dnevnik 2010, mali traven (april) - rožnik (junij)
Dnevnik 2010, prosinec (januar) - sušec (marec)
nedelja, 28.3.2010: Vrh Krnic, 1896 m
Pravljičen pomladni turni smuk.
Pred sp. postajo gondole smo se zbrali četrt čez sedmo in ugotovili, da prva vožnja ni ob pol 8h, ampak ob 8h. Na srečo so nas prijazni žičničarji (tud Bohinci niso več kar so bli, khekhe) spustili že na "delavsko furo" ob 7:45. Enosmerna vozovnica = 9 €.
Pred Smučarskim hotelom so se nam ob pogledu na pravljično okolico usta raztegnila do ušes. Šajba in (končno) stisnjen sneg. Z izjemo Primoža, ki se je zaprašil po progi proti Žagarjevemu grabnu, smo planino Zadnji Vogel lahkotno dosegli po prečni cesti. Naš "poznavalec" na srečo ni veliko izgubil, do nas se je priporival že čez minuto. Zimskim markacijam za Komno smo sledili le kratek spustek, do najnižje točke prve etape Triglavske magistrale, potem pa pse na smuči in čez nekaj korakov smo vstopili v velik kotel, s katerim se začne dolina, dvigajoča se proti sedlu Vrata med Šijo in Voglom. Ko smo se povzpeli na naslednjo uravnavo, nad katero dolina zavije levo, se je začelo parlamentiranje. Blaž je hotel na vsak način nadaljevati po najočitnejšem žlebu, malce desno navzgor, vendar smo ga prepričali, da vodniček pač govori drugače, pa če tisti žleb izgleda še tako privlačen. :) Pravi (?) prehod je zgoraj presenetljivo strm, tako da so ga Matjaž, Urša in Primož raje obvozili čez skrajno desno ramico, ostali pa smo ga odpešačili. Moj poskus s srenači je končala nestabilna plast stiroporja. Čeprav nadaljevanje ni več tako zahtevno, druščina ni odstopala od stalnega uhajanja iz normalne smeri. Prvo zamisel so dobili pred konto, ki leži pod severno steno Vogla, kjer jih je prepričala strmina na desni. Jaz sem seveda mirno prečil po desnem boku konte in se brez težav povzpel čez desni prehod. Ko smo prišli skupaj, to stanje spet ni dolgo trajalo, saj jih je ponovno odneslo nekam v desno. Nič mi ni bilo več jasno. :) V kratkem strmem prehodu v direktni smeri so bili sicer potrebni srenači, vendar pa je bil neroden le en sam korak čez prelomnico, kjer sem visel na špicah in repih. Od tu naprej bi bila smer proti sedlu med Voglom in Vrhom Krnic jasna celo slepcu. Ne pa tudi mojim genijalcem, ki so ponovno rudarili po desni, po severnem grebenu Vrha Krnic. Ob pogledu na moj sprehod do vrha sta se spametovala edino Matjaž in Urša, medtem ko so ostali do vrha raje duškali peš, po direktarici. Je pa res, da so bili brez srenačev. Mi trije smo odpikali le zadnje metre pod grebenom, oziroma opastjo.
Osnovni cilj ture je bil sicer Vogel, a so vsi zavili na prijaznejšega soseda, Vrh Krnic. Malo sem potrmaril edino jaz, a sem odnehal že pred polovico Voglovega zahodnega grebenčka. Zaradi pomrznjenega snega bi moral pod strmo stopnico natakniti dereze, pa tudi do smuke po zračnem grebenčku mi ni bilo kaj dosti. Skratka, brezveze bi zapravil veliko časa.
