dnevnik 2015, prosinec - svečan - sušec


Dnevnik 2014, vinotok - listopad - gruden

26.-27.12. G Komna - Govnač
24.12. G Ciprnik
22.12. G Polhograjska Grmada
20.12. G Malinšek - Goli vrh
13.12. G Baba - Potoška gora
7.12. G Pasja ravan
29.11. G Gontarska planina
23.11. G Gradiška Tura - Abram
16.11. G Donačka gora
9.11. G Zasavska Sveta gora
31.10. G Pršivec
26.10. G Studor
19.10. G Lipanški krog
9.-13.10. J Palagruža
5.10. G Kozlek


petek - sobota, 26.-27.12.2014: Komna - Govnač


Načrt: za sobotno jutro napovedane zadnje urice lepega vremena izkoristiti za osvojitev komenskega Mohorja.
Popoldanski kontemplativni pohod po položnih serpentinah do Doma na Komni je med 700 in 1000 metri višine popestril zglajen poprh. Hoja je postala lepša nad 1100 m, kjer so se pojavili 3 cm snega.
Žal je bilo poslabšanje z zahoda dve-tri ure prezgodnje. Zjutraj ob pol 7h je bila veriga spodnjebohinjskih gora še čista, ob pol 8h, ko se je dovolj razsvetlilo za hojo brez čelne svetilke, pa so na vrhovih že čepeli oblaki. Proti Voglu sem po zadnjem sneženju (5 cm) hodil prvi. Do obronka nad Govnačem so naletavale redke snežinke, na spustu proti planini pa sem se znašel v metežu. Ko me je med ostanki vojaških zgradb iz 1. svetovne vojne začela počasi obkoljevati še megla, sem odnehal.

Turnosmučarski arhiv:
Mahavšček, 1991
Lanževica, 2000
Kal, 2000 in 2006

sreda, 24.12.2014: Ciprnik, 1746 m


Samo severozahod Slovenije je bil brez vetra. V Planici seveda najprej ogled gradbišča naših ljubih skakalnic.
Pri Domu Planica z iskanjem začetka steze na Ciprnik nisem imel težav, saj sem bil tu enkrat prišel dol. Vedel sem, da je treba stopiti mimo balinišča in se oprijeti peščene hudourniške struge. No, zdaj je še lažje, saj ob slednji že po 50 metrih prideš do smerokaza. Steza se izoblikuje 30 m za njim. Ko zavije v ruševje, nad seboj ugledaš "orlovsko gnezdo" - nov odrček RTV snemalca, po novem s kovinsko konstrukcijo in spodobno hiško. Starega, preprostejšega so pa kar vrgli po bregu dol in razpada ob stezi ... Potem ko sem nad odrčkom prebil 200-metrski oblačni sloj, se je prikazalo modro nebo in mraz je začel popuščati. Na vrhu je bilo brezvetrje in, skoraj bi lahko rekel, toplo, tako da se sploh nisem preoblekel. Snega je bilo manj od pričakovanj, na zvezno snežno odejo sem stopil šele v zgornjih 100 vm. Tam je bilo treba hoditi previdneje, saj je na shojenih ploskvah zelo drselo.
Lep pristop.

Arhiv: Ciprnik - Visoka peč, 13.8.2007

ponedeljek, 22.12.2014: Polhograjska Grmada, 898 m


Iz Mačkovega grabna čez Setnico; morda najlepši pristop na Grmado. Gor grede nisem zavil po markiranem kolovozu desno proti turistični kmetiji Mehačk, ampak sledil neoznačeni stezi, še naprej po grebenu. Razlika je v tem, da slednja popelje v travnato dolinico s cerkvico sv. Urše, združita pa se pod vrhom Male Grmade.
Vetrovno, vendar brez pravega mraza.

Arhiv:
peš: Grmada, 29.2.2004
kolo: Jetrbenk - Jakob - Grmada, 4.8.2010

sobota, 20.12.2014: Malinšek / Zeleni vrh, 1622 m - Goli vrh, 1787 m


Začel sem po prvi vlaki nad zadnjo cestno serpentino. Z Jenkovih trat je bilo treba do mejnega grebena malo na divje, drugače pa sem vso turo hodil po takih ali drugačnih poteh. Na Malinšek se pride po mejni poseki; strmo, vendar brez težav. Nekaj previdnejših korakov zahteva edino zmehčana najstrmejša stopnica. Vrh sem dosegel tako lahko in hitro, da potencialni podaljšek do Golega vrha ni bil več vprašljiv. Tudi nadaljevanje je presenetljivo enostavno, saj po mejni poseki večinoma vodi udobna stezica. Mejni greben zapusti šele pod vršno vzpetino Golega vrha, kjer zavije na avstrijsko stran. Zložnemu prečenju strmih trav (tu so se mi na zaplatah pomrznjenega snega ta težki gojzarji končno izplačali) sledi le še lahek zaključek po širokem, položnem SSV hrbtu do vrha.
Nazaj grede sem pod Malinškom sledil mejni stezički do konca velike poseke, ki ponudi lep pogled na Košuto, potem pa zavil na vlako, ki doseže cesto pri škarpi iz brun.

Nepričakovano uporabna turica - odpira krasno prečenje od Jezerskega vrha do Jezerskega sedla.

