Banjšice << >>

Med Kalom in Banjšicami, zadaj Julijci.
SOŠKA FRONTA NA OBMOČJU BANJŠIC
Predvojna meja med Avstro-Ogrsko in Italijo je potekala z obale Z od Ogleja na (tudi sedanjo) mejno reko Idrijo, nato pa po današnji meji vse do Črnelske špice, odkoder je zavila stran od današnje meje, čez Špik nad policami proti SZ. Avstro-ogrska vojska se je še pred začetkom 1.soške bitke umaknila na črto: Tržič - Sabotin - levi breg Soče pod skoraj celotnim Z vznožjem Banjšic - Volče (tolminsko mostišče) - Krn - Rombon, itd.
V prvih štirih bitkah od junija do decembra 1915 je na območju Banjšic Italijanom po izredno krvavih bojih uspelo zasesti le majhno mostišče pri Plavah.
Po 5. (operetni) bitki so se boji od 6. do 9. osredotočili na Kras, v 10. pa je Banjška planota ponovno prišla na vrsto: Italijani so si izborili JZ rob planote (Kuk in Vodice), ker pa so se Avstrijci obdržali na Sveti gori, je ostal taktični uspeh neizkoriščen. Za predstavo, samo v napadih na Vodice so 3 it. brigade in 2 skupini alpinov (skupaj 26.000) izgubili 11.500 mož, branilci pa so imeli 1.600 mrtvih, 8.370 ranjenih in 930 pogrešanih. Skupaj z obolelimi je avstro-ogrska Soška armada v tej bitki na Banjšicah izgubila 30.000 mož.
Avgusta 1917 so Italijani napadli enajstič: na Krasu se je napad ponovno izjalovil, uspel pa jim je preboj prek Soče na Banjško planoto. Branilci so v bojih in pod stalnim strahovitim topniškim obstreljevanjem dobesedno skopneli, zato so se že nameravali umakniti na Z rob Trnovskega gozda, na srečo pa so imeli utrujeni Italijani velike težave z logistiko (prevoz topov, oskrba z vodo), zato so se Avstrijci umaknili le približno do sredine planote.
11. soška bitka je najbolj krvav spopad na slovenskih tleh; v 27 dneh je padlo 40.000 in bilo ranjenih 108.000 Italijanov, v avstro-ogrski vojski pa je bilo več kot 10.000 mrtvih, 45.000 ranjenih, 20.000 obolelih in 30.000 pogrešanih. Poraba streliva je bila ogromna; Italijani so postreljali skoraj 3 milijone granat, avstro-ogrska vojska pa 1.5 milijona granat iz lahkih topov, 250.000 iz srednjih in 22.000 iz težkih možnarjev. Po številu enot, topov, porabi streliva in izgubah se je ta bitka povsem približala velikim pozicijskim bitkam 1. svetovne vojne na zahodnem bojišču. Avstro-ogrska je bila po njej na koncu z močmi in še ene it. ofenzive verjetno ne bi več zdržala, zato je cesar zaprosil za pomoč Nemce - 24.10.1917 je sledil "čudež" pri Kobaridu in italijanski beg se je končal šele 2 tedna kasneje pri reki Piavi, 200 km zahodneje!