dnevnik 2014, vinotok - listopad - gruden

Dnevnik 2014, mali srpan - veliki srpan - kimavec

28.9. G Rudnica
14.9. G Sabotin
7.9. K sv. Kvirik - V. Gradež
30.8. K Leskovec
24.8. K Pomjan - Padna - Gažon
17.8. K Čreta
7.8. K Skalica
1.8. K Šebrelje - Vrhovec
29.7. K Trdinov vrh
24.7. K Špičasti vrh
19.7. K Nanos
6. in 15.7. K Jošt
3.7. K Jelenk


nedelja, 28.9.2014: Rudnica, 946 m


Kratko zračenje in gretje na koncu viroze. Pred mostom pred vasjo Brod me je razveselilo označeno parkirišče, kjer ni manjkala niti tabla, da je prostor pod video nadzorom. Takoj se je videlo, da bo izletek zelo lep: brezhibno jasno nebo, idealno toplo (kratke hlače), svoje pa je dodala tudi sama Rudnica, ki na to stran kaže presenetljivo mogočno podobo.

Za zadnjo hišo, na vrhu klančka, se v desno odcepi asfaltirana cestica, ki pelje na Senožeta (lepo za kolo). Ko se potopi v gozd, sem že po nekaj metrih na levi zagledal tablo z napisom Ivanova pot na Rudnico. Uf, prvi vprašajček glede poti je bil s tem rešen. Na robu Senožeti je nadaljevanje manj jasno. - Treba je levo prek travnika in po vlaki levo v gozd. Pet minut naprej, na prevalčku, kjer je na drevo nabit lesen smerokaz, kažoč v nebo, se desno gor odcepi steza. Čez zaraščeno jaso pripelje v bolj "gorski" gozd, po prečenju melišča pa se priključi na bolje shojeno pot. Malo više vodi tik pod steno. Nadaljevanje je bolj "običajno", pot se počasi tudi razširi. Potem ko se povzpne nad steno, je do vršnega temena samo še nekaj minut. Zaradi razritih tal sem direktno smer proti vršni točki tam zgrešil in namesto tega po sveži vlaki, pravokotno v levo, najprej prikorakal na vrh najvišjega laza na jezerski strani. Super razgled na jezero! Pri bližnji koči sem ugledal rumeno markacijo ter stopil na shojeno pot, ki se vzpenja desno gor čez travnik. Zadnje tri minute, ko hodiš skozi gozd, ne dajejo slutiti, da se na vrhu odpre izreden razgled. Ponuja ga čistina s klopco na robu odsekane stene. Zgornja Bohinjska dolina je kot na pladnju. Najvišja točka, z vpisno knjigo in žigom, je samo nekaj metrov naprej.

Na lazu sem se spustil do druge koče, od koder je še lepši razgled na jezero, nadaljeval pa nisem po vlaki dol-ven čez laze, kajti malo nad to kočo stoji ob robu gozda drog s smerokazi. Eden od njih napotuje na stezo, spuščajočo se po Široki polici, nedaleč od robu stene nad Savo. Glavna poanta je v vrhunskem razgledišču, dve minuti niže, kjer se s travnatega robu navpično odsekane stene odpre podoben razgled kot z vrha, le da tu na Spodnjo dolino. Slabih 100 m niže leži laz, na katerem se ostro v levo odcepi pot proti Brodu, desno pa se odpre edini pogled na našega očaka. Ta pot proti Brodu je bolj "divja" od one, po kateri sem se vzpenjal, saj je v gornjem delu vsekana v zelo strmo pobočje. Ob njej me je presenetilo plezališče, v dolini pa rojstna hiša pisatelja Janeza Mencingerja (1, 2).


nedelja, 14.9.2014: Sabotin, 609 m


Sabotin in sosednja Sveta gora (Skalnica) sta v Sloveniji v povsem svoji kategoriji, nič jima ni podobno. Klima, rastlinstvo, obilica vojnih ostankov, razgled na Furlansko nižino ... Vroče poletje, se razume, ni najbolj priporočljiv čas za obisk.