Arhiv:
turni smuk: Goli vrh, 21.2.2010
peš: Goli vrh, 3.1.2010

sobota, 13.12.2014: Baba, 1119 m - Potoška gora, 1283 m


Čez osrednjo Slovenijo je s Štajerske pihal močan veter, nad 1800 m so bili oblaki in tako je prišel na vrsto neoznačeni pristop čez Babo na Potoško goro, ki mi je bil še neznan.
Skozi Potoče se sprehodiš po ravnem, ko se cesta potopi v gozd, se pojavi položen asfaltiran klanec, na njegovem vrhu pa se znajdeš na jasi. Prvi levi odcep ni pravi, drugi, takoj za njim, pa je (to je najpomembnejša orientacijska odločitev ture). Pelje do vikenda, za katerim zagrizeš v traktorsko vlako, speljano naravnost v breg. Ko zavije proti desni, 100 m više pripelje skozi usek v širok in presenetljivo položen graben. Pred njim se navzgor odcepi vlaka, ki kmalu izdihne v grabnu, malo pred tem pa se v levo požene stara steza, ki v strmem vzponu hitro pridobiva višino. Na višini 880 m se za robom odpre položna dolinica, ki me je pričakala v klasični podobi letošnjega leta - z makramejem podrtega drevja. Kljub neperspektivnemu videzu je bilo napredovanje začuda povsem neovirano. Druga pomembna orientacijska točka je nad majhnim pragom, ko se znajdeš v še položnejšem gozdu; tu je treba dno dolinice zapustiti in slediti slabo vidni stezi poševno gor proti desni. V ravni črti pripelje do ostankov brunarice, pri katerih zaviješ pravokotno v desno in skozi kratek tunelček v smrečju stopiš na (žal počasi zaraščajoče se) trave. Nebodigatreba veter, ki se je tu pojavil, je pregnal sivino, beri raztrgal oblake nad Potoško, tako da se je občasno prikazalo tudi nekaj toplih barv. Steza skoraj vodoravno popelje do lovske koče na idilični, prostorni izravnavi, vsega 20 m pod vrhom Babe. Tu se je mimo mene odpeljala skupinica gorskih kolesarjev.
Vrh Babe je pravzaprav zaključni pomol lepega travnatega grebenčka, nikakor pa ne njegova najvišja točka. V skrinjici sta bila dva vpisna zvezka, z zanimivimi komentarji.
Pohod po grebenu Babe je krajši kot sem pričakoval, ponuja pa lep pogled na sosednji greben Javorov vrh - Slaparjeva gora ter Kranjsko polje na drugi strani. Markirani poti s Čemšenika se priključimo točno na njenem zadnjem levem ovinku. To je pomemben podatek za obratno smer, saj odcep ni posebno prepričljiv (dodatno prepoznavno znamenje je pravokotno prelomljena belo-rdeča puščica na drevesu, ki kaže dol proti Čemšeniku). Do križišča na grebenu preostane še manj kot 100 vm vzpona.

Nad Jakobom me je presenetilo novozgrajeno razgledišče, ki med drugim nudi odličen pregled nad hrbtom, po katerem poteka lovska stezica iz Bistriške doline naravnost na Javorov vrh. Spust od Iskrške koče sem zastavil mimo bližnje 'Francitove' koče, h kateri smo bili hodili v mojih otroških letih, ko Iskrške še ni bilo. Danes na mestu nekdanje idilične koče stoji prava graščina, ki nikakor ne sodi tja gor. Tudi nova, Juhantova pot me ni ravno navdušila, saj ni niti lepa, niti lepo speljana. Je pa res, da se po njej izogneš cesti. Spodaj sem prvič zavil še mimo "senčnice Josipine Turnograjske" (en velik nič). Na grajskem dvorišču se spodobi obiskati spomenik, posvečen tej prvi slovenski pisateljici pripovedne proze, skladateljici in eni prvih pesnic.

Josipina Urbančič Turnograjska - Zmiraj krasna je narava (v novi bohoričici)

Arhiv:
turni smuk: Potoška gora, 12.1.2006
peš: Bistriška dolina - Javorov vrh - Potoška gora, 18.3.2012

nedelja, 7.12.2014: Pasja ravan, 1029 m


Nadaljevanje bednega "novembrskega" vremena, priložnost za kratko palansko turico.

Ko sem v Hotovlji prišel skozi ožino med hišami, bi morala - po opisu - čez potok držati brv, ki pa jo je bila odplaknila oktobrska povodenj. Do začetka steze sem zato prišel čez dvorišče prve hiše na desnem bregu. Luštna starodavna stezica se po nekaj minutah prikluči na strmo vlako. Na koncu slednje se pravokotno v levo spet nadaljuje steza, ki se po minuti razcepi v enakovredna kraka; levi je direktnejši, desni starodavnejši in zložnejši, časovno pa je med njima kvečjemu pol minute razlike. Razgled s prvega travnika je tokrat "neslo" le do prvih obronkov na drugi strani doline. Deset minut više sem dosegel prvo od samotnih kmetij (Platiša), pri kateri pa sem dosegel tudi bazo nizke oblačnosti. Beri: meglo. Nad kmetijo se kolovoz vzpenja med pašniki (obdan z visokimi ograjami), za kratkim gozdnim pasom pa dosežemo travnike naslednje kmetije, Kamenšek. Od nje se ob normalni vidljivosti že vidi turn cerkve Sv. sobote alias Žalostne matere božje, proti kateri gre pot naravnost čez travnike. Pri cerkvenem vhodu me je presenetila skrinjica z vpisno knjigo (dve tretjini vpisov ima domačinka Tončka), pod katero binglja celo žig! Od cerkve je v lepem vremenu verjetno izvrsten razgled ... Do kmetije Mežnar je 40 m spusta, sledi pa sprehod po ravnem travniškem kolovozu. Na vstopu v gozd je prava smer naravnost (ne levo gor), v večji dilemi pa sem bil ob prihodu na prečno gozdno cesto, saj ni nobenih oznak. Pravilno je v levo, kjer sem čez 50 m ugledal modro-rumeno markacijo Poti kurirjev in vezistov, ki pa me je napeljala na napačen sklep. Po namišljenih sledovih sem se povzpel gor v gozd, kjer mi je bilo sicer hitro jasno, da tam steze pač ni, vendar se mi z iskanjem ni več dalo zapravljati časa, zato sem jo ubral na divje proti vrhu. Za prvim grebenčkom sem ugledal avtomatsko krmilnico, za katero sem stopil na vlako, ta pa me je popeljala do makadama pod vrhom. Po njem sem imel do umetne vršne planotice še 5 minut.
Zgoraj se mi upanje ni izpolnilo, vrh namreč ni več molel iz nizke oblačnosti, kot je še dopoldne kazala spletna kamera na stolpu vremenarskega radarja, nove znamenitosti vrha (Vremenski radar nad Črnim Vrhom).
Dol grede sem na ovinku pod vrhom preveril, čemu so tam planinski smerokazi s povsem zabrisanimi napisi. Ugotovitev: če pogledaš pod cesto, opaziš široko, markirano pot! :) Na gozdni cesti, 100 m niže, se gre desno proti Koširju, jaz pa sem seveda zavil levo, do odcepa kolovoza proti Mežnarju.

