arhiv
dnevnik 2009, mali srpan (julij) - kimavec (september)
Dnevnik 2009, mali traven (april) - rožnik (junij)
nedelja, 21.6.2009: Rogla, 1517 m
Po zadnji žig Slovenske planinske poti (ko sem se je lotil, se je imenovala še transverzala). Smer vzpona: Gornji Dolič - Paka - nad Skomarjami - in zadnja 2,5 km po asfaltni cesti. Še najstrmejši odsek je začetni klanec do Pake, kjer sem udobno brcal s prestavo 1-3, s preostalim vzponom pa sem opravil s srednjim sprednjim zobnikom. Ali drugače povedano, vzpon je precej lahek. Najmočnejši vtis, ki sem ga dobil med vožnjo mimo lepih kmetij, je: v primerjavi z gorenjskimi hribovskimi kmeti so pohorski ravninski. Na Rogli sem se znašel sploh prvič; opremljenost in urejenost športnega središča me je prijetno presenetila. Sliko je zelo popestrila tudi nova "marsovska" cerkev.
Izpolnjeno knjižico sem na Koči na Pesku proslavil s pirom, ki sem ga takoj pokuril z vzponom nazaj do razglednega stolpa na vrhu Rogle. Razgled mi je odkril povsem novo predstavo o razsežnostih Pohorja. Pred nadaljevanjem sem zaradi hladnega severnika, pred katerim me je sicer zelo uspešno ščitil gozd, navlekel rokavčke in nogavčke.
Dodatek mimo Lovrenških jezer se je izkazal za daljšega od pričakovanj, predvsem pa pravega gorsko-kolesarskega. Pot po desni strani Mulejevega vrha je sicer široka, vendar precej kamnita, zato s (pol)trdakom ne moreš spustiti prav hitro. Vzpon na koncu je kar strm in koreninast, vendar lepo stopnjast, tako da nisem imel kondicijskih težav in sem zvozil tudi vse strme dele. Nenavadno 'visoko barje' Lovrenških jezer, poraščeno z ruševjem, sem si ogledal z razglednega stolpiča na njegovem robu, zanimivi peš poti v obliki treh vzporedno zbitih brun, ki drži čezenj, pa sem se zaradi že kar pozne ure uprl. Vendar nadaljevanje po Transverzali št. 1 ni bilo sprva nič kaj hitro. Začetni spust je zelo koreninast, prečnica pa je bila zelo namočena. Na srečo sem vse blatne luže zvozil brez incidentov. Ko sem dosegel odprt travnik, se je spust končno začel odvijati hitreje. Od Ribniškega sedla do prve gozdne ceste, ležeče 100 m niže, sem kanil uporabiti kolovoz nad desnim bregom potoka, ki pa se pojavi šele 50 m od sedla, tako da mi stezosledska minuta ni ušla. Ko se je zanimiva vožnja po polmetrski travi sprevrgla v "soteskanje" po potočku, sem si že mislil svoje. Pa se je po 100 metrih pešačenja na desno odcepil gladek kolovoz, ki ga moj GPS sicer ni poznal, vendar pa njegovim pastem že dolgo ne nasedam več. Uporabljam ga zgolj kot dopolnilo staromodni orientaciji z očmi in papirnatim zemljevidom. Kolovoz me je pripeljal do zahodnega kraka gozdne ceste nad Staro Glažuto. Spust skozi Mislinjski graben je bil samo še stvar časa in kilometrov, ki pa so se mi zaradi mraza na koncu kar malo vlekli. Kljub primerni zalogi obleke, me je tako premrazilo, da sem v avtu celo prestavil na gretje.
(57 km, 1400 m vzpona)
Nove zamisli: obvezno se bo treba lotiti gorsko-kolesarskega prečenja Pohorja!
nedelja, 14.6.2009: kolo in peš: Skubrov vrh, 1276 m, in Špegovec, 1619 m
Ker sem v četrtek po Obali kolesaril nezaščiten pred soncem, sem moral tole turico opraviti v kolesarskih rokavčkih. Ne bodi len, sem seveda štartal ravno opoldne, po svoji stari navadi tudi s premalo pijače... Idiot!