Kratka peš turica na toplem Primorskem, namesto kolesarjenja, ki ga je storniralo obloženo grlo.
Iz Solkana čez most (mimo skakalcev z bungeejem), na drugi strani pa takoj spust podenj. Strme, napol podrte stopnice so sicer zagrajene, pravi priključek na kolesarsko stezo v gradnji je 100 m po cesti naprej. Kolesarskega makadama je skoraj pol ure, vendar mine kratkočasno, saj je naokoli veliko zanimivosti: znameniti železniški most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu, HE Solkan, Sveta gora na drugi strani Soče. Malo naprej od nekdanje železniške postaje markacije končno zavijejo v hrib. Stopiš na mulatjero, ki se vzpenja v - kako pa drugače - izredno prijetnem naklonu. Ko po dolgi stranici proti desni končno prideš do serpentine (razgledno mesto s klopco), je sprehoda po mulovodski poti konec, saj je za njo razcep; nadaljevanje po mulatjeri vodi do cerkvice sv. Valentina na skrajnem južnem koncu vršnega grebena, če hočemo naravnost do koče, pa zavijemo desno. Od tu naprej pot postaja vse bolj podobna gorski stezi, saj se gozd počasi redči, predvsem pa je svet povsem kamnit. Rastlinstvo je bolj raznoliko, razgled na sosednjo Sveto goro in Sočo pod nogami bolj neoviran. Nad odsekom z zajlo je samo še nekaj korakov do nekdanjih avstroogrskih položajev pod gladko steno pod vršnim grebenom. Žal si lahko obnovljene kaverne ogledamo le med vodenim ogledom. Ko sem že mislil, da sem izvisel, sem na vrhu stopnic vendarle našel odprt rov, ki me je z dvema, tremi ovinki popeljal na drugo stran hriba (obvezna čelna svetilka!), kjer izstopiš nekaj metrov pod kočo.
Med množico obiskovalcev se ena čez drugo mešata slovenščina in italijanščina. Zaprto planinsko kočo več kot uspešno nadomešča sosednja okrepčevalnica, v kateri je tudi zanimiv muzej soške fronte.
Spust po južni poti se začne s kratkim vzponom do vršne točke. Njen vrhunec je seveda dolgi vršni greben, ki je ves čas radodaren z razgledom, poln rožic in gosto posejanih mejnih kamnov. Zaključujejo ga ostanki prej omenjene cerkvice. Preostali spust je dokaj strm, vendar zanimiv. Nedaleč pod sv. Valentinom pelje čez čistino z razvpitim spreminjajočim se kamnitim napisom ...

Arhiv, kolo: Sveta gora - Sabotin, 16.8.2008
Arhiv, peš: Sveta gora in Škabrijel, 28.12.2013
Splet: Sabotin – edinstvena gora Primorske



nedelja, 7.9.2014: Veliki Gradež, 507 m


Prelepa Bela Istra.
Pot: Hrastovlje - Kubed - Gradec, sv. Kvirik - stara cesta v Movraško valo - Rakitovec - V. Gradež - Kuk - Hrastovlje. (33,6 km / 780 m)

Poletno topla in brez padavin je bila le Primorska, čez katero je vlekel manjši stožec burje. Zatišje se je ponujalo pod Kraškim robom in tako je izbira padla na nedokončano turo okoli Movraške vale, 30. decembra 2012.
Tura ni tako dolga, da bi se mudilo v jutranjo svežino, zato sem iz Hrastovelj štartal šele četrt pred 13. uro. S križišča na koncu vasi, sredi katerega stoji velika cipresa, sem se mimo gostilne Švab podal v položen vzpončič, ki me je mimo vinogradov in njivic popeljal do vrha ozke doline, spuščajoče se v smeri SZ. Označeni kolovoz (Evropska pešpot E6) je na začetku značilno primorsko kamnit, niže pa se podlaga izboljša. Ko se začne vzpon proti serpentini pod Kubedom, se pot sploh razširi in polepša. Po glavni cesti je do Kubeda najkrajše in najlažje, ne pa tudi najbolj zanimivo, zato sem nadaljeval čez cesto v nespremenjeni smeri. Do čistilne naprave na sedelcu ni nič posebnega, od tam pa markacije usmerijo na zapuščeno in razbito skalnato pot, po kateri sem čez dve-tri najbolj fakirske skalne stopnice moral porivati. Gre za kratek vložek, saj sem bil v 5 minutah že na razglednem vršnem pomolu vasi, podobnem parku, na katerega koncu stojita - 50 m vsaksebi - zvonik in cerkev.
Po dveh kilometrih glavne ceste sem v Gračišču zavil proti Movražu, na prevalčku pred valo pa desno na stransko cestico, s katere se 20 m više odcepi markirani kolovoz za Velo grižo in Gradec. Vtis s pešačenja je bil pravilen, kolovoz res ponuja zelo lepo kolesarjenje. Pri sv. Kviriku (oz. sv. Sirotu) ne gre spregledati vode iz bližnje štirne.

Najenostavnejše nadaljevanje bi bil spust v Sočergo po asfaltni cesti, vendar sem imel pripravljen bolj zanimiv prehod. Po stezici sem se spustil do sedla pred Velim Badinom, kjer se desno v gozd odcepi z gosto travo poraščena vlaka, ki pa niže postaja vse bolj gladka in široka. Na mejnem prehodu, ki ga imamo amatersko postavljenega cel kilometer pred mejo, sem moral pokazati osebno, c c c. Naslednja zanimivost, ki sem jo vključil v turo, je stara cesta, ki se na sedlo na južni strani Movraške vale povzpne z ovinka pred nezgrešljivo, atraktivno steno, 100 m na hrvaški strani. Da imajo tudi susjedi mejni prehod precej daleč stran, je bilo za moj namen čisto v redu -). Nazaj na naše ozemlje prideš na zadnji, tretji serpentini, pred katero sicer stoji zaprta rampa, ki pa jo je moč zlahka obiti. Vzponček je prijeten, saj cestica ni strma, pa še nekako "ročno" poasfaltirana je. K atraktivnosti prispeva tudi potek po robu navpične stene nad cesto.