Nepričakovano zanimiva turica.

Arhiv: kolo: Črni vrh - Pasja ravan - Sivka, 27.7.2010

sobota, 29.11.2014: Govejek - Gontarska planina, 894 m


Razgiban pristop na Govejk. Ob poti me je presenetil lep slap, pred domom pa komunistična zastava. Za kozlat. Megla je bila najgostejša med višinama 600 in 800 m. Odprlo se je na zadnjem rebru pred sedlom med Gontarsko planino in Igalami, ravno tam, kjer se navzgor odcepi neoznačena steza, bližnjica na vrh Gontarske planine. Na njej sem bil prvič. Razgled, vpisna knjiga in celo žig. Turico sem zaokrožil s spustom po Loški planinski poti v smeri Osovnika. Na sedlu sem zavil desno, na pot proti Govejku, s katere se že po eni minuti odcepi navzdol novejša markirana steza. Niže se priključi na gozdno cesto, s katero sem začel vzpon.

Arhiv: kolo: 1. etapa LPP: Osovnik - Tošč, 9.7.2006

nedelja, 23.11.2014: Gradiška Tura, 751 m - Abram, 900 m - Konj, 825 m


Po sonce in toploto na Primorsko. Njam, kratke hlače! Na nekdanjem parkirišču pod Gradiško Turo me je presenetil krasen kamp, malo više pa Sušnikvicious s pripadnicama njegove skupine "ekstremnih planincev" pri PD Kranj -). Ker mi je bila feratica že znana, sem si šel raje ogledati obvozno stezo, ki se je izkazala za prav tako lepo. Na vrhu Ture, oziroma na razglednem predvrhu z vpisno knjigo in žigom, smo se spet srečali, v nadaljevanju pa smo šli vsak po svoje - oni proti Podraški Turi, jaz proti Abramu. Na planoti je bil zrak sicer malo hladnejši, ker pa je ozračje mirovalo, je bilo v kratkih hlačah še vedno povsem prijetno. Pri Furlanovem "zavetišču" me je šokirala velika množica izletnikov. Kuhinja je delala s polno paro.
Oznak proti Podnanosu nisem opazil, zato sem jo ubral proti levemu robu prostranega Abramovega travnika, kjer sem zadel na travniški kolovoz in se po njem spustil do makadama v dolu. Tam sem celo opazil dve knafelčevi markaciji, a jih tudi takoj izgubil, zato sem s pomočjo gps-ja še naprej vijugal po svoje. Po cesti najprej levo, na križišču pa desno. Na vrhu zložnega klanca sem odvil levo, na lepo vlako, ki me je v dolgem loku popeljala na ramo na SSZ strani Šentviške Ture. Tik pod najvišjo točko se je z desne pojavila markirana steza, po kateri sem čez nekaj minut dosegel razgleden pomol nad zatrepom Vipavske doline. Starodavni prehod se imenuje Konj, na njem pa poleg kapelice najdemo skrinjico z vpisno knjigo in žigom. Od tod se v dolino spusti lepa gorska steza. 300 m niže prečka makadamsko cesto, po kateri sem imel 25 minut hoje do cerkvice sv. Miklavža pod steno Podraške Ture. Tu sem naletel na prve plezalce, ki sem jih nato srečeval vse do kampa, do katerega sem imel še naslednjih 25 minut.

Zgodovina: Gradiška Tura, 18.6.1995

nedelja, 16.11.2014: Donáčka gora, 884 m


Na Štajersko po lepo vreme. Prvič v rogaškem kotu. Kratka, a prav zanimiva, razgibana turica.

Izhodišče: Sv. Jurij. Veliko parkirišče je pod istoimensko cerkvijo. Vreme je bilo lepše kot sem sploh upal pričakovati; prava pomlad. Začetek je po strmi asfaltni cesti, 60 m više pa markacije mimo kurnika zavijejo na travnik. Označeno je ravno prav. Na višini 490 m je razcep označenih poti, po katerih sem naredil krog. Desni kolovoz/vlaka popelje na sedlo na vzhodni strani gore. Strmega vršnega vzpona sem se zaradi vlažne podlage lotil previdno, a ni bilo prav nikakršnih težav, saj je steza vzorno urejena. Izstop na greben, kjer kar naenkrat zrastejo navpični stolpiči, je pravi posladek, čeprav je zavarovani odsek visok le dobrih 10 višinskih metrov. Na grebenu sem prestopil iz vlažne sence na toplo sonce, minutko proti levi pa dosegel vzhodni vrh gore. Vršna točka je nadvse presenetljiva - zračna, monolitna špička, na katero pomagajo trije klini. Teh nekaj korakov se izplača tudi zaradi razgleda. Vrh sem imel povsem zase, nikjer ni bilo žive duše, čeprav je "glavni", zahodni vrh oddaljen manj kot četrt ure.
Povezovalna pot do zahodnega vrha gore teče po južni strani, pod grebenom, in ni zahtevna, le na sredi se steza malce zoži, zato velja gledati pod noge.

Pot proti koči je še bolje nadelana kot tista vzhodna, predvsem pa veliko bolj obljudena. Ne manjka se tudi susjedov Hrvatov. Od koče sem nadaljeval po cesti do prve kmetije (na razgledni rami pred njo je zelo obiskano padalsko vzletišče), moja steza pa se je odcepila ob zadnji steni hleva (napis B, kar je oznaka Štajersko-zagorske krožne poti) in kurnika. Pretežno vodoravno speljana stezička me je skozi lepo dišeč jesenski gozd pripeljala do sv. Donata, po katerem je očitno dobila ime tudi gora. Parkirišče pri cerkvi je eno od možnih izhodišč za krožno turo. Od cerkve sledi še tri minute ravnega kolovoza, ko se le-ta prevesi v spust, pa je klobasa kmalu zašpilena.

nedelja, 9.11.2014: Zasavska Sveta gora, 852 m


Popoldne se je bilo v vzhodni polovici države moč povzpeti nad megleno pokrovko. Na vrh sem prišel v trenutku, ko se je nad turnom začela kazati prva modrina.

