arhiv
dnevnik 2008, vinotok (oktober) - gruden (december)


Dnevnik 2008, mali srpan (julij) - kimavec (september)

28.9. G Užnik - Tegoška gora
10.9. K Koprivnik
30.8. G Pekel - Pokojišče
24.8. K Vremščica
16.8. K Sveta gora - Sabotin
10.8. K Janče - Kucelj - Pristava
3.8. K Tegošče - Kofce
31.7. K Porezen
28.7. K Nanos
25.7. K Planina - Medvedje brdo - Vrh nad Rovtami
23.7. K Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča
19.7. K Dražgoše
12.7. K Lipanca
5.7. K Frata - Trška gora

nedelja, 28.9.2008: lovska steza - Užnik, 2079 m - Tegoška gora, 2044 m

Od planšarije na Tegoški planini po kolovozu proti vzhodu ter po strmi in razdrti travniški vlaki na bližnji Kisovec, s katerega sem si natančno ogledal pobočje Užnika. Namenjen sem bil namreč na lovsko stezo, ki se prek izginule planine Krnice vzpne tik pod vršni greben Macesja, nato pa se prevesi navzdol in priključi označeni poti s Spodnje Dolge njive na Košutnikov turn. Edina orientacijska naloga je najti začetek steze, ki ga je v gozdu izbrisal "zob časa". Od ograje Tegoške planine sem nekaj minut sledil označeni prečni poti proti Dolgi njivi in jo zapustil, ko se je začela spuščati. Ubral sem jo poševno skozi strm gozd, do roba nad prvo travnato plaznico, ki pada izpod sedla med Tegoško goro in Užnikom. GPS mi je kazal, da sem tu že na lovski stezi, zares pa sem jo ugledal šele par 10 m više, ko začne prečiti čez plaznico. Na drugi strani manjšega usada sem jo za trenutek še zadnjč izgubil, v nadaljevanju pa s sledenjem ni nobenih težav, pa tudi hoja je zelo udobna. Za malce popra je poskrbel šele sneg, ki je zapadel nad višino 1800 m; na stezi sicer ni motil, skrbel pa me je vzpon po strmih travah do grebena. No, razpletlo se je precej nenavadno - 50 m vzpona od najvišje točke lovske steze do vršnega grebena je minilo povsem mirno, saj je pobočje tam (na sredi med Užnikom in glavnim vrhom Macesja) še najpoložnejše, pač pa me je sprva psihirala hoja po vodoravni markirani stezici nad zaradi snega zelo drsljivimi travnatimi strmalmi. Ti občutki me, glede na dolgo hribovsko abstinenco, seveda niti niso čudili. Na srečo sem se do vrha Užnika višini že privadil, kajti sestop proti sedlu s Tegoško goro je bil pa res rahlo nevaren, snega je bilo namreč ravno toliko, da je bil za (Blaža) zgago.
Sledil je hiter vzpon na Tegoško goro in po njenem manj strmem južnem pobočju direkten spust na Tegoško planino.

O lovski stezi: vzpenja se v uživaškem lovskem slogu, tudi ohranjena je dovolj dobro, da je hoja povsem sproščena. Drugi del, do poti na Košutnikov turn, je verjetno zahtevnejši, saj poteka prek strmejših pobočij. Na zemljevidu je zarisana točno.


sreda, 10.9.2008: 6. etapa LPP: Koprivnik, 1393 m

Prvi cilj je bila stara vojaška cesta Škofja Loka - Blegoš. Speljana je zelo lepo, z enakomernim naklonom, tako da sem jo brez naprezanja odpeljal s prestavo 2-3. Do lubniškega sedla je asfaltirana, ves preostali del pa je še vedno makadamski (kratka izjema je odsek pred Mlako, pa tudi nadaljevanje do Zaprevala so ravno pripravljali za preplastitev), tako da ponuja solidne gorsko - kolesarske občutke.