Na prevalčku sem ovinek do bližnjih spodmolov, do katerih se da brez težav prikolesariti, opustil, saj je bila ura že precej poznejša od načrta. Po cestici sem se spustil do prvega kolovoza, ki se odcepi ostro proti desni in prečka polje do ceste pod bližnjimi Dvori. Začetek strmega kolovoza, osrednjega vzpona dneva, je pred malim otroškim igriščem v vasi. 200-metrski vzpon se takoj začne na polno. Poleg strmine za težavnost skrbi podlaga z velikim kamenjem, med katerim je treba pametno manevrirati, največji izziv pa so ozke in visoke betonske "kolesnice", na katerih ne gre brez dobrega ravnotežja. Do polovice klanca sem prifajtal v spodobni maniri, ko pa se naklon še dodatno poveča, sem - po razmisleku - naslednjih 50 višincev raje umirjeno odpešačil. Nadpovprečno strmo je še okoli druge serpentine, drugače pa je zgornji del lažje vozen. Prečenje z dvema spustoma, ki sledi, vseeno pride zelo prav -). Za poobedek ostane 30 m vzpona od razcepa travniškega kolovoza do asfaltne ceste. Po vsem tem "rudarjenju" imaš na poldrugem kilometru gladke podlage do Rakitovca občutek kot bi bil na dopingu, hehe.

Rakitovec je zadnja slovenska postaja na istrski progi. Razen treh motoristov v tem koncu nisem srečal žive duše. Z višino 500 m je to praktično že najvišja točka ture (nekaj metrov gor ali dol), kar pomeni, da mi je ostalo samo še uživanje. 300 m za postajo sem zavil na makadamski kolovoz, ki do Velikega Gradeža teče malodane v ravni črti. Podlaga, ki sprva še rahlo zavira, na odprti planoti postane gladka, dvigi in spusti so komaj zaznavni, zatorej ni čudno, da je hitrost brez naprezanja narasla na 22 km/h. Osrednja planota je pomenila pravi vrhunec dneva, razgledna travnata planjava je čarobna! Vrh Velikega Gradeža prepoznamo po kamniti ogradici, nanj pa sem se sprehodil peš, saj se mi za tistih par minutk ni dalo dvigati kolesa čez električnega pastirja. K navdušujočim razgledom je začela počasi dodajati svoj prispevek tudi pojemajoča poznopopoldanska svetloba, spreminjajoča žive barve v vse bolj kovinske.
Do sosednjega Kuka sem moral prestopiti električnega pastirja, napetega čez pot, se peljati skozi čredo govedi in mimo gručice konj, nato pa še povzpeti se v kratek klanček, na vrhu katerega so me presenetili novi planinski smerokazi in pogled na morje. 100 m stran je vrh Kuka, imenovan Ščukovec, kjer se dobi celo žig.

Končni spust začne sproščena gorsko-kolesarska vožnja proti sedlu pod Krogom. Odcep v dolino Hrastovškega potoka je nedvoumen, gre za prvi kolovoz proti desni, katerega začetek je vodoraven, oziroma celo pridobi 5 metrčkov, potem pa se na hitro prevali navzdol. Prvih 50 m spusta je strmih in s slabo podlago, zato je treba sedež povsem znižati. Ko se z desne priključi širši in veliko bolj gladek kolovoz, zelo se umiri tudi naklon, so težave za nami. V samo vas pripelje kratek asfaltni šus. Povsem za konec nas velik kip Šavrinke povabi na razglednico s hrastoveljsko cerkvico in kuliso sten Kraškega Robu (kolesarjenje 1998).


Priimki na pokopališču cerkvice sv. Kvirika nad Sočergo: Barbarič, Ferfolja, Gregorič, Maršič, Palčič, Paliska, Podreka, Radovac, Rota, Sokolič, Tripar, Tuljak, Ugrin.

Arhiv: Kojnik - Golič, 1.5.2009



sobota, 30.8.2014: Leskóvc, 721 m


Sevniška PP, 2. etapa. Čudoviti kraji.
Pot: Krmelj - Boštanj - Okič - Novi grad - Brunk - Leskovec - Šentjanž - Štrasberg. (46,2 km / 1030 m)



nedelja, 24.8.2014: Pomjan - Padna - Gažon


Razdalja: 40,1 km
Seštevek vzponov: 640 m
Pot: Koper - Pomjan - Padna - Šmarje - Gažon - Semedela.

Na Obalo po sonce in toploto.

