| Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka |
Brda, 2008 mLahko dostopen vrh nad Lipanco, primeren za turnega smučarja začetnika. Čeprav ga s planine niti ne vidimo, je dovolj blizu, da ga v snegu precej obiskujejo tudi pešci. Nekaj previdnosti je v globokem ali trdem snegu potrebne na kratki strmini nad planino, v megli pa v kotanjastem in ruševnatem svetu v vznožju vršne vzpetine, ki se sicer ne more meriti s Komno, vendar je za nepoznavalca vseeno lahko neugoden. Ob prvem obisku sem doživel točno to, nad Lipanco sem zabredel v meglo in končalo se je tako, da sem ob prihodu na vetrovni greben nad Krmo samo slepo ugibal, kje se nahajam. Naslednjič, čez nekaj let, sem se nasmejal ob spoznanju, da sem bil takrat obrnil nič več kot tri minute od vrha. Razen z zahodne se lahko na Brda povznemo tudi z vzhodne strani, s sedla pred Okrogležem. Vzhodni greben(ček) je sicer ožji, a vseeno prav tako prehoden s smučmi. Vzpon: Od partizanskega spomenika pri Rupah sledimo poseki, ki nas pripelje do široke označene poti s planine Javornik. Po njej do Lipance. Že pred kočami zavijemo desno in po desni strani planine med macesni dosežemo strmino, vrh katere je razcep poti. Desno za Debelo peč, običajni pristop na Brda pa zavije levo. Po razgibanem svetu dosežemo široko snežno pobočje, zgoraj se zoži v širok žleb, skozi katerega izstopimo na greben nad Krmo, par minut od vrha na desni. Spust: Po smeri vzpona. |
Težavnost II-
Izhodišče december - marec Lega J Smučljivost dobra Atraktivnost 3 Orientiranje lahko
Zemljevidi |
|
Dnevniški zapisi
25.12.1999 20.1.2001 Ob 8h je po telefonu priplavalo kameradovo obvestilo, da so Karavanke v soncu. Hitro iz pižame in že sem bil na poti na Pokljuko. Do križišča vrh strmine nad Lipanco sem finiširal peš, izkušnje so me namreč naučile, da gre po že narejenih stopinjah čez nerodne strmine na ta način lažje in hitreje. Ko sem vrgel smuči z nahrbtnika in začel nanje napenjati kože, mi je polovica napenjalne gume ostala v roki - naslednjih nekaj minut sem se zahvaljeval samemu sebi, ker sem bil šel takoj, ko sem bil opazil razpoke, v ProMontano po rezervne. Menjava je bila dokaj hitra. Da sem na smuči prestopil v pravem trenutku, mi je po nekaj minutah potrdil značilen prizor z očetom in hčerko - deskarko, ki je med mojim prehitevanjem ravno krivila fotra zaradi vdiranja, hehe. Manj zabavna se mi je zdela sprememba vremena, ko je na robu nad Krmo visoko oblačnost zamenjala megla. Na srečo sem si ravno še lahko ogledal, kje stoji vrh Brd, sicer ga v gosti megli morda sploh ne bi našel. Čeprav sem se držal čim bliže vzhodnega grebena, sem obliko površja za silo razbiral le s pomočjo redkih macesenčkov in vej rušja, ki so sem in tja štrlele iz snega. Edino kočljivo mesto je bilo prečenje strmega, plitvega žlebiča malo pred vrhom, katerega iztek, skrit v megli, mi je bil uganka. Spust v slabi vidljivosti je potekal lažje od pričakovanj. Edini "incident" se je zgodil na že omenjenem žlebu, čez katerega sem hotel zapeljati malo niže kot gor grede. Ko sem se na njegovem robu ustavil, sem s sprednjim delom smuči že prerezal 10-centimetrsko kložo v žlebu ter takoj nato rahlo šokiran opazoval razpoko, ki je švignila vodoravno čez vso širino. Mamiii! :) Ko sem si opomogel, sem samo obrnil in odstopničil navzgor pod spihani greben...
