KRAŠKI ROB
nedelja, 28.6.1998

Vreme je bilo tako vroče in soparno, da sem lahko soseda Borisa pripravil le za tole bolj "upokojensko" kolesarjenje. Na koncu se je sicer kar nabralo, slišalo pa se je enostavno: spust do morja, c c c. Na Kozini sva parkirala na varnem - pred policijsko postajo.
Zakolesarila sva ob 9:30, prvih nekaj 100 m kar po glavni cesti LJ-KP, nato sva zavila desno navzdol proti vasi Klanec, pred katero sva takoj zgrešila najkrajšo pot proti Prešnici. Kdor nima v glavi, ima v nogah, zato sva šele na sredi vzpona proti Ocizli ugotovila, da nekaj ni v redu. Nazaj. Tudi bližnjica mimo cerkve sv. Petra nad vasjo nama ni najbolje uspela, saj sva še dvakrat užgala najdaljšo varianto, zato so naju iz cerkve vračajoče se domačinke, potem ko sva se peljala mimo njih že tretjič, opazovale že precej skeptično.
Po previdnem prečkanju magistralke naju je blag vzpon pripeljal do zanimive vasi Prešnica v vznožju Slavnika, kjer med hišami presenetijo izredno strmi klanci. Za vasjo je še malo vzpona po bolj slabem makadamu, sledi pa trden kolovoz ob istrski železniški progi čez čudovite kraške travnike. Pri železniški postaji Podgorje prideš spet na asfaltno cesto, ki naju je pošteno presenetila, saj tako dolgega ravnega odseka v Sloveniji še nisva videla.
Prvi odcep za Črnotiče je takoj za mostom čez fascinanten globok usek železniške proge proti Kopru, midva pa sva zavila proti vasi šele kak kilometer naprej. Črnotiče ležijo pod prvo, manjšo stopnjo kraškega robu, do pravega je potreben še kratek, a zoprn vzpon po sipkem makadamu. Na vrhu se odpre pogled na Rižansko dolino in morje. Sledi dolg uživaški spust pod atraktivnimi stenami do Podpeči, katere lego že od daleč oznanja na robu stene stoječi obrambni stolp. Vas se stiska pod visoko, previsno steno, katere hladno senco (edino pravo na izletu) sva izkoristila za postanek.
Nadaljevanje je spet asfaltirano, vmes sredi strmin preseneti majhna vala, kmalu pa si pri idilični vasici Zazid. Žal idila ne prinaša dobička, kar je dokazovalo kar nekaj razpadajočih hiš. Vendar pa - kakšen mir! To je eno od slepih čreves države, naprej proti meji leži le še vasica Rakitovec s carino na istrski progi.
Spust proti Zanigradu se začne z obupno kamnito potjo, ki sredi čarobne dolinice preide v komaj vidno stezico, kar me je dokončno prepričalo, da moram kupiti gorca. S smerjo sicer ni težav, držiš se desne strani. Ko se dolina prevesi navzdol, se pojavi strm kamnit kolovoz (kje si, gorsko kolo), ki se čez koprsko progo spusti do zaselka Zanígrad. Tukaj je pa skoraj vse podrto. Zanimiva je obnovljena kamnita cerkvica. S parkirišča ob njej imaš pod seboj Hrastovlje kot na dlani.
Po široki, gladki makadamski cesti sva se spustila do Dola, vasi na začetku Rižanske doline, kjer je glavna atrakcija železniška proga s predorom - ovinkom in orjaškim kamnitim nasipom pod vasjo. Proti Hrastovljam sva po asfaltu nažgala 100/h, z ogledom utrjene cerkvice z znamenitimi freskami pa ni bilo nič, ključ namreč dobiš nekje v spodnjem delu vasi.
Do glavne ceste je še en nebodigatreba vzpon, potem pa sva vse do Debelega rtiča, izmenjujoča se v vodstvu, nabijala maksimalen tempo. Hlajenje v morju, pijača!
Kasneje počasi do Kopra (ob 17:00), od tam jaz z avtobusom na Kozino po avto, Boris pa je medtem v miru popil pivo.