Letošnje poletje ne popušča. Beri dvomesečni dež. Zvečer sem, po natančnem seciranju, na Aladinu vseeno uspel najti kotiček s potencialno uporabnim vremenom.
S koprske železniške/avtobusne postaje sem hitro cesto prečkal izjemno enostavno, s parkirišča pod njo je namreč speljan podvoz, katerega polovica je - pozor! - namenjena avtomobilom (njih pretok uravnava semafor). Čez dolino Pradišjol in po robu lepe Badaševice sem se pripeljal v Vanganel, kjer sem se priključil na široko cesto ter se po njej v presenetljivo hitrem slogu (s prestavo 2-3) povzpel na sedlo nad Babiči. Nadaljevanje desno proti Pomjanu je bilo počasnejše, cesta je pač strmejša. Zvezdniki dneva: trojica prastarih Ami-jev, ki so sosednjo pomjansko cerkev povsem zasenčili. Med spustom skozi vas sem s pogledom iskal gostilno, v kateri naj bi bil deležen žiga Primorske planinske poti, a se moja tradicija istrskih žigov ni prekinila, saj ne samo, da ga nisem dobil - ugledal nisem niti gostilne, c c c. Po kratkem vzponu sem dosegel razgledno vršno planotico, po 30 metrih spusta na drugo stran pa zavil ostro v levo, na makadam, ki popelje naravnost do križišča v Pučah. Cesta proti Padni me je najprej častila z 20 m vzpona, ki pa se ga zvozi z velikim zobnikom. Na prvem razcepu sem se nasmejal koncertnemu plakatu nekega Elia, ki je bil videti kot klon genijalca Fredija Milerja. Tudi na naslednjem razcepu greš desno. Malo naprej stoji zanimiva, iz kamnov zložena istrska kočica (sicer modificirana z betonom), nato je sledil največji šus dneva, ki se izteče na dolgem, vodoravnem pomolu vasice Padne. Na njenem začetku stoji gostilna z istrskimi specialitetami, zgoščeno, gručasto vaško jedro pa je sicer zelo zanimivo, a mi je na žigomanskem področju prineslo novo razočaranje. Enako kot v Pomjanu, ne samo, da nisem dobil žiga, temveč hiše z galerijo Božidarja Jakca, v kateri naj bi ga imeli, ponovno sploh nisem odkril ... LOL
Vzpon nazaj do Puč je bil v idealnem vremenu pravi užitek, vseeno pa se nisem branil vodoravnega nadaljevanja proti Šmarjam. Tam me je navdušilo zanimivo središče z atraktivnim partizanskim spomenikom in obnovljeno cerkvijo ter lepo, široko cesto. V spodnjem delu vasi me je na kratek stranski odcep zvabila "graščina", ki je bodla v oči že z grebena Padne, od blizu pa se izkazala za vinsko klet Santomas. Križišče na prelazu med Koprom in mejnim prehodom Dragonja sem prečkal nepričakovano enostavno, dandanes je namreč urejeno v krožišče. Na drugi strani sem se takoj zaletel v strm klanec, po sredi prerezan z globoko makadamsko stopnico, na kateri so srečujoči se avtomobili izvajali precej smešne manevre. Kolesarju seveda ni predstavljala ovire. Še kratek zložnejši vzpon in bil sem na zadnjem vršiču dneva, na katerem preseneti nogometno igrišče. Nekaj metrov niže (pogled na Piran) se v desno odcepi makadam, ki v uživaškem spustu skozi oljčnike in vinograde ter ob bogatih razgledih na Izolo, Koper in Tržaški zaliv popelje naravnost v Semedelo. Na dnu sem spet našel kolesarsko stezo, se že v naslednjem krožišču znašel pri znanem podvozu in v hipu sem bil pri avtu.

Če je bilo dopoldne še nekaj tankih oblakov in sveže, se je v zadnjem delu ture povsem razjasnilo (medtem ko se je nad celino vse bolj basalo, hihi), temperatura pa narasla na 26°C. Prava poletna idila! Ko sem zvečer na črpalki v Kranju stopil iz avtomobila, me je v kratkih hlačah in sandalih kar zmrazilo, ostali pa so me gledali kot marsovca. Tisti, ki so bili v nedeljo doma, so pozneje povedali, da je več kot pol dneva scalo, hehehe.



nedelja, 17.8.2014: Dobrovlje - Čreta - Tolsti vrh, 1077 m


Zadnja etapa Savinjske PP.
Pot: Vransko - stari grad Žovnek - Braslovče - Bezovnik - Dobrovlje - Čreta - Tolsti vrh. (50,8 km / 1140 m)

Savinjska planinska pot

Arhiv:
Razpredelnica Savinjske PP



četrtek, 7.8.2014: Sevnica - Skalica, 951 m


Sevniška planinska pot.
Pot: Sevnica - Lamperče - Zabukovje - Mrzla planina - Zalog - Lovska koča Bohor - Skalica - Z greben Bohorja - Pokojnik - Laše - Podvrh - Ajdovski gradec - Lončarjev dol. (41,7 km / 1020 m s kolesom + 190 m peš)

Arhiv: Bohor, 27.8.2006



petek, 1.8.2014: Šebrelje - Vrhovec, 1079 m


Pot: Želin - Šebrelje - Vrhovec - Idrijske Krnice - Jagršče. (36,4 km / 990 m)

Splet:
Marko Paternu, Strme kolesnice: Idrijske Krnice
mtbture.com (Jirži): Idrijske Krnice
Voluharski potopisi: Vrhovec



torek, 29.7.2014: Trdinov vrh, 1178 m


Pot: Črmošnjice pri Stopičah - Stranska vas - Podgrad - Vahta - Gospodična - Trdinov vrh - Gabrje. (54,5 km / 1320 m)

Aprilsko poletje ne samo, da ni popuščalo, temveč je celo dobivalo vse večji zagon. Dež in še enkrat dež. Da sem našel brezpadavinsko luknjo, sem moral skrbno preštudirati vse vremenarske prognoze.