Kolesarski vzpon po gozdni cesti od Makeka do Skubrovega vrha zaradi svoje kratkosti ni bil preveč naporen. Edino klanec na vrhu Makekovih travnikov je V5. Kaj naj bi bila vršna točka omenjenega vrha, si nisem prišel povsem na jasno, morda skalni pomolček, takoj na vrhu vzpona. Podrobne raziskavo se nisem lotil, kajti oblak muh okoli mene je bil vse večji, zato sem se takoj spustil po cesti 100 m nazaj dol, do markirane poti za Češko kočo. Do Kačjega robu nad Štularjevo planino sem kolo, z izjemo uvoda in zaključka, večinoma porival. Tam sem konjiča privezal za drevo, se preoblekel v dolge hlače in proti Špegovcu nadaljeval peš. Lovsko stezo sem ujel takoj desno ob grebenu, v bližini katerega se nato vzpenja do 100 m pod vrhom, kjer začne prečiti v levo. Vzhodno pobočje Špegovca je tako strmo, da je odsekoma napeljana celo jeklenica. Stezo sem si sicer ogledal samo do dela, ko se začne spuščati, vendar brez dvoma pelje proti Spodnjim Ravnem (drugam ne more). Ob prvem naslednjem pohodu na Češko kočo jo bo treba preizkusiti! Tokrat sem se zapičil predvsem v osvojitev Špegovca, zato sem se vrnil do najlažjega prehoda proti vrhu, to je do strmega žlebu, poraščenega s "pritličnim" rastjem. Najboljša smer je kar naravnost navzgor. Vršna glava postreže s tako lepim razgledom, da sem skoraj pozabil na nadležno brenčečo svojat.
Spust do lovske steze je zahteval previdno stopanje (še posebno, ker sem bil v nizkih trekinških čevljih) in odločitev, da sem v kolesarski ruzašček vtaknil tudi zložene palice, se mi je tu dokončno obrestovala. Da kolesarski spust v dolino odtehta nekaj več truda med vzponom, pa tako že vemo.
četrtek, 11.6.2009: Obala
Koper (župan v priporu) - Izola (Mandrač) - Ronek - Sveti (goreči) križ - Strunjan (Naravni rezervat) - predor Valeta (Pot prijateljstva in zdravja) - Portorož - Forma viva na rtu Seča (Fv Portorož) - Jernejev kanal (škver v Seči) - sečoveljsko letališče (Josip Križaj) - Piran (jadrnica Galeb) - Beli križ (Transverzala PD RTV) - Malija (najpomembnejše) - Šared (ŠKD) - Izola - Koper = 69 km
Športno - kulturno popotovanje od Kopra do Sečovelj in nazaj je ponovno potrdilo, da je naša kratka obala izjemna zbirka čudovitih in neverjetno raznolikih kotičkov. Navdušila me je tudi urejenost okolja.
petek - sobota, 29.-30.5.2009: Krma - Glava v Zaplanji, 2556 m
V petek popoldne iz samotne Krme do Vodnikovega doma. V soboto smo se zbudili v precej oblačno jutro, vendar se je pozneje vreme držalo presenetljivo dobro. Zaradi nočne jasnine je bil sneg pomrznjen, tako da smo skozi strmo grapico, ki omogoča najbolj direktno smer iz Velske doline proti Zaplanji, pikali po špičkah. Naprej do vrha je šlo po trdem, a dobro grabečem srencu brez težav s kožami. Vse je bilo še dobro zalito, potapkati je bilo treba le kak ozek kopni trak. Da ni bilo vročine, pa je poleg delne oblačne pokrovke poskrbel znani Zaplanjin veter.
