30.12.	T	Golica
21.12.	T	Hruški vrh
20.12.	T	Vošca
14.12.	T	Kavalarka
9.12.	T	Viševnik - Ablanca
7.12.	T	Debeli vrh
23.11.	G	Grlovec
16.11.	G	Pršivec, poskus iz Ukanca
9.11.	G	Kneža - Šija
2.11.	G	Križevnik - Molička peč - V. zelenica
26.10.	G	Črna prst
19.10.	G	Bohinjski Migovec
9.-13.10.	J	Mljet - Lastovo - Ston
5.10.	G	Prevalski Stog - Adam in Eva

torek, 30.12.2008: Golica, 1835 m

Od Fenca s smučmi brez težav po običajni markirani poti do koče. Po zaobljenem hrbtu navzgor in levo po grebenu na vrh. Spust naravnost navzdol na planino Možine. Pod Ovčarsko kočo levo na kolovoz (prvi metri rahlo navzgor), ki se za zaplazeno grapo priključi na gozdno cesto. Po njej (sprva nekaj minutk znova rahlo navkreber) do velikega rovta. Čezenj proti desni, v gozdu takoj ostro desno, za potočkom navzdol do ograje, desno na manjši travnik in čez rovte do zadnje hiše nad Fencem. Lepa turica, vendar samo za stabilne razmere.

nedela, 21.12.2008: Hruški vrh, 1776 m

zbota, 20.12.2008: Vošca, 1737 m

Že pol minute od stražnice smo prečkali veliko plazovino. Občutek je bil prav neprijeten, saj je bilo jutro zelo toplo in vse skupaj je bilo videti sumljivo. Na bližnjico čez travnik nismo niti pomislili, zakorakali smo čez Jureževo dvorišče in se pridno oklenili kolovoza. Tudi v gozdu smo prečkali še nekaj splazenih pasov, nad višino 1250 m pa se je snežna odeja počasi spremenila; bili smo se nad ničelno temperaturno mejo zadnjih dni.
Na Jureževi planini se je izkazal Blaž, "tečajnik za turnega guruja" :), ki nas je povedel ne desno po cesti do drugega ovinka, ampak po travniku naravnost navzgor, tako da smo se skozi redek gozd povzpeli neposredno proti vrhu Vošce. To je bilo pomembno predvsem za poznejši spust, ki je bil vse kaj drugega kot položni ovinek, ki ga svetujejo vodniki.

Na spodnjem robu Jureževe planine, 1400 m, ni bilo dileme - gremo še enkrat. Vrh nas je v drugo nagradil s prvim soncem dneva, smuko pa smo še izboljšali, ko smo skozi gozd udarili po desni strani gozdnega slemena, oziroma levo nad grabnom.

nedelja, 14.12.2008: Kavalarka, 1350 m

Od Kompasove trgovine na mejnem prehodu smo ubrali bližnjico do ceste, ki iz Rateč pelje na Peč. Splužena je bila samo do dveh vikendov pred ovinkom, saj so imeli Ratečani še nujnejše opravke, npr. kidanje streh. Na Sušah smo na višini dobrih 950 m odvili levo čez mejno črto in se priključili komajda vidnemu obrisu kolovoza, ki pripelje od nekdanje italijanske kasarne, 500 m od mejnega prehoda. Po kolovozu vodi markirana pot št. 522 na Peč. Takoj, ko vstopi v gozd, naredi ovinek v levo in se v eni stranici dvigne do gozdne ceste pod vrhom Kavalarke. Seveda smo od Suš do vrha ves čas gazili, zato smo se na 500-metrskem vzponu, kljub zmernemu naklonu, lepo oznojili. Poleg varne poti je bilo to tudi vse, po kar smo prišli. Pričakovali smo meglo in sneženje, a nas je vreme razveselilo celo z občasnimi luknjami modrega neba. Nekaj megle smo ujeli šele na vršnem slemenu Kavalarke.