26.1.2003 (+ Tomaž C. / Martina) Glede na nevarnost plazov (prejšnji dan je eden umrl na Grintovcu, štiri pa je, brez posledic sicer, zasulo pod Velikim Draškim) in pozno uro smo se pravilno odločili za Lipanco. Pri spomeniku je bilo seveda vse zasedeno, zato smo si morali parkirni prostor odkidati s smučkami, kar pa ni bilo težko, saj je bil sneg povsem suh. Gaz do Blejske koče je bila lepa, tako da celo Tina v nizkih trekinških copatih ni imela težav. Na Brda sva nadaljevala sama s Tomažem, oba na smučeh. Lep sprehod. Vreme: ponovno sončno s čudovito januarsko modrino, le čez vršni greben (pa tudi spodaj, skozi dolinico, v kateri leži planina) je tako grdo pihalo, da sva na vrhu samo zapela čevlje in se takoj pobrala v zavetje. Prelepo, pretežno še deviško glavno pobočje je bilo na najino žalost že prekrito s tanko skorjo, ki je preprečila vrhunski užitek. Tokrat je bila pozna ura s smučarskega stališča pač napaka. Pod skorjo je bil sneg še vedno povsem suh pršič, ki ga je bilo sicer veliko, vseeno pa ne bi škodilo več podlage. V žlebu pod vršnim grebenom in seveda na ozkem delu strmine nad Lipanco je bilo zato potrebno paziti na skale. Spust z Lipance do spomenika je bil moj najlažji do sedaj, vse je bilo lepo zasneženo, tako da sem do spomenika potreboval vsega 13 minut. Junakinja dneva: eno leto in deset dni stara Štajerka, ki je osvojila vetrovna Brda na očkovem hrbtu in se pritožila zgolj nad soparo v Blejski koči. 
8.2.2017 (+ Eva, Iztok) Čudovito vreme in presenetljivo dobra smuka. Prva večja snežna pošiljka zime je bila še zelo sveža, vreme ni obetalo kaj posebnega, zato smo se hitro uskladili za kratko turo na Lipanco. Ker je ARSO-va 'Računska napoved višinskih vrednosti' kazala sončno luknjo nad Triglavskim gorovjem le za 13. uro, smo imeli štart iz Besnice šele ob 9h. Postanek za kavico: bar Petač v Spodnih Gorjah. Na Pokluki je najprej pozitivno presenetila odlično splužena cesta do spomenika pri Rupah, nato pa še debelina snega, ki ga je bilo 40-50 cm. Gaz je bila že dobro utrjena, še posebno na glavni poti, zato smo napredovali nadvse lahkotno. Ko smo tik pred kočami prebili oblačni sloj in se je nad nami odprlo brezhibno modro nebo, nam je bilo za smer nadaljevanja popolnoma vseeno :). Prvotno določene Mrežce smo - niti ne vem, zakaj - zamenjali z Brdi. Med macesni smo sledili idilični gazi v pršiču, ki pa je imela nekam čudno smer; tistega, ki jo je potegnil, je zaneslo veliko preveč v levo, zaradi česar je potem proti strmini nad Lipanco držala dolga prečnica. Ker se je "poznavalec smeri" "izkazal" tudi v labirintu pod Brdi (tam je udaril dolg, močno zvijugan desni ovinek), smo nepričakovano spoznali še nekaj brezen, brrr, hehe. Seveda pa v čudovitem vremenu nič ni moglo zbrisati naših nasmehov do ušes. Na vrhu je sledilo naslajanje nad zimskim paradižem nad meglenim oceanom ...
Smuka po spihanem grebenu je bila možna le po napihanih zametih. Na osrednjem pobočju o tem seveda ni bilo govora, vsakdo od nas se je podpisal na svoj nedotaknjen celec (malo težji pršič). Juhuhu. Skozi labirint v vznožju smo seveda udarili direktarico, pri čemer smo občasno odsmučali po vrhovih ruševja, saj snega še ni bilo toliko, da bi ga povsem zalil. Na srečo nam je uspelo brez "potopov".
|