arhiv
dnevnik 2009, mali traven (april) - rožnik (junij)

Dnevnik 2009, prosinec (januar) - sušec (marec)

21.2. T Pršivec

20.2. T Lepenatka

15.2. T Ojstrnik

13.2. T Ratitovec (Gladki vrh)

30.1. T Blegoš

25.1. T Mrežce

17.1. T Škrbina Prednje Špranje

10.1. T Begunjščica, J pobočje

4.1. T Begunjščica, J pobočje - poskus

10.3.2009: Turni vodniček: Spodnje Bohinjske gore - Peči
Tretji del veleslavnega turnosmučarskega vodnička, za začetek z dvema podstranema.

sobota, 21.2.2009: Pršivec, 1761 m

Ko po daljšem času znova odkriješ, da se solo tura enkrat na sezono prav prileže. Pršivec sem imel na razširjenem spisku ciljev že zelo dolgo, predvsem po zaslugi peš vzpona, bolje rečeno potapljanja, ki sva ga bila s prijateljem Marjanom opravila leta 91. Zelenca, kot sva bila, sva se bila takrat do vrha borila cele štiri ure in pol, od tokratnega vzpona na smučeh pa sem si obetal enourno izboljšavo časa. Predvsem pa se mi je Pršivec zdel nenevaren in s tem povsem primeren za solo turo (med brezni pod vrhom sem potem mnenje malce spremenil).

Ker je bil cestni klanec nad mitnico normalno prevozen, sem štartal malo pred odcepom vlake na Vogar. Snežna odeja je bila že v dolini tako debela, da za takojšen začetek na smučeh ni bilo najmanjše ovire. Enako tudi za spust; zgornji dve serpentini bi se dalo lepo sekati, edino čez spodnjo bi bilo treba minuto-dve peš, saj je gledalo ven preveč skal. Kosijev dom na Vogarju je po oskrbnikovih besedah čez zimo odprt ob lepih koncih tedna.
Na razcepu, 5 minut nad kočo, so skoraj vse sledi zavile desno, levo proti Pršivcu so ostale le stopinje dveh pešcev, ki so mi pozneje kar koristile. Do višine 1200 m - kjer sem, mimogrede, naredil triminutni ovinek in si končno ogledal skrito planino Hebat (Hebed?) - je bil sneg utrjen, stisnjen, nato se je začel pršič, ki pa do vršne vzpetine napredovanja ni resno oviral. Na par odsekih sem bentil le zaradi gošče, ki pešcev ni ovirala, mene pa pač je. Do razcepa označenih poti je vsekakor lažje napredovati po cesti. V nadaljevanju postane orientacija zahtevnejša, enostavno sledljive vlake namreč ni več, markacije bolj ali manj izginejo, gozd je nepregleden. Do kakšne panika vseeno ne more priti - če ne drugega, je treba samo slediti robu nad jezerom...
V vznožju vršne vzpetine je debelina pršiča začela naraščati in napredovanje je postajalo vse bolj naporno in počasno. S pomočjo GPS-ja sem se držal v območju označene poti, kjer pa bi se vzpenjal tudi sicer, saj nisem imel druge izbire kot slediti najlažjim prehodom. Že tako sem imel v globokem pršiču dovolj dela. Na uravnavi sredi pobočja, kjer se macesni razredčijo in odprejo prvi razgledi, sem nad seboj zagledal steno. Pešca sta bila tu zavila levo in se do vrha povzpela po odprtem robu nad jezerom, mene pa so smuči odpeljale najprej na vrh odprte flanke. Ko sem hotel začeti prečiti v desno, sem zagledal prvo strašljivo jamo, zato nisem mogel drugam, kot naprej navzgor, proti strmi stopnji pod robom vršne planote. Če bi bilo treba, bi se nekako zbasal tudi tam čez, a je bilo lažje tvegati s prečenjem nad globeljo v desno, kjer se je nato končno prikazall lažji prehod čez rob. Brez zadnjega boja s pršičasto strmino pa seveda ni šlo. Na valoviti planoti me je presenetil labirint grozečih jam, ki jih gamsi, kot kaže, izkoriščajo za igro "Kdo upa teči bolj po robu". Med njimi sem na srečo zadel najlažji in najkrajši prehod, "glavno" sleme pa me je nato v vsega nekaj minutah pripeljalo do vrha. Mimogrede, s hitrostnim rekordom na koncu ni bilo nič, kajti vršnih 300 m me je stalo celo uro in pol...