Izhodišče: parkirišče pred gostilno v Črmošnjicah. V izogib glavni cesti sem se do prelaza Vahta napotil po stranskih cestah. Kot se to pogosto zgodi, je to potekalo malo bolj zapleteno, kot sem si bil predstavljal med načrtovanjem ture, predvsem časovno daljše, čeprav je bilo kolesarjenje čisto luštno. Gozdna cesta nad Podgradom je lepša, kot sem pričakoval, za pravo poživitev je poskrbel šele zaključek. Zemljevidi namreč ne lažejo, gozdna cesta se res konča 250 m zračne črte od glavne ceste. Markacije, ki od tam usmerijo na strmo vlako, se ob srečanju s prečno vlako, 20 m više, izgubijo, zato sem nadaljeval po občutku. Logično, po vlaki proti levi, ki pa se počasi spušča, zato sem jo po 100 metrih zapustil in prečil po izohipsi proti desni, do naslednje vlake. Ta me je pripeljala točno na(d) preval. V tem je nebo uresničilo grožnje, ulilo se je na polno in lahko sem samo začel vedriti pod gosto krošnjo. Ciklon Melisa, ki je že nekaj dni raztural nad Jadranom (med drugim je skoraj potopil Silbo in Ist), je očitno ošvrknil tudi rob Gorjancev, čeprav je Aladin kazal, da bo segel le nekako do sredine Bele krajine. Po 20 minutah sem se čakanja naveličal in se odločil za tveganje. Računica: z vožnjo proti severu naj bi robu dežne pokrovke kmalu ušel. Oblekel sem vetrovko, čez kapuco nahrbtnika navlekel vrečko in jo ubral na makadam proti Gospodični. Prvih 10-15 minut me je pralo, ampak pretirano hudo ni bilo. Še najbolj mi je šel na jetra tanki anorak, ki je za dež bolj kot ne božja mast in je bil kmalu prilepljen name. Seveda se ob tem nisem pozabil virtualno suniti v rit, ker nisem vzel s seboj softšela - kadar obstaja možnost dežja ali malce nižjih temperatur, mora biti obvezna oprema!! Na srečo, je bila moja računica točna, padati je nehalo, anorak pa se je med vožnjo počasi celo posušil. In ne samo to, nebo se je odprlo in občasno je posijalo nekaj sonca. Bravo jst! Ker je cesta speljana brez strmih klancev, večinoma gre za zložno prečenje, sem samo užival.
Pri koči me je čakalo neprijetno presenečenje - bila je zaprta, za kar pa sem si bil kriv čisto sam, saj sem spregledal, da je odprta vse dni, razen ponedeljka IN torka ... Z odžejanjem torej ni bilo nič. Dobro, da zaradi pomanjkanja vročine nisem tako močno izgubljal tekočine kot ponavadi.
Vzpon do odcepa za vrh je zmerno strm, pa tudi naprej ni tako težko, kot mi je ostalo v spominu po tistem krepanju leta 1999. Zdi se mi, da je makadam danes bolj gladek, kar seveda pripomore k lažji vožnji. Najbolj smešno se mi je zdelo na zadnjem klančku, pri vojaški stražnici, ki sem ga bil 1999. komaj zmogel, v resnici pa ni vreden omembe.
Na vrhu je bila bistvena razlika z letom 1999 v tem, da imata obe ruševini cerkvic, naša in hrvaška, ki sta 50 m narazen, dodani ostrešji.
Vožnja navzdol je minila brez posebnosti, če ne štejem asfalta, ki se začne šele na izhodu iz gozda nad Jugorjem, in po katerem je letelo čisto preveč uživaško, zato sem zgrešil bližnjico skozi Gabrje ter se ustavil šele na križišču pod vasjo. Kazen: 40 m bonus vzpona. Zaključno začimbo je na valovitem grebenu sredi podgurskih vasi prispeval povratek dežja, vendar do konkretnega naliva na srečo ni prišlo.

