so bili nedavno na delu nekateri procesi, tudi če samo udori.

Še ena zanimiva značilnost je Gipul Catena, dolga serija udarnih kraterjev, nanizanih v ravni črti (desno). To je verjetno povzročil objekt, ki je bil plimno raztrgan, potem ko je šel blizu Jupitra (podobno kot komet SL 9) in nato trčil na Kalisto.

Kalisto ima zelo redko atmosfero iz ogljikovega dioksida.

Galileo ni našel nobenih dokazov za obstoj magnetnega polja.

V nasprotju z Ganimedom, ki ima zapleteno površje, je na Kalisti le malo dokazov o tektonski aktivnosti. Medtem ko je Kalisto v osnovnih značilnostih zelo podobna Ganimedu, ima verjetno precej preprostejšo geološko zgodovino. Različne geološke zgodovine obeh so pomemben problem za planetarne znanstvenike (mogoče je povezano z orbitalno in plimsko evolucijo Ganimeda). "Preprosta" Kalisto je dobra primerjava za ostale bolj zapletene svetove, ker mogoče predstavlja, kako so izgledale ostale Galilejeve lune bolj zgodaj v svoji zgodovini.

Dodatne informacije o Kalisti

več slik Kaliste

splošno

• od LANL
• od JPL
• Kalisto od Satellites of the Outer Planets 
• Dejstva o Kalistu od JPL

Odprta vprašanja

• Zakaj sta Kalisto in Ganimed tako različna?