arhiv
dnevnik 2010, prosinec (januar) - sušec (marec)

Dnevnik 2009, vinotok (oktober) - gruden (december)

28.12. G Z'če (Setiče)

20.12. T Slatnik

6.12. G Javorov vrh

20.-22.11. J Kornati

12.11. T Hruška planina - Dovška Baba

7.11. T Dovška Baba

31.10. G Jamnik - Vodiška planina na Jelovici

pondelk, 28.12.2009: Z'če (Setiče), 1922 m

Z'če ("Setiče"/Freiberg) so vrh nad še vedno slovenskimi Selami, na severni strani Košute. Turnosmučarski pogled na hrib: do višine 1420 m je speljana gozdna cesta, naslednjih 200 m smučarsko ni preveč zanimivih, v vršnih 300 pa se odpre strm travnat žleb, odlično smučišče v stabilnih razmerah.

nedela, 20.12.2009: Slatnik, 1600 m

Zelo mrzlo (-15°C) in malo snega (30 cm na 0 podlage), vendar zelo lep sončen dan. Ker sem imel smuči "še vroče" od serviserja, so mi psi po 10 minutah odpadli z namazanih drsnih ploskev in lahko sem jih samo še vrgel na nahrbtnik ter zagazil. Še sreča, tako sem se vsaj malo oznojil... Vršni del je bil tako spihan, da sem šel tudi dol grede prvih 100 m rajši kar peš; vsega skupaj nisem naredil 20 zavojev. Sicer pa je bilo na soncu zelo prijetno, mraza praktično ni bilo čutiti.

turni vodniček

kolo: Kočevski Rog 1998
Po senčnem roškem gozdu, eni najboljših izbir za kolesarjenje v poletni vročini, smo zaokrožili turo, polno naravnih zanimivosti in spominov na slovensko zgodovino 20. stoletja. PS: Smešno, kakšne kahle smo pred enajstimi leti vozili na glavi.

nedela, 6.12.2009: Javorov vrh, 1434 m

Po redko obiskanih pristopih na Javorov vrh. Začel sem na cesti med Slaparjem in Celarjem. Na slemenu za slednjim se začne konkreten vzpon - levo gor po strmi vlaki, ki se konča pred robom nad Slaparjevo dolino (1080 m). Vodoravna stezička, minuto naprej, pripelje na razgleden pomol nad dolino, vzpon pa nadaljujemo desno navzgor, ves čas ob robu. Nad višino 1200 m se izoblikuje lušten greben in na njem stezička, ki popelje vse do vrha. Sneg se je pojavil nad višino 1000 m, večinoma kot poprh, pa tudi više ga ni bilo več kot centimeter ali dva. Skratka, ravno toliko, da je bila potrebna previdnost. Še posebno nevaren je bil spust po gozdu, nastlanem z listjem, zaradi česar so na podplatih nastajale "jesenske cokle" - lepljiva kombinacija snega in listja. Še dobro, da sem se doma odločil za ta težke gojzarje. V Slaparjevo dolino sem se spustil s prvega sedelca v grebenu Slaparjeve gore, računajoč, da bom kmalu trčil na gozdni kolovoz. Res sem ga kmalu našel, vendar je bil obdan z visoko ograjo (verjetno za zaščito mladega drevesnega nasada), zato sem se drsljivega spuščanja rešil šele na višini 1120 m.
Kar zanimiva pristopna smer, lepa krožna turica. Dan je zaznamoval pogled na dolinsko megleno morje.

kolo: Banjšice 1998
Čudovite spomladanske Banjšice, moj najlepši kolesarski izlet v devetdesetih.

kolo: Kraški Rob 1998
Roman Abramovič je, misleč, da gre za nov up svetovnega nogometa iz Zgornje Volte, Arnesu nakazal 765 milijonov evrov in vrli Arnesovci so jih takoj pretopili v 1 GB razpoložljivega prostora na uporabnika.
Priložnost za vrnitev nekaterih prastarih tur. Začenjam z mojo poslednjo turo s pokojnim Borisom, znanim po množici vzdevkov kot sta Megla in Ocek ("Osijek nikada neče biti Ocek").