Tura je zaslužna, da sem si končno povsem razjasnil, kaj in kje je znamenito Podgurje:
Kako veš, da si Podgurc?
Podgurje doo trailer Extremno preživetje

Arhiv: Trdinov vrh, 23.5.1999



četrtek, 24.7.2014: Idrija - Špičasti vrh, 1128 m


Dvotedenski april sredi julija, ampak za dopoldne je bilo napovedano suho vreme. Torej ena krajša tura, čez točki Idrijsko-cerkljanske PP. Da sem iz Idrije štartal šele ob 11h, raje ne bom komentiral ...
Pot: Idrija - Idrijska Bela - Zadlog - Špičasti vrh - Črni vrh - Idrijski Log. (43,3 km / 980 m)

Prenovljena cesta skozi sotesko Idrijce je presenetila z idealnim naklonom za zelo hitro vožnjo, še bolj pa z lepoto okolice in številnimi zanimivostmi. V Idrijski Beli se v levo požene makadamska cesta za Zadlog. Njen naklon ni nič hujšega, težavnost je V3-4. Delno oblačno vreme je na vzponu seveda pokazalo svoje prednosti. Po ravninskem predahu čez skrivnostni Zadlog sem na vstopu v gozd znova zapeljal na makadam. Gladka podlaga in zmeren naklon pomenita lahkotno vožnjo (V3). Na levi serpentini, dobrih 100 m nad Zadlogom, lesen smerokaz pokaže na ožjo gozdno cesto. Vzpon po njej je malo strmejši (V4), ker pa sem medtem prišel v pravo formo, ob tem, da so bili temperaturni pogoji še boljši kot na začetku, sem jo suvereno vozil s prestavo 1-4. 100 m više cesto prečka markirana pot, malo naprej pa se odpre veliko obračališče, na katerem se cesta - konča. Kkkaj, kako, zemljevid vendar kaže cestno povezavo vse do magistralke Črni vrh - Col!? Panike sicer ni bilo, saj antenski stolp, ki je nad menoj molel iznad drevja, ni bil videti daleč. Pogled št. 2 je nato nad kratkim peščenim klancem odkril še plastificiran list z napisom Špičasti vrh in veliko puščico, kažočo proti levi. Znašel sem se na široki vlaki, ves čas dobro označeni s temi listi, ki me je v strmem, razgibanem vzponu (V5) pripeljala na zeleno sedlo. Tu je bilo znova nekaj po svoje, ne po zemljevidu: prečna vlaka je bila videti bolj kot ne zapuščena, zato pa se je čisto lepa vlaka odprla desno, naravnost v pobočje. Njena "prehuda" strmina me je po 20 metrih presenetila z umirjenejšim, brez težav voznim nadaljevanjem, ki se že po nekaj metrih priključi na širšo traktorsko vlako, le-ta pa pripelje povsem na vrh. Vršnih 30 vm je sicer tako zelo kamnitih, da sem večinoma porival, a nič za to, med načrtovanjem ture sem za vršnih 100 vm namreč pričakoval pešačenje.
Žig se nahaja v "prvem nadstropju" lesenega razglednega stolpa, pritrjen je na desko zraven omarice z vpisno knjigo. Razgled je žal omejevala oblačnost.

Kolesarski spust po vlaki je prav lep, prava smer je tista, ki pelje "naravnost", oziroma po markacijah proti Cencu in Javorniku. Iz gozda pogledaš 100 m pod vrhom. Na bližnjem travnatem sedlu so začele padati prve kaplje, ki so me nato spremljale vse do konce ture, enkrat bolj, drugič manj na gosto, nikoli pa ni zares začelo deževati. Peščeni kolovoz proti desni, mimo smučarske vlečnice in samotne domačije, me je 40 m niže pripeljal na gozdno cesto. Po njej levo dol do križišča, kjer je pravo nadaljevanje desno navzdol (leva cesta se vzpenja). Kratkemu dvigu iz travnatega dola sledi pretežno vodoravna vožnja do naslednjega razcepa, kjer pa sem se odločil narobe. Namesto na levo cesto, po kateri bi se mirno pripeljal do magistralke (Cenc), sem se spustil naravnost. Zemljevid sem preštudiral šele malo niže, kjer markacije zavijejo na gozdno vlako na levi. Računajoč, da gre za bližnjico, se nisem vrnil do cestnega križišča. No, izkazalo se je, da sem padel v mrežo gozdnih poti, v kateri sem pravo smer obdržal le s pozornim spremljanjem Knafelčevih krogcev. Na srečo je bilo dokaj sveže označeno in tekoče vozno. Ko me je razgibani profil poti pripeljal do kolovoza pri samotni hiši, sem mislil, da sem "iz vode", a me je najprej čakalo še 40 m vzpona. Načeloma nič hudega, spustaško oblečenemu pa mi je bil rahlo odveč. (* Ta gozdna varianta je pravzaprav priporočljiva, če te seveda ne preganja dež ...) S sedla, kjer sem dosegel gozdno cesto, je šlo potem do magistralke le še navzdol.
Preostanek ture je bil enostaven. Do prelaza nad Črnim vrhom gre brez težav z velikim zobnikom, na spustu čez serpentine do Črnega vrha se je bilo treba dodatno obleči, proti Zadlogu je spet položno, edini pravi vzpon(ček) pelje samo na preval nad Idrijskim Logom. Do Loga potem sledi 100 m spusta. Za krasen zaključek pa še enkrat makadam (sprva celo pridobi 25 m višine), z atraktivnimi serpentinami, gosto nanizanimi čez strmo pobočje, delo Napoleonovih Francozov (Ilirske province 1809-1813).