Nauk: nima se smisla truditi - naj še tako poskušamo narediti slabo turo, nikoli nam ne uspe.

torek, 9.12.2008: Viševnik, 2050 m - Ablanca, 2004 m

Ker je bilo Blaževo zaupanje v pse na psu, se je pridružil našemu veteranu Tončku pri zaključnem vzponu na Srenjski preval, preostala dva pa se nisva mogla upreti opevanim razmeram na Ablanci. Presenetila naju je že gaz, ki je omogočala izredno lahek vzpon na vrh s smučmi; da bom kdaj osvojil Ablanco s smučmi, si nisem bil nikoli mislil, sploh pa ne tako enostavno.
Kot vemo, vrh Ablance ni ravno prostoren, zato kljub razmeroma majhni relativni višini ponuja občutek visoke gore. Na žalost je bil veter zgoraj tako nadležen, da sva se takoj pripravila na smuko. Navdušena nad globokim pršičem se v zgornjem delu starim vijugam nisva dala motiti, spustila sva kolikor je šlo in se ustavila šele nad strmim žlebom. V navdušenju naju je malo zaneslo, zato sva pikirala kar v levi, najstrmejši žleb. Je bil pač najmanj posmučan, midva pa sva hotela svoj delež deviške beline. S strmino (okoli 50°) sicer nisva imela težav, tudi pršič je bil v bistvu osupljivo stabilen, smola pa je bila v tem, da sva že v prvem zavoju zarezala po skalah. Odkrila sva jih kar nekaj, zato sva žleb posmučala previdno počasi. Spodaj pa je seveda spet letelo.
Nad Konjščico se je izmenjalo več vrst snega - pršič, nekakšno lepilo, skorjica, skorja in Skorja - na splošno pa je bilo boljše smučljivo kot običajno.
Čudovit dan.
Zdaj pa čakamo na novi meter pršiča.

Turni vodniček: VIŠEVNIK
Turni vodniček: ABLANCA

nedelja, 7.12.2008: Debeli vrh, 1962 m

Turni vodniček: DEBELI VRH

nedelja, 23.11.2008: Grlovec, 1840 m

Med Koroškimi Slovenci. Boroveljska hišna gora. Mrzlo.

nedelja, 16.11.2008: Ukanc - Pršivec, poskus do 1430 m

Pristop iz Ukanca naravnost na Pršivec (opis v Habjanovih Manj znanih poteh) je bil že dolgo v načrtu. Vreme je bilo idealno, postava tudi (z menoj sta bila Urša in Blaž, ki sta letos zaključila PP). Skratka, sumljivo, saj se iz preveč lepega...

Med odločanjem, kaj storiti, nam je prišlo na misel, da pa morda sploh nismo na pravi poti. In res, ko smo se po zelo previdnem spustu po drsljivih zasneženih travah spet znašli na tisti vodoravni stezi, nam je bilo že po nekaj korakih jasno, da je to pravo nadaljevanje. Dve minuti pozneje smo ob pogledu na izpostavljeno travnato strmal, čez katero pelje neprepričljiva stezička, dokončno obupali (če bi bilo treba obrniti više gori, bi bili v pasti). Med spustom do izpostavljene police nas je presenetila slaba sledljivost steze (gor grede s tem nismo imeli posebnega dela), še bolj pa potem sama polica, ki se nam je zdaj zdela razmeroma lahka. Ja, vse je v glavi... Edina dobra stran umika poražene vojske po pristopni smeri je bilo razkritje začetka lovske stezice: za balvanom za hiško, ki smo jo določili že zjutraj.

