arhiv
dnevnik 2009, vinotok (oktober) - gruden (december)
Dnevnik 2009, mali srpan (julij) - kimavec (september)
nedelja, 6.9.2009: Vratca, 1880 m
Za kratko turo med (ponovnim) obnavljanjem hribovske pripravljenosti mi je prišel prav manjkajoči žig v 25 let stari knjižici Jezerske planinske poti. Vratic nad Češko kočo prej sploh nisem bil nikoli opazil, vendar moram priznati, da predstavljajo res lep cilj za obiskovalce Češke koče, od koder je do vrha dobre pol ure. Stolp je atraktiven, kratka grapica kar zahtevna, tako da sem videl tudi nekaj ne preveč gledljivih "horror skečev" nedeljskih planincev. Teh prizorov sem se v zadnjih desetih letih brezpotništva že povsem odvadil :-)).
Gor grede sem uporabil lovsko stezo pod vrhom Špegovca. Zahtevni del sem spoznal junija, tokrat pa še lahko nadaljevanje do Spodnjih Ravni (tja pripelje tri minute nad kočo). Zanimiv, predvsem pa samoten pristop.
(Mimogrede, na stezi nad spodnjo postajo žičnice me je prijetno presenetilo več lesenih stopnišč čez najbolj erodirane dele. Pohvale za skrbnike poti!)
nedelja, 30.8.2009: Kamniški vrh, 1259 m
Na voljo sem imel samo dopoldan. Krožno turico čez planino Osredek sem začel v dolini Bistričici, na odcepu za Slevo. Na začetku makadama za Klemenčevim sem zavil na desni kolovoz, ki takoj zatem prečka dva potoka in se požene v vse bolj strm klanec. Po treh minutah sem odvil levo, na široko stezo, ki me je, ves čas nad potokom, ki više ustvarja Korošaške slapove, pripeljala do roba pašnika. Po njem desno in potem spet v gozd. Za prvo peščeno rano v pobočju, značilno za južna pobočja Kamniškega vrha in Planjave, se je steza malo izgubila, vendar pa sem minuto zatem dosegel markacije. Iskanja je bilo konec, ambient pa je postal tudi precej bolj zanimiv. Stezica pelje prek razgledne travnate strmali, popestrene z dvema za ščepec izpostavljenima prehodoma čez skalno - peščeni brazgotini. Pri križu se priključi steza, speljana mimo Korošaških slapov, do roba planine pa je nato samo še dve minuti. Znamenita je po tem, da je ena zelo redkih, ki še niso dostopne z motornim vozilom. Mir zagotovljen!
Do vršnega grebena ni več daleč. Proti Kamniškemu vrhu sta nato na izbiro dve možnosti: markirana pot vodoravno preči po gozdnati severni strani, druga steza pa se oprime valovitega razglednega grebena. Ker sem bil v časovni stiski, sem se seveda odločil za krajšo možnost. V nasprotju s pričakovanji nisem ostal povsem brez razgleda, tri - štiri okna so se prikazala že v gozdu, popoln razgled pa se odpre, ko se markacije pred zadnjim grebenskim vršičem priključijo na travnato sleme. Po sobotnem dežju je bila vidljivost odlična (Kržišče - Krvavec - Zvoh - Košutna - Mokrica - Brana - Ojstrica).
Spustil sem se po ta strmi stezi, ki je pokazala ves moj kondicijski primanjkljaj. Takoj sem vedel, da bo to konkreten musklfiber. Stanje steze se je sicer v desetih letih po našem prvem obisku močno poslabšalo, obisk in erozija sta naredila svoje. S pomolčka (klopica), na katerega smo bili prvič prišli po prečni stezi čez pobočje, sem tokrat nadaljeval še naprej navzdol do lovske koče, ki stoji tik pod gozdnim robom. Pod njo sem stezo izgubil, vendar po kratkem prečenju skozi gozd brez težav dosegel znani kolovoz ter po njem parkirišče nad Slevom (od tu so proti Osredku speljane markacije, kar je boljša izbira od mojega lovljenja po pastirskih stezah nad Klemenčevim).
nedelja, 23.8.2009: Limbarska gora, 768 m
Pot: Imenje - Moravče - Vrh pri Mlinšah - Limbarska gora - Soteska - sv. Mohor - Imenje (33 km, 700 m vzponov).