Spust sem začel po SZ slemenčku, nato pa odplul desno dol, v dolinico severno od vrha. Žal je bil to skoraj najboljši del celotnega spusta. Ker dolinico niže obroblja pas pečin, sem izkoristil stopinje predhodnikov in se peš povzpel iz nje v okviru označene poti. Nič boljše ni bilo nadaljevanje, saj je bil sneg tako počasen, da nisem uspel držati dovolj visoke linije, zato sem moral pred planino Viševnik še enkrat peš nabrati višino. Na planini sem 10 minut samo fotografiral, saj česa takega še nisem videl; stanovi so bili dobesedno zapihani v snežne kopice.
Na planini Viševnik sem naletel na prvo smučino ta dan in ji hvaležno sledil po uvodni dolgi prečnici proti planini Pri jezeru. Žal sem bil prepameten in ji nisem sledil do konca, zato sem fasal še tretje nenačrtovano nabiranje višine; tokrat sem, sočno preklinjajoč, stopničil. Avtocesta Blato - Dedno polje me je pričakala že kar dobro zgažena, vseeno pa je - v primerjavi z običajnim pomladnim stanjem - izgledala malodane neobiskana. Bistvena razlika je bila tudi v tem, da je bilo moč med spustom proti Blatu brez težav smučati zelo široko, tudi seakti ovinke. Gozdna cesta je bila do razcepa Vogar/Blato celo še bolj nedotaknjena nedotaknjena, videle so se le posamezne sledi smuči, skozi Suho pa je bila splužena že vsaj eno sneženje nazaj in je izgledala kot bob steza, široka za avto in s polmetrsko bando na obeh straneh. Bila bi odlično smučljiva, če ne bi bil po sredi potegnjen še 10-centimetrski jarek, ki je ostal za motornimi sanmi. Z nekaj inovativnimi tehnikami je šlo kar hitro tudi po ravnem, na planem pa sem stisnil še nekaj zaključnih zavojev do avta.

Pršivec je bolj pohodniška tura, vendar zanimiv ravno zaradi svoje drugačnosti. Seveda se drena tu ni bati. Za dolgotrajno nerazgledno kljusanje po gozdu nas več kot poplača vrh, ki je eden najlepših razglednikov.

petek, 20.2.2009: Lepenatka, 1425 m

Kratka popoldanska v popolni postavi treh besniških babunov. Začeli smo na kmetiji Vrbočnik v Mačkinem kotu, takoj s smučmi. Po gozdnem kolovozu do pastirske koče in po širokem slemenu na vrh. Sneg je bil na odprtem trd, izvrstno smučljiv, še bolj pa nas je uspela presenetiti tanka snežna prevleka na gozdnem kolovozu, saj smo prismučali do avta brez enega samega srečanja s kamenjem. Luštkano.

nedelja, 15.2.2009: Ojstrnik, 2052 m

Tura po zaslugi obvestila M&M na strani TK Gora. Ker smo vzpon nehote udarili malo bolj naokoli, smo si uspeli za nas novo področje res dobro ogledati in ugotovili, da je v okolici še nekaj zanimivih ciljev.
Spust na SZ stran, proti planini Dolinici in sedlu Lom, nas je navdušil. Taka presenečenja so po več kot 10 let dolgi turnosmučarski karieri že zelo redka.

V Ukovško dolino se je treba konec tedna pripeljati čim bolj zgodaj, sicer se lahko zgodi, da parkiraš kak kilometrček niže, kot bi si želel. Zaradi italijanskega počasneta, ki je povzročil zamašek, smo se tokrat ustavili 300 m pred Oštarijo Gams, kar pa zaradi lepo zasnežene ceste sploh ni bila prava izguba.
Na razcepu pred Rifugio Nordio smo nenačrtovano zavili desno, na manj obljudeno stezo proti sedlu Pleče in kapelici Marije Snežne. Ker sta obe poti označeni s št. 507, sploh ni nihče opazil, da je najkrajša pot na planino Bistrico leva. Razen manjše časovne izgube smo, na srečo, s tem celo pridobili, saj je odsek od sedla mimo kapelice zelo lep in razgleden. Steza do sedla sicer ni kak turnosmučarski ideal, v drugi polovici je bilo namreč treba med gostim smrečjem precej vijugati gor in dol. Ob tem so mi nagajali še psi, ki v jutranjem mrazu niso dobro prijeli. Problem sem rešil s pomočjo sonca, ki je drsni ploskvi smuči in lepilo psov ogrelo že v nekaj minutah.
Zložen vzpon iznad sedla proti levi nas je kmalu pripeljal na razgledno sleme s kapelico. Tu se nam je odprl prvi pogled na naš cilj, Ojstrnik, ki se markantno dviguje nad zelo estetsko urejeno planino Bistrico. Do nje smo prečili desno mimo kapelice, pa tudi 40 m spusta nam ni ušlo. Sledi samo še zaključni 350-metrski finiš po strmem, odprtem južnem pobočju Ojstrnika, čez katerega nas je popeljala odlična smučina v kompaktni kloži.