Glavni cilj pa je bil vzpon na Koprivnik. Da je vozen, sem se prepričal pred dvema letoma na peš turi. Blegoško cesto sem zapustil na JZ strani Koprivnika, kjer gozd prekine velik travnik. Tu se proti sedlu med Romovcem in Koprivnikom odcepi gozdni kolovoz, ki ga s ceste sicer ni videti - potrebno se je zapeljati čez travnik proti levi, nedvoumno se pokaže ob vstopu v gozd. Vzpon do sedla ni preveč težaven, V4-V5, povsem drugačno sliko pa zagledamo v vznožju Koprivnikove vzpetine. Kolovoz se namreč strmo zažene naravnost navkreber in v prvih 60 višinskih metrih za trenutek popusti le na sredi. Čeprav je v suhem podlaga zelo dobra (izjema je vršni del prve polovice klanca), je klanec - v enem kosu - težavnosti V7. Po polminutnem vodoravnem oddihu je na vrsti še pol krajši klanec V6, zatem pa se vzpon za nekaj časa umiri. Čaka nas samo še zaključna strmina, ko pridemo iz gozda na travnato stezo. Sprva je vozna (V5), ko zavije desno navzgor, pa kmalu ne več. Minuta ali dve porivanja nam ne uideta.

Spustil sem se po vzhodnem kolovozu, ki je navzdol lepo vozen (S4+), medtem ko lahko na vzpon po njem pomislijo le najbolj našutani. V vznožju Mladega vrha sem ubogal smerokaz, ki kaže na kolovoz proti Javorjam, in mu sledil do prelepe razgledne terase na južnem vznožju Mladega in Starega vrha. Poljski kolovoz me je popeljal do Četene ravni. Bližnjica do sedla Predole mi ni uspela povsem idealno, kajti tik pred koncem je travniški kolovoz odnesel usad, zato sem fasal prebijanje skozi goščavo in drseč spust po jajcih po strmem gozdnem pobočju. Ko sem se otresel trnja in iglic za vratom, mi je ostal samo še spust po gozdnem kolovozu v Lušo.
(49.3 km, 1270 m)

---------
Zanimivo:
Košnja na gori Koprivnik

sobota, 30.8.2008: Pekel - Pokojišče

Po žig Razširjene SPP, ki pa ne obstaja več. Grapa s slapovi je res vredna ogleda, zelo zanimiva je tudi sama steza. Pokojišče pa je oaza miru.


nedelja, 24.8.2008: Vremščica, 1026 m

Nanos pred vrhom Piran Divača zemlovid

Dež je zjutraj ponehal, ob devetih se je že razjasnilo, vendar pa temperatura okoli 20°C ni kaj preveč vlekla na kolo. Rešitev je spet ponudila Primorska, kjer je sicer pihala šibka burja, vendar je bil zrak dovolj topel za krajšo in ne preveč naporno popoldansko turico.
Začel sem v Senožečah in po kilometru v vasički Gabrče zavil na poljsko/gozdno pot, ki me je pripeljala na preval pri Gavgah, kjer sem zavil na gozdno cesto za Vremščico. Prvih 150 višincev se vzpenja v enakomerno strmem klancu, težavnosti V3-V4, ves čas v zavetnem gozdu. Na odprtem naklon popusti, odpre se širok razgled do morja, edino, kar me ni razveselilo, je bila kar močna burja, ki pač ni šla najbolje skupaj s premočenimi kolesarskimi cunjicami. V gozdičku, v katerem se označena pot odcepi z makadama, sem zato zamenjal majico in ji dodal kolesarski dres, na glavo pa je romala, za kolesarjenje neobičajna, vindstoperska kapa. Zanimiva posledica zvočne izoliranosti, ki jo je nudila kapa, je bila izguba občutka za napornost vzpenjanja. No, nekaj zaslug za pozitivno nadaljevanje je vsekakor imela tudi navdihujoča pot, ravno prava za uživaški gorsko-kolesarski vzpon. Po slovesu od ceste sprva sicer zagrozi strma steza, ki pa je kratkega daha in čisto lepo vozna (V5); tehnično zahtevna sta le kratka prehoda čez jarek in koreninaste stopnice. Naklon se po par minutah umiri, steza pa preide v travniški kolovoz, težavnosti V4-V5. Na prvi izravnavi se čez pašnike odpre pogled na Nanos, pot pa se za nekaj časa povsem umiri. Pred vršno vzpetino sem upošteval Paternujev nasvet in se držal označene steze, ki zavije levo v gozd, čeprav kolovoz vabi naravnost čez desni travnati holm. Široka markirana steza se je v gozdu izkazala za presenetljivo lepo vozno (V4-V5, s kakšnim krajšim težjim mestom), tako da sem sestopil šele tik pred prihodom na plano, kjer me je v enem od klančkov ustavila z blatom zapacana zadnja guma. Kolo sem porival do vrha zaključne 30-metrske strmine, po odduškanju, med katerim sem gumo očistil s kosom lesa, pa me je čakal le še 3-minutni iztek po vršnem slemenu.