Zaradi službenih obveznosti v prihajajočem tednu si nisem mogel privoščiti, da bi preveč utrudil oči, zato sem izbral lahko drugo polovico Moravške planinske poti. Od Imenega, kjer sem našel popolno senčno parkirišče, skozi Moravče in naprej po glavni dolinski cesti (ali drugače: po deželi vrtnih pačkov) do Križat je šlo po asfaltu, nadaljevanje pa je ponudilo makadam. Do razglednega Vrha nad Mlinšami je nekaj strmih klančkov, ki so zahtevali kar nekaj znoja. Nadaljevanje proti Limbarski gori je bilo s stališča kolesarjenja najlepši del ture. Vmes je sicer nekaj strmejših vzpon(čk)ov (največ V4-5), vendar prevladuje senčna, valovita slemenska vožnja po gozdni cesti. Škoda le, da ni več razglednih mest. S travnatega grebena za Kalom (vikendi), s katerega se odpre pogled na Limbarsko goro, se spustiš po prvem pravem gorsko-kolesarskem vložku; sprva čez travnik, nato po kar ozki in strmi gozdni stezici. Ni veliko, vendar je prijalo. Po asfaltu (pred 20 leti, ko sem tu pešačil s starši, je bil še makadam) sem bil nato hitro na vrhu.
Pred gostilno sem zlil vase radlerja. Med tem je pseto, odhajajoče z gospodarjem, pri mojem kolesu hitropotezno dvignilo nogo in poscalo zadnjo gumo. Pasji sin! Ker domači "baterijec" ni hotel zaostajati, je - ne meneč se za moje proteste - vajo ponovil. Ne moreš, da verjameš. :-)))
Tudi spust na zahodno stran je presenetil z asfaltom. V vasici Reber sem zavrl za zadnjo hišo, preveril GPS ter zavil desno na kolovoz, ki me je v daljšem prečenju pripeljal do markacij E6. Ob njih se je spet začel pravi spust. Kar zahteven kolovoz me je pripeljal skozi Serjuče v dolino, kjer pa sem se že po 100 metrih znašel v vznožju naslednjega vzpona. Skozi Sotesko do Pogleda asfalt, zaključek do cerkve sv. Mohorja pa je ponudil še zadnje kratke makadamske klančke. Cerkev in kmetija Zajc se zanimivo stiskata na precej omejenem prostoru, sicer pa me je cerkev, za spremembo, celo uspela presenetiti z nekakšno fake grobnico (božji grob z vstalim Jezusom).
Spust po gozdnem kolovozu je ponudil še zadnje gorsko-kolesarske občutke, v Prikrnici pa sem bil že skoraj na cilju. Zapeljal sem se samo še po zadnji žig na kmetijo odprtih vrat Lukati. Naletel sem na gospodarico, ki je čez čas prijavila: "V Jugoslaviji je bilo bolje." K-kaj?!? Sledilo je temeljito pranje glave...
nedelja, 16.8.2009: Murovica, 743 m - Cicelj, 819 m
Pot: Krašce - Tuštanj - Sv. Trojica - Zagorica - Murovica - Cicelj - sv. Miklavž - Grmače - Moravče (33 km, 980 m vzponov).
Po enem letu spet v Posavskem hribovju, polnem sredogorskih transverzal; tokrat sem žigosal Ljubljansko mladinsko, Badjurovo krožno, Moravško planinsko in Križem kražem. Dan je bil vroč, 30°C, na srečo pa je večji del ture potekal po gozdni cesti. Ker me je prejšnji dan malo opeklo po rokah, sem na odprtem večinoma vozil v rokavčkih. Zanimivo, da mi v njih niti ni bilo vroče.
Pred prvo točko, tuštanjskim gradom (ta je eden redkih slovenskih, ki ga niso požgali komunistični piromani), sem se totalno zakvačkal. Posledica: prijateljstvo z velikim pasjim sinom. Sledila je (ne čisto) promenadna vožnja skozi lepo urejene vasi ob severnem vznožju Murovice do Zaloga. Prvotni načrt je bil prečiti do asfaltne ceste pri Rači, vendar sem se odločil za direktnejši vzpon po (kot se je izkazalo) zelo dobrem gozdnem kolovozu (V4, mesta V5). Vročina je že na veliko sekala, zato gozdne sence pač ni bilo za zametavati. Zgoraj, na odprti planotici sem se vozil mimo večinoma novejših hiš, postavljenih na čudovito razglednih krajih, kjer popolno tišino motijo edino na Brnik se spuščajoča letala, ki pa so tukaj še razmeroma visoko v zraku, tako da jih je komaj slišati. V Sv. Trojici me je zanimala kmetija, na kateri je bila med 2. svetovno vojno partizanska tiskarna, zdaj pa tam dobiš žig LMP. Na asfalt sem zapeljal ravno nad njenim hlevom, kar sem seveda ugotovil šele 50 m više, po prijateljstvu z naslednjo pasjo mrcino... Ampak je treba priznati, da so v tistem koncu same prijazne. Asfaltni vložek do cerkve je bil sicer vroč, vendar ne več dolg. Cerkvena senca mi je takoj prirasla k srcu.
