| Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka |
Mrežce, 1966 m
Vrh Mrežc (v starejši literaturi včasih Lipanski vrh) je pozimi zaradi kratkega in lahkega dostopa najbolj obiskan vrh nad Lipanco. Največkrat se ga spomnimo, kadar nimamo veliko časa ali pa so razmere za zahtevnejše ture prenevarne. Zelo primeren je tudi za začetnikovo prvo seznanjanje s turno smuko. Vzpon: Od Blejske koče se začnemo vzpenjati po neporaščeni dolinici proti ZJZ, ki nas kmalu pripelje do idilične terase, obkrožene z macesni. Tu je razpotje. Krajša zimska smer se zažene poševno desno v krajšo strmino, ki povzroči precej dela predvsem tistim na smučeh, potem pa proti levi po lažjem svetu doseže položno vršno pobočje. Lažja možnost je slediti markacijam poti Lipanca - Srenjski preval, ki popeljejo levo naokoli. Pot se najprej za metrček ali dva spusti, potem pa v ležernem vzponu pripelje do zahodnega roba širokega vršnega pobočja Mrežc. Le-to je lahko prehodno po vsej širini. Ko se z vrha pobočja odpre razgled proti Triglavu, je desno do najvišje točke Mrežc samo še nekaj minutk. Spust: Po smeri vzpona. |
Težavnost I
Izhodišče december - marec Lega J Smučljivost dobra Orientiranje lahko (redno zgaženo)
Zemljevidi |
|
Dnevniški zapisi
24.12.1999 17.12.2000 (+ Eva, MatijaP, TomažC) Prva tura sezone. Ker so mi nedolgo nazaj iz rame pobrali šive (izpah ključnice po saltu s kolesom), sem si omislil osebnega šerpo, Tomaža. Za spremembo smo začeli za planino Javornik, vendar nam začetek ni pretirano prirasel k srcu, je kar preveč položen. Do Lipance je bilo snega vsega nekaj centimetrov, toliko, da se je ravno še dalo hoditi s smučmi. Matija je imel na planini dovolj in smuči pritrdil na nahrbtnik, čeprav sem mu lepo rekel, da bo nad kočo vse drugače. In res je bilo, celo tako, da se je na smučeh komaj prekopal čez strminico nad razpotjem. Ob tem mu je odletela znamenita pručka Silvrete 404, ki je v globokem pršiču ni več našel, hehe. Zgoraj nas je pričakala prava idila, pršiča je bilo na debelo. Smuka je bila enkratna (seveda ne tudi pod planino, vendar smo se uspeli pripeljati povsem do avtomobila!). 
10.3.2002 (+ MatjažE) Slaba zima z malo snega. Od spomenika sva v popolni samoti štartala ob 6:20. Snega je bilo tako malo, da sva do Lipance pešačila, pri koči pa kljub gladkemu, trdemu snegu, po katerem bi šlo peš gotovo hitreje, stopila na smuči. Sva pač prišla uživati, ne dirkati. Tura je že tako (pre)kratka. Zgoraj naju je za nagrado pričakal lepo hoden srež, sceno pa dopolnil čudovit razgled. Smuka po zlikanem vršnem pobočju je bila zahvaljujoč srežu izvrstna, niže pa sva pač malo improvizirala. Na parkirišču sva našla pravo obsedno stanje; prvi v vrsti je na najino vkrcanje potrpežljivo čakal več kot 10 minut. Ker sva se vračala tako zgodaj (domov sva prišla že ob 11h!), sva se morala na "bob stezi" do Mrzlega studenca prihajajočim trikrat umikati vzvratno. 
16.3.2003 (+ Eva) "Ventil" po hudi novici. Mrzlo in vetrovno, vendar sva imela srečo, veter naju je zares zajel šele na vrhu. Neravna snežna površina je bila tako trda, da sem v prvih zavojih že mislil, da ne znam več smučati. Nekaj uživaških zavojev je omogočila le mehka kložica v veliki vrtači in pršič med macesni v izteku vršnega pobočja. Zahvaljujoč slednjemu sva odkrila obstoj spodnjega prehoda (prejšnja leta smo do razpotja nad planino vedno prismučali naravnost, čez strmi bok).
31.12.2004 Poživitev turobnega zadnjega dneva v letu. Naključje je hotelo, da sta četrt ure za menoj prišla na vrh Matija in Jana. Ker je bila Jana prvič na turni smuki, sem načrtovani podaljšek do Debelega vrha opustil, bolj zanimivo je bilo pač posneti njen prvi spust, hihi. Razmere so ji bile še kar naklonjene, do planine smo imeli pršič. Po vršnem pobočju sem tokrat prvič vijugal vse do prečne označene poti Lipanca - Srenjski preval. 