Arhiv: kolo: 4. etapa BKP: Slivna - Zasavska Sveta gora, 6.8.2011

petek, 31.10.2014: Pršivec, 1761 m


Uspešen drugi poskus po lovski stezi iz Ukanca naravnost na vrh.
Zjutraj sva uporabila "zveze" in se mimo znaka, ki za (zaprtim) hotelom Zlatorog dovoljuje vožnjo le lastnikom parcel, zapeljala skoraj do začetka lovske steze. Izhodišče dandanes še najlažje prepoznaš po smerokazu Janko in Metka, stezo pa najdeš za prvim balvanom. Prvih nekaj deset metrov, proti levi, je sicer bolj namišljena kot ne. Ko začne cikcakati navkreber, s sledljivostjo ni več težav. Po kratkem prečenju smo zelo hitro pod pragom, nad katerim se je nad nama začelo svetlikati, takoj se je otoplilo in oblačila so kmalu začela odpadati z naju. Levega odcepa k nekakšnemu slapu, ki ga omenja Habjan, tudi tokrat nisva opazila, na prvem križišču, kjer se razcepita dve enakovredni stezi, zato ni dileme. Leva je prava! (Desna je, kot mi je na vrhu povedal domačin, slepa. Vodi le do lovske preže.) Zadnji dvomi o pravilnosti odločitve se razblinijo 30 m naprej, ko dosežeš izpostavljeno polico nad Štumfarjevim grabnom. S preostalim delom meni znanega vzpona nisem imel nobenih orientacijskih težav. Nad razglediščem pod travnatim žlebom smo bili leta 2008 stezo za vsaj 100 vm izgubili, tokrat pa sva takoj poskusila levo v gozdiču in večinoma celo res uspela loviti zabrisane sledove steze. Nad prvim kratkim pečevjem se z leve prikaže tisti odcep, ki ga omenja Habjan in nas je leta 2008 pod vršno steno zavedel v napačno razlago. Nad njim sva se vzpenjala po odprtem gozdu med skalnim grebenčkom in travnatim žlebom, dokler se ni odprl prehod na vrh grebena. Tam je idilično razgledišče, majhen travnat pomolček (višina 1410 m). Ključno orientacijsko mesto vzpona je 15 m nad njim, kjer zavije lepo vidna steza pravokotno v levo in v blagem spustu popelje do travnatih strmali, sredi katerih smo leta 2008 končali vzpon. V travi se steza sprva izgubi, vendar je nadaljevanje enostavno - samo naravnost! Ko se za prvim robom odpre pogled na osrednjo travnato strmal, ne moreš zgrešiti lopice, mimo katere gre stezica. Tik za njo je steza še najožja (nekaj korakov), preostalo prečenje trav pa je začuda lahko. Najbolj zoprn del vzpona je pravzaprav med drevesi na drugi strani, tako da je bil tisti naš odstop zaradi snega še bolj srečna odločitev kot sem si bil mislil. Česa zares strašnega v bistvu ni, vendar je strmina ves čas konkretna, zato je suha podlaga zelo zaželena. Čez čas se gozdno pobočje položi, spet se pojavi tudi razločna steza, ki sva jo sicer hitro znova izgubila, vendar to hoje ni zaviralo. Orientacijskih dilem tu pač ni; zgoraj je gladka stena, zato ni druge kot da se počasi vzpenjaš proti levi. Stezo sva znova zadela, ko sva se približala steni. Vodila naju je okoli zadnjega vogala, za njim čez kratko zemeljsko polico, sledi še malo prečenja, potem pa obrne v desno in se usmeri proti nezgrešljivi grapici, ki predstavlja presenetljivo lahek prehod čez steno. Povsem razpadla lojtra potrjuje, da smo na pravi poti, njena pomoč pa ni potrebna, saj tiste skale ni težko prelesti. Na vrhu grapice se prikaže lahko prehoden svet, v katerem se je treba samo držati najlažjih prehodov, ki se ponujajo proti desni. Uporaba rok niti slučajno ni več potrebna. Večinoma se najde tudi solidno shojena stezica. Zahtevno poplezavanje, ki ga omenja Habjan, je torej lahko zgolj posledica naših slabih odločitev, beri: neučakanega siljenja navzgor. Ko sva prikorakala na rob planote, sva se v kratkem že videla na vrhu, no, v hipu, ko sva ugledala kraški labirint, ki se tu nahaja, sva vedela, da je to bosa. Globeli so res konkretne. Prvo pravilu tu je, da hodiš zelo previdno! Natančen opis smeri je težko podati, na splošno pa se je verjetno najbolje držati blizu robu nad jezerom.
Vrh je bil nepričakovano obiskan, v dveh urah, kar sva bila gori, se je zvrstila približno deseterica.
Spust sva zastavila v lagodnem tempu. Smer: planina Viševnik - Črno jezero. Komarča naju je pozitivno šokirala z zračnostjo oz. strmino, ki ne popušča vse do vznožja. Vmes sva zavila tudi do izvira Savice. Po dolinskem kolovozu sva imela do Ukanca še pol ure zložne hoje, ki nama je povsem pasala. Od tega je šlo 5 minut pri prvem vikendu, kjer naju je napadel nakladaški ata, ki je povedal, da je (s kredo) ravno danes označil hišno številko 131, saj da je imel dovolj begajočih iskalcev lovske steze.
Najina besniška Bohinca sta naju pričakala ne samo z obljubljenim pirom, temveč sva dobila celo filane paprike.

Arhiv:
peš: Pršivec, poskus iz Ukanca, 16.11.2008
turni smuk: Pršivec, 21.2.2009

nedelja, 26.10.2014: Studor, 1002 m


Kje brezplačno pustiti samovoz v Stari Fužini? Nikjer, haha. No, razen izven sezone, takrat ne bo nihče najedal, če zasedemo enega od desetih asfaltiranih prostorov pred cerkvijo na vzhodnem robu vasi.