Spust sem zastavil po vzhodnem slemenu. Sprva steza, nato kolovoz sta vozna brez ene same prekinitve, težavnosti nekako do S4. Na polovici spusta po gozdu sem na razcepu izbral desno vlako, tako da sem zapustil oznake, kar se na srečo ni končalo s kako slepo ulico. Vožnjo po samotni asfaltni cesti do Divače sta zaznamovala idealna kolesarska temperatura in tople popoldanske barve, na bivši glavni cesti nazaj do Senožeč, ki jo zdaj v glavnem uporabljajo samo motoristi, pa sem ujel še zadnje kihljaje burje.
(33.5 km, 730 m)

Zelo simpatičen gorsko kolesarski vzpon na travnat, izjemno razgleden primorski vrh. Manj kot 500 m višinske razlike.


sobota, 16.8.2008: Sveta gora, 682 m - Sabotin, 609 m

Pri nas je zjutraj še deževalo, za Goriško pa je Aladin napovedoval opoldansko razjasnitev. Za dobre pol ure je sicer zgrešil, tako da sva med drugo polovico vzpona na Skalnico / Sveto goro pobirala dežne kaplje, česa resnega pa ni bilo. Cesta na Sveto goro je strma približno kot na Šmarjetno goro nad Kranjem, vendar napornejša, saj ne ponudi niti trenutka odmora. Kljub vsemu pa ni tako huda, kot se je bralo v nekaterih opisih.

Potem ko naju je vrh sprejel s hladnim vetričem, se je tik pred nadaljevanjem jasnina iznad neskončne furlanske nižine končno preselila tudi na našo stran. Spust sva vseeno opravila v rokavčkih, nogavčkih in vetrovki. Kolovoz od parkirišča pod vrhom do zaselka Zagomila je bil edini del ture, na katerem je gorsko kolo prišlo vsaj malo do izraza, pa še ta je bil daleč od značilne kamnite primorske izvedbe; bolj mu pristoja izraz gozdna cesta. Ko sva po asfaltu pridrvela v soško dolino, naju je že pričakal poletno topli primorski zrak, zato sva se v Plaveh, v vznožju drugega vzpona dneva, rade volje slekla do običajne poletne oprave. Ura je bila dve popoldne, sonce kar vroče, na srečo pa cesta do prevala nad Brdi ni strma, pa še veliko sence nudi. Do odcepa za Sabotin je najprej na vrsti 50 m spusta, čemur takoj sledi krajši vzpon in ponoven spust, potem pa se začne dolgo prečenje s komaj zaznavnim vzpenjanjem. Cesta se postavi pokonci šele v zadnjih 100 višinskih metrih pod Kočo na Sabotinu. Skratka, vse skupaj je prijetna "rekreativna" vožnja, ki naju je rahlo razočarala le zato, ker je cesta danes v celoti asfaltirana, tako da je cela tura izpadla kar malo neprimerna za gorsko kolo. Grega je "v obupu" poskusil vsaj s kolesarskim napadom na stezo do vrha, a je neslavno propadel že po nekaj metrih, kajti za kolo tu pač ni kruha.

Da bi bila tura "nečemu podobna", sva jo podaljšala skozi Goriška Brda in se v Novo Gorico vrnila po italijanski ravnici.
(67.5 km, 1350 m)


nedelja, 10.8.2008: Janče, 792 m - Kucelj, 748 m - Pristava

Prežganje znamenje samoportret Kucelj Pristava spomenik

Da bi turo na Pristavo, eno najbolj "brezveznih" točk moje stare transverzalne knjižice, naredil zanimivejšo, sem se odločil okoli nje splesti daljši krog. Med raziskovanjem možnosti sem "odkril" omrežje sredogorskih planinskih obhodnic, idealnih za gorsko kolesarjenje po področjih, v katera se brez njih skoraj zagotovo ne bi nikoli podal. Prvi sad tega odkritja je bila že tura Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča, ki je nastala z najdbo dnevnika Ljubljanske mladinske poti, dolgo časa pozabljenega v predalu. Tokrat sem LMP dodal še eno novo, Badjurovo krožno pot.

Začel sem v Šmartnem pri Litiji in se skozi Veliko Štango povzpel na Janče. Ceste so, razen med Malo Štango in Tujim grmom, asfaltne, vzpon je srednje težak (V3, V4). V Planinskem domu II. grupe odredov sem kupil dnevnik Badjurove poti in vanj takoj pritisnil prvi žig.