25.1.2009 (+ Urša, Blaž) Med tednom je ponovno padlo veliko novega snega. Ker se je med sneženjem ničelna meja zelo spreminjala (ponekod je poledenelo), pihal pa je tudi močan veter (klože), je bila potrebna previdnost. Mrežce so se ponovno izkazale za zanesljivo izbiro. Ker je Uršin "Pirhek" zaradi globokih kolesnic pred Kranjsko dolino vse pogosteje drsal, smo parkirali na prvem spluženem parkirišču za planino, pri odcepu ceste proti Kleku. Žal smo se s tem ustrelili v koleno, saj je bila v nadaljevanju cesta povsem lepa. Drgnenje ceste do planine Javornik je trajalo skoraj pol ure. Pa je v avtu vedno izgledalo čisto kratko :). Je pa res, da smo z neobičajnim, v bistvu še kar zanimivim cestnim podaljškom vsaj naklepali za silo konkretno turo. Smučina je bila zelo lepa, zato se je vzpon odvijal hitro in prijetno. Jasnine, ki jo je obljubljal Aladin, sicer ni bilo, posebej pritoževali pa se tudi nismo. Visoka oblačnost je pričarala stare črno-bele čase - vse barve so bile le v odtenkih sivine, z izjemo bledo oranžnih macesnov na vršnem pobočju Mrežc. Smuka je bila nepričakovano lahka. Z vrha lahko smučljiv zapihan pršič, pod vrtačo malenkost skorje, med macesni globok, suh pršič. Kot ponavadi, je bila še najbolj bedna prelomnica pod kočami. Po kolovozu je bila sreča še enkrat več na naši strani - nikogar nismo povozili, položni gozd do Javornika pa je presenetil z lahkotnim vijuganjem po bolj nagnjenih delih in z dovolj hitro smučino po ravnih. Cesta je bila seveda drugačna pesem, tam brez odrivnega koraka ni šlo nikamor. Do velikega izogibališča smo pumpali, zaključni blagi vzpon pa s smučmi na rami odpešačili v nekaj minutah. 
31.12.2013 (+ Grega) Vreme je bilo bolj tako-tako, plazna nevarnost velika, poročil s tur malo, zato izbire ni bilo veliko. Parkirala sva za planino Javornik. Oblačna baza je čakala na višini Blejske koče, bolj pa sva bila navdušena nad snegom, ki ga je bilo na Pokluki sicer samo 20 cm, vendar je bila gaz izvrstna. Snežna odeja se je na Lipanci opazno odebelila, nad njo pa je bilo pršiča sploh na debelo. Na srečo je bil zelo stabilen. Malo manj navdušenja je požela megla, ki se je z višino vse bolj gostila, tako da sva v vršnih 100 m komaj razločila špuro pred smučmi.. Na vrhu si vseeno videl Triglav - če si si ga narisal :)). Vrh je bil kar obljuden. Malo za nama se je prikazal celo Bine. Smuka je bila lahka, pršič je bil namreč odličen, žal pa je prave užitke onemogočila nikakršna vidljivost. Runda v koči je odpadla, saj smo se na vrhu očitno narobe razumeli. Smuči sva snela pri avtu, ne da bi povozila en sam kamen!! Nesplužena cesta proti Mrzlemu studencu je sredi popoldneva ponudila več dogajanja kot dopoldne. Ženski v prvem nasproti pripeljanem avtu sva uspela nahecati, da ne moreva crukati, zato sta peljali rikverc celih 500 m :). Da ne bo slišati prehudo - imeli sta ta pravega džipa! Naslednjemu avtu, pri Kranjski dolini, sem se začel umikati jaz, vendar le za kratko, saj je (spet) voznica nenadoma zapeljala v sneg ob cesti! Odšokirala sva se šele, ko sva slišala za pogon na vse štiri ... Sredi gozda sva nato nabasala še na velik džip, ki pa, srota, sploh ni uspel zlesti iz gladkih kolesnic, zato ga je odrešil moj berlingo, ki je suvereno zavil pod bližnjo smreko, pod katero je bilo snega pol manj. Zasluženi pir je padel v baru Petač v Sp. Gorjah, ki tudi tokrat ni razočaral; običajno vaško sceno je dopolnila bohinska kelnarca ... -)
|