Nenadejano lepa in zanimiva kolesarska tura po samotnih predelih.



sobota, 19.7.2014: Nanos, Pleša, 1248 m


Za soboto je bila napovedana vročina, ker pa naj bi bila nedelja še bolj vroča, potem pa do srede dež, sem se vseeno odločil vsaj za krajšo turo. Škoda le, da sem iz Podnanosa štartal šele ob pol 10h. Dolina proti Lozicam je položna, zato sonce tu še ni prišlo do izraza, ko sem pri cerkvi zavil v pobočje, pa sem sicer takoj zašvical, vendar je bilo zaradi gozdne sence vseeno prijetno. Cestica do stare magistralke je asfaltirana, nad njo nato ni daleč do viadukta avtoceste, naslednji klanec je prav tako asfaltiran, malo bolj grob, a vseeno lepo vozen makadam je le v zadnjem delu pred priključkom na nanoško cesto. Le-ta je ponudila nepričakovano uživaški vzpon. Gladka asfaltna cesta se dviga zelo enakomerno in z dokaj zmernim naklonom, tako da sem brez hujšega naprezanja kolesaril s prestavo 1-4 (če bi bilo par stopinj manj, bi verjetno uporabljal 2-3). Na prvi levi serpentini je na voljo tudi korito z vodo. Ker prometa ni bilo, sem ves vzpon nemoteno prevozil po notranjem, senčnem robu ceste. Sence je zmanjkalo le na zadnji stranici pred prelazom, kar je šlo na račun jutranje zamude, vendar se to pri pogojih niti ni poznalo, saj se je z višino pač tudi nižala temperatura. Na planoto sem zatorej zapeljal še poln moči in si mislil, da bom tistih odprtih "200" m strmine zmogel brez problema. Za zaščito pred močnim soncem sem nataknil čelado in rokave. No, v prvem od starih betonskih klancev sem takoj ugotovil, da s prestavo 1-3, kot sem bil vozil leta 2008, nimam kaj iskati; pripravljenost ni več enaka. Do uravnave, na kateri lahko zaviješ k potki po robu planote, je šlo še v redu, nad njo pa me je vročina tako zatolkla, da mi ni pomagal niti novi asfaltni odsek. Pri edinih dveh drevescih, ki sta nudili majhno senco, sem lovil kisik kot riba na suhem. Izkazalo se je tudi, da je en sam bidon pijače za take pogoje premalo. Kljub koči na vrhu. Skoraj 300 vm vročinskih klancev V5 me je tako izcuzalo, da sem zadnji (makadamski) del, ki pelje skozi gozd in kjer je tudi naklon rahlo blažji, odpeljal komaj kaj lažje. Da sem po senci vseeno prišel malce k sebi, se je pokazalo šele pri koči, kjer sem brez ustavljanja potegnil čez klanček do bližnjega vrha. Le-ta se ni izneveril svojemu slovesu, ponudil je dovolj vetriča, da me sonce sploh ni več motilo.
Pri koči sem spil dva radlerja, kar je bila poteza dneva, saj sem bil res močno dehidriran.

Da spusta nisem odpeljal povsem po isti poti, sem 40 višinskih metrov pod kočo, kmalu zatem, ko se makadam potopi v gozd, zavil na levi kolovoz. V prelepem razglednem spustu prek pobočja Grmade popelje do cerkvice sv. Hieronima. Prehitre vožnje zaradi kamenja sicer ne dovoljuje, vendar gre povsem tekoče. Dolgi desni ovinek sem skrajšal z lepo bližnjico po travniški stezici. Od cerkvice navzdol sem peljal po pešpoti, na kateri gre za pravi, počasni gorskokolesarski spust, kjer potrebuješ dobro ravnotežje, naporno pa ni, saj se samo spuščaš po ravno prav strmem travniku. Na Dolenji Ravni sem markacije zapustil in se po s travo zamaskirani vodoravni stezički priključil cesti. Juhu, hlajenje. Vzpon do prelaza je prekratek in premalo strm, da bi ga lahko označil za resno motnjo, potem pa je bil do konca ture pred menoj samo in le še spust. Gladka cesta do Podnanosa se je, enako kot že med vzpenjanjem, izkazala za idealno kolesarsko. Samo spustiš in se rahlo nagibaš sem in tja. Čista uživancija.
(Suma sumarum: 33,6 km / 1140 m)

Ena največjih lepot te ture so, presenetljivo, asfaltne serpentine do roba planote.

