Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

(Dovška) Baba, 1891 m

Baba ali Dovška Rožca je dobro znan turni smuk, ena najpogostejših izbir za prvo turo sezone. Lepo travnato smučišče v zgornjem delu, gozdna cesta v srednjem in spodaj spet travniki omogočajo smuko že v prvem snegu. Tura je varna pred plazovi, zato je močno obiskana tudi po izdatnejših snežnih pošiljkah sredi zime. Krožno turo nam omogoča razgledni vezni greben s Hruškim vrhom, lep smučarski svet pa je tudi na avstrijski strani, nad sestrsko planino Rožco (glej Klinar, 55xKaravanke, tura 24).
Vzpon:
1.) Če zasneži do nižin, začnemo na Dovjem, večinoma pa se lahko pripeljemo vsaj do razcepa na Ravnah. Skrajna točka za avto je zaklenjena rampa na višini ~1260 m, vendar to ni ravno v gorniškem duhu, poleg tega je škoda izpustiti lepo smučljive travnike na Ravnah. Z razcepa na Ravnah je najlaže slediti gozdni cesti, ki nas brez kakršnihkoli orientacijskih zapletov pripelje vse do koče na planini Dovška Rožca, vendar si vzpon ponavadi skrajšamo z dvema bližnjicama. Prvo potegnemo čez travnike na Ravnah (držimo se proti levi), drugo pa predstavlja označena steza nad sedlom, primerna predvsem za pešce, a gre tudi na smučeh. Na odprtem svetu nad kočo je smer seveda povsem jasna.
2.) Pristop čez Hruško planino in Hruški vrh - glej vodnike.
Spust:
Pravo smuko imamo le z vrha do koče, zato se jo splača ponoviti. Pod planino sledimo cesti in zaključimo po položnih travnikih na Ravnah.

_Težavnost
I

_Izhodišče
Ravne, cestni razcep, 1080 m
_{Višinska razlika}
810 m
_{Čas vzpona}
2:00
_{Čas spusta}
0:45

_{Letni čas}
december - april
_Lega
J-JZ
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Julijske Alpe - vzhod, 1:50.000
TNP, 1:50.000
_Vodniki
Črnivec (58),
Jenčič (55),
Poljanec (79),
Klinar, 55xKaravanke (23)

Dnevniški zapisi

28.1.2001
Slabo vreme, nekakšno izboljšanje šele sredi nedeljskega dopoldneva. Gozdna cesta je bila sicer pobeljena, vendar sem se do razcepa pripeljal brez težav. Prvi klanček nad njim sem zvozil v drugem poskusu, ko sem nad njim znova zakopal, pa sem odnehal. Višina 1100 m.
Takoj sem začel na smučeh. Po cesti 30 m do konca plota, nato po travniku navzgor in plezanje čez naslednji plot. Na drugem travniku sem naletel na stopinje, po katerih sem popravil smer bolj v levo. Sledili so prehod skozi ogrado, močvirnata goščavica, ruševina z ostanki počitniške prikolice, na cesto pa sem se ponovno priključil na ovinku na višini 1260 m. Za sedlom sem posnemal predhodnika in zavil na označeno stezo, ki pa se zaradi strmine ni izkazala za posebej primerno za vzpenjanje s smučmi, še posebno, ker je bilo pod drevjem še manj snega kot sicer. Posledica je bilo nekaj zdrsov na koreninah. Vseeno sem se do planine povzpel precej hitro. Tik pred koncem gozda sem pod novim snegom prvič opazil staro podlago, hkrati pa tudi prve znake jasnine. Kljub vsemu sem iz oblačnega morja pokukal šele slabih 100 m pod vrhom. Z njega sem "pregnal" dva Tržačana in potem je bilo vse moje.
Prvih 150 m spusta je šlo po 5 cm suhega na trdi podlagi zelo dobro, ko sem se potopil v oblačni pas, pa so se začeli menjavati spihani odseki in mehka kloža, zato je bilo do koče dodatnih zavojev bolj malo. Cesta je bila presenetljivo odlična, saj so jo predhodniki lepo splužili, uporaben pa je bil tudi celec ob robu. Sneg je bil take vrste, da so ga smučarji pred menoj utrdili, ne zdrgnili, zato je kljub tanki snežni odeji pod smučmi prvič zaškrtalo šele tik pred odcepom steze. Smuči v roke in peš naslednjih 100 višinskih metrov do začetka travnikov na Ravnah, ki so ponudili zanimiv spust po nekaj centimetrih mokrega snega, iz katerega je že pogledovala trava.