Pot proti Hudičevemu mostu se začne prav pri cerkvi. Po robu naselja, kjer se ves čas vrstijo turistični apartmaji, sem prikorakal do Zoisovega "gradu", pred katerim se kolovoz začne vzpenjati in v treh minutah pripelje do Hudičevega mostu nad koriti Mostnice.
Markirana pot na Uskovnico se odcepi tik pred mostom. Markacije so resda stare, vendar s sledenjem ni težav. Planina Blatca nima slučajno takega imena ... Markacije za Uskovnico se odcepijo levo gor še pred prvo kočo, za Studor pa sem zavil čez travnik po tem, ko sem prišel mimo druge koče. Gozdna vlaka najprej pelje položno proti desni, ko zavije ostro levo, pa se kmalu konča. Tam se desno gor požene ne pretirano shojena steza, katere začetek označuje zelen trakec, privezan na vejo. Sprva razločna steza je više slabše razvidna, zato je potrebne nekaj več pozornosti. Ko se prekobali čez greben, se znajdeš pri velikem vzletišču za jadralce, ki ponuja tudi daleč najlepši razgled. Že zaradi tega je vredno priti gor. Okoristiti se je moč tudi s klopcama.
Vršna točka Studorja leži povsem na vzhodnem koncu valovite planotice, oddaljena četrt ure hoje po listju in vejah. Vrh prepoznamo po plastični palici, pritrjeni na trdno vkopani geodetski kamen. Razgleda tam ni.

Po vrnitvi na Blatca sem se po že omenjeni markirani stezi povzpel na cestno serpentino nad planino, nadaljevanje poti proti Uskovnici pa mi ni bilo čisto jasno, saj so mi zemljevidi kazali precej nenavadne stvari. Steze, ki naj bi se takoj dvignila nad cesto in pod steno Kamna peljala proti desni, v naravi pač ni. Pravilno je slediti makadamski cesti, kar pa mi ni bilo usojeno, kajti na koncu ovinka me je lepa stezica zvabila v levo, po robu peskokopa. Pripeljala me je na staro, utrjeno gozdno vlako, pravilno zarisano na zemljevidih. Po njej do valovitega planotastega sveta zahodno od vršne točke Kamna. Ker je bilo v gozdu že počasi čutiti slabljenje svetlobe, sem obisk Koče na Uskovnici opustil in se obrnil proti vzhodu. Skozi mrežo gozdnih vlak me je vodil zgolj gps, nekje vmes sem baje stopil tudi na vrh Kamna (v resnici nesmisel, kajti naprej proti JV so tudi višje točke. Kakorkoli. Ko sem se končno spustil na gozdno cesto, se je nekaj minut pod široko serpentino levo dol odcepila markirana vlaka, ki me je v dolgem spustu peljala vse do predzadnje serpentine nad Srednjo vasjo. Vmes impresionira navpični pogled v globoko sotesko Ribnice. Pod serpentino me je presenetila še razgledna ploščad, s katere se ponuja izvrsten razgled na Zgornjo dolino, Senožeta, Rudnico, itd. Do vasi Studor sem sledil cesti in med korakanjem delal načrte za kolesarsko osvojitev Uskovnice. Skozi vas sem jo rezal samo naravnost, kar je edina prava smer, saj se osrednja vaška "ulica" izteče na staro pot proti Stari Fužini, speljano v vznožju hriba Studorja. Ni primerna samo za pešačenje, temveč tudi za kolo, sledovi pa so dokazovali, da po njej tudi jezdijo. Pripelje točno k cerkvi, pred katero sem imel svoj avto. (V nasprotno smer pot štart levo okoli zadnje, samostojno stoječe hiše Stare Fužine!)

nedelja, 19.10.2014: Debela peč, 2014 m - Brda, 2008 m - Lipanski vrh, 1965 m - Mrežce, 1966 m


Nekaj krajšega za prvi sprehod po Palagruži. Po dolgem času v gojzarjih, kar je že pred prvim vrhom rezultiralo v žuljih; na srečo ne hudih. Obljudenost (prevladovali so upokojenci in majhni otroci) me začuda niti ni preveč motila. No, vsaj dokler nisem bil prisiljen poslušati preimenovanja Hochalmspitze v Grosglokner in iskanja Jalovca in Špika po obzorju ...
V ta konec me je zvabil predvsem zavarovani prehod z Lipanskega vrha na Mrežce, ki me je dražil že dolgo - na turnih smukih, seveda. V kopnem je čisto kratek, 5 minut, težavnost pa je nizka, tako da ni ovir niti za otroke. Zanimivejši je vmesni vršič med Brdi in Lipanskim vrhom; spust z njega postreže z zelo strmo jeklenico. Možen je sicer lažji obvoz po severni, krmarski strani, ki me je na križišču na Lipanskih vratcih precej zmedel. Če tabli za Mrežce kažeta levo in desno ... Omeniti velja še direktni naskok na vrh Brd iz smeri Okrogleža. Markirana pot namreč preči južno pobočje, zato vzhodni grebenček ponuja ščepec brezpotja. Sam greben na prvi pogled izgleda težko prehoden, saj je zaraščen z rušjem, potem pa korak na krmarsko stran odkrije zlahka prehoden svet.

Arhiv:
dvatisočaki: Debela peč
TS vodniček: Debela peč
TS vodniček: Brda
TS vodniček: Lipanski vrh
TS vodniček: Mrežce

četrtek, 9.10. - ponedeljek, 13.10.2014
Najdaljša nepretrgana plovba

Palagruža - Galijula - Lastovo - Sušac


četrtek - petek: marina Kaštela - Pakleni otoki - Palagruža - Galijula - Skrivena luka, Lastovo


Iz marine smo izpluli šele ob 12:30. Že sredi Kaštelskega zaliva se je pokazalo, da avtopilot ne dela prav, vendar poskusi preprogramiranja, ki nam jih je po telefonu sugeriral serviser, niso bili uspešni, kar je pomenilo, da bo celotno križarjenje potrebno odkrmariti ročno. Odlično ... Med motoriranjem je sledila še ugotovitev, da ima Elanka 40 precej šibek motor, zato sem načrt poti kmalu predelal; namesto do Komiže smo zavili do Paklenih otokov, kjer smo v poltemi vrgli sidro v zalivu Taršće. To je bil samo postanek za večerjo, ob 21:20 smo namreč že nadaljevali proti Palagruži.