Arhiv: Nanos, 28.7.2008
Splet: Marko Paternu, Strme kolesnice: Nanos



Jošt, 847 m

torek, 15.7.2014

nedelja, 6.7.2014

Nekaj utrinkov s slavne besniške smeri na domači Jošt. Nekaj let me ni bilo, in kaj vidim? Jej, jej, nekdanji strah in trepet, klanček V6, je spremenjen v lahko V5. Edini, ki se ne da, je navpični klanec V7+ na trasi vodovoda.
(19,4 km / 500 m)

Arhiv: Jošt, 5.9.2006



četrtek, 3.7.2014: Jelenk, 1107 m


Tura po Paternujevem opisu, izboljšana s pomočjo enega od komentarjev na Jiržijevi strani, ki priporoča obvoz Keltike po levem bregu Idrijce. Dodaten plus je bil, da sem izhodišče iz Spodnje Idrije premaknil na odcep za Masore. (30,5 km / 950 m)

Začel sem po glavni cesti, čez poldrugi kilometer pa čez prvi most zapeljal nazaj na levi breg, kjer do druge domačije vodi makadam. Za njo je treba prečiti travnik (čezenj me je napotil prijazen domačin), v gozdu za njim pa se prikaže traktorska vlaka, ki bi bila udobno vozna - če ne bi čez njo tekel milijon potočkov, zaradi česar je bila precej mehka. Česa hujšega vseeno ni bilo. Ko je podlaga končno postala suha, sem bil iz gozda, točno nad lepo Golobovo brvjo. Ker v nadaljevanje po tej strani reke nisem bil prepričan, sem jo prečkal in se za dober kilometer prepustil lahkotni vožnji po gladkem asfaltu. Ponovno sem šel čez vodo pri naslednji, Rovinčarjevi brvi, ki se med prečkanjem malo ziblje. Na levem bregu mi je info tabla povedala, da ovinek po glavni cesti morda sploh ni bil potreben (je pa prijal, saj je bil mnogo udobnejši), kajti po levem bregu Idrijce je urejena 'Sprehajalna pot pod Gričem'. Dobro vozna, sprva ozka steza, sčasoma pa vse širša pot pripelje do tovarne Rotomatika na sotočju Idrijce in Kanomljice.
Na vrsti je osrednji klanec proti Idrijskim Krnicam, ki je kar naporen, začetni naklon namreč ne popusti niti za hip. Vmes je na višini 660 m vodno korito. Gozd, ki med vzponom onemogoča razgled, se razpre šele tik pod prevalom. Sledi vodoraven predah po razgibani vršni planotici, kjer greš na obeh asfaltnih razcepih desno. Takoj za domačijo Pri Fajfku (na zemljevidu Fajkt) se začne vršni vzpon. Prvi klanec je strm, vendar je zdaj asfaltiran, tako da ne predstavlja problema. Sledi lahka vožnja čez travnik, v gozdu pa potem končno napovedani zahtevni zaključek, ki pa ob mojem obisku ni bil nič posebnega. Kolovoz je bil namreč lepo povaljan, zato je bila vožnja precej lažja kot pa jo opisuje Paternu v Strmih kolesnicah. Pred koncem greš mimo ostankov nekdanjih italijanskih stavb, ko prideš na odprto, pa si že skoraj na vrhu. Vršna točka je neugledna izboklina, nekaj metrov levo nad prevalčkom, z betonskim stebričkom in klopco, zraven sta tudi skrinjica in žig.

Orientiranje na spustu je enostavno, saj na razcepu pod Fajfkom smerokazi jasno usmerjajo v Masore. Ko se cesta po valovitem uvodu dokončno prevesi navzdol, enako dokončno postane tudi makadamska, vendar je ves čas lepa. Z nje se odpirajo bogati pogledi na Otuško grapo ter spodnjebohinjsko verigo in Krnsko skupino v ozadju. Spredaj pa izstopata cerkljanska prvaka Kojca in Porezen. Na severovzhod se odpre edino na sedlu pri kmetiji Na jezeru, na kateri, na kozolcu, dobiš žig Idrijsko-cerkljanske planinske poti (Masore). Na italijansko mulovodsko pot, ki jo hvali Paternu, usmeri planinski smerokaz, brez katerega bi jo zlahka zgrešil. Začetek me ni ravno navdušil, saj se mulatjera v prvih 700 m dvigne za 50 m. Res pa je, da gre za položen vzpon po dobri podlagi. Z vsekom v skalo se pot prevali na severno stran, s čimer se končno nadaljuje spust. Uživancija! Zahtevnost malo naraste šele proti koncu, ko se naklon toliko postrmi, da se je treba spustiti za sedež. Idilični iztek čez travnik pripelje do domačije in asfaltne ceste. Sledil je maksimalen šus do Črva, kjer s prepoznavo odcepa ob reki navzgor nisem imel težav. Mimo prvih dveh domačij vodi makadam, ki se nato prelevi v kolovoz. Ves čas lepo vozno. Poleti je posebno pozitivna plat tega predela popoldanska senca. Potem ko sem že mislil, da je Paternu z opisom dveh krajših klancev V5 precej pretiraval, se malo pred koncem pot res še enkrat postavi pokonci. V bistvu gre za en sam daljši klanec, na katerega vrhu zapelješ na makadam. Do avta mi je ostal samo še nekajminutni spust.

Marko Paternu, Strme kolesnice: Jelenk
mtbture.com (Jirži): Jelenk

dnevnik 2014, mali traven - veliki traven - rožnik