Spust po vršnem pobočju je bil tako fenomenalen, da so se Blaž, Urša in Primož odločili za ponovitev, Matjaža pa sva dala prednost piru na planini Zadnji Vogel. Najin načrt se je uresničil, pa čeprav sva namesto kelnaric naletela na tri - dopustovalke. Takoj so podlegle turnosmučarskemu šarmu in nama prinesle pir iz svojih zalog. :))
Za popolnost ture je poskrbel nepričakovano odličen spust po uradno že zaprti progi Žagarjev graben. Sprva smo vijugali celo po deviški snežni prevlekici iz petka. Zlikana proga je bila sicer presenetljivo trda in tudi povsem spodaj niti blizu kake gnilobe. Na položnem spodnjem delu je bilo treba trikrat-štirikrat prestopiti nekajmetrske kopne presledke, drugače pa smo brez najmanjših težav prismučali do zadnjega klančka, tri minute pred spodnjo postajo gondole. Samo smejalo se nam je.
Vrh Krnic = značilen spodnjebohinjski turni smuk, idealen za spomladanske dni.
nedelja, 21.3.2010: izvidnica pod Mačensko sedlo, do 1500 m
Kratka popoldanska. Gozdna cesta skozi dolino Reke je bila kljub pogostim ledenim odsekom brez večjih težav prevozna do konca, nadaljevanje pa, kot ponavadi, nedotaknjeno. Videti je bilo le stare zabrisane stopinje pešca, potegnjene do Praprotnikove koče. Sneg je bil zelo moker in na psih so se nabirale cokle. Na srečo niso preveč ovirale.
Za kočo sem jo ubral proti levi, ne da bi rinil v breg. Pravilno, saj se prej kot v 10 minutah položi. Kmalu zatem sem se znašel pred strmim grabnom. Prečenje v mokrem snegu ni bilo varno, preglednost je bila zaradi megle tako ali tako slaba, zato sem se samo še povzpel do bližnjega vznožja stene Bašeljskega vrha in zaključil.
Spust je bil slab, sneg čuden. Počasen, rahlo skorjast, moker in mokast hkrati.
petek, 19.3.2010: Vrata v Kriški gori, 1550 m
Po obetavni četrtkovi popoldanski izvidnici sem na pravi poizkus že kar naslednji dan (soboto sta mi zminirala 
) popeljal bivša Jelovičana.
Do konca moje špure iz prejšnjega dne je šlo lahkotno in hitro, potem pa so spet udarile cokle in naša hitrost se je prepolovila. Še posebno, ko se je pridružilo rahlo zdrsavanje na spodnji, predelani podlagi. Treba je bilo dodati srenače. V žlebu je vršno 10-centimetrsko plast suhega snega počasi zamenjala kloža, ki pa je bila na srečo stabilna. Ker je bilo tudi pomrznjenega zgolj za vzorec, smo po naklonini okoli 35° brez težav prišli do vrha samo s srenači.
Na grebenu sta nas pričakala hladen jugozahodnik in sončni zahod. Kako vse drugačna bi bila videti tura sredi sobote, ko bi se lahko zapeljali do koče na čaj 
. Da ne omenjam snega, ki bi - omehčan - dovoljeval dosti lažje zavijanje. Tako pa sva midva z Janezom porabljala veliko moči s skakanjem. Za razliko od Klemena, ki je odvijugal kot po smučišču. Ko je pod žlebom kložo zamenjal skorjasti suhi sneg, je smuka postala lažja. Vseeno je bilo slabše kot prejšnji dan, saj se je poznala poznejša ura (z grebena ob 18:10) in s tem večja zaskorjenost. Na rovtu je začela ovirati tudi vse šibkejša svetloba. Na kolovozu, ki mu je v enem dnevu pobralo preveč snega, so se smuči preselile na ramena. Ali drugače: 10-minutni pogovorni vložek. Ko smo prištorkljali do travnika nad vasjo, je bilo s svetlobo že tako slabo, da je bilo treba uporabiti taktiko slepih smučarjev s posebne olimpijade: svetilničar spredaj, neopremljenca takoj za ritjo. Šlo je presenetljivo dobro.
