BANJŠICE
sobota, 9.5.1998

Z avtom čez Kladje do Mosta na Soči, kjer sem parkiral za zadnjo hišo ob cesti proti Tolminu na prostoru za 2-3 avtomobile. S kolesom nazaj do križišča sredi naselja in čezenj navzdol proti mostu čez Idrijco. Na drugem bregu se cesta takoj postavi strmo pokonci, tako da je potrebno na ogrevanje misliti že prej, problemov s kakšnim mrazom pa nisem imel, saj sta sopara in temperatura zraka dokazali, da sem res na Primorskem (svoje sem prispeval tudi sam z začetkom kolesarjenja šele ob 10:30...). Strmina ni popustila niti za hip, na srečo pa sem bil vsaj večinoma v senci drevesnih krošenj - zahodna stran pač. Ko sem končno pripeljal iz gozda na travnat pomol, je bila večina dela že opravljenega, pred menoj se je odprla razčlenjena dolinica z vasema Tolminski in Kanalski Lom, za hrbtom pa so se prikazali južni robovi Julijskih Alp: Spodnje Bohinjske gore, Krn, Matajur, ...
Nad vasjo sprva še čez travnike, pod najvišjo točko pa me je navdušila vožnja skozi razpršeno svetlobo spomladansko svetlozelenih listavcev. Uživaški spust do Kala nad Kanalom traja kar nekaj časa, ves čas po lepem asfaltu. V vasi izstopa velika, značilna primorska cerkev, o pokopališču vojakov iz 1. svetovne vojne ni bilo ne duha ne sluha, zato sem se na kratko ustavil le ob partizanskem spomeniku nad vasjo, od koder se je ponujal lep pogled proti Krnu. Cesta naprej valovi po razgledni odprti pokrajini, po razcepu s cesto proti Čepovanu pa se po blagem vzponu odpre pogled na osrednji del planote, po katerem je le-ta tudi dobila ime.
Po vožnji čez planjavo se malo vzpneš, nato pa vse do Grgarja preostane le še spust, prekinjen s krajšimi ravnimi odseki. Pokrajina se pospešeno spreminja, čist sredogorski zrak zamenja soparen primorski. Za Grgarskimi ravnami sem se ustavil za "kosilo" (sendvič in banana) ter pri tem užival v nepričakovanem zadnjem pogledu na zasneženi vrh Krna. Po strmi cesti sem bil kmalu v Grgarju, kjer sem si na začetku vasi ogledal pokopališče, na katerem, poleg spomenika ob vhodu, na čas 1. svetovne vojne spominja lepo urejen prostor nekdanjega vojaškega pokopališča z zadnjimi preostalimi nagrobniki.
Zaradi višine že manj kot 300 m nad morjem in temu primerne soparne vročine, je bil najnapornejši del ture 200-metrski vzpon iz Grgarske kotlinice do Fobškega kala, začetka Čepovanske doline, kjer je zrak hitro spet postal prijetnejši, cesta pa se je ravno prav dvigovala za hitro vožnjo. Sredi Puštal sem nasproti samotne zapuščene hiše pod cesto opazil pipo s tekočo vodo, ki sem jo seveda koristno uporabil, klopco pred hišo pa izkoristil za nekaj minut uživanja v neverjetni tišini.
Osrednji del dola je en sam velik travnik, ki me je nekako spominjal na Logarsko dolino, le da se mi je zdel še bolj samoten in skrivnosten, morda zaradi otipljivega miru toplega poznega popoldneva. Kmalu za Čepovanom sem dosegel najvišjo točko doline in do konca izleta me je čakal le še spust. Dolina je postajala vse bolj vrtačasta in tudi vse ožja, kak kilometer pred njenim zaključkom pa sem prvič ta dan zapeljal na makadam. Cesta, ki pelje čez strmo pobočje kanjona Idrijce, je takoj za robom Čepovanskega dola atraktivno vsekana v živo skalo, nato pa se enakomerno in dokaj strmo spušča do železniške postaje Most na Soči. Čeprav cesta sploh ni slaba, me je večkilometrski spust dobro pretresel, tako da sem imel na koncu roke čisto mravljinčaste.
Okoli postaje in čez most nad globokimi tesnimi Idrijce (vredno postanka za pogled v globino) ter še zadnjih nekaj 100 metrov po Keltiki do Mosta na Soči.