Smuka je bila značilna pomladna orgija. Prvih 400 m norenje po zlikanem, trdem srencu, žleb nad grapo pa je presenetil s popuščenim snegom. Dopoldansko sonce je pač opravilo svoje delo. Posledično je bilo naše vijuganje skozi grapo eno samo pozerstvo. Pripeljali smo se vse do vznožja pobočja pod Vodnikovo, kajti ravnica Velega polja je bila - nenormalno - še vedno zasnežena. Najboljša smuka dneva nas je šele čakala - pod Boh. vratci. Nad macesni smo prečili daleč v desno, prečkali 50-metrsko kopno melišče in izkoristili še strmo snežišče pod Velikim Draškim. Nadaljevalo se je čez Vrtačo in se - za 20-metrskim rušnatim vložkom - zaključilo šele na spodnjem robu Pleše, 1380 m.
nedelja, 24.5.2009: Lukna - pod Bovškim gamsovcem, 2200 m
Neverjetno veliko snega za konec maja; z dvema kratkima prekinitvama smo prismučali do višine 1070 m. Ampak dokler temperatura vsaj malo ne pade, me turna smuka ne vidi več...
Povzpeli smo se vse do vrha snežnega jezika pod steno Bovškega gamsovca. Strmi uvod smuke je bil zaradi popuščenega srenca odličen (ropotanje kamenja pod smučmi so na srečo zaznavali samo gledalci), po smuku do spodnjega robu krnice je bil potreben nekajmetrski prestop kopnine, nato pa je bilo na vrsti uživaško "karvingiranje" po spodnjem dolcu do sredine pobočja nad Lukno. Ker smo se med kratko kopno prečnico oprijeli označene steze, smo bili deležni prvega popra - ravno na tistem koščku namreč pot preči strmo ploščo, na kateri pa je bil konec jeklenice odtrgan (če se prav spominjam, je bilo enako že leta 2002!). Preostalo snežišče do sedla je bilo že precej posuto s kamenjem, vendar še dovolj uporabno.
Pod Lukno je bila smuka presenetljivo odlična, seveda zahvaljujoč dobro popuščenemu srencu. Zadnja ovira je bila goščava na desni, skozi katero - za razliko od vzpona - nismo našli najboljšega prehoda. Vsekakor bi bilo bolje smučati po dnu dolinice do vznožja goščave in se potem sprehoditi proti desni po povsem preglednem svetu. Zaključek spusta je minil predvsem v slogu čim bolj varnega smučanja, saj je bila plazovina zelo "ledeniškega" videza, zelo razbrazdana. Zaradi visoke temperature pa hudega ni bilo in lepo smo prismučali vse do višine 1070 m, kar je za konec maja odlično. Vroče štorklanje po ravnem nam je lajšala misel na pir v prtljažniku...
nedelja, 17.5.2009: 
Plazje, Čez jezik, 2055 m
Idealna tura za moje oči - vzpon je ves čas potekal v senci, v skladu s čimer je bila tudi zelo prijetna temperatura. Sneg je bil popuščen, tako da smo šli do vrha brez težav samo s kožami. Zaradi popoldanskega turnosmučarskega piknika smo končali na robu Mangrtske planote, čeprav so bile razmere za vzpon na vrh Mangrta odlične (med malico smo lahko opazovali manjšo procesijo).
Smuka je bila super, razvajal nas je ravno prav omehčan srenec. Pesku in kamenju se je večinoma dalo zlahka izogniti, le posmučanega pasu se je bilo treba držati. Dol grede smo spodaj zadeli trenutno idealno smer (v nasprotju z vzponom, ko smo ves čas drvarili mimo podrtih dreves v območju markirane poti) - po grabnu nas je snežni jezik popeljal vse do 1100 m. Suhi strugi smo nato sledili do prečne gozdne ceste in le-tej levo do Jezerske planine.