Neovirano razgledovanje z vrha na vse strani nam je skrajšal pasji mraz. Smer spusta nam na vršni točki ni bila čisto jasna, ko smo se zapeljali nekaj metrov po Z grebenu in pogledali čez opast na SZ pobočje, pa so se nam usta razširila do ušes. Čudovito smučišče! Vršnih 50 m je bilo že malo kložastih (na srečo ne toliko, da bi bilo nevarno za plaz - strmina v slabših razmerah verjetno ne dovoli lahkomiselnosti), niže pa je že prevladoval globok, suh pršič. Prvorazrednega spusta do kolovoza nad planino Dolinico je za celih 540 višinskih metrov.
Strah pred morebitnim porivanjem levo do sedla Lom se je na naše zadovoljstvo izkazal za povsem nepotrebnega, namesto tega smo se ležerno zapeljali po širokem kolovozu. S sedla je sledil spust po gozdni cesti proti izhodišču. Edino kratko porivanje je na sporedu na drugi strani grape, za ovinkom pa smo za zadnje zavoje izkoristili strmo bližnjico po poseki.

Odlična tura, vredna ponovitve.

petek, 13.2.2009: Ratitovec (Gladki vrh), 1667 m

Nova popoldanska z re-kon-va-les-cen-tom Tomažem. Veliko snega, pasji mraz z vetrom, odličen razgled. Smuka je bila nekaj srednjega, sneg je bil zelo izmenljiv. Na vršni planotici pomrznjeno, žleb pod Golim vrhom trd, v dolini Razor mešano na žaru, v gozdu soliden pršič in na travnikih trd, razbrazdan sneg.

Zelo strmi direktni vstop v žleb pod stenico Golega vrha je bil zaradi pomrznjenega snega prezahteven, zato smo se spustili malo niže, kjer lahko zapelješ vanj s kratko prečnico. V gozdu sva s Tomažem sledila gazi s Prtovča samo do začetka ravnega odseka, nato pa zavila levo. Pod prvim rovtom sva se na žalost odločila slediti široki gazi po kolovozu proti desni, čeprav se mi je (pravilno) zdelo, da bi bilo treba zaviti levo skozi gozd. Tako sva, namesto na zaporedne travnike SV od Podlonka, prišla do lovske koče pri Prtovču. Rešila sva se levo mimo koče, do kamor sega najvišji travnati jezik nad prvim zaselkom Podlonka. Malo nad hišami je snega zmanjkalo, zato sva peš prečila proti desni, kjer je bilo videti še največ snežnih zaplat, in pobesničarila skoraj do ceste.

petek, 30.1.2009: Blegoš, 1562 m

Z Gorenje Žetine v mlečni megli mimo Prve ravni. Slabih 100 m pod vrhom se je nenadoma odprlo in prikazal se je čaroben prizor: okno med dvema oblačnima plastema, odprto proti celotni zahodni in severni polovici obzorja.
Spust smo začeli proti severnemu grebenu in gazi za kratko sledili v gozd, do konca mlade goščave. Nato pa 300 višincev plovbe v nedotaknjenem pršiču po SZ pobočju. Stara zgodba letošnje zime :).

Nekaj zanimivih spletnih povezav:

avstrijski Korošec
Kibuba - pustolovščina na obzorju
Miran Hladnik - galerija
Gornik
lukazoja
Fazzan
včasih pišem
Imenoslovje Julijskih Alp
bergnamen in Österreich
slowenische (alpenslawische) Ortsnamen in Österreich
Paolo & Sonja Sci alpinismo

nedelja, 25.1.2009: Mrežce, 1966 m

Med tednom je ponovno padlo veliko novega snega. Ker je med sneženjem ničelna meja zelo nihala (ponekod je poledenelo), pihal pa je tudi močan veter (klože), je bila potrebna previdnost. Mrežce so se ponovno izkazale za zanesljivo izbiro.