20.-22. listopada 2009
Poznonovembrsko jadranje

Kornati

petek
Od začetka septembra so priprave tekle tako gladko, da se je nekje moralo zalomiti, in - kapitan je ozdravel šele sredi oktobra. V začetku novembra smo spet začeli sanjariti, v drugi polovici meseca pa se je v resnici pojavila ugodna konstelacija planetov. Žal se je bilo treba za dobro voljo morskih bogov odkupiti z dvema ustanovnima članoma. Brez milosti smo ju pustili doma, na pot pa je krenila le peterica hrabrih.
Vožnjo je zaznamovala Sirotova saga o "nakupu" gum prek spletnega Guma-direkta.
Ko zaslišiš dalmatinsko izjavo "Barka je pripravljena", veš, da bo treba še kako urico gledati v zrak. Čakajoč na zamenjavo praznega gumenjaka (z enako slabo napumpanim), na manjkajočo manico (ročico vitla) in podobne opravke, ki jih je vnaprej "nemogoče predvideti" ...

Navdušeni štart se je v nekaj sekundah spremenil v največjo blamažo moje kapitanske kariere. Ne poznavajoč lastnosti barke in verujoč v zagotovila s premca, da bo šlo, sem dal pogumno po gasu, vendar se zavoj iz "parkirnega boksa" na "ulico" med pomoli ni izšel po željah - naša kobilica se je zahaklala za muringa dveh bark z nasprotnega pomola in bila je sama sreča, da se ni kaj potrgalo. Izvlekla sta nas uslužbenca stisnjenih ustnic...
Iz marine v Biogradu smo izpluli četrt pred 11., kar je pomenilo, da nam je do mraka ostalo slabih šest ur. Sonce je končno prebilo jutranjo nizko oblačnost in nastal je prijeten "ugođaj", še posebno ker smo do konca Pašmana pluli z vetrom, tako da je bilo na palubi praktično brezvetrje. Šele ko smo zavili proti zahodu in začutili veter, se je pokazalo, da november le ni isto kot september. - Takoj kapo na glavo. V takih trenutkih tudi spoznaš vrednost spray-hooda.
Vetra je bilo v Srednjemu kanalu več kot so napovedovali, ravno prav za uživaško orcanje s polnimi jadri. Severozahodnik je pihljal s povprečno 13 vozli (max 17), mi pa jadrali s hitrostjo do 6,8. Žal je bilo treba z ekološkim premikanjem, če nismo želeli sidrati v temi, končati že po poldrugi uri.

Ko smo jadra zvili, je prišlo na spored nekaj povsem drugega. Vrh Sita smo ujeli pred nekaj uricami "odsukanega" Marka Pola, največji Jadrolinijin trajekt, ki so ga bili prejšnji mesec parkirali na otok. Oblegali smo ga kot tolpa sestradanih foto-hijen.

Sledilo je vijuganje po labirintu otočkov okoli Kurbe Male (ime je obetalo več) in ogled Vele Proverse. Ker je bilo časa še dovolj, smo nazadnje odmotorirali skozi Malo Proverso (Velika je za jadrnice preplitva, sploh ob oseki) in se zasidrali povsem na koncu luke Telašćice, v uvali Magrovica. Letnemu času primerno smo bili popolnoma sami.

Prvi tarokaški večer je tradicionalno pripadel kapitanu.
Nova izkušnja: vino je konec novembra bolj pitno v kuhanem stanju. Nacoprali smo ga s pomočjo "rabljenih" klinčkov iz popite medice (le-ta je bila žrtev temeljitega tehtanja argumentov za in proti cepljenju proti svinjski gripi).
Izrek dneva, prosto po Zlatem Bažantu: (slovaški minister svetuje) "Píte rôzumne!"

sobota
Po umirjenem zajtrku ob Beethovnovem 5. klavirskem koncertu je za prvo akcijo poskrbelo sidro, katerega dvig je bil vse prej kot gladek. Zataknjene verige smo se najprej lotili z argolo, kapitulirala pa je šele pod kladivom. Sidro smo dvignili iz vode skupaj z ogromno kepo mulja.