Položni vzpon do sedla na zahodni strani Murovice je bil sveže asfaltiran. S križišča sem nadaljeval naravnost po kolovozu in se do vasi Klopce spustil po izredno lepo vozni "singlci" (nekdanjem kolovozu, kot priča zemljevid). Do Zagorice z lepo urejeno rojstno hišo Jurija Vege sledi asfaltni premor. Potegnil sem še do zanimive cerkve Sv. Križa, ki pravzaprav spada že pod sosednjo vasico Križevska vas. Za nagrado me je razveselil pogled na nov makadam proti sedlu med Murovico in Cicljem - za razliko od svinjsko strmega kolovoza iz Zagorice, ki sta mi ga ponujala papirnati in GPS-jev zemljevid. Steza na Murovico se s ceste odcepi 100 m od sedla. Začetek je strm in skalnat, zato sem prvi dve minuti kolo porival, preostalo pa je, s še eno kratko izjemo, povsem normalno vozno. Težavnost je večinoma samo V3-V4. Na vrhu Murovice poleg vpisne knjige stojita dve klopci, dva zvončka in nekaj "telovadcev". Edino razgleda ni - kar pa mi je bilo čisto všeč, glede na vročino me je pač zanimala predvsem senca.
Še bolj me je presenetil vzpon na Cicelj. Uvodni klanec sem v celoti odpešačil, nadaljevanje pa je vozno vse do zadnjih 30 vm pod vrhom (V4 - V5). Tudi spust na drugo stran je bil lahek (z izjemo dveh peš minutk z vrha). Preostal mi je še klanček do cerkve sv. Miklavža, ki je kar strm, predvsem pa zagruščen. Dokler je bilo moč "goljufati" po travnati "bankini", sem brcal, potem sem kmalu sestopil. En žig sem dobil pri hiši v vznožju cerkvene vzpetine, drugega na sosednji kmetiji odprtih vrat, ki ji ne manjka pristnosti. Vhod v hlev je vsega tri metre od prve mize, okoli hodijo mačke, psi in perjad, iz hleva muka živina, gospodarska poslopja (še) niso "spolirana"...
sobota, 15.8.2009: Mojstrovica, 1816 m - Visoki (Kurji) vrh, 1820 m - Vretov vrh, 1629 m
Vodenje gobarjev na gobo mohikanko.
Za sodelavca Bojana sem bil v hribih že več let slikal vsako macesnovo gobo, ki sem jo zagledal, z namenom, najti izredno redko lekarniško macesnovko (na ameriški gobarski spletni strani lahko celo preberemo, da je v Evropi že izumrla). Do 1. svetovne vojne je bila to edina goba, ki je bila v evropskem ljudskem zdravilstvu znana in uporabljana za te namene (tisočletno kitajsko znanje o zdravilnih lastnostih gob se je k nam začelo širiti šele v začetku 20. stoletja). Posebno zanimiva zdravilna lastnost lekarniške macesnovke je, da učinkuje tudi protivirusno.
Skratka, pred štirimi leti sem na Vretovem vrhu posnel ne ravno od zdravja prekipevajočo gobo, ki so jo strokovnjaki prepoznali za pravo. Žal so se za obisk odločali cela štiri leta, posledica česar je bila, da smo jo našli odmrlo. Štajerca sta sicer navrtala drevo z namenskim gozdarskim orodjem, upajoč najti še živ gobin micelij, vseeno pa so se gobarji s šesturne ture vračali malce poklapani. Potem pa se jim je na koncu "prikazala Marija" - Bojan je povsem slučajno odkril pravi kraljevski primerek. In potem v bližini še dve. Aleluja! Alah akbar!
Kaj najdba pomeni, govori prizadevanje, da bi najdišče čim strožje zakonsko zavarovali.