Plovba čez sredino Jadrana je "presegla vsa naša pričakovanja", kajti namesto 7-urnega motoriranja po gladkem nočnem morju, smo fasali 12-urni safr proti valovom. Vetra je bilo premalo za jadranje, a dovolj za zgago. Za krmarjenje smo se razdelili v izmene, s čimer pa potem ni bilo nikakršnih težav, saj bruhalcu in enemu, ki sem bil na meji teh užitkov, kaj drugega kot biti na krovu itak ni prišlo v poštev. Najzanimivejša izkušnja te noči je bilo krmarjenje proti valovom poševno v premec. Še posebno po 3. uri, ko smo prvič ugledali bliske svetilnika na Palagruži. Poskusi držanja smeri nanj, brez gledanja na kompas, so bili bizarno neuspešni. Praviloma smo že po enem ali dveh valovih pluli za 45 do 90° stran, pa naj si je krmar še tako prizadeval drugače. Naslednjega bliska ponavadi sploh nismo več ujeli, saj smo gledali v napačno smer. -) Proti jutru je našo moralo dodatno zbil globinomer, ki je nehal delovati. Joj, kako pa bomo zdaj sidrali in se nasploh približevali obali?? Na srečo se je čez nekaj ur spet prebudil - in sicer, ko se je morsko dno dvignilo na 150 m. Zmagovalec noči je bil brez konkurence naš James Cook(ie), ki je vse skupaj suvereno prespal v salonu.



Palagružo smo dosegli po dobrih 12 urah plovbe, ob 9:35. Absolutni rekord RJJ! Pod severno obalo nas je pričakalo odlično zavetje z mirnim morjem, kar sta pozneje dva izkoristila za prvo plavanje (morje: toplo!), prvi učinek pa se je pokazal na naju dveh nočnih sirotah, ki sva hitro prišla k sebi. Ker nismo imeli nobenega podrobnega zemljevida morja okoli otoka, smo se mu približali zelo previdno. SZ zalivček Stara vlaka, pod steno, vrh katere stoji svetilnik, nas je zato še toliko pozitivneje presenetil, saj v idealnih pogojih ponuja celo možnost sidranja. Po premisleku smo se vseeno odločili za ziheraško varianto obiska v dveh valovih. Medtem ko so prvi trije raziskovali otok, sva Matjaža otok obplula, pri čemer ni šlo brez psiho trenutkov ob obeh rtih.

Nad plažico se dviguje "feratica" iz zarjavelih skob, na srečo pa tetanusa ni treba tvegati, saj desno od tiste pečine pelje na obronek deloma shojen prehod. Na otoku so poleg posebnega rastlinja največ pozornosti pritegnili zeleno-modri endemični martinčki, presenetil pa je tudi velik heliodrom. Na grebenu se je odprl čudovit razgled na vse strani. Svetilničarjev naš prihod začuda ni kaj dosti ganil, pa čeprav smo bili ta dan edini obiskovalci. Nista pa imela nič proti našemu vzponu na vrh svetilnika, kar tabla na vhodu sicer strogo prepoveduje. Posebna zanimivost je tovorna žičnica, speljana dobesedno z morskega dna.

Poleti so imeli oba apartmaja ves čas polna. Turisti so bili že z vseh celin, ampak 80 % gostov je baje Slovencev. Imajo tudi knjižnico za goste. Temperatura na otoku nikoli ne pade pod 1 ali 2°C, svetilničar je povedal, da je doživel le kako posamično snežinko. Da je otok skoraj brez padavin, čemur se je rastlinje prilagodilo tako, da izkorišča močno jutranjo roso, pa smo sami prebrali v literaturi. Mlajšo od dveh nekdanjih cerkvic sv. Mihovila so bili, po svetilničarju, obstreljevali z italijanske torpedovke, majku jim, po Marjanu Bauerju (Slovenske novice) pa naj bi te zasluge pripadale Avstrijcem. S svetilnika se v čistem zraku brez težav vidi italijanska obala, ker pa je bil tokrat premalo prosojen, smo na vse strani lahko opazovali le neskončno morsko planjavo. Brez ene same barke.


Proti Lastovu smo odpluli malo po 13. uri. Najprej smo odmotorirali še do čeri Galijula, najjužnejše hrvaške kopne točke. Nekaj manjših čeri in plitvin, ki jo obkrožajo, je poskrbelo za nov psiho trenutek, potem pa je bilo pred nami spet odprto morje. Ko smo poskusno dvignili jadra, smo doživeli krasno presenečenje; v vetru do največ 11 vozlov smo dve uri leteli tudi več kot 7 vozlov. Kolikor je bila barka slaba z motorjem, je bila boljša pod jadri.
Noč nas je ujela uro in pol pred Lastovim. Svetilnika Struga, presenetljivo, ni bilo videti. Nič nam ni bilo jasno. Ker je tudi Mesec vzšel šele ob pol 9h, je bilo povsem temno. V takem je mimovozeča, noro osvetljena turistična pošast izgledala kot novoletna jelka. No, čez kakšno uro je svetilnik nenadoma zasvetil. Zakaj tako pozno, je še nejasno. Pri vplutju v Skriveno luko smo si sicer pomagali z gps-jem, ker pa je bilo res temno, smo še najbolj zaupali svetilniku na vhodu v zaliv. Notri potem ni bilo nobenih težav, saj je hiš na obali ravno dovolj, da lepo osvetljujejo, sidrišče pa je bilo povsem naše. Ura: četrt pred deveto.
Dogovorjena večerja nas je že čakala. Predjed solata iz koščkov tune, s čebulo, glavna jed zrezki gofa, škarpena in "mastna" murena. Zraven je bila domača solata z zeljem in kumarami. Vina nismo spili omembe vredne količine, saj smo bili za karkoli konkretnega preveč utrujeni. Ko smo se opolnoči vrnili na barko, smo samo popadali v postelje in zaspali kot zaklani.