Skupna ocena se je spodaj glasila: odlična turica! 
Janezova večkrat ponovljena izjava dneva pa: "Jutranja e-pošta je bila vrhunska!"
četrtek, 18.3.2010: izvidnica pod Vrata v Kriški gori, do 1180 m
Daljši, tik-pred-pomladni dan sem izkoristil za "poslužbeno" izvidnico za turico, na kateri je težko ujeti prave razmere.
V Grahovšah sem s parkirišča v kamnolomu samo prestopil potok in odpujsal čez veliki položni travnik. Glede na kopno okolico je bil presenetljivo dobro zasnežen. Svet mi je bil s poletnega vzpončka (Slaparska vas - Kriška gora - Tolsti vrh, 2007) znan do malega rovta, više pa sem računal še na kakšnih 100 m gozdarjenja. Toliko bolj me je zato navdušilo, ko sem že takoj za vogalom nad seboj zagledal spodnji rob melišč. Za dodatno zadovoljstvo je poskrbela trdna snežna podlaga, ki je zagotavljala dobro smuko čez mel in ruševje. Škoda, da se je dan že iztekal in da so me upočasnile cokle, tako da sem dosegel le začetek manj zaraščenega in položnejšega desnega boka plazu.
Spustil sem se ob 18:01. Smuka po plazu in rovtu je bila odlična, po kolovozu, ki je bil v zadnjih izdihljajih, je bilo treba tri minutke že peš, travnik nad vasjo pa je padel v superveleslalomskem slogu.
Super popoldansko zračenje!
sobota, 13.3.2010: Goteniški Snežnik, 1290 m
Neobičajno debelo snežno odejo na Kočevskem smo izkoristili za alter turni smuk po nekdanjem zaprtem območju. Na voljo ni bilo nobenih informacij, kje in kako potegniti smučino, zato sem turo začrtal po občutku. Vzpon po gostem omrežju gozdnih cest in kolovozov s pomočjo GPS-ja ni problematičen, spust pa je bil popolna neznanka. Razplet nas je zato navdušil - poleg popolne samote, deviškega snega in toplega pomladnega dne smo izkušeno (in z nekaj nujne sreče) zadeli idealno smuško smer.
Na koncu sadovnjaka smo zakorakali čez pašnik in se v gozdu priključili na kolovoz. Med kvačkanjem po nepreglednem vzhodnem pobočju Grila je za duševno trdnost skrbel GPS. Vrh vzpetinice smo obšli po severni strani in za njo stopili na gozdno cesto, ki pripelje od Kočevske Reke. Sledili smo ji le čez tri serpentine, pod prvo veliko poseko pa smo ji pomahali v slovo. Po načrtu naj bi se na vrh sicer povzpeli z vzhodne strani, vendar bi bilo naporno gaženje po položni cesti nesmiselno. Raje smo se povzpeli naravnost navzgor, po širokem hrbtu in plitvem žlebu, proti začetku zahodnega grebena Goteniškega Snežnika. Na zgornji cesti smo na desni poiskali markirano vlako in kmalu smo bili na vrhu.
Razen pogostih sledov srnjadi v spodnjem delu, med celotnim vzponom nismo srečali nobenega znamenja živih bitij. Nedokončani medvedji zimski dopust ogorčenja med nami ni vzbudil.