Spust do prevala pri Velikem Trebeljevem ima vmes dva vzpona, ki pa sem ju na srečo že poznal, zato me nista uspela vznejevoljiti. V vasi je iskanje žiga BKP, kar je samo po sebi sicer bizarno opravilo, kot ponavadi tudi tokrat poskrbelo za prijeten stik z domačini.
Tudi drugi vzpon dneva, proti Kuclju (točka LMP in še par drugih poti, npr. E6, Grosupeljske PP, Bratske poti Ljubljana - Zagreb) je zelo zmerne težavnosti, še posebno pa me je veselilo, da nisem srečal niti enega avtomobila (pravzaprav jih na vsej turi ni bilo za prste ene roke!). Na Leskovški planotici je pravi že kar prvi desni kolovoz (ko zagledaš vas, si že predaleč), vzpon na vrh Kuclja pa predstavlja enega redkih pravih gorsko-kolesarskih vložkov na turi, čeprav težavnost komaj kje za trenutek preseže V4. Planotasti, travnati vrh žal ne nudi pravega razgleda, kar lahko popravimo, če splezamo na betonski stolpič, s katerega se odpre pogled vsaj na severno obzorje.

Nadaljevanje proti Obolnemu (izg. Obouno) me je presenetilo z napornostjo. Že spust po ozki gozdni cesti do sedla nakaže, da smo končno na manj obljudenem področju, strm in drsljiv vzpon v peščen klanec, neprevozen za navadne avtomobile, pa je celo predstavljal najtežji del ture; V5. Ko pridemo iz gozda, se v kratkem spustimo do turistične kmetije, kjer poleg hrane in pijače dobimo tudi žig BKP.

Naslednji odsek, do Pristave nad Stično, se odvija po asfaltu. Celo makadamski presledek pred Malo Goričico, ki ga je obljubljal moj zemljevid, je zdaj že preplasten. Ovinek do Pristave, katerega sem se lotil predvsem zaradi žiga, me je presenetil z najbolj impresivno krajino na turi; prvi posladek je bil spokojni travnati dol pri vasi Metnaj, drugi pa idilična in izjemno razgledna Pristava. Zanimiv je že sam vzpon do nje: cesta pelje v ravni črti naravnost navkreber. Zanimivost: nedaleč od zaprtega Partizanskega doma pričakovano stoji partizanski spomenik, ki pa ima novodobno konkurenco: spominsko ploščo tajnemu sestanku naših osamosvojiteljev Bavčarja, Janše, Krkoviča, itd. ;)

Nadaljeval nisem povsem optimalno, najbliže bi bilo namreč po markirani poti naravnost v Debeče, izbral pa sem zanesljivi ovinek po asfaltu, nazaj čez sedlo pod Malo Goričico. Zaradi dolžine ture sem v tem delu prvič letos začutil utrujenost, na kar pa je imelo verjetno nekaj malega vpliva tudi dejstvo, da dotlej sploh še nisem malical, hhe, hhe. Sicer pa je bilo delo več ali manj že opravljeno, kajti gozdna cesta do Javorij je nezahtevna, zatem pa mi je tako ali tako ostal samo še spust po asfaltnih cestah (s kratkim postankom pri gradu Bogenšperk).

Ocena ture: na omembe vredne tehnične odseke sicer nisem naletel, kar pa sta uspešno nadomestili dolžina in višinska razlika. Za presežno vrednost je poskrbela idilična, ravno prav obljudena gričevnata pokrajina med Posavjem in Dolenjsko. Ponovno navdušen!
(59 km, 1530 m)

Več o slovenskih obhodnicah:
Spletna stran: Planinske obhodnice in akcije
Knjige:
- Brane Sotošek, Vodnik po peš poteh (izdana 1985)
- Nikola Guid, Planinske obhodnice in akcije (izdana 2008)
- Podrobne podatke o obhodnicah na svojem območju ponuja tudi zadnja izdaja (2004) planinskega vodnika Posavsko hribovje.
Dnevnike skoraj vseh poti lahko, po povzetju, kupimo na PD Maribor Matica, e-naslov: pdmbmatica@gmail.com. Veliko jih ima tudi članska trgovina PD Ljubljana Matica.


nedelja, 3.8.2008: Tegošče - Kofce

Tegoška gora

Ni nama bilo do prehudih naporov, pa sva jo udarila mimo Medvodja do Košutnika, pa levo do odcepa na Pungrat. Dva ovinka pod planino je odcep desno proti Tegoški planini, na kateri naju je pričakalo nekaj Gregovega sorodstva. Utrgala sva si toliko časa, da sva jih zažrla za kislo mleko, potem pa je bil že na vrsti vrhunec ture, potovanje po planinah pod Košuto. Čisto brez vzponov sicer ne gre, v glavnem pa samo uživaš. Le drena je bilo čisto preveč; že na gozdni cesti naju je bilo prehitelo blizu sto vozil, vse planine - z izjemo Pungrata - pa so izgledale kot veselice, tako da nama je bilo žal samo tega, da nisva izbrala ravno nasprotno stran, Dolgo njivo namesto Kofc.