22.4.2001
Vremenska napoved je bila podobna kot januarja, od doma sem se odpravil šele opoldne. Sneg se je - mesecu primerno - začel dosti višje, zato sem se z avtom pripeljal nad drugo serpentino nad Ravnami, na 1270 m.
Že čez nekaj 10 m sem stopil na sneg, ki pa ga je bilo do sedla dovolj samo za oviranje hoje. V gozdu sem se največ ukvarjal s tem, da si nisem s smučmi prožil za vrat snega, ki je zaradi visoke temperature zraka že tako kapljal z dreves. Ob prihodu na popolnoma neobljudeno planino me je obšel kar malo neprijeten občutek samote. Hja, nikoli ni prav... Proti vrhu sem pospešil, izkoriščajoč trdno smučino in stopinje. Z vremenom sem imel srečo, oblak se je namreč prijazno dvigoval pred menoj - potem ko je pri koči še čepel na Babi, se je ob mojem prihodu na vrh že dvignil 50 m nadenj. Z vršnega grebena so na koroško stran visele težke opasti, zato sem upal samo toliko do roba, da sem pogledal čez. Drugače pa sem imel tukaj nasproten občutek kot pri koči - otipljiva tišina ob pogledu na miniaturne avtomobile daleč spodaj je navduševala.
Spust do koče je potekal v nenavadnem, prijemajočem snegu, skorja ni držala, prediralo se je do 10 cm, vendar je bila smuka v kombinaciji vsega tega začuda precej dobra. Z agresivnim zavijanjem s poudarjenim pritiskanjem in razbremenjevanjem nisem imel nobenih težav z vodenjem smuči. Po cesti sicer ni šlo tako lepo kot januarja, a brez težav. S smuči sem stopil malo pred odcepom steze in z njimi v rokah v 6 minutah sestopil do avta.

23.12.2006 (+ Eva, Aleš)
Uvodni turni smuk nove sezone je izpadel mnogo bolje od - glede na borno snežno odejo - nizkih pričakovanj. Prismučali smo vse do naših štirikolesnikov, malo nad razcepom gozdne ceste. Čudovito vreme je poskušal motiti le močan severovzhodnik, vendar se je balkon pastirske koče izkazal za popolnoma zavetrnega, zato se je na njem hitro izoblikovala priložnostna plaža...

7.11.2009 (+ Eva, Aleš)
Z avtom brez težav do 1200 m. Snega 20 - 40 cm, smuka dobra, žal pa smo zadeli ravno najbolj meglen del dneva. Po turi smo odkrili odlično zamenjavo za nekdanjo dovško gostilno Potokar, gostilno Pr Psnak v Zgornji Radovni. Domače pecivo, kuhano vino, domine, ajdovi krapi, ...

12.11.2009 Hruška planina - Dovška Baba (+ Eva)
Idiličen sončen dan. S cestnega razcepa na Ravnah na Hruško planino, čez šijo Hruškega vrha na mejni greben in po njem na Babo. Spust naravnost v grapo jugovzhodno pod vrhom, po daleč najboljšem smučišču na Babi (zakaj ni bolj pogosto v uporabi, je pokazal plazič, ki je na najstrmejšem odseku za 20 m ugrabil Evo). Na cesto se priključiš na zgornji serpentini. Smuka je bila, po zaslugi sonca, ki je omehčalo skorjo, zelo solidna. Presenetila je tudi odlična smučljivost ceste, po spodnjih travnikih, ki so bili že tretjinsko kopni, pa je bilo potrebno uporabiti posebno tehniko, znano kot besničarjenje, in prismučala sva minuto do avta.