nedelja, 9.11.2008: Kneža - Šija, 1880 m

Prvič v Kneži. Cesta je od začetka vzpona do Kneških Raven v celoti asfaltirana. Na prvi serpentini gozdne ceste proti gozdarski koči je nameščena rampa, ki pa je bila odprta, znaka s kako prepovedjo pa tudi ni, zato sem se zapeljal do konca (950 m).
Lovska steza, ki se začne pri gozdarski koči, me je v četrt ure pripeljala do opuščene planine V Prodih (lepa lovska koča). Ob pogledu na oblačni zamašek na Žabškem Kuku in Voglu sem brez pomišljanja zamenjal svoj cilj. Namesto levo, sem po mulatjeri zavil desno, do hrbta Ravenske Ovčje Suhe, ki predstavlja ostro mejo med gozdom na zahodni strani in travami na vzhodni. Smer vzpona je jasna, po travnatem hrbtu navzgor. Ko se po 100 metrih na Konjskem brdu strmina umiri, iz gozda priteče stezica, ki pa, žal, razvaja le 10 minut. Potem pa spet po svoje. Prve zaplate ruševja sem obvozil po desni, ko me je za metrsko skalno stopnico goščava povsem obkolila, pa sem zavil nazaj na greben, pripravljen na neusmiljeno bitko. Vendar, glej, glej, na grebenu sem znova našel stezičko. Čeprav je nadaljevanje na videz neprehodno, se od blizu vedno znova odpirajo prehodi. Molže ni, noben prestop skozi vejevje ni daljši od nekaj korakov in tudi od grebena se nikoli ne oddaljiš več kot dva metra. Edina orientacijsko pomembna točka je vznožje vršnega pobočja. Najprej me je zapeljala večja travna jasa na desni, a sem hitro ugotovil, da tam ne bo kruha. Nazaj do "grebena", nekaj metrov naprej in - o, čudo svetovno: točno sledeč GPS-jevemu zemljevidu AdriaTOPO - poševno proti desni skozi rušnato morje, po zelo zamaskiranih ostankih steze. Na glavni greben Spodnjebohinjskih gora sem stopil na vršiču nad sedlom Čez Suho (zložena kamnita piramida).

nedelja, 2.11.2008: Križevnik, 1910 m - Molička peč, 2029 m - Velika zelenica, 2114 m

Smešno, težje je bilo najti markirano pot (odsek s planine Ravne do sedla med Smrekovcem in Dleskovcem že sramotno dolgo ni videl markacista) kot "neoznačeno" stezico do planine Polšak. Na slednjo namreč po novem opozarja smerna tablica, steza pa je označena z rdečimi pikami. Slabše mi je šlo na Križevnik, ki ga varuje morje rušja. S planine sem se usmeril proti zahodu in na vrhu prve vzpetine zavil desno. V loteriji prehodov pa nisem izbral najbolje, zato mi nekaj minut molže ni ušlo. Izkušnje so seveda storile svoje, nisem se zagnal z glavo skozi (rušnati) zid, temveč sem izbral povsem "napačno" smer, v kateri sem lahko veje elegantno pohojal. Kmalu sem zadel na neko stezo, ki me je privedla na greben nad Robanovim kotom, pol minute od vznožja vršne vzpetine Križevnika. Do vrha je izsekana čudno speljana pot, katere ovinke si splača zapomniti, da med povratkom ne pride do slabe volje ;).

Na začetku vzpona na Moličko peč so me shojene sledi popeljale poševno v levo do plitvega, gruščnatega žlebu. Po njem navzgor, nekaj metrov čez pečevje ter prestop levo iz ruševnate slepe ulice. Naslednjemu ruševju se izogneš na levi, pod vrhom pa potem že prevladujejo čistine. Juhej, nov dvatisočak.
Prestop ali dva skozi ruševje nas čakata še na spustu do sedla z Veliko zelenico, vzpon nanjo pa je, za spremembo, bolj strm, vendar enostaven; ves čas sem se držal blizu robu nad Robanovim kotom, kjer pomagajo shojene sledi. Tik pod vrhom je nekaj pečevja, na katerem si je treba nekaj metrov celo pomagati z rokami (I).

Turo bi smiselno zaokrožilo prečkanje Dleskovca, a mi je zmanjkalo dneva.

nedelja, 26.10.2008: Črna prst, 1844 m

Z zgornje gozdne ceste sem začel v gosti megli, iz kater sem se prebil 50 m nad Orožnovo kočo. Popolna šajba. Na strmali Črne prsti sem si z zanimanjem ogledal najboljšo smer za zimski vzpon, točneje smuko: prečenje proti sedlu Čez Suho je izpostavljeno, zato je najlažje naravnost navzgor in desno po grapici do koče. Dom Zorka Jelinčiča je bil, za razliko od Orožnove koče, odprt.
Turo sem zaokrožil čez planino Za Črno goro. Moj zemljevid je pod Žrelom kazal direktno pot proti planini, o kateri pa v praksi ni bilo ne duha, ne sluha. Kar me seveda ni ustavilo. Ampak tokrat sem se rahlo nategnil, na daleč lepo prehodni svet se je namreč izkazal za vse kaj drugega. Neužitnemu melišču in travam v obliki ščavja je sledil vrhunec v vznožnem ruševju, kjer so me pričakali z mahom poraščeni balvani in nametano vejevje, v katerem sem ob vsakem koraku cvikal pred globokim vdorom. Za povrhu sem tu spet dosegel oblačni sloj, zato je bilo vse mokro. Na srečo sem zadel zelo kratek prehod. Na planini je sledil vložek z gosto meglo, z vidljivostjo do 30 m, v čemer sem markirano stezico zadel (beri uganil) le po zaslugi izkušenj. Preostali spust potekal brez orientacijskih težav. Stezo tu večino časa spremlja zidan kanal, nastal v času kopanja bohinjskega predora.