Ker sva se v Jelendol spustila po direktni cesti, sva lahko naredila primerjavo obeh smeri in skoraj v vseh kategorijah je zmagala vzhodna cesta, Medvodje - Košutnik. Podlaga je neprimerno bolj gladka in utrjena, klanci zložnejši (vse to pride še bolj do izraza pozimi), v razglednosti pa primerjave sploh ni. Edina pozitivna točka direktne nad Jelendolom je krajša pot za Kofce.
(35.4 km, 990 m)


četrtek, 31.7.2008: 8. etapa LPP: Porezen


Razdalja: 46.3 km
Vzpona: 1360 m
Pot: Suša - Davča - Močnik - Podgozdar - Dom A. Žvana - Pavlin - Jemec - Zadnja Sora
Žiga LPP:
- Porezen: v Domu Andreja Žvana
- Davča: pri Jemcu (trgovina in okrepčevalnica)

Štart pri plezališču Suša pred Zalim logom. Cesta skozi davško grapo je bila zaradi popravil po jesenskem neurju uradno zaprta, vendar za kolesarja normalno prevozna. Ture sem se pod vtisom prebranih opisov lotil z nekaj rezerve, tako da sem vozil nekakšen normalen tempo, brez lova za rekordi, in bil potem pri koči presenečen nad nepričakovano lahkoto, s katero sem zaključil vzpon. Razen klanca na Hum (V5) in prve polovice zadnjega klanca (V6) je težavnost ture povsem zmerna, z lepotnega vidika pa je med prvimi in me bo gotovo videla še večkrat.

Nadležne lese, ki jih je treba zapirati za seboj, sem vzljubil šele med spustom - ko mi je ena od številnih ograj omogočila eleganten obvoz čredice bikov :). Nazaj grede sem se mimo Jemca povzpel še na severno sleme Davče in se po novi (strmi in ozki) cesti spustil v grapo Zadnje Sore.


ponedeljek, 28.7.2008: Predjama - Nanos - Strane

Nanos grad vzpon stolp malinovje stene kamnita pot grafit sprejem pot

Začel po kolovozu iz Landola do Predjamskega gradu, sonce in asfalt pa zapustil kmalu nad Bukovjem, kjer me je lesen kažipot zvabil na gozdno cesto. Do prihoda na nanoško planoto sem užival v prijetni senci in hitri vožnji po zmerno strmih klancih. Tudi od Abrama do Podraške bajte sem še predel v ugodni temperaturi, preobrat na začetku zaključnega vzpona pa je bil temeljit - razdrtim klancem (V5) se je pridružilo žgoče sonce, kajti po Aladinu obljubljene popoldanske pooblačitve ni bilo (še) od nikoder. Na srečo se po 250 višinskih metrih cesta spet potopi v gozd, kjer se malo umiri tudi naklon, tako da je bil zaključek znova užiten. Najboljše je, ker vetrovna Pleša nikoli ne razočara, osvežitev je na vrhu zagotovljena.

Spust proti Stranam sem v prvem malinovju začel s padcem "iz celega". Potem sem sedež takoj znižal :). Odsek do roba planote, s katerega se začne steza dokončno spuščati proti dolini, me je presenetil z večinoma tekoče vozno podobo, v začetnem delu spusta pa sem dobrih 50 m sestopil peš, saj mi ni bilo do odvečnega tveganja. Sledi idiličen vložek do razcepa markiranih poti (levo Suhi vrh, desno Strane), ki se za čudovitim razglednim mestom radikalno spremeni v značilno razbit kraški kolovoz, zasoljen s "kroglami", na katerem sem s poltrdakom vztrajal le prvih 50 m, naslednjih 100 pa raje prepešačil. "Kolega" na polnovzmetenih kolesih sta na tem delu švignila mimo mene kot raketi. Niže kolovoz postane "normalno" vozen. V Stranah (proti Predjami zaviješ levo mimo cerkve, sprva nekaj metrov navzgor) sem mislil, da je posel opravljen, vendar sem bil na travniku z lovsko opazovalnico preveč pameten in zavil po kolovozu navzdol. Slepa ulica me je stala nepredvidenih 70 višincev.
(44.5 km, 1200 m)