Prestavili smo se na bojo v uvali Mir. V propadajočem iskrškem kampu nas je sprejela čredica priljudnih oslov (veliko jih imamo tudi v Iskrah, le da niso simpatični; op. Cif), nato pa smo se sprehodili do slanega jezera (bilo je hladnejše od morja, saj se ogreva in ohlaja precej hitreje) in do vrha pečin na zunanji strani. Poleg množice mravljinčjih "vulkančkov" so nas navdušili "filigranski" kotniki na varnostnih ograjah.

Na pomolu se je razvila debata s prijaznim čuvajem Parka narave Telašćica
Čuvaj: - A, jel imate karte?
Keptn: - Paaa, samo smo se malo zaustavili.
Čuvaj: - E, pa svi se samo malo zaustave!

Ko smo izpluli, nam sprva ni bilo preveč toplo, saj je sivemu oblačnemu jutru asistiral hladen severozahodnik (za jadranje žal prešibek), takoj ko smo zavili proti JV, z vetrom, pa je postalo prijetno. Na vstopu v Kornate se je oblačnost končno razkrojila in dan je postal poponoma drugačen. Sonce, toplota in skoraj brezvetrje = idila. Za razliko od leta 2003, ko smo začeli po zunanji strani, smo tokrat zapluli naravnost v Kornatski kanal, ki je sprva precej labirintski. K sorazmerni sproščenosti pri vijuganju med otočki je precej prispeval ploter z navtično karto, predvsem pa dejstvo, da smo motorirali. Jadranje tam skozi je gotovo adrenalinsko.
Mimogrede smo naredili dva kratka leteča ogleda, najprej Lučice, v kateri so se domačini ravno izkrcavali z majhnega trajekta, zatem cerkvice Gospe od Tarca.

Naš drugi cilj dneva je bila Krav(l)jačica, v kateri nas je pričakala praktično bonaca. Vse je mirovalo, tišina je bila otipljiva. Vasica je bila polna umirjenih domačinov pri jesenskih opravilih, naokoli so se sprehajali mačkoni in osli. Pravo tihožitje.
Odpravili smo se na izlet čez polje Tarac do cerkvice in bizantinske nadzorne utrdbe. S sedla nad vasico se nam je odprl pogled na presenetljivo široko polje, kakršnega z morja ni slutiti. Pot med suhozidi nas je popeljala mimo novih nasadov oljk, unikatno zaščitenih z zarjavelimi kovinskimi sodi brez dna. Oljke na polju so bile mnogo starejše, manjkale pa niso niti smokve (se pravi, fige) in še nekaj drugih vrst, ki jih nismo poznali. Sadovnjak je hkrati tudi pašnik za ovce. Bolj ko smo se pomikali proti sredini polja, več stezic je bilo, sadno drevje pa je zamenjala vse gostejša trnova goščava. Nazadnje smo se znašli prav v centru, ob presenetljivi s trsjem obdani lokvi, od koder ni bilo drugega izhoda kot vrnitev nazaj. Lepo, preprosto cerkvico Gospe od Tarca, zgrajeno na ostankih poznoantične, smo potem brez težav dosegli v daljšem desnem loku. Ključ od vhodnih vrat je obiskovalcem dostopen kar v kamniti reži na zunanji cerkveni steni. Skupna ugotovitev: taka je resnična božja hiša, ne pa tiste zaklenjene, polne bogastva. Sledil je vzpon na bližnji markantni hrib, vrh katerega stoji lepo ohranjena ruševina bizantinske trdnjave iz 6. stoletja našega štetja. Gori nas je še posebno navdahnil širok razgled, nekaj manj prijeten pa je bil zadah trupel razpadajočih ovac, posejanih sem in tja po pečevju.