Sama turica mi je sicer odkrila nove dimenzije hoje po hribih. Tja grede je še šlo v normalnih okvirih, nazaj grede pa sem med gobarskim ustavljanjem ob vsaki neugledni gobici vse bolj obupaval, hehe. Sam bi z vsem skupaj opravil dvakrat hitreje.
sobota, 8.8.2009: 
Peč (Tromeja), 1508 m
Po iritisu, zato nekaj kratkega.
Začetek po kolesarski stezi iz Gozd Martuljka do Fužin na italijanski strani. (Stični odsek na slovenski strani - od planiške ceste do meje - še vedno ni urejen; ko se konča poljski makadam, voziš zadnjih 200 m celo po stezi.) Italijanska kolesarska "avtocesta" dolgo časa nima nobenega odcepa, prvo križanje z asfaltno cesto pa nas v strmem spustu pripelje ravno v Fužine - po glavni cesti je do začetka ceste proti Peči, oziroma Kavalarki, kot se je glasil moj načrt, le še 50 m nazaj. Pred mostičem, za katerim se začne vzpon, je bila ravno postavljena šranga, pri kateri je visela italijanska zastava, vrteli pa so nekakšne Avsenike v nemškem jeziku. Nazdravila nisva - ker niso nič ponudili. Mimogrede, zanimivo, da so (više gori) tudi planinski kažipoti večinoma nemški, ne italijanski (ali, bognedaj, slovenski).
Vzpon po cesti ni nič posebnega, vendar je solidno napet; V4. Več kot pol je asfalta. Naspidirana Urša me je počakala na širokem križišču Maria im Schnee (Kavalarka) / Dreiländereck (Monte Forno, Peč), kjer nama je do Kavalarke ostalo kvečjemu še 50 vm. Tura se je zazdela prekratka celo meni, zato sva - med frišanjem pri koritu z vodo in opazovanjem pregleda gobarskih dovolilnic - razmislila, kaj bi lahko še dodala. S svojim milozvočnim imenom naju je pritegnil bližnji vrh 'Homič', hehe, zato sva nadaljevala po slabši levi cesti. Ko so se tik pred razcepom za nama pripeljali oni gozdarski nadzorniki, sem pomislil, da bodo zatežili, ker sva ignorirala znak za prepoved prometa, namesto tega pa nama je prijazni gozdar svetoval nadaljevanje po desni poti, ki da je vozna do vrha Peči. Podatku kar nisva mogla povsem verjeti (zemljevid kaže markirano stezo), vendar je bil preveč vabljiv, da bi se mu lahko uprla. Do vrha je bilo itak samo 210 vm, kar bi, v najslabšem primeru, pač odpešačila. Kolovoz sprva ni obetal nič spektakularnega, ko se po prvih dveh serpentinah združi z označeno peš bližnjico, pa sva med prehitevanji pešcev dobila prvo dodatno motivacijo. Malo više smo že na sedlu med Kopo in Pečjo, kjer stoji koča s primernim imenom 'Senza confini', desno navzdol pa kažipot kaže tudi povezavo na slovensko stran. Od tu naprej je začelo postajati jasno, da sva na pravi vojaški mulatjeri (pri tretji serpentini pod vrhom stoji nekdanja italijanska "karavla") in dvom v gozdarjevo trditev je izginil. Mulatjera je, enako kot v Julijcih, prek strmega pobočja speljana tako lepo, da jo s kolesom premaguješ prav zlahka. Težavnost (do V5) dviguje predvsem neravna podlaga, pri čemer preseneti ugotovitev, da so najtežje vozni tisti odseki, na katerih je tlak najbolje ohranjen; na "najlepšem" delu kolo ne steče niti za cm, ves čas je treba garati. Odstopa edino strmih 15 vm med zadnjo serpentino in leso pod vrhom; V6.
Spust sva zastavila po gozdni cesti, ki obkroži Petelinjek, 500 m pred korensko cesto pa zavila še na staro pot iz Podkorena, po kateri je bil baje hodil sam Napoleon. Ko kolovoz na spodnjem robu pašnika vstopi v gozd, je prve metre zelo razsut, niže pa ni težav (za spust, seveda). Presenetila me je njegova kratkost (dve kratki serpentini) - po težkem vzponu iz leta 2006 mi je namreč ostal v spominu kot mnogo daljši :).
Družbeno-kulturne potrebe sva potešila z ogledom zloglasnega "črnega kozolca - vesoljske ladje" v Podkorenu in pijačo v središču turistične Kranjske gore.
