Turni smuki / Triglavsko gorovje / Bohin
Mahavšček, 2008 m |
|
Dom na Komni, prvomajski prazniki 1991 (+ Mira, Boris, idr.) V tistih časih je bil na Komni oskrbnik legendarni Janez, ki je nekaj let pozneje nesrečno padel s tovorne žičnice. Dom je premogel disco klub, v katerem so novoletni in prvomajski žuri trajali vse do jutra, sobe pa so bile ob teh priložnostih vedno nabito polne. Nekatere ženske so znale prinesti s seboj celo posebno garderobo...Tudi tega večera, bolje: noči, s katerim se začenja pričujoča zgodba, je žur trajal do jutranjih ur. (Poleg določenih ženskih osebkov) se mi je v spomin najmočneje vtisnil soimenjak, ki je bil na kratkem dopustu iz JLA. V sobi so imeli mizo dobesedno natlačeno z vsemi mogočimi steklenicami ognjene vode, vendar se človeka ni prijelo čisto nič! Vse o njegovem psihičnem stanju pove podatek, da se je dober mesec in pol pozneje začela vojna v Sloveniji... Spat sem šel okoli 5h in ko je manj kot pol ure zatem Boris prišel pome za turni smuk na Podrto goro, me nikakor ni uspel zbuditi. Moji besni sospalci so ga nazadnje pognali iz sobe :)). Ob 11h dopoldne se je večji del naše druščine po vse prej kot obilnem zajtrku odpravil na svež zrak v smeri Vratc. Bil sem edini, ki je tovoril s seboj tudi smuči (z alpskimi pancarji v nahrbtniku). Vreme je bilo dokaj solidno, gaz dobro utrta in po zložni poti do vznožja strmine pod sedlom smo hodili v sprehajalnem tempu. Ko bi bilo treba v strmini pokazati malo več volje, je imela (negorniška) večina hoje takoj dovolj. Za nadaljevanje smo se odločili le trije, poleg mene še naš legendarni Boris in pa Mira, sveža alpinistična tečajnica (kaj je to, si nismo bili na jasnem - ampak obveljalo je, da je malo čudaška, če ne še kaj hujšega). Preden smo se ločili, smo pri znanem drogu pomalicali: vsi skupaj en sendvič in tri pire iz steklenic (piksen takrat še ni bilo)... To je bilo vse, kar smo imeli s seboj hrane in pijače. Zavili smo levo v celec. Dokler je bila publika še na voljo, sem šampionsko odgazil naprej, čeprav se je vdiralo 20-30 cm. Zagnal sem se tako divje, da sta me pešca ujela šele pod severno steno Bogatina. No, potem sem ju že hvaležno spustil v vodstvo. Do polovice SV pobočja Mahavščka sem jima še nekako sledil, nato pa krepnil kot še nikoli in postajal vse bolj podoben himalajcu na višini 8000 m. Ker je bilo vršnih 200 m zavitih v meglo, sem ju kmalu izgubil izpred oči. Sto metrov pod vrhom je alkoholno gorivo pošlo in bil sem popolnoma izpraznjen, vlekel sem se samo še na trmo. Deset stopnic in počitek z obešanjem na palice, enkrat ali dvakrat pa sem se za minuto ali dve kar ulegel v sneg. Na vrh sem se dobesedno priplazil. Zgoraj me je sprejel mrzel primorski veter in me - vsega premočenega - prepihal do kosti (aktivno perilo ali, bognedaj, goretex, to je bilo takrat še eksotika). Kot že rečeno, se malice nisem spomnil vzeti s seboj, zato je bila obnova energije minimalistična - v podobi Mirine čokoladke in Ocekovega pira (kot ponavadi je imel s seboj skrito zalogo teh artiklov)... Po počitku v zavetrju pod vrhom sem bil pripravljen za spust. Smer: naravnost navzdol po severovzhodnem pobočju. Sneg je bil kar dobro smučljiv, še posebno na tistih ploskvah, ki so jih počistili površinski plazovi pomladno vlažnega snega, sproženi pod mojimi smučmi. Plaziči so bili sicer počasni, tako da se mi niso zdeli posebno nevarni, vendar sem se ob Borisovih prestrašenih prošnjah nazadnje vdal in odpeljal previdno počasi. Če se je njemu, ki je bil vedno izvor najbolj nemogočih neprevidnosti, zdelo nevarno, je bilo morda res? Hja, če bi bil na smučeh on, bi, sem prepričan, udaril najmanj smuk z vrha do vznožja... Kakorkoli, zgodilo se ni nič posebnega, v vznožju sem pešca pustil zadaj in se zadovoljno odpeljal naprej. Ampak, kot se to rado zgodi, na prepoložni mulatjeri je šlo tako počasi, da sem s porivanjem izgubljal več moči, kot bi je peš, zato je tista čokoladka počasi izgubila svojo moč. Pred planino Na Kraju je začelo še deževati, tako da sem se do Doma na Komni privlekel spet povsem premočen. Notri me je "navdušila" od cigaretnega dima zameglena jedilnica... Organizem nad vsem skupaj ni bil preveč navdušen, zato sem naslednjo žurersko noč preživel v koži (nesrečnih) normalnih hribovcev, prisiljenih prenočevati ob neumornem celonočnem "živžavu". He, he, mladost - norost... 
|