Ker je Uršin "Pirhek" zaradi globokih kolesnic pred Kranjsko dolino vse pogosteje drsal, smo parkirali na prvem spluženem parkirišču za planino, pri odcepu ceste proti Kleku. Žal smo se s tem ustrelili v koleno, saj je bila v nadaljevanju cesta povsem lepa. Drgnenje ceste do planine Javornik je trajalo skoraj pol ure. Pa je v avtu vedno izgledalo čisto kratko :). Je pa res, da smo z neobičajnim, v bistvu še kar zanimivim cestnim podaljškom vsaj naklepali za silo konkretno turo.

Smučina je bila zelo lepa, zato se je vzpon odvijal hitro in prijetno. Jasnine, ki jo je obljubljal Aladin, sicer ni bilo, posebej pritoževali pa se tudi nismo. Visoka oblačnost je pričarala čase črno-belih fotografij - vse barve so bile le odtenki sivine, z izjemo bledo oranžnih macesnov na vršnem pobočju Mrežc.
Smuka je bila nepričakovano lahka. Z vrha lahko smučljiv zapihan pršič, pod vrtačo malenkost skorje, med macesni globok, suh pršič. Kot ponavadi, je bila še najbolj bedna prelomnica pod kočami. Po kolovozu je bila sreča še enkrat več na naši strani - nikogar nismo povozili, položni gozd do Javornika pa je presenetil z lahkotnim vijuganjem po bolj nagnjenih delih in z dovolj hitro smučino po ravnih. Cesta je bila seveda drugačna pesem, tam brez odrivnega koraka ni šlo nikamor. Do velikega izogibališča smo pumpali, zaključni blagi vzpon pa s smučmi na rami odpešačili v nekaj minutah.

turni vodniček

sobota, 17.1.2009: Škrbina Prednje Špranje, 2138 m

Na začetku nas je bilo sedem. Ker cenzurirano, smo v jutranji megli najprej naredili 100 višincev po cesti proti koči Grego, pozneje pa so cenzurirano zarinili še v žlebič proti bivaku Majcen (Mazzeni). Matjaža sva jih imela tam dokončno dovolj. Pod pragom sva prečila v levo, kje se je čez četrt ure odprla markantna grapa, ki je brez dvoma zaslužna za ime krnice: Špranja. Izkoriščajoč gaz dveh sonarodnjakov, sva uživaško pridrsala pod ozebnik Škrbine Prednje Špranje (izgleda kot Jalovčev, skrčen na polovico). Čez njegovo prvo polovico sva šla še na smučeh, ostalo je bilo manj naporno odpešačiti.

Lahek spust čez vršnih 150 m (40°) je omogočil nekakšen suh putrček, takoj ko se ozebnik razširi, pa sva na levi strani že našla izvrsten pršič. Med plovbo do šprance se je slišalo samo uh in ah. Tudi niže se nisva pritoževala, še posebno skozi gozd je šlo izredno lahkotno.

Cenzurirano, ki jim nad pragom ni uspelo prečiti v levo, in so se nazadnje, cenzurirano, podali v Žleb Hude police, so ob snidenju poročali o podobno odličnih razmerah. Drugače pa, kaj naj rečem - poznamo primere plezalcev, ki so se zaplezali v prvenstvene smeri, ampak cenzurirano...* In mi smo se še prejšnji dan držali za glavo ob branju gorenjske različice cenzurirano cenzurirano ...

* (znani pregovor se po novem, baje, glasi: 'Slepa kura zlato zrno najde'.

Pipi je hotel vedeti, kako se čara.
"Nič lažjega," odvrne Melhijad, "pojdi z mano."

Pipi in Melhijad: Smeh

sobota, 10.1.2009: Begunjščica, 2060 m, J pobočje

Dokončan poskus prejšnjega konca tedna, redko dobre razmere na strmih južnih pobočjih je bilo pač treba izkoristiti. Zaradi temperaturnega obrata so bili snežni pogoji tokrat še boljši.
Na izhodišče sta prišla z nami tudi 'Butec in Butec'. Ko smo začeli iz avtomobilov vleči smučarsko robo, sta se spogledala: "Kje pa so najini pancarji?"...