nedelja, 19.10.2008: Ukanška Suha - Bohinjski Migovec, 1901 m

Ko cesta, oziroma smučišče Žagarjev graben zavije levo, v prvi strm klanec, sva vstopila v gozd. Dobro minuto sva sledila opuščeni vlaki, potem pa se je začelo na divje. Sprva se nama je še dozdevalo, da sem in tja videvava staro stezo, a sva nazadnje morala priznati, da samo lomastiva. Kot sva ugotovila pozneje, sva stezo iskala preblizu grabna, kamor naju je zvabila narobe vrisana lovska steza na stari različici zemljevida AdriaTopo na mojem Garminu. Če bi stezosledila brez elektronske igračke, bi bila gotovo uspešnejša. Vsekakor koristna izkušnja! Na višini 950 m sva prišla pod skalnati pas in ga napadla vsak po svoje; jaz sem trmoglavil naravnost navzgor po vlažnih gladkih ploščah, soimenjak pa, pametneje, po strmem gozdnem pobočju na levi. Ko sva se nad strmo stopnjo sešla, sva čez nekaj metrov (na višini 1000 m) stopila na pravo lovsko avtocesto, ki ležerno pripelje od nekod z leve...

V pol ure sva se sprehodila do Konjskega sedla, kjer se je začel kratki vrhunec ture, dobrih 100 m vršnega brezpotja. Sprva izgleda lahko, prvi vršič obideš po stezički pod zahodno stenico ali pa (malenkost bolj priporočljivo) se povzpneš naravnost v travnato škrbinico na grebenu. Še malo travnatega sveta in prikaže se vršna glava, ki preseneti s težavnim videzom. Direktna smer je bila videti zelo strma, zato sem najprej prečil pod steno proti desni, povohljati za čim lažjim. Zadaj se je res odprl zagruščen žleb. Spodnji del sem obvozil po skrotju, nekaj zoprno peščenih metrov, kjer je bilo treba stopati previdno, pa mi le ni ušlo. Nad ožino sem spet odvil desno na skrotje in v par minutah sem bil na vršnem grebenu, kjer se mi je zasmejalo. Namesto po ploščah, kot je kazalo od spodaj, sem se do vrha sprehodil po lahkih travah na severni strani. Matjaž je medtem napadel po direktni smeri, kjer, razen dveh prehodov težavnosti I-II, prav tako ni imel prehudih težav.

Jadranje, 9.-13. vinotoka 2008 Najjužnejši otoki vzhodnega Jadrana Mljet - Lastovo - Ston

četrtek Prvotni datum križarjenja je zaradi mraza in dežja propadel, teden pozneje pa je našo potrpežljivost nagradilo brezhibno indijansko poletje. Ko smo po deveturni nočni vožnji v ACI marini v Rijeki Dubrovački stopili iz avta v krasen sončni dan, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Izpluli smo v bonaci, ne kaj dosti drugače pa ni bilo niti na odprtem, zato smo do najbližje točke Mljeta motorirali. V zalivu Podškolj nas je po optimističnem skoku v vodo takoj katapultiralo ven. Čeprav nas je merilnik temperature vseh pet dni nategoval z 22°C, jih je imela voda v resnici pač samo 18. Za prenočevanje smo izbrali kar bližnji zaliv Saplunara, ki je znamenit po mivkasti plaži, sicer pa povsem odprt na jugozahod, od koder na Jadranu prihaja precejšen delež neviht. V stabilnem jesenskem ozračju je bil strah pred njimi seveda odveč. Zato pa je zvečer presenetila burjica, ki je razkrila, da smo se zasidrali preblizu ene od sidrnih boj. In rešitev? - Po kratkem čohanju smo se ročno privezali še nanjo...