Zaradi zaraščenega vznožja zahodnega grebena, smo z rame pod vršno glavo takoj zavili na severno pobočje. Sprva smo nameravali prečiti proti levi, do vrha plitvega žlebu, vendar se je redki gozd izkazal za tako lepo smučljivega, da smo zgolj počasi cikali proti levi. Smeri vzpona smo se priključili šele na vmesnem prečnem kolovozu. Smuka v zgornjih 300 m je bila nad vsemi našimi pričakovanji. Sneg sicer ni bil več pršič, vendar je bil zelo dobro smučljiv. V nadaljevanju po položni gozdni cesti smo izkoriščali svojo vzponsko gaz, podobno tudi na bližnjici mimo Grila. Severozahodno od le-tega smo kar nekaj časa kolebali med zanesljivo, a nevabljivo vožnjo po kolovozih in direktnim spustom po gozdu. Bali smo se, da bi obtičali nad kraškim skalovjem, med vzponom opaženim na vzhodni strani Grila. Eh, a smo desci al nismo, doslej se nam je tveganje še vedno izplačalo! In tako je bilo tudi tokrat. Brez težav in lepo smučljivo, le na nezgrešljive izbokline, ki so izdajale redke skale, je bilo treba paziti. Da pa kraškega sveta ne gre nikoli podcenjevati, je dokazalo manjše brezno, ki ga je Eva zgrešila za las. V glavnem, na spodnji kolovoz smo privijugali navdušeni.
Goteniška dolina je ohranila nekaj posebne atmosfere. Ljudje so redki, kar jih pa je, so večinoma v takih ali drugačnih uniformah. Vloga vesoljcev je v neposredni bližini doline Kolpe seveda vseeno pripadla nam.
sobota, 6.3.2010: Mali Golak, 1495 m
Letošnja zima bo, hočeš - nočeš, minila v znamenju kratkih turic, pogosto na eksotičnih koncih. Informacije za tole sem poiskal pri domačinki Kseniji.
Za Predmejo sem parkiral na prvem, velikem parkirišču, kjer je prostora za blizu 20 avtomobilov. Snežna odeja je bila debela skoraj 1 m, čeprav je bilo še na Otlici pol travnikov spihanih do golega (pa tudi debeli, zrolbani zameti). Glede vremena mi je bilo ob 10h jasno, da sem za sončne razglede na vrhu dve uri prepozen, saj je izza Čavna že naraščalo čelo fronte.
Do manjšega parkirišča (max. 5 avtomobilov), kjer se začnejo markacije proti Iztokovi koči, sem rabil 10 minut, kar pa me seveda ni motilo, saj je tura itak (pre)kratka. Slediti markacijam in sledovom predhodnikov po široki gozdni cesti in nato kolovozu seveda ni bil noben problem. Nad (odprto) Iztokovo kočo je pobočje strmejše, zato sem cikcakal ob gazi, ko pot zavije desno čez grapo, pa sem bil gaz občasno prisiljen uporabljati, saj zraven ni bilo prostora. Drevje je bilo nad višino 1300 m pravljično poprhano s snegom. Potem pa sem bil že na vrhu, ki me je sprejel z močnim jugozahodnikom. Ker sem imel poleg softšela s seboj tudi enoslojno vetrovko, sem bil tako dobro zaščiten, da sem na vrhu edini zdržal dlje časa; domačini so začuda prav hitro obračali.
Južna smer spusta z vrha, kot so se glasila navodila, mi ni bila čisto jasna, saj je nizko drevje videti neprebojno. Nazadnje sem se prepustil sledem maloštevilnih predhodnikov in izkazalo se je, da sploh ni težav. Že po nekaj zavojih sem se znašel med golimi debli. Le-ta so sprva posejana dokaj na gosto, tako da je bilo treba slalomirati previdno, saj snežna odeja ni bila popolnoma idealna: osnova pod vršnim pršičkom se je včasih tudi malo predrla. Povsem trdna podlaga je bila le na zahodnih straneh. Niže postanejo razdalje med drevesi vse večje in smuka toliko lepša. Smer spusta gre takole: pod vrhom smučaš proti desni, dokler 100 m niže ne dosežeš gostega smrečja. Obideš ga po levi (čez jaso in graben), nato pa je na vrsti najlepši del: široko, idealno smučljivo gozdno pobočje. Po njem vijugaš do gozdne ceste na višini 1240 m. Sledi 500 m porivanja po cesti proti vzhodu. Mimo Uscane skale. Na notranjem ovinku sem navzdol v gozd zavil na mestu, kjer GPS kaže vlako (v živo je nisem prepoznal). Mimo grozljivega brezna sem prismučal na poseko in naprej na naslednjo na levi. Z njenega spodnjega robu te vlaka pripelje na raven kolovoz, po katerem v prostem slogu odpumpaš v desno do markirane gozdne ceste.