sobota, 9.5.2009: Sredna Mojstrovka, 2372 m
Snega je bilo še vedno noro veliko in Plaz je bil debelo zalit, tako da pod škrbino sploh ni bilo nobene strmine, ki se pokaže ob tanjši snežni odeji. Ker je bilo tako toplo, da ponoči ni zmrzovalo, smo se do škrbine brez najmanjše težave povzpeli s smučmi. Začetni del Grebenca je bil, po običaju, kopen, na smuči smo spet stopili na začetku prečnice proti Veliki/Zadnji Mojstrovki. Odločili smo se za "Srednjo" Mojstrovko (interna turnosmučarska oznaka za najvišjo točko Mojstrovk, 2372 m), kamor sta nam vlekla smučino dva Avstrijca. Jutranjo jasnino so medtem zasenčili oblaki, žive barve je zamenjala siva, kar pa je snegu pomagalo zgolj toliko, da ni še bolj zgnil. Ker se je 30 cm novega snega prvima zdelo preveč sumljivih, sta že po prvi tretjini pobočja obrnila, v vodstvu pa sta ju zamenjala dva Ločana. Na smučeh sta vztrajala do zadnjih 100 m, potem sta se odločila za pešačenje. Pod smučmi se je namreč vse bolj plazilo in enkrat sem za minuto celo obtičal med dvema hitro polzečima "potokoma". No, peš je šlo nepričakovano zanesljivo in enostavno (sploh nam, ki nismo gazili) in hitro smo bili na grebenu.
Spust po vršni strmini je bil, hm, malce nenavaden. Že v prvem zavoju sem sprožil površinski plaz in v tem slogu je šlo vse do spodnje četrtine pobočja. Brez proženja plazov je bilo mogoče vijugati le po počiščenih pasovih. Na srečo je snežna masa drsela razmeroma počasi in ni bila preveč globoka, zato s tem niti nismo imeli resnih težav. V "potokih" se je celo dalo smučati, vseeno pa namerno raje nismo izzivali. Resneje so narasli le trije plazovi, ki so pridobili več mase in hitrosti, pa še ti bi bili nevarni šele, če bi koga ujeli niže.
Čeprav vršno pobočje ni bilo ravno zanič - vijuganje je bilo kljub opisanemu plazenju pravzaprav kar ugodno - se je pravo uživanje začelo šele v vznožju. Do 1900 m smo veleslalomirali po mehkem novem snegu, niže - v omehčanem srencu - pa je postalo še malo lažje, čeprav je bila površina bolj neravna. Proti Drevesnici sem smučal prvič in ugotovil, da je treba obvezno izbrati desno stran doline! Po levi smučaš edino v primeru, če se nameravaš povzpeti na škrbino in nadaljevati po Plazu, kajti niže so na levi strani skoki. Z enim kratkim presledkom čez kopno melišče smo prismučali povsem do gozdne steze, ki se nato v nekaj minutah spusti do potoka, tik nad slapom. Še par minut do ceste in po njej zložno na prelaz.
nedelja, 3.5.2009: Slemenova špica, 1911 m
Na to "brezvezno" turo sta me spomnili poročili na strani TK Gora in takoj sem se navdušil. Odlična zamisel za prvi sprehod po dveh mesecih nedejavnosti.
Od Erjavčeve koče je prvi del vzpona na dlani: po širokem snežišču (plazišču) pod Nad Šitom glavo do sedla Vratica na desni. "Ključno mesto", prehod čez visoko snežno steno nad cesto, na srečo ni delalo težav, hehe. Tudi vzpon po pobočju je bil zaradi ravno prav mehkega snega tako lahek, da sem se moral kar prisiliti v umirjeno hojo, sicer bi bilo ture lahko prehitro konec. Skalo, ki štrli iz pobočja 50 m pod sedlom, sem obšel po levi, kar je dosti bolj udobno od direktarice po desni.