petek Ker je bila pred nami najdaljša etapa križarjenja, smo štartali "že" ob 9h. Plovbo v gladkem morju po zunanji strani Mljeta je najprej prekinil ogled navdušujoče Jame, moderno imenovane Odisejeva špilja. Pred njo naj bi namreč doživel brodolom sam Odisej, se rešil v jamo in se potem v njej kar nekaj časa zabaval z eno od nimf. Mi nismo bili te sreče. V jamo, podobno kot v Modro špiljo na Biševu, priveslaš ali priplavaš skozi nizek vhodni rov. Tudi svetlobni efekti so podobni, največja razlika med njima pa je v stropu - mljetska je udornica. Naslednja prekinitev lenarjenja je bil zavoj k vhodu v kanal Soline, ki znani mljetski jezeri povezuje z morjem. Predvsem so nas navdušile tri bejbe, ki so se tam sončile, sploh ena, ki nam je za par sekund pokazala levi jošk :). Kanal, v katerega je prepovedano vpluti vsem plovilom na motorni pogon (upajmo, da bodo tudi jezersko turistično ladjico kmalu predelali na električni pogon), je celo zaprt z ograjo, ki ima na sredi odmična vrata. Proti Lastovu nam nato ni nič več preprečilo nabiranja manjkajočih uric spanja, po želji kombiniranih s pločevinko ali tarokom. V Skriveni luki smo bili z znanci domačini spet dogovorjeni za ribjo večerjo, ki tudi tokrat ni razočarala. Z eno besedo: mljac! Stari ata se je po obedu tako vživel v pripovedovanje, da smo - še vedno premalo naspani - zadnjo uro gledali že s ta belimi, hehe. Med drugim je razložil, kako so pred pojavom navtičnega turizma v zaliv prihajale počivati jate gofov. Ribiči so za njimi zagradili vhod v zaliv in jih pobirali iz morja po potrebi.

sobota Ponoči je potegnila burja do 20 vozlov, zato sva ob 1h z Gregom spustila dodatnih 5 m sidrne verige, zjutraj pa nas je spet zbudila tišina. Medtem ko je trojica odveslala s pomitimi pladnji in skledami do ata, smo ostali poskakali v vodo. Mimogrede, med čakanjem na vremensko napoved nas je - priznajmo - razveselila novica o smrti odvratnega populista Jiržija Hajduške alias Joerga Haiderja. Dnevni načrt se je glasil: nazaj do Mljeta. Ko smo izpluli na odprto, nas je končno pričakal vsaj približno konkreten veter (10 vozlov), iz česar smo iztisnili poldrugo uro jadranja. Tudi valov je bilo ravno toliko, da so posameznikom povzročili nekaj nelagodja v črevesju. Ampak ob 13h smo bili ponovno v bonaci. V Pomeni smo se privezali na obalo (muring). Poleg sprehoda do Malega jezera (vstopnina v NP je presneto draga - 90 kun na osebo), kjer smo tudi zaplavali, je bil glavna zvezda dneva pristaniški kapitan, ki nam je hotel zaračunati privez po junijski tarifi, čeprav smo bili že v izvensezoni. Ko smo ga po telefonijadi z njegovim šefom spomnili še na 30% popust za privez v četverovez, se je njegovo blefiranje spremenilo v kalimerovsko jadikovko, haha. Burleska. Za večerjo so padle škarpene, kantarji in trlje, ki so nam ostali od prejšnjega večera, dopolnjeni z našo tradicionalno krompirjevo solato s kumarami, čebulo, česnom, oljčnim oljem... Še enkrat mljac.