Zaključek: Samo za teh 500 višinskih metrov se ne izplača voziti z Gorenjske, zato velja dan dopolniti s kakšno domačo gostilno, ogledom lokalne znamenitosti ali dveh, ovinkom v eno vipavskih vinskih kleti, pa nastane super izlet. Smuka po gozdu je dobra, "le" smer je treba poznati. GPS je pri tem v veliko pomoč.
nedela, 21.2.2010: Goli vrh, 1787 m
Čudovit dan in zelo lepa turica, le preveč padalcev se mi je prišlepalo; bilo nas je 13 + 3 psi. Domačinu, ki se je vzpenjal proti vrhu med našim spustom, je šlo na razriti "njivi" kar na jok ;).
Štartali smo pri kmetu Anclu in čez pašnike potegnili špuro v nedotaknjen sneg. Vseeno nismo bili dolgo vodilni, saj sta nas po direktni vlaki od jezera prehitela domačina, katerih poznavanje poti nam je v gozdu pod Jenkovo planino prišlo kar prav. Namreč, kolovozu, ki se mu markacije priključijo na višini 1250 m in ga 40 m više že zapustijo, sta sledila do konca, do jase z majhno kočico (in seveda prežo), potem pa nas je njuna sled popeljala skozi lepo smučljiv gozd na levi. Slabih 100 višinskih metrov više smo zavili čez plazni graben in z dolgo prečnico zadeli zadnji ovinek markirane poti pod Jenkovo planino, par metrov pod gozdnim robom. Planina, čistine na avstrijski strani ter - vrhunec vsega - vršni greben so nas navdušili s fantastičnimi razgledi po sveže pobeljeni pokrajini pod brezhibno modrim nebom.
V vršnih 150 vm med macesni smo vriskali po globokem pršiču, skozi smrekov gozd do planine pa je bilo zaradi deloma preobraženega snega potrebne nekaj previdnosti. Najbolj je presenetil listnati gozd pod planino, ki je - dokler si plul po zgornji plasti - postregel z nadaljevanjem prašenja. Prevelika sproščenost pa ni bila priporočljivo, kajti če so se smuči pogreznile v gostejšo spodnjo plast, te je lahko nekontrolirano "zaštopalo". Položni kolovoz je poskušal presenetiti z različno predelanim pršičem med osončenimi in senčnimi odseki, zares naporen pa je bil - zaradi skorje in ozkega prostora - edino prvi del kanala v vznožju, dokler se ni toliko položil, da se je hitrost umirila.
(Snega je bilo na Jezerskem osupljivo malo. Še pri Planšarskem jezeru je kazalo, da s turo ne bo nič, potem pa je pred Anclom snežna odeja na hitro narasla na pol metra.)
pondelk, 8.2.2010: Milanka, 948 m - Volovja reber, 975 m
Še en kratek sprehod po iritisu. Ideja je bila turni smukec na Milanjo, vendar v snežno podlago (kljub metru snega na Sviščakih) nisem preveč verjel, zato sem vzel s seboj tudi gojzarje. Šembije sem našel popolnoma kopne. Zapeljal sem se še po kolovozu proti dnu travnatega dola 'Jezero' pod vasjo.