Ob 14:30 smo bili nazaj na krovu. V kokpitu smo se podprli s konjsko salamo, Poličarjevim sirom in Sirotovo solato, vse skupaj podmazano in poplaknjeno s travarico in pirom. Za razvedrilo so skrbeli zabavni osli pred hiškami, ki so nas nasploh presenetili s svojim vedenjem. Veliko bolj so podobni domačim psom in mačkam kot pa kakšnim konjem ali kravam.

Če nismo želeli sidrati v temi, uro pozneje nismo več smeli odlašati. Med izplutjem se je Kornat že obarval v gosto rumeno, med motoriranjem skozi Kornatski kanal pa so se barve hitro spremenile v bolj kovinske, saj dan konec novembra res hitro ugaša. Takoj se je poznalo tudi pri temperaturi, vendar pa je bilo z nekaj dodatne obleke še vedno prijetno, saj smo še vedno pluli z vetrom. Ob 16h smo občudovali lep zaton sonca za bližnjim otokom. Moj izračun se je izkazal za natančnega, saj smo v Lavso pripluli vsega minuto po sončnem zahodu. Zaliv je bil - kot vsi dotlej - popolnoma prazen. Notranji del je zelo plitev (zavil sem na vsega 2,9 m) in skoraj povsem peščen (oz. mivkast), zato se je dno kljub slabi svetlobi še vedno videlo. Med sidranjem je treba paziti le na betonske bloke na dnu, med katerimi pa ni bilo več videti verig, s katerimi grozijo peljarji.

Posedli smo se v kokpit, najprej ob kavici, nato antigripinu. Za razliko od prejšnje temne se je napovedovala mnogo lepša noč, saj je bilo jasno, posvetil je lunin krajec, prižigale so se prve zvezde. Tišina je bila popolna, vendar povsem izgubljeni v vesolju le nismo bili, kajti v dveh hišicah na obali sta čez čas zagoreli luči, pozneje pa sta pripluli in odpluli tudi dve ribiški barčici.

Ponoči se je, poleg zvezd na nebu, vse svetlikalo tudi v morju, ki je bilo polno planktona.

nedelja
Jutro je bilo znova sivo. Po zajtrku smo odmotorirali okoli rta do zaprte marine Piškere (ime ima po večjem otoku, vendar stoji ob obali sosednjega otočka Panitule!), na katere pomolih sta delavca ravno ščitila stebričke z napeljavami. Z našim kilavim "zajcem" smo se v dveh izmenah prepeljali do pomola pred (seveda prav tako zaprto) restavracijo na Piškeri in si ogledali zapuščene okoliške zgradbe - kamnito ovčjo stajo s kupi gnijoče volne, ostanke mostu, ki je nekdaj povezoval Piškero in Panitulo ter še drugo od dveh kornatskih cerkvic. Pozornost je pritegnil električni raženj ob eni od zaprtih konob, ki bi s svojimi golimi žicami, sponkami in "zračnim" motorjem zlahka našel mesto v učbenikih za "varstvo pri delu".

Nadaljevali smo po zunanji strani otočja in si pobliže ogledali najvišjo kornatsko krono (steno) na otoku Klobučarju. Za njim smo zavili nazaj med zunanjo vrsto otočkov, proti Ravnemu Žakanu. Ves čas je bil na delu avtomatski pilot, kateremu smo samo občasno popravili smer. Do pol 12h se je večji del tanke oblačnosti razkrojil, videti je bilo vse več svetlomodrega neba, nas pa so sončni žarki obsijali šele ko smo se poslovili od hitroogledanega bivšega carinskega pomola na Ravnem Žaknu (odlično mesto za privez!, z dovolj globine na obeh straneh pomola). No, potem se je naredil prav topel jesenski sončni dan.

