Kal, 2001 m

6.1.2000 Kal, do 1900 m (+ MatjažE, GregaŠ)
Prvi "pravi" turni smuk. Smuči smo imeli namen poslati na Komno z žičnico, a smo na parkirišču pri Savici ugotovili, da med tednom sploh ne vozi. Torej - peš. Grega, ki je bil še brez turnih čevljev, je pancarje vpel v okovje na smučeh, pripetih na nahrbtnik, in do Doma na Komni hodil v gojzarjih, ostala dva pa sva se pač potila v turnih čevljih. Pod zadnjo strmino je nek nesrečnik začel sanjati o pivu, tako ali tako se nam je zdelo, da imamo časa še ogromno, malo smo tudi prigriznili in tako v koči zapravili več kot uro.
Za nadaljevanje smo nataknili smuči in po še vedno široko zgaženi poti mimogrede prišli do planine Na kraju. Strmina nad kočo, do sedelca na robu Lepe Komne, je bila še zgažena, zadaj so sledi pehote končno zavile levo proti Vrhu nad Gracijo, mi pa smo nadaljevali po smuški sledi čez zaporedne dolce proti ves čas vidnemu Kalu. Vreme in pokrajina sta bila fantastična, tako da naju stalno čakanje na Grego, ki je imel vse od začetka težave z alpskimi pancarji, sploh ni motilo. Vzpon proti Malim vratom je bil prav prijeten, sneg je bil za hojo s psi skoraj idealen, pa tudi s smerjo nismo imeli nobenih težav, saj nas je vodila kak dan stara osamljena sled, ki se je izgubila šele tik pod vrati. Z zadnje ravninice pod sedlom sva z Matjažem zavila čez malo bolj strmo pobočje proti desni, Grega pa se je dokončno vdal pred trdimi obuvali in šel tolažiti svoje žulje na sedlo. Tudi Matjaž je na prvi terasi zaključil, saj se je bližala 14. ura, sam pa sem še malo trmoglavil, ker mi ni šlo v račun, da moram obrniti 100 m pod vrhom. Po peš motoviljenju čez manjšo stopnjo mi je bila nadaljnja pot po slemenu odprta, ko so se mi na psih začele nabirati cokle, pa sem odnehal tudi jaz. Ampak, če nič drugega, do te točke se mi je izplačalo povzpeti zaradi fantastičnega ptičjega pogleda na celotno Komno.
Spust do stične točke s soborcema je potekal po izvrstnem, nepredirajočem se snegu, naprej proti Poljanici pa se je postopoma prediralo za kakih 10 cm. Gregu dovolj za izvedbo dveh spektakularnih padcev. Na ravnem, neizkušeni kot smo bili, nismo vedeli kakšno taktiko ubrati, zato smo se do odcepa za Lanževico vsi porivali z zapetim okovjem. Matjaž je tako tudi nadaljeval, ostala dva pa sva začela natikati pse. Jaz sem bil kmalu nared, Gregovim mučiteljem pa se je priključilo še staro okovje, na katerem mu je zmrznilo pretikanje med položajema za hojo in smučanje... Vsemu navkljub smo prav hitro pripujsali do sedla na robu Lepe Komne.
Strmina proti Koči pod Bogatinom je nato postregla z najbolj zahrbtnim snegom celotne ture. Na nobenem zavoju nisi vedel kaj te čaka - od predirajoče se klože in gnilca do hitrega trdega poteptanca in zavirajočega suhca. Najbolj se je mučil, jasno, Grega: z enim zapetim in drugim odpetim okovjem, c c c c. Po utrujajočem porivanju do Doma na Komni nas je čakal "le" še spust do avta. Zvezdi izleta je s pomočjo vročega čaja uspelo odtaliti led, ki je preprečeval premik okovja v položaj za smučanje, tako da so mu bile prihranjene vsaj največje bizarnosti (npr. pešačenje navzdol, s pancerji v in smučmi na nahrbtniku, hehe). Uvod do konca Pekla nas je neprijetno presenetil s snegom, ki je bil tako hiter (zaradi pozne ure je v senci že malo pomrznil), da se naravnost ni dalo peljati več kot nekaj metrov, nato pa pluženje ali zavoj v breg. Na koncu doline sem imel noge že čisto gumijaste... Na srečo nam je bila mulatjera bolj naklonjena in v prijetni vožnji smo se pripeljali skoraj do odcepa zgornje poti k slapu Savica.