nedelja Po zajtrku smo ujeli prvo vožnjo turistične ladjice do frančiškanskega samostana na otočku Velikega jezera (vožnja in ogled sta vključena v ceno vstopnice NP). Samostan je sicer sredi obnove, vendar nas je otoček vseeno napolnil; fantastična je že sama narava, ki pričara vtis "pravega Sredozemlja". Zanimivo, da je pri eni od kapelic pokopanih nekaj Slovenk. Izpluli smo proti zmerni burji, ki pa nas je osveževala samo do ovinka k Polačam. Po letečem (plovečem) ogledu - bolj kot kraj nas je navdušil mali arhipelag pred zalivom - smo se v popolni bonaci ustavili pod otočkom Kobrava in poskakali v prijetno vodo, vsaj stopinjo toplejšo kot prvi dan. Motoriranje skozi Pelješki kanal je potekalo v brezvetrju in poletno toplem soncu. Nad kokpitom smo razpeli bimini, na mizo so prihajali gurmanski narezki ... Akcija se je začela šele v plitvem kanalu med Brocami in Stonom, v katerem plovbo omogoča 25 m širok izruženi pas. Globok naj bi bil minimalno 2.5 m, vendar nas je pred zadnjim svetilniškim parom, kjer zaliv malce zavije, nenadoma zavrlo. Nasedli smo v mulju. Pri ugrezu jadrnice 1.9 m je globinomer nazadnje kazal samo še 1.4 m!! Ko sem že razmišljal o sidru, sem se odločil za zadnji poskus - motor do konca in počasi smo se vendarle prebili. Za konec smo imeli še to srečo, da je bil edini pomol z dovolj globine prazen. Ker v mulju sidro ne drži, se je namreč možno privezati le bočno, za ta način pa je prostora le za tri jadrnice. Po ogledu fascinantnega obzidja mesteca Ston smo se v eni od konob lotili malostonskih školjk. Pospravili smo kunjke ("pizdice"), škampe, gambore (male škampe), mušule (klapavice), bijele mušule in brbavice. Ocena: mljask!

ponedeljek Po jutranjem teku do Malega Stona nas je šokiral pogled v naš, v oseki napol kopen zaliv. Mama mia! Na plimo smo čakali do pol 11h, vendar smo ven grede vseeno spet nasedli; na srečo precej manj kot popoldne. V poletno sončnem dnevu smo zapluli skozi čudovite Elafitske otoke in se za zadnje kopanje ustavili v zalivu Šunj na Lopudu. Da zaliv ne slovi zastonj kot poletno kopališče Dubrovčanov, nas je prepričala plaža z brezhibno, zbito mivko, po kateri si se lahko sprehodil 50 m daleč v morje, ne da bi stopil na karkoli drugega. Uro zatem je bilo vsega lepega že konec... Arhiv: RJJ 2007: Jabuka

nedelja, 5.10.2008: Prevalski Stog - Adam in Eva

Na točki, kjer se cesta začne spuščati na planino Blato, sem bil prvič pozoren na vodoravno stezo, ki brez izgube višine pripelje do strmega, razbitega kolovoza za Krstenico. Moj naslednji cilj je bila raziskava poteka kolovoza. Dvesto višinskih metrov nad Blatom me je presenetil odcep za planino Grintovico. Nekaj minut više sem sledil levemu, bolj izrazitemu kraku, ki pa kmalu zavije proti desni in se nato začne celo rahlo spuščati. Na kaotičnem, blatnem križišču sem hotel že obrniti, vendar sem vseeno pošnofal še malo naprej. V peščenem klancu so se moji dvomi počasi razpršili, v položnejšem svetu nad njim postane kolovoz spet prepričljiv in v nekaj minutah sem bil na znani jasi pod planino Krstenico.

Med vračanjem sem 10 metrov pod Jezercem odvil na napol opuščeno lovsko stezo pod Ogradi, katere potek sem si bil dobro ogledal že z označene poti Krstenica - Jezerce. Edini orientacijski kavelj je najti njen začetek, v nadaljevanju pa je speljana povsem logično in premočrtno. Edino na koncu, ko bi se moral priključiti na označeno pot Krstenica - Laz, se mi je "v glavi začela pojavljati prazna množica". Označene poti namreč ni bilo nikjer, čeprav mi je celo GPS kazal, da stojim na njej. Ne samo, da ni bilo markacij, tudi o stezi ni bilo nobenega sledu. Česa takega pa še ne! Vedel sem, da steza obstaja, zato sem nadaljeval ob vznožju Ogradov in šele čez 10 minut, prav na vogalu vršne zgradbe Ogradov, stopil na široko stezo. Očitno je že nekaj časa speljana drugače kot sta kazala moja zemljevida. No, ker sem bil že "ogret", sem stezo takoj zapustil in udaril divjo bližnjico proti poti Laz - Blato. Kaj posebno hvaliti pa se z njo ne morem - če ne bi imel nešportne pomoči GPS-a, bi se prav lahko spremenila v daljšnico...