sobota: Lastovo

Dan počitka. Vstali smo ob pol 9h. Najprej razkuževanje s travarico in skok v vodo. Težka uživancija! Ko je Kapitan ugotovil, da je napetost akumulatorja zaradi neprekinjenega polnjenja brezštevilnih posadkinih gedžetov - navigacijska mizica se je celo preimenovala v "gedžetišče" :-))) - padla pod vse sprejemljive meje, je ostro prepovedal nadaljevanje te prakse pri ugasnjenem motorju.
Po zajtrku je prišlo na vrsto degustiranje portovca, ki ga je Klemen posebej za potrebe RJJ pritrogal s službene poti na Portugalsko. Mljask. Zatem je čisto po prodajniško zorganiziral "taksi" do mesteca Lastovo. Eden od voznikov je bil Nevenin fant, pomorski policaj, od čigar zgodb nam je najbolj ostalo v spominu reševanje jadrnice, velikosti naše, s 65 begunci na krovu. Paluba je bila vsega 10 cm nad gladino. Namenjeni so bili seveda iz Albanije v Italijo, v hrvaške vode pa jih je zaneslo, ko sem jim je pokvaril motor in se raztrgala jadra.

V mestu smo seveda najprej zavili na pivo. Kelnarjev priljubljeni izrek se je glasil: "Karlovačko ne vredi!" Na srečo smo skoraj vsi naročili Ožujsko - razen Lorda The Miserable-ja, katerega naročeno Karlovačko je ob veselih opazkah konobara postajalo čedalje bolj postano. -))
Ogled smo zastavili po uličicah v smeri trdnjavice na vrhu hriba. Znameniti dimniki nikakor niso vse, kar je za videti. Zelo lepo naselje. Svoje je seveda dodal izvensezonski mir; edina turista, ki smo ju srečali, sta bila upokojena Novozelandka in Južnoafričan, ki sta svojo jadrnico pripeljala na prezimovanje v Skriveno luko (menda je najcenejše na Jadranu).

Na povratku smo se zataknili v pogovoru z domačinko, ki je pometala svoj "maslinjak":
Ponovno odkrivajo avtohtono lastovsko sorto oljk, ki je drugačna od ostalih hrvaških. Oliv tu ne trgajo, ob jesenskem vetru padejo dol same, kar je sicer značilno za Grčijo. Ta sorta je bolj odporna na mraz; v notranjosti Lastova nočne temperature namreč padejo tudi pod 0°C, kar ostale sorte poškoduje, pozebla debla pa so občutljiva na bolezni. Domača sorta ima sicer zelo drobne plodove, a vsebuje manj vode in kar 20 % olja z zelo dobrim razmerjem koristnih sestavin. Trenutno popisujejo drevesa po otoku in zbirajo informacije, koliko jih je še sploh uspelo kljubovati zablodam kmetijskih pospeševalcev, ki so jim bili turili neodporne novitete ...

Ob slovesu nam je dala nove napotke, kako do lokev sredi polja, pri katerih uloviš začetek stare rimske poti proti Skriveni luki. In res, pri kapelici smo zavili na poljski kolovoz, označen s knafelčevimi markacijami. Pri lokvah smo se vseeno spet nemočno čohali, na srečo pa ponovno dobili pomoč v podobi že tretjega domačina. Po prečkanju strnišča in goščavice ob robu polja smo končno stali pri smerokazih Bozonji do(l) in Portorus. Po še malce zaraščenih prvih korakih smo stopili na daljši odsek, ki je še vedno lepo tlakovan. Na vrhu vzpona se priključi na novejši kolovoz, domnevno utrt ob zadnjem velikem požaru. Oznake so sicer zelo redke, vendar je treba samo mirno slediti kolovozu. Zapustimo ga šele nad drugim, obdelanim poljem, kjer markacije zavijejo na planinsko stezo in se prevalijo čez bližnje sedlo. Spust na drugo stran pripelje pred vhod v kamp Skriveni. Čas hoje: 1:20. Medtem ko sva bila hribovca nad "bližnjico" navdušena, pa je tretji član odprave, kuki, občasno bentil, kam sva ga zapeljala, hehe.

Ostala dva, ki sta nam pri oljkarki ušla naprej in zato tolkla marševski korak po asfaltu, sta nas čakala pol ure. Ker sta vmes pomislila, da smo ju prehiteli s štopom, sta nam iz maščevanja spila zadnji pir iz hladilnika naših gostiteljev. :) Potolažili smo se z gemištom (pelješac z vodo).
Marinela nam je postregla s podobnim repertoarjem kot zvečer, se pravi z gofom in škarpeno, edino "mastne murene" ni bilo več. Ocena: pomazano.
Ko smo se končno vrnili na barko, je bilo že precej pozno, zato smo brez odlašanja odmotorirali v Ubli, kjer smo tankali, prenočili pa v bližnjem bunkerju, ki zaradi visokih bokov zahteva kar nekaj plezalnih spretnosti.

Nočni vzhodni vetrček je povzročil majhne valčke, ki so povzročali katastrofalno plunkanje pod krmo, beri pod blazino, grrr ...

nedelja: Sušac - Vinogradišće, Pakleni otoki

Za zajtrk se je eko-Klemen lotil kaše na moštu, ki je po zaslugi kuharjeve težke roke sprva izgledala kot "lonček kuhaj" :). Ker je zaradi prevelike doze mošta zadeva že malce spominjala na čežano, smo jo v celoti pomlatili. Celo kapitan, ki je kašo poskusil prvič spljoh.

Ozračje in morje sta bila mirna, motoriranje do Sušca temu ustrezno ležerno. Žal se je valovanje opazno okrepilo ravno pred otokom, zato sidranje pred južno obalo ni prišlo v poštev. Na srečo nas je pod zahodno obalo, enako kot pri Palagruži, pričakalo zavetrje z mirnim morjem. Škoda le, da je enako tudi z globinami, tako da smo morali ponoviti izkrcanje v dveh izmenah. Nekateri so tudi počofotali v toplem morju.