petek, 25.7.2008: Planina, 735 m - Medvedje brdo, 817 m - Vrh nad Rovtami, 884 m

stolp zaklonišče cerkev in CŠOD Rovte izbira tihožitje zemljevid

Po izkušnji na Šmarni gori sem se tokrat napotil v manj strme predele. Čeprav se je na koncu nabralo več kilometrov in višinskih metrov, sem turo zvozil povsem zlahka, saj strmih klancev res nisem srečal. Ceste so pravzaprav tako lepe, da je tura bolj primerna za specialko ali kvečjemu trekinško kolo; makadam sem srečal edino pod vrhom Planine in od Trate do Kurje vasi. Idilična pokrajina Rovtarskih Žibrš, Medvedjega brda in Rovt me je navdušila.

Začel sem pri cerkvi v Veliki Ligojni, saj sem šele tam našel primerno parkirno mesto. Vzpon do Zavetišča na Planini poteka praktično ves čas v senci, ravno pravi je tudi naklon, tako da sem ga v celoti prevozil s prestavo 2-3. Ampak švical sem vseeno kot norec!? Do odcepa pred Ulovko je cesta asfaltirana, naprej do vrha soliden makadam. Planina je, po vpisni knjigi sodeč, glavna vrhniška rekreacijska točka. Na njej sem se, že na drugi turi zapored, povzpel na lep razgledni stolp.

V nadaljevanju se makadam najprej še malo povzpne, potem pa je na vrsti dolg spust po lepi asfaltirani cesti do Jerinovega griča. Do zaselka Ceste ob cesti Logatec - Rovte sledi le rahlo valovita vožnja, nato se je začel drugi vzpon ture. Od odcepa z glavne ceste proti Rovtam je še 100 vm zmernega vzpona, potem pa dolga, bolj ali manj vodoravna vožnja skozi idilično gričevnato pokrajino. Šele za konec je na vrsti spet 100 vm vzpona od zaselka Trate (picerija) do vrha Medvedjega brda. Pod njim najprej razveselita oko dve novi hiši v lepem slogu, vrh pa me je navdušil z razglednostjo in presenetil s sledmi delovanja vojske - sredi vršne planotice še vedno stoji zamaskirano vojaško zaklonišče. Pri cerkvi pod vrhom me je čakalo drugo presenečenje, Dom CŠOD Medved, zgrajen v energetsko varčnem slogu. Iskanje žiga me je najprej pripeljalo na turistično kmetijo Šinkovc, kjer sem prišel do radlerja in pogovora z domačo staro mamo, na "pravi" kmetiji pri cerkvi pa me je sprejela fletna "ta mlada".

Spust nazaj do Trate in za picerijo v kratek makadamski klanec, ki se čez čas prevesi v ne preveč kakovosten spust (najslabša podlaga ture). Med hišami cesta kmalu postane asfaltna, svet pa ves čas kratko valovi gor in dol. Na koncu se odpre zelo lep pogled na Rovte, ležeče na sosednjem slemenu, s kuliso Vrha nad Rovtami (oziroma Vrha svetih Treh kraljev). Same Rovte z okolico so precej modernejši svet kot sem pričakoval, tudi regionalna cesta Logatec - Žiri, ki poteka po vmesni dolinici, je široka, tako da sem bil nad vsem skupaj izredno prijetno presenečen. Rovte niso nobene rovte!
S hrbta, na katerem leži osrednje naselje Rovt, sem se spustil v dolino Sovre, od koder se je začel zaključni vzpon dneva. Ker sem spregledal, da bi lahko iz Hlevnega vrha dosegel Vrh sv. Treh kraljev z leve strani, sem sledil asfaltni cesti po idilični, tihi dolinici proti Smrečju. Ko sem se dokaj hitro znašel na znani cesti, sem vedel, da sem že skoraj zmagal. Vrh me je pričakal povsem prazen.
Ura (17) in višina (blizu 900 m) sta se toliko poznali, da sem za spust oblekel kolesarski dres. Kelnarca je kočo pod vrhom odprla v trenutku, ko sem po odtisnjenem žigu NPP plezal na kolo, zato sem bil psihično že preusmerjen na gostilno v Smrečju. No, ko sem pripeljal tja, me je na vratih sprejelo obvestilo o začetku dopusta. Ni mi preostalo drugega, kot potrpeti žejo in čim prej priti do izhodišča. Spust po lepi asfaltni cesti do Podlipe je bil uživaški, vožnja po dolini pa se mi je kar malo vlekla, predvsem zaradi soparnega zraka.
(59.6 km, 1240 m)