Ker je pihljala burjica, so smučarske gorateks hlače prišle čisto prav. Takoj ko sem zakorakal čez ravnico, sem že splašil prve divje živali; srni in zajca. Do sedla na začetku doline pod Volovjo rebrijo sem se vzpel z leve po čistinah (vmes plezanje čez ograjo), nato pa zavil levo proti vrhu Milanke; sprva po kolovozu, zatem po lahko prehodnem travnatem pobočju. Ko sem se v nekaj minutah že videl na vrhu, sem v snegu nenadoma zagledal medvedjo sled. Odlične odtise šap sem sprva navdušeno slikal, potem pa ugotovil, da je šel presneti medo točno v moji smeri. In sledi so bile videti sveže! Med sicer redko drevje okoli vrha me kar naenkrat ni več vleklo :). Za nekajminutno cincanje me je nagradil velik orel, ki je nenadoma prijadral prav blizu mimo, nazadnje pa sem se spustil 20 m nazaj in se na vrh povzpel bolj desno, skozi zelo redek gozd. Med napetim opazovanjem okolice sem na srečo opazil le dve novi srni.
Na vrhu, ki itak ni razgleden, mi ni bilo do postavanja, hitro sem se pobral naprej. Do zahodnega vrha Volovje rebri je lep sprehod skozi zračen gozd in kratek zaključni vzponček. Tu se odpre širok razgled, v katerem je skoraj vso mojo pozornost pobralo vzhodno obzorje z Veliko Milanjo, Snežnikom in zasneženo sosedo Planino na severni strani.
Zaradi burje mojim očem ni bilo do nadaljevanja do Bele ovce ali Velike Milanje. Spustil sem se po travnatem pobočju v dolino Kamenščino in vmes skoraj stopil na velikega zajca.
Volovja reber, nesojena (?) žrtev pohlepa po denarju na račun (kolikor toliko) neokrnjene narave, tokrat ni pokazala kakšne posebej izstopajoče lepote. Še največji vtis je naredila značilna slovenska sprememba pokrajine po dobri uri vožnje. Prijala sta primorski zrak in tišina, presenetilo številno živalstvo; še posebno zajci. Glede smučljivosti: čeprav so pobočja travnata, je treba paziti, saj gleda ven veliko skalc.
nedela, 3.1.2010: Goli vrh, 1787 m
Ko sem se po prvih 100 višinskih metrih dvignil nad jezero dolinskega mrzlega zraka, je vzpenjanje postalo izredno prijetno. Potrebne je bilo le nekaj previdnosti pred zdrsi na pomrznjeni zemlji, poprhani s centimetrčkom snega. Razpoloženja mi ni pokvaril niti 40-metrski povratek po rokavice, ki sem jih izgubil med vlačenjem fotoaparata izpod jopiča... Na Jenkovi planini se odpre čudovit razgled, v katerem me je najbolj pritegnil mejni greben na drugi strani Belske Kočne (z Matkovo kopo in Mrzlo goro), ki ga pač vidim najredkeje. Snežna odeja se je na 10 cm odebelila šele v zadnjih 100 m pod vrhom.
Spust sem zastavil po avstrijski strani, saj sem bil prebral, da se tam smuča, pa sem šel preveriti. Ker smer ni pregledna, so mi pri tem zelo prav prišli sledovi dveh predhodnikov. Minuto ali dve slediš severnemu grebenu, nato se spustiš desno navzdol prek ne ravno razsežnih čistin med macesni. Je pa bilo tu več snega, zato je bil spust prijeten. Na edini veliki čistini, nekakšni razgledni terasi, so stopinje zavile desno, na ozko poseko, ki v poševnem spustu pripelje do mejnega pasu, ta pa naravnost navzdol do planine.
Spodaj sem ubral še en ovinek, za turnosmučarske potrebe sem si namreč ogledal še kolovoz. Spušča se kar daleč proti levi, desno zavije šele v vznožju pobočja, kjer pa je bilo "veselja" kmalu konec, saj ga je bil pred letom ali dvema zalil gruščnat plaz, tako da sem do ceste raje nadaljeval po mehkem podrastju položnega gozda ob njem.
Simpatična turica z vrhunskim razgledom.
dnevnik 2009, vinotok (oktober) - gruden (december)