(45 km, 950 m vzponov)
nedelja, 2.8.2009: Klečica, 1889 m - Debela peč, 2014 m
Opoldne je bilo treba biti že doma, zato kratka tura, zaradi dolinske soparne vročine (31°C) pa so prišla v konkurenco zgolj najvišja izhodišča (cesta pred planino Klek = 1540 m).
Za planino Klek sva sledila markacijam skozi lep macesnov gozd do razcepa Debela peč/Lipanca in tam odvila desno navzgor. Ko steza 100 m pod grebenom Klečice zavije levo, v smeri Debele peči, sva nadaljevala desno proti Vrhu Sedla, po čistini prek dveh zaporednih dolcev. Povsem do sedla nisva hodila, temveč sva že pred vmesnim sedelcem med dolcema zavila levo in se na vršni greben Klečice povzpela po očitnem prehodu skozi ruševje. Namesto do z ruševjem obkroženega desnega vrha, ki je na zemljevidih označen kot najvišji, sva zavila na prijaznejšo levo najvišjo točko. Sledil je spust po travah do markirane steze, ki teče vsega 30 m niže, in v pol ure sva se znašla na Debeli peči. (Vmes sem si s turnosmučarskimi očmi ogledoval strmino nad škrbino, ki pa ne bo čisto lahek zalogaj. Verjetno je za smuko varna samo v odličnih razmerah.)
Spust sva zastavila mimo Okrogleža do Spodnjih Brd, kjer sva se poslovila od festivala nedeljskih planincev in zavila na malo uporabljano povezovalno pot Lipanca - planina Klek. S položnim, lagodnim spustom in popolno samoto je povsem upravičila najina pričakovanja. Brenčeči oblaček, ki naju je spremljal, sem uspešno ignoriral s pomočjo klobuka.
četrtek, 30.7.2009: Koseški hrib, 467 m
Od cerkve v Suhadolah do stoterice mlinčkov pod Koseškim hribom je 2,2 km bolj kot ne ravne - sprva poljske, nato gozdne - ceste. Ogledoval si jih nisem, saj mi vampirska dobrodošlica, ki so mi jo pripravili komarji, ni prijala. Pravi čas za (otroške) obiske je tu pomlad ali jesen.
Kolo sem priklenil k drevesu in hitro šibal na osončeno sleme, kamor so kazale modre oznake. Žal je tam skupaj z aviacijo izginila tudi pot. Verjetno je (bila) speljana po grebenu Strmec, ki pa je trenutno, po zaslugi vetroloma, neprehoden. Nekaj minut sem še plezal čez padlo drevje (tudi tri metre nad tlemi), potem pa so mi popikane noge dopovedale, da nima smisla.
Po gozdni cesti sem se zapeljal 800 m nazaj in na vrhu blagega vzpona zavil na najočitnejši odcep, ki vodi proti JZ. Zahvaljujoč sveže utrti, široki traktorski cesti je bil vzpon do širokega slemena JV pod vrhom izredno lepo vozen (do V5), nič slabši pa ni kolovoz, ki od tam v 5 minutah pripelje tik pod vrh. Od vršne točke me je ločilo 10 sekund vožnje, ko se je izmed špic zadnjega kolesa zaslišal znan zvok. Ker je moj Elanček visokozmogljiv rezalnik suhih vej, se nisem niti ozrl. Ampak tokrat sem naletel na mino, natančneje na 4 cm debelo krepelo. V konkurenci krepela, špic in prestavnega mehanizma se je najpametnejšega počutil slednji, zato sem, s peno na ustih, zadnje metre premagal s kolesom na rami...
Vrh 467 m visokega kuceljčka nudi lep razgled na Grintovce, posebnost pa je "pogled iz prve vrste" na pristajajoča letala na brniškem letališču. Vredno ogleda!
Tura je bila seveda končana. Zadnji menjalnik sem odkrivil navzven, da sem se lahko vsaj peljal po klancu navzdol, vendar sem ga očitno "popravil" preveč nežno, kajti sredi spusta se je še enkrat zapletel med špice (le-te so začuda spet preživele) in se dokončno odlomil. Med razpletanjem gordijskega vozla z verižnico mi je bila v moralno oporo manjša kolonija komarjev.
Ravnino sem odvozil s skirojem :)).
dnevnik 2009, mali traven (april) - rožnik (junij)
arhiv