KOČEVSKI ROG
sobota, 18.7.1998

Stenzi je pri "nazi headquarterju" nafehtal dovolilnico za celodnevni izlet in tako smo zjutraj vstali bolj zgodaj. V Kočevju smo se razpakirali na velikem parkirišču pri podjetju Melamin (ob križišču, kjer se odcepi cesta proti Rogu). Za začetek (8:30) najprej skok v središče kraja do prve trgovine po še nekaj hrane in pijače, nato pa lagodno skozi Šalko vas v Željne, kjer smo za vstop v gozd povprašali domačina. Na robu vasi namreč ni bilo oznak, katera od dveh cest je prava.
Začetno tremo je odgnalo lajšanje mehurjev, ogrel nas je dvig čez prvi hribček in kmalu smo bili na blagem vzponu proti prvi točki, Jami pod Krenom, ki jo napoveduje 14 lepih lesenih znamenj križevega pota, na 50 m razporejenih ob cesti. Jama leži 100 m desno od ceste, do nje vodita dve široki poti - drugo označuje nekaj metrov visok izrezljan lesen kip Križanega, po okolici pa po nepotrebnem mrgoli tabel "Tišina, si na svetem kraju". Kot da ne bi že zavedanje o grozotah, ki so se tam zgodile, prisililo obiskovalca, da se zamisli sam vase.
Nadaljevanje: nekaj kilometrov uživaške hitre vožnje, bolj ali manj vodoravno po odličnem gladkem makadamu. Mimo odcepa za Rajhenav smo nadaljevali še morda 500 m navkreber do drugega grobišča pod Macesnovo glavico. Dve jami, bolj samotno.
Nazaj do razcepa. Proti Rajhenavu prve 3-4 kilometre po ravnem, pred vasjo pa je kar soliden vzpon, kjer nas je ob prvih pašnikih dobilo v roke še vroče sonce. V senci prve zapuščene hiše v vasi smo si privoščili okrepčilo. Kmalu sta se nam pridružila osamljena skrbnika živine in si s polurnim pogovorom popestrila dan.
Spočiti smo potem mimogrede zmogli vzpon na najvišjo točko izleta. Rajhenavsko jelko smo na žalost spregledali, opazili pa kažipot za Rajhenavski pragozd, a se nam ni ljubilo ustaviti. Hitra vožnja po spet odlični, rahlo spuščajoči se cesti nas je prijetno ohladila, na veliki jasi z imenom Žaga Rog pa nas je na soncu takoj spet oblil znoj. Pri obljudenem Skavtskem domu se nismo ustavili, preleteli smo le informativno tablo pri ostankih nekdanjega orjaškega lesnega obrata ter se hitro potopili nazaj v senco gozda.
Spust proti turističnemu centru pod Bazo 20 je dolg, bolj strm, cesta pa je bila prvič nekaj slabša, tako da nama je Andrej z novim gorskim kolesom mimogrede ušel. Spodaj smo doživeli največje razočaranje izleta: vse je bilo zaprto, tudi restavracija, tako da nam je načrtovani daljši postanek s prigrizkom propadel. Le bidone smo si napolnili z vodo.
Do Baze 20 vodi sprva široka in zelo strma pešpot, ki smo jo (nekateri tudi ne) celo s prvo prestavo komaj zmogli, proti koncu pa preide v stezo, kjer smo lahko potrenirali lovljenje ravnotežja. Tudi sama Baza je bila seveda neobljudena, zato smo si notranjo opremo barak ogledali le skozi okna.
Po stezi polovico nazaj in desno po Roški pešpoti proti partizanski bolnišnici Jelendol. Z odcepa najprej malce navzgor, nato sledi še najslabša podlaga celotnega izleta: okoli 2 km blagega spusta po traktorskem kolovozu - no, tudi tukaj ni krize. 50 m pred obračališčem na začetku) gozdne ceste opaziš levo pod kolovozom spomenik, pod katerim leži pokopališče bolnišnice. Le-ta čepi v dolu okoli 100 m desno od obračališča. Bila je na novo obnovljena, vendar smo si jo le na hitro ogledali s pobočja nad njo. Pot pred nami je bila pač še dolga.