Na Sušcu najprej padejo v oči ogromna polja rožmarina. Svetilničarji na Sušcu in Palagruži so iz iste korčulanske vasi, zato jih gliser ob menjavi pobere v eni turi. Njihov turnus je en mesec na svetilniku - en mesec doma. Na otoku sicer živi tudi pastir, ki skrbi za 500 ovac, vendar ga nismo srečali. Za svetilnikom smo videli temelje za radar, ki bo skupaj z video nadzorom v prihodnje skrbel za schengensko mejo. Vodo dovažajo z "vodonoscem" (tankerjem). Presenetil je podatek, da med počitnikovalci v svetilniškem apartmaju prevladuje mladina 20-30 let. A šta rade? Pa, feštaju. Za naše demoraliziranje je poskrbela zgodba o kajakašu Belgijcu, ki je bil priveslal iz Italije na Palagružo - Sušac - Lastovo - Dubrovnik ter se potem še vrnil nazaj v Italijo. Ob podatku, da je bil nekaj let starejši od nas, smo si mislili: "Ah, očitno imamo tudi mi za norosti še čas."

Po dveh urah smo odpluli naprej. Ko smo nad severnim rtom prišli iz zavetja, smo takoj dvignili jadra. Vetra je bilo sicer največ 9 vozlov, ker pa smo Elanko 40 zdaj že dovolj poznali, smo izcuzali poldrugo uro lepega jadranja z vetrom v bok. Veter je z 9 kn počasi padal proti 6, naša hitrost s 5,5 na 4 kn. Motor smo vžgali, ko je hitrost padla pod 3,5 kn. Na nafto nam je šlo tokrat bolje, hitrost je bila 5,5 kn - nedvomno se je poznala plovba s tokom in valovi. Povsem umirjene razmere so bile seveda idealne za degustacijo pirčkov. Jasno, oglasil se je tudi Gunsov Axl.

Na cilju smo doživeli šok, saj smo prispeli cele pol ure pred sončnim zahodom, hehe. Po večernem skoku v morje smo se malo skregali zaradi (nenakupljenih sestavin) hrane. Improvizirana priloga špagetov je zato izgledala nekako takole: "Popražena čebula, sledi paprika, paradižnik, česen, na koncu primešana še jajca in tuna. Seveda piko na i dodajo začimbe, za katerih količino je poskrbel chef. Da bi bila zadeva še malo mistična, je pa zamrmral še nek urok in zakrilil z rokami nad jedjo." (Urok se, poenostavljeno, glasi: "Daj Bog, umiri valove in pa kapitanovo jezo in naj tale ragu izpade odlično ...")

ponedeljek: Bobovišća (Brač) - marina Kaštela

Zadnji dan smo jadrali od Hvara do Splitskih vrat, za kaj več so bile razmere spet preveč miroljubne. V Bobovišću smo se privezali na bojo in še zadnjič skočili v morje, v marino pa primotorirali malodane po bonaci.


Skupaj prepluto: 195 NM.
V vseh petih dneh ni zapihalo več kot 14 vozlov, naša rekordna hitrost pa je bila vseeno 7,8 kn. Naredili nismo niti enega samega manevra z jadri, saj smo imeli veter vedno v bok. Če ne štejem, da smo enkrat, med slabljenjem vetra, popustili genovo, da smo dobili večji balon.
Nebo je bilo praktično ves čas brez oblačka, nekaj malega se jih je prikazalo le zadnji dan. To je bilo še toliko bolj nenavadno, saj smo imeli v resnici južno vreme. Vse noči so bile tople, zrak vlažen, v spalkah in pižamah nam je zato hajcalo.
Izrek križarjenja: 'Si pač nižje na verigi božjih bitij.'

nedelja, 5.10.2014: Kozlek, 997 m


Po lanski katastrofi pred letošnjim jadranjem nisem želel tvegati ničesar. Tako je znova padla lahka turica v toplem delu Slovenije, na tistem koncu, ki je bil brez burje.
Od konca vasi Jablanica sem začel s prečenjem po kolovozu proti vzhodu. Nad Trpčanami sem zadel na markirani kolovoz in zavil pravokotno v breg. 150 m više zaviješ na lepo bližnjico, zgornji del do roba planote pa poteka po stari tovorni poti in že precej bolj "kraško-gorskem" svetu. Tu je navduševalo rdečelistno grmičevje, ki je v kombinaciji z modrim nebom, belim kamenjem in ostalim zelenjem ustvarjalo prelepe pejsaže. Takoj za robom se desno odcepi potka na bližnje Gradišče, odcep na Kozlek je 100 m naprej, najprej pa sem se sprehodil še malo v planoto in si ogledal vabljive travnate vrhove nad njo; od Mačkove glave do Razborja. Če bi imel več časa, bi lahko zavil še malo čeznje ... Vršnih 100 vm je najlepši del vzpona na Kozlek, z vrhuncem na vrhu, s katerega se - če seveda zrak ni preveč neprosojen, kot je bilo, žal, ta dan - vidi Kvarner. Koča stoji takoj za vogalom, v zavetju, kakšnih 30 m od robu.
Široka pot na zahodni strani je najbolj uporabljani pristop; očitno se večina pripelje z avtom do dola med Srednjim in Jerajevim vrhom. Srečal sem sicer le dva, saj sem na travnatem sedlu zavil na slabo opazno stezico, ki popelje na bližnji Srednji vrh. Z njega se ponuja še bolj neoviran razgled kot s Kozleka. V nadaljevanju sem, ne da bi opazil, prečkal vrh Sopil in pod njim dosegel križišče z odcepom za Vrbico. Brez table ga zanesljivo ne bi opazil, saj stezo porajtaš šele po par korakih, ko se prevali na južno pobočje. Tam se počasi razširi v staro tovorno pot, potem vlako in nazadnje v širok kolovoz. Vmes si je vredno ogledati ruševine mogočnega gradu. Na prvem ovinku pod njim sem zavil na vodoravno levo vlako, že čez 20 m pa desno na stezo, ki me je pripeljala do naslednjih, tokrat cerkvenih ruševin. Pod njo se kmalu spet priključiš na "glavni" kolovoz in po njem prikorakaš v dolino, zahodno od Jablanice.

dnevnik 2014, mali srpan - veliki srpan - kimavec