Z Vratic sem nadaljeval pod steno Nad Šitom glave in Male Mojstrovke, kjer med sprehajalnim prečenjem izgubiš najmanj višine (v primerjavi s spodnjim robom planotice sem pridobil maestralnih 20 m ...). Ta smer je sicer zelo izpostavljena plazovom iz stene, vendar tokrat ni bilo nevarnosti, čeprav je bilo novega snega na tej strani toliko, da sem vlekel 10 cm globoko gaz. Na zadnji vmesni izboklini sem se pridružil stopinjam dveh predhodnikov na desni in jim sledil čez kratek vzpon na osrednjo ravnico Slemena, kjer pa od klasične slike nisem imel veliko; konica Jalovčevega kristala je bila, žal, v oblaku. Še par minut in bil sem na vrhu. Natančneje, 3 m pod njim, kajti špica, ki je zračna že v kopnem, je bila oblikovana v snežno kopico, izpostavljeno na obe strani. Nanjo sem se, peš, povzpel šele po nekaj minutah, ko sem se navadil "zraka".
Začetek spusta je bil zaradi skorje zanič. Med prvimi macesni je bilo že veliko bolje, enako čez levi bok Slemena. Po in ob stari gazi sem se spustil in porinil do vznožja 50-metrskega vzpona pod Vratci, kjer se nisem branil stopinj predhodnika. Smučki, speti z varnostnima paščkoma, sem obesil čez nahrbtnik in lagodno odpešačil do sedla.
Bonus vzponček na Prednje Robičje sem zaradi strmega uvodnega prehoda, ki sem ga osumil rušnate pasti, pustil za drugič in se raje takoj lotil glavnega smučišča. Postreglo mi je z omehčanim pomladnim srencem, v katerem so smuči zavijale kar same.
petek, 1.5.2009: Kojnik, 802 m - Golič, 890 m
Slovenska Čičarija. Kratka, luštkana turica za uvod v kolesarsko sezono. Edini nezadovoljni članici naše odpravice sta bili dve riti, ki sta si za prvič želeli manj tresoče podlage... (tretja je, baje, jeklena)
Od Črnotič do Praproč smo sledili travniškim kolovozom, nato skoraj do vrha Kojnika gozdni cesti (ali dobremu kolovozu). Ves čas nas je pred burjico ščitil gozd, z izjemo kratkega zaključka po položni stezici, ki je bila izgubila zavetje zaradi požara. Nadaljevanje proti Goliču je povsem drugačno; vožnja poteka deloma po stezici, pretežno pa po travniškem kolovozu čez izredno razgledne, navdušujoče goličave. Edini zahteven del ture je klanec na prvi vrh Goliča, ki smo ga deloma kar odpešačili. Čelade pa smo zaradi burje že na Kojniku zamenjali (ali dopolnili) z neprepišnimi kapami.
Do tretjega, najvišjega vrha Goliča so nas pospremile prve kaplje, zato smo se z njega takoj spustili proti prvemu travniškemu kolovozu na južni strani. Pred vstopom v gozd nas je ujela kratka ploha, a k sreči ni bilo hudega.
Čudovit predel za zmerno zahtevno gorsko kolesarjenje. Natančnejši potek ture: Jiržijeve 'MTB ture' - Kojnik in Golič.
29.4.2009: Seznam mojih turnih smukov, razporejenih po področjih
Na novo dodani starejši dnevniški zapisi (1984 - 2002):
Mahavšček, Debeli lašt, Vršaki, Blato - Kanjavec, Krma - Kredarica, Luknja - pod Bovškim gamsovcem, Križ, Jalovčev ozebnik, Kotovo sedlo, sedlo Prag, Obir, Kalški greben, Zvoh, Grossglockner
sobota, 4.4.2009: 
Pristovški Storžič, 1759 m
Sreča, sneg se je začel ravno na Jezerskem vrhu. Smer: po gozdni cesti proti Ankovi planini, pred stražnico po poseki na mejni greben, kratek spust do gozdne ceste na avstrijski strani in po njej do planine Kepp, severno od vrha. Zaradi južnega snega malce zabeljen prehod čez strmo prelomnico, nato pa samo še malo kvihtanja do vrha.
Spust se je odvil bolje od pričakovanj, čeprav smuke ni bilo ravno veliko. Čez mejo sem nazaj grede zavil že malo pred najnižjo točko gozdne ceste in tako prihranil kar precej minut.
dnevnik 2009, prosinec (januar) - sušec (marec)
arhiv