Na vstopu v grapo smo smuči preselili na nahrbtnike in na pancarje pritrdili dereze. Sneg je bil za vzpon dokaj dober - od popuščenega v grapi, prek globje mehke klože na sredi, do tršega s tanko kložo zgoraj - predvsem pa varen, zato je cepin uporabljal le prvi, medtem ko sta se druga dva z velikim veseljem opirala na palice. Sonce je kar malo pretiravalo, vročina je bila domala spomladanska, tako da nas je zeblo le v vetru na vrhu. Da dobrih 500 m pikanja na vrhu ni šlo prehitro v pozabo, so pa poskrbele boleče mečne mišice...
Odprta vršna strmal prvih 200 višinskih metrov vztraja v konstantni naklonini blizu 40°. Kložice so bile stabilne, motile so le sprožene preproge grudic, ki so slabšale vidnost podlage, zato smo se vsakih nekaj zavojev ustavili in počakali, da se je sčistilo. Smuka je postala povsem sproščena, ko smo zavili v plitvi levi žleb, za kar sta bila zaslužna pomladno omehčani sneg in iztek v položnejši kanal. Vabljivemu širokemu koritu, primernemu za kratke veleslalomske zavoje, smo se začasno uprli in si na hrbtu nad njim najprej privoščili malico na kraljevski plaži. Ko smo nadaljevali s spustom, nas kanal ni ravno navdušil, saj je bil sneg za hitro smuko že malo preveč gnil. Prelomnica v grapo ne bi mogla biti bolj kontrastna - mesto, na katerem se mi je bila v nedeljo odpela smučka, nas je pričakalo povsem trdo. No, kopno stopnjo smo tokrat brez težav obšli po levi, nekaj malega komedij pa smo imeli z bunkasto stopnico vrh grape, ki je v popoldanski senci pomrznila. Preostala grapa je ves čas na soncu, zato je bila mehka, temu primerno smo se na ozkem prostoru tudi basali. Ob prvi priložnosti smo zavili levo ven. Na gozdni cesti do Planinice nas je, neverjetno, še vedno razvajal pršiček, niže pa je steptana cesta (z izjemo dveh kratkih prekinitev) še vedno omogočala lahkotno kotaljenje do odcepa stranske ceste na višini 920 m.

nedela, 4.1.2009: Begunšca, J pubočje, ampak ne prou del'č - prbližn do 1650 m

Štirsto metrou pud vrhom se'j spet začela nekej uglašat kolonija virusou u pluč'h, kar je blo skp z idiotsko pozno štartno uro duvol, d sm ubrnu in še ujeu popušen sneg u grap. Že u drugmu zavoju m'je pubegnila ena smuča in odskaklala čez ta strme skoke, men je pa nekak uspel, d je nism pusnemou. Niži je bla pa pela še kr; kukr se to za grapo pač lah reče. Pud gozdno mejo sevede pršič.
Drgač pa kr zanimiva smer, težavnost tm ene III.

Z avtom po zasneženi cesti iz Drage brez težav do levega stranskega odcepa na 780 m; zaradi 50 metrskega odseka živega ledu pridejo naprej le vozila s pogonom na vse štiri, ne škodijo tudi verige. Čez dan cesto zasedejo sankači.
Vzpon: po cesti do Planinice ter desno proti Prevalu. Ko se gozdna cesta dvigne iz gozda (to je praktično že njena najvišja točka), se nad njo prikaže grapa, dvigajoča se v vpadnici 150 m vzhodno od Velikega vrha. Po 200 višinskih metrih se prelevi v položnejše korito, ki se lijakasto razširi v strmo vršno pobočje.
Po cesti sem brez omembe vrednih srečanj s peskom prismučal do stranskega odcepa na višini 910 m. Ostalo mi je še dobrih 10 minut peš.
Tura samo za povsem stabilne razmere.

dnevnik 2008, vinotok (oktober) - gruden (december)
arhiv

21.2.	T	Pršivec
20.2.	T	Lepenatka
15.2.	T	Ojstrnik
13.2.	T	Ratitovec (Gladki vrh)
30.1.	T	Blegoš
25.1.	T	Mrežce
17.1.	T	Škrbina Prednje Špranje
10.1.	T	Begunjščica, J pobočje
4.1.	T	Begunjščica, J pobočje - poskus