sreda, 23.7.2008: Šmarna gora, 669 m - Rašica, 641 m - Mengeška koča, 435 m

Šmarna gora Rašica Rašica stolp Grebenska pot zemlovid
Pripravljenost je bila že izboljšana, vendar še naprej daleč od prave, zato sem se odločil za "lažjo" turo. In izbral sem "izvrstno". Že prvi vzpon, Šmarna gora, me je tako zabil, da sem na vrhu prihajal k sebi cele pol ure; česa takega še ne! Od Zavrha do sedla je strmo in drsljivo (V5), ampak nekako je šlo v okviru normale. Pri kapelici sem nato nekaj slikaril, pa še malo po ravnem in dol gre zatem, zato sem zaključni vzpon napadel zelo optimistično. Pa me je postavila na realna tla že uvodna "stena" (V6). Ko me je žrebec vrgel iz sedla, sem moral nekaj metrov peš, saj je za štart z mesta strmina prehuda. Pol minute počitka, ki sem si ga privoščil pred nadaljevanjem, je bilo premalo, tako da sem mimo zvončka še trikrat kratko postal. Nazadnje sem resda pribrcal do vrha, vendar mi je srčni utrip vrglo ven kot menda še nikoli. Ni kaj, hudi kolesarski klanci pokažejo povsem jasno sliko telesne pripravljenosti.

Drugi cilj dneva je bila Rašica iz Gameln. Vzpon je za celo stopnjo lažji, V4-V5. Do vrha vasi itak asfalt, kolovoz pa je sicer zelo grbinast, vendar trden in brez hudih naklonov. Brez težav.

Na vrhu ni bilo žive duše, kar je bilo ob upoštevanju vse temnejših oblakov dokaj razumljivo. Na razglednem stolpu me je zazibalo nekaj konkretnih sunkov vetra, priletelo je tudi par kapelj, zato sem se takoj pobral v zavetje gozda. Noro označeno stezo (prepleskano je prav vsako drevo!!) sem nekako uspel izgubiti že po 30 metrih, vendar sem jo niže hitro ujel nazaj. Ko sem se čez minuto ponovno spraševal, kam in kako, je mimo pritekel gorski tekač in me povedel na Grebensko pot, ki je sicer nisem imel v načrtu, vendar se je izkazala za pravo izbiro. Do Mengeške koče so vmes štirje kratki vzponi, v katere je treba porivati, vse ostalo pa je izredno lepo vozno.
(41.5 km, 1030 m)


sobota, 19.7.2008: Besnica - Dražgoše


Kljub začetku ob pol 12h je bila temperatura idealna, kar pa ni veljalo tudi za zračno vlago in na križišču nad Podblico sem 20 minut sušil obe majici. V Dražgošah sem zavil na "bližnjico" proti zaselku Pri cerkvi, a zgrešil in končal pri zanimivih, urejenih ostankih stare dražgoške cerkve. Nazaj grede sem nad sv. Jedrtjo prvič uporabil LPP proti Mohorju. Lepo vozno, vzpona le par metrov pred priključkom na cesto Nemilje - Topolje. V Novi vasi sem zavil čez Dobrave do Tratarja, kjer sem v zameno za polovico Zlatega Bažanta pokasiral fotografiranje nedeljskega Aninega krsta.
(36 km, 760 m)


