Medplanetarna snov

Prostor med planeti sploh ni prazen. Vsebuje elektromagnetno sevanje (fotone), vročo plazmo (elektroni, protoni in drugi ioni) oziroma sončni veter, kozmične žarke, mikroskopske prašne delce in magnetna polja (večinoma Sončevo).

Medtem ko je Sončevo sevanje očitno, so bili drugi deli medplanetarne snovi odkriti šele pred kratkim.

Temperatura medplanetarne snovi je okoli 100.000 K. Njena gostota je okoli 5 delcev/cm³ blizu Zemlje in se kvadratno zmanjšuje v smeri izven Sonca. Vendar je gostota zelo spremenljiva, lahko znaša tudi 100 delcev/cm³.

Čeprav je zelo redka, ima izmerljiv vpliv na poti vesoljskih vozil.

Razen blizu nekaterih planetov, je medplanetarni prostor napolnjen z Sončevim magnetnim poljem. Njegovo delovanje skupaj s sončnim vetrom je zelo zapleteno, večino toka pa je v razdalji nekaj Sončevih radijih ujetega v magnetnih zankah. Toda nekatera področja Sončevega magnetnega polja so odprta in tam sončni veter uide. Dlje od Sonca prevladuje plazma in magnetno polje, ki je "naloženo" v toku delcev.

Nekateri planeti (npr. Zemlja in Jupiter) imajo lastna magnetna polja. Ti ustvarjajo manjše magnetosfere, ki v svojih mejah prevladujejo nad Sončevo magnetosfero. Jupitrova magnetosfera je zelo velika in se razteza čez milijona km v smeri Sonca pa vse do Saturnove orbite. Zemljina magnetosfera je precej manjša, razteza se le nekaj 1000 km daleč, vendar nas vseeno ščiti pred sicer zelo nevarnimi vplivi sončnega vetra.

Na nemagnetna telesa, kot je Luna, udarja sončni veter neposredno.

Ko se sončni veter pomika v vesolje, ustvarja magnetiziran mehur vroče plazme okoli Sonca, imenovan heliosfera. Na koncu se razširjajoči sončni veter sreča z nabitimi delci in magnetnim poljem v medzvezdnem plinu. Meja med sončnim vetrom in medzvezdnim plinom je heliopavza. Natančna oblika in položaj heliopavze ni znana, vendar je verjetno podobna obliki Zemljine magnetosfere, ta pentlja pa je od Sonca oddaljena verjetno okoli 110 - 160 AE. Voyagerja in Pioneerja bosta heliopavzo dosegla verjetno v naslednjem desetletju.

Ulysses dela obsežno raziskavo Sonca in sončnega vetra.

Najbolj visoko nabiti energetski delci so kozmični žarki. Nekateri so sončnega izvora, večina pa je še iz nepoznanih in zelo močnih energetskih procesov zunaj našega sončnega sistema.

Medsebojno delovanje sončnega vetra, Zemljinega magnetnega polja in Zemljine zgornje atmosfere povzroča nastanek aurore. Drugi planeti z obsežnimi magnetnimi polji (posebno Jupiter) imajo podobne učinke.

Zodiakalna svetloba in gegenschein sta povzročena zaradi medplanetarnega prahu.

Dodatne informacije o medplanetarni snovi

aurore

• slike aurore iz vesolja, Aljaske in Michigana
• slike Saturnove aurore od HST 
• Dobrodošli na aurorino stran, med drugim napoved
• esej o Aurori Borealis
• Aurore: slike na nebu

magnetosfere

• Vodič po magnetosferah od UCLA
• Zemljina magnetosfera

raziskovanje

• Raziskovanje Zemljine atmosfere
• Medzvezdna odprava Voyager
• Domače strani Ulysses od JPL in ESA

ostalo

• Kozmični prah
• Medzvezdna snov od Experimental Space Plasma Group pri Univerzi New Hampshira

Odprta vprašanja

• Narava heliopavze ostaja eno od velikih neodgovorjenih vprašanj v fiziki. Bosta vesoljski vozili Voyager zdržali, da ju bosta dosegli?