V zalivu Vele Smokvice je bilo povsem zavetrno, bonaca. Po sidranju smo Cifa pustili v miru pripravljati kosilo in skočili v čoln. Za spremembo smo proti bližnji obali odveslali, ne odprdeli, saj je bilo v tem primeru to veliko hitreje. Čas se nam je pač iztekal, zato ni kazalo zavreči nobene minute. Obisk otoka se je začel s sprehodom mimo obalnih hišic, ki so bile še bolj simpatične kot tiste v Kravjačici (razlika je bila tudi v tem, da tu ni bilo oslov), nato pa smo imeli časa samo še za vzponček do polovice dolinice, ki razpolavlja otok. Pobočji na obeh straneh sta s suhozidi razdeljeni v gosto mrežo parcelic, na katerih rastejo predvsem oljke. Na levi strani je nekaj domačinov ravno kopalo luknje za sadike, vendar z značilnim dalmatinskim delovnim zagonom, zato nas ni začudilo, ko je do nas priletela ponudba: "Za eno luknjo dam liter olja!" (oljčnega, seveda) Če bi imeli čas, bi bil sam takoj za to, tako pa smo se samo nasmejali in se obrnili nazaj proti obali.

Na barki smo že po nekaj minutah vžgali motor in se usmerili proti izhodišču. Delal je avtomatski pilot, dan je bil topel, do Biograda smo imeli dobri dve uri, zato smo mirno odprli pirovske piksne in uživali do konca. Ker od zajtrka še ni bilo tako dolgo, smo se prebranca lotili šele sredi Murterskega morja. Ocena: pomazano do konca, kaj pa drugega! Ritem našemu mlaskanju so tokrat dajali Aerosmithi, ki jih je pohvalil celo Cif.

V Biogradu smo najprej zavili na črpalko, v marini pa pristali povsem sami, saj se je Burinovec prikazal šele, ko smo vso svojo prtljago že naložili v avto. Je pa res, da potem ni kompliciral, razduženi smo bili v 10 minutah.
Po zaključni pijači pred najbližjim kafičem smo iz Biograda štartali ob 16:25 in ob 21:30 sem bil že doma.

Ugotovitve po prvem tako poznem križarjenju:
- topla obleka je obvezna, potrebno pa jo je tudi uporabljati, sicer hitro pride do kakega prehlada
- dan je kratek, zato velja izpluti čim bolj zgodaj
- vino je konec novembra najboljše v kuhanem stanju (Siro se pod to seveda ne podpiše)
statistika RJJ

PS: Nekaj Cifovih posnetkov z zanimivimi komentarji: Redno jesensko, novembrsko jadranje na Kornatih

četrtek, 12.11.2009: Hruška planina - (Dovška) Baba, 1891 m

Idiličen sončen dan. S cestnega razcepa na Ravnah na Hruško planino, čez jugozahodno šijo Hruškega vrha na mejni greben in po njem na Babo. Spust naravnost v grapo jugovzhodno pod vrhom, po daleč najboljšem smučišču na Babi (zakaj ni bolj pogosto v uporabi, je pokazal plazič, ki je na najstrmejšem odseku za 20 m ugrabil Evo). Na cesto se priključiš na zgornji serpentini. Smuka je bila, po zaslugi sonca, ki je omehčalo skorjo, zelo solidna. Presenetila je tudi odlična smučljivost ceste, po spodnjih travnikih, ki so bili že tretjinsko kopni, pa je bilo potrebno uporabiti posebno tehniko, znano kot besničarjenje, in prismučala sva minuto do avta.

turni vodniček

sobota, 7.11.2009: Dovška Baba, 1891 m

Z avtom brez težav do 1200 m. Snega 20 - 40 cm, smuka dobra, žal pa smo zadeli ravno najbolj meglen del dneva. Za gor grede sem prvič uporabil cesto, saj je bilo v gozdu snega premalo. Po turi smo odkrili odlično zamenjavo za nekdanjo dovško gostilno Potokar, gostilno Pr Psnak v Zgornji Radovni. Domače pecivo, kuhano vino, domine, ajdovi krapi, ...