Gozdna cesta gre najprej še malo navzdol, čemur sledi novo vzpenjanje, vendar nikjer strmo. Vmes so tudi ravni odseki. Pri Podstenicah se gozd za kratek čas malo odpre, enega redkih ljudi, ki smo jih srečali v teh gozdovih, kmeta na traktorju z vozom, pa je Stane izkušeno izkoristil za varčevanje z močmi (šlepanje čez klanec pod križiščem). Nadaljevanje proti Faberjevemu križu je malenkost bolj strmo, predvsem pa so tukaj dva, trije neoznačeni razcepi, na katerih nam tudi zemljevid ni kaj dosti pomagal, tako da nam je uspelo bolj po občutku. Dvomov nas je razrešil šele kilometer vožnje proti JZ, dokončno pa smerokaz za kmetijo Kunč in Ledeno jamo.
Ker se je bil ta zadnji del spet le blago dvigal, v senci je bila prijetna temperatura, do konca pa naj bi nam ostali predvsem le še spusti, moj predlog za ovinek do Ledene jame začuda ni bil zavrnjen. Sprva je šlo vse v redu, položaj pa se je poslabšal, ko se na neoznačenem razcepu nismo upali odločiti za direktno cesto k jami (kasneje se je izkazalo, da je pri dveh zaporednih desnih odcepih drugi pravi, tako kot kaže zemljevid), ampak smo se raje varno držali leve, kjer pa je bila ravno na najbolj strmih delih cesta na novo nasuta, zato so se gume neugodno ugrezale in nam pobirale moči. Tik pred koncem gozda nas je prepričal desni kolovoz in nas dostavil na zgornji rob obsežnih travnikov nekdanje kmetije Kunč. Po celem dnevu v gozdu nas je prihod na odprto kar malo šokiral, saj smo bili na višini 780 m kot na balkonu nad neskončnim valovitim zelenim morjem. Ker na zemljevidu ni povezave od Kunča k jami, smo že mislili da z ogledom ne bo nič. K sreči smo na spodnjem koncu ugledali kmeta pri obračanju sena. Moja vožnja do njiju je bila poplačana z naslednjim podatkom: po poti, po kateri smo prišli, je treba naprej v gozd in takoj desno po novejši gozdni cesti navzdol. Na vrhu prvega kratkega vzpona je po kolovozu desno s ceste do roba ogromnega udora samo še 50 m. Stane je bil vsega že malo naveličan, zato sva se v jamo spustila z Andrejem sama, prav do dna pa - ko se je izkazalo, da ledu sploh ni - le jaz.
Po cesti smo nadaljevali v nespremenjeni smeri, tako da smo ovinek k jami krožno zaključili. Pri tem ga je Stane, ki je neubogljivo ušel naprej, usral, saj je na prvem križišču zavil levo, namesto desno, in se, preden je ugotovil, da je nekaj narobe, že kakšna dva kilometra navdušeno spuščal. Medtem sva tudi midva z Andrejem kar nekaj časa študirala strani neba in koliko je bilo pred tem levih ali desnih ovinkov, vendar sva se nazadnje pravilno odločila za desno cesto. Ko sva na razpotju nad Faberjevim križem po več kot pol ure čakanja obupala in ravno zajahala svoja konjička za nadaljevanje, se je naš crknjeni "Marco Pantani" vendarle prikazal.
Po nekaj 100 metrih rahlega vzpona smo zatem končno dočakali 6-kilometrski spust po izvrstni, povsem gladki gozdni cesti. Brez zemljevida bi se do asfalta še dvakrat prav gotovo odločili za napačni odcep, tako pa smo srečno prispeli nazaj v civilizacijo, na cesto Kočevje - Dvor. Zdaj smo mislili, da je delo opravljeno. - Napaka! Sprva gre sicer še navzdol (aaahhh, nobenega tresenja), do Starega loga pa smo morali že spet gristi v breg. In potem novo razočaranje: slovenska vas brez gostilne - kako je to mogoče!!?? Za vasjo je padel kratek ogled res lepega starega kočevarskega pokopališča, nato pa nam je preostalo samo še brezvoljno kotaljenje do Kočevja (17:30).