sobota, 12.7.2008: Blejska koča na Lipanci, 1630 m

Blaž
Športnika sta štartala z Bleda, skozi Radovno in Streseno dolino, trije "gurmani" pa smo kurili bencin vse do Mrzlega studenca, tako da smo takoj štartali na osvežujočem pokljuškem zraku in v senci. Potem smo, kljukci, že na prvem križišču gozdnih cest zavili drugače od načrta, kar pa, razen pri vlečenju s prstom po zemljevidu, ni pomenilo nobene razlike. Najvišja gozdna cesta nas je pripeljala povsem v vznožje Spodnjih Brd, kjer pa o kakšni povezavi z označeno potjo, kot jo obljubljajo zemljevidi, ni bilo ne duha, ne sluha. Namesto tega smo našli še boljšo možnost, stečino, ki je sicer ves čas grozila z izginotjem, vendar nas je v 10 minutah (polovico peš) brez izgube višine pripeljala do razširjenega kolovoza proti Lipanci. Preostali vzpon do Blejske koče je čisto lepo vozen, težavnost je V4 do V5, le najtežje mesto na boku spodnjega dolca planine je blizu V6.
V trenutku, ko smo zajahali konjiče za spust, sta naspidiranca javila, da bosta v nasprotju z napovedjo kljub vsemu prigrizla na Lipanco, zato smo poležavanje podaljšali za naslednje tričetrt ure. Ko smo končno nadaljevali, smo bili mi trije že tako polenjeni, da smo samo še skupaj zavili do Rudnega polja in se po asfaltu spustili v Gorje na pijačo...


sobota, 5.7.2008: Mirna peč - Globodol - Frata - Luknja - Trška gora, 428 m

kombi kombi Hmeljnik
Po dolgem času spet kolesarska tura po franšizi "Odkrivanje Slovenije". Iz Mirne peči smo štartali proti Jordankalu, rojstnemu kraju legendarnega ljudskega godca Lojzeta Slaka. Prvo kar nam je padlo v oči med 100-metrskim vzponom do vasi - in česar v Sloveniji že dolgo nisem videl - so bile smeti ob cesti. Na enem mestu kar cel kup. Sama vasica ni nič posebnega; najprej smo opazili kraško rdečo zemljo, prvi priimek, na katerega smo naleteli, pa je bil kajpada Slak.
Spust po kolovozu v Globodol je bila ena redkih priložnosti za naša gorska kolesa, da so nam bila vsaj malo v pomoč; kramparice so imele večino ture predvsem vlogo zavore. Globodolsko polje, bojda edino slovensko kraško polje, ki leži v smeri sever - jug, nas je navdušilo z mirom. Obkroženo z gozdnatimi hribi je dejansko svet zase. O tem priča tudi podatek, da smo sredi belega dneva na travniku sredi doline videli lisico. Da to ni bila slučajnost, priča rekordna koncentracija lovskih opazovalnic; na južnem koncu Globodola smo jih z enega mesta videli šest.
Sledilo je 150 m makadamskega vzpona do Doma na Frati, kjer sem prišel do enega zadnjih manjkajočih žigov Razširjene SPP v moji knjižici. Nadaljevali smo po označenem gozdnem kolovozu v smeri Brezove rebri, ki se začne položno, zaključek pa je kar napet (V5), vendar z lepo vozno, gladko podlago. Pri Brezovi rebri se odpre širok razgled, nato pa se makadamska cesta takoj znova potopi v gozd in praktično ves čas v spustu pripelje do Prečne, kjer iz samotnih, hribovskih gozdov prestopimo v bolj ravninski, obljuden svet. Ampak pred dokončnim vstopom v civilizacijo smo zavili še do Luknje, tretjega izvira ponikalnice Temenice, ki nas je, nasičena z apnencem, navdušila s čarobnimi barvami. Sprehodili smo se tudi mimo ribogojnice in si ogledali ruševine gradu Luknja.
Na bližnjem letališču nas je med čakanjem na pico najbolj zabaval predpotopni - ko to tamo peva - kombi, s katerim so, z odprtimi zadnjimi vrati, dostavljali padalce na vzletno mesto.
Čeprav je bila ob odhodu ura že 15, nas je mimo Novega mesta prvič na turi resno grelo sonce. Do vznožja Trške gore nad tem niti nismo imeli pripomb, kar pa se je spremenilo, ko smo sredi strmega 100-metrskega vzpona med vinogradi izbrali napačni odcep in začeli za vsakim ovinkom trgati v hujši klanec. Na vrhu žal ni bilo ne duha, ne sluha o kakšni gostilni, ki jo je obljubljal moj zastareli spomin. Namesto prigrizka ob kozarčku cvička smo se morali zadovoljiti z "briketi" in "energijsko" žlobudro iz bidonov. Senca velikih lip pa je bila zelo prijetna.
Slemensko cesto proti Hmeljniku prekinjajo redki kratki vzponi, ki so komaj vredni omembe, kar pa težko rečem za vajenca, ki sta se prebila na čelu v najbolj neprimernem trenutku. Ko sem ju 100 m niže končno ujel, smo lahko gradu Hmeljnik samo še pomahali, ponovno grizenje kolen pač ni bila izbira...

dnevnik 2008, mali traven (april) - rožnik (junij)
arhiv