sobota, 31.10.2009: Jamnik - Vodiška planina na Jelovici

Z Jamnika sem na Vodiško planino prvič poskusil leta 2000, ko sem na Jelovici pot takoj izgubil, prodiral naprej po robu Zidane skale in potem, ker mi je zmanjkalo dneva, obrnil na višini 1150 m.
Na robu planote je bilo podobno tudi tokrat, vendar gremo po vrsti. Z Jamnika sem začel po kolovozu, ki se iznad zadnje hiše osrednjega zaselka vzpenja proti desni, se v gozdu priključi vlaki od Kolombarta, le-ta pa slabih 100 vm nad Jamnikom razmeroma novi traktorski cesti. To je bilo zame prvo presenečenje; ko sem bil 1998. kolesaril od Bičkove skale na Jamnik, je bila tu samo ozka vlaka! Nekaj metrov nad edino cestno serpentino smerokaz za Tehniko Meto (*) kaže v obe strani, za Vodice pa na srečo samo v desno, na kolovoz. Na naslednjem, neoznačenem razcepu sem šel naravnost, po novejšem kolovozu, ki pa se za prvim obronkom slepo konča. (Po levem kolovozu greš čez nekaj minut čez križišče gozdnih vlak, malo naprej se levo odcepi pot k Tehniki Meti, desna pot pa je dokončno prava, za Vodice.) No, jaz sem medtem napredoval po robu planote nad Kropo in se troštal levo pod seboj ugledati markirano pot, kar pa se je zgodilo šele po dobrih 10 minutah - kot sem videl nazaj grede, pot na začetku teče po drugi strani velike vrtače in se nato prav počasi približuje robu. Kakorkoli, vsak strah je odveč, saj se robu Kroparske gore nazadnje približa na par korakov. Ko sem končno stopil nanjo, me je presenetila s svojo širino - meter ali več. Pred Črnim vrhom se pot priključi na gozdno cesto, ki hrib bolj ali manj vodoravno obkroži, na njegovi SZ strani pa se začne spuščati proti Vodiški planini. Pod prvo serpentino nas smerokaz usmeri navzdol na razbito vlako, ki popelje direktno proti planini. Na prvi izravnavi stoji na desni partizanski spomenik, ki oznanja, da je bil 5.8.1941 na tem mestu ustanovljen Cankarjev bataljon. Spust je treba nadaljevati po desni vlaki (markacija je težko opazna), ki se po še eni vmesni izravnavi zelo strmo spusti na JZ konec Vodiške planine.
Če se vrnemo po isti poti, nas sicer najprej čaka 120 m vzpona, kar pa glede na sprehajalni značaj večjega dela ture ni moteče.
PS: Od Jamnika do Črnega vrha srečaš komaj kakšno obledelo Knafelčevo markacijo, zato pa več zelenih trikotnikov, podčrtanih z belo, kar je, baje, oznaka za lovski dom. Čez smerokaze na križiščih gozdnih cest pa nimam pripomb.

Zaplana.net: Jamnik in Vodiška planina nad Kropo
Diplomsko delo Saše Eržen - Geografija Jelovice s poudarkom na možnostih razvoja turizma
* Ciklostilna tehnika Meta je bila tiskarna, ki je delovala od oktobra do decembra 1942 v opuščeni rudni votlini kot prva vojaška tehnika na Gorenjskem med NOB, v okviru štaba Prve grupe odredov. Obnovljena je bila 1983 s prvotno opremo.

dnevnik 2009, mali srpan (julij) - kimavec (september)
arhiv

28.12.	G	Z'če (Setiče)
20.12.	T	Slatnik
6.12.	G	Javorov vrh
20.-22.11.	J	Kornati
12.11.	T	Hruška planina - Dovška Baba
7.11.	T	Dovška Baba
31.10.	G	Jamnik - Vodiška planina na Jelovici