arhiv
dnevnik 2007, vinotok (oktober) - gruden (december)
Dnevnik 2007, mali srpan (julij) - kimavec (september)
nedelja, 16.9., in sobota, 22.9.2007: krnica Pod Dolkom (1590 m)
Iskanje morebitnega pristopa na greben Dolkova glava - Strme police se je spremenilo v raziskovanje pristopa do krnice Pod Dolkom. V prvo, ko sem začel na odcepu kolovoza, 300 m pred parkiriščem, me je zajela tako gosta megla, da sploh nisem vedel, kam sem se povzpel. Še sreča, da sem med spustom v prvem poskusu zadel gamsjo stezo okoli Dolkove glave, idealni prehod do označene poti proti Bivaku IV.
Šest dni pozneje je bilo vreme prekrasno. Tokrat sem za el po kolovozu na za etku parkiri a. Kolovozi in vlake so me pripeljali skoraj do vi ine 1300 m, v krnico pa sem vstopil podobno kot prvi , ko sem bil, kot se je izkazalo, zadel zelo dobro smer. Samotna krnica me je s svojo podobo navdu ila (prednja i stena Spodnjega Rokava), medtem ko elegantnega pristopa na Dolkovo glavo pa ni. Ena ali dve smeri sicer ponujata mo nost prehoda, vendar ne brez strmih prehodov in ru evja. Vrv bo vsekakor treba imeti s seboj.
sobota, 1.9.2007: Smrajka (1324 m)
Samovoz sem pustil v Podkužah, pred kolesarsko potjo, na kateri je kolesarski promet tako gost, da bi bilo kršenje zakona zelo nespametno. Peš najprej nekaj minut desno, na drugi strani mostu pa še dve minuti ob Savi navzdol, do prvega travnika. Na njegovem zgornjem robu sem na sredi našel gozdni kolovozek, ki popelje bolj ali manj naravnost navzgor. Ko ga v vznožju strmejšega pobočja zmanjka, sem zavil levo, se nekaj časa vzpenjal "prostonožno", potem pa ob grapi na levi naletel na nekakšno na divje shojeno stezico. Nad grapinim skokom omenjene steze hitro zmanjka, zato sem se že sprijaznil, da z izsleditvijo stare lovske steze ne bo nič in bo pač treba uporabiti turnosmučarsko smer (dodatnih 150 m po/ob grapi in nato desno), v tistem pa sem slučajno pogledal nazaj in 30 m niže ugledal lepo utrto stezičko, kako vodi na strmejše desno pobočje. Kaj, kako? Prečil sem čez desni obronek, z orlovskim očesom česal pobočje, vendar nič!? Ne pomnim, da se takole na daleč ne bi pokazal vsaj nekajmetrski "izdajalski" obris. Hm, če steza obstaja, bi po lovski logiki gotovo vodila tik pod tole stenico, 15 m nad menoj!? ... Ne, dvakrat ne bom nasedel - gremo nazaj (proti goščavici ob grapi) ... Po zoprnem prečnem lomastenju sem nato po dvajsetih metrih vzpona nenadoma stopil na lepo stezico, ki je pripeljala - točno izpod omenjene stenice... Steza se z dvema malce izpostavljenima okljukoma zanesljivo in elegantno dvigne med navpičnimi pečinami ter se nadaljuje s krasno, značilno lovsko prečnico daleč proti desni. Že samo zaradi tega dela je bilo vredno priti. Sredi večje goličave, očitno posledice vetroloma, sem se znašel na razcepu, od koder nadaljujeta dve slabo shojeni stezici. Prva, levo nazaj, me je dostavila na velik gozdni pomol, ki mi je bil znan s turne smuke. Tu sem zagledal široko stezo, ki se oddaljuje v smeri grabna (pozimi edini smiselni prehod!). Vrnil sem se nazaj in nadaljeval v prvotni smeri. Med prvimi drevesi sem takoj spet stopil na dobro utrto stezo, ki me je zložno popeljala čez suho strugo Lešnikovega grabna, kmalu za njim pa spet izpuhtela. Med oziranjem naokoli sem za majhno goščo na desni opazil obris lovske kočice. Ker o stezi ni bilo ne duha, ne sluha, sem se povzpel na vodoravni hrbet nad kočo, se sprehodil po njem proti levi, nadaljeval s prečenjem v isti smeri - in kmalu stopil na ponovno dobro shojeno stezo. Pripeljala me je do večje uravnave nekdanje planine Smrajke, od katere pa nisem več opazil nobene sledi. Nikakršnih ostankov kakega stanu, vse je zaraščeno z nizkim bukovjem. Ostanki stezice so me vodili po jasicah, tudi v gozdnem pobočju za "planino" sem sprva sledil domnevni stezi, ko je mrknila, pa zavil desno, do turnčka, katerega obris se je kazal za debli. Skalni čok je - potem ko je vsa tura potekal po gozdu - navdušil s povsem nepričakovanim, lepim razgledom. Nov mi je bil predvsem pogled na severno plat Votlega Slemena takoj nad menoj.
Dol grede sem pod strmo stopnjo seveda ves čas sledil stezi. Da je z razdalje nisem bil mogel odkriti, ni čudno, saj je bila, čeprav od blizu zlahka sledljiva, dobro zakamuflirana z gostim podrastjem. Še boljše pa je bil zakrit njen začetek nasproti skoka v grapi - tam je namreč ležala velika bukev s košato krošnjo...
nedelja, 26.8.2007: kolo: 10. etapa LPP: Ratitovec - Prtovč
Pot: Železniki - Soriška pl. - pl. Pečana - Krekova koča - Povden - Prtovč
Razdalja: 43,8 km
Vzpona skupno: 1350 m
|
Žiga LPP:
- Ratitovec: Krekova koča
- Prtovč: kmečki turizem sredi vasice |
Nič se ne more primerjati s turami, ko sam odkriješ "povsem novo" smer. Pred nekaj leti sem na travnati strmali, prek katere teče tovorna žičnica h Krekovi koči, z vrha Altemavra opazil obris mulatjere in ko sem potem lani začel s kolesarjenjem po Loški planinski poti, mi je znova prišla na misel. Prvo leto kolesarska tura na Ratitovec sicer ni prišla na vrsto, sem pa enega od poletnih popoldnevov izkoristil za izvidniško peš turico.
Kolesariti sem začel pri plavžu na koncu Železnikov. Dobrih 8 km dolinskega asfalta je potrdilo znana dejstva o "kramparicah" - prehitevale so me celo kolesarke srednjih let - ampak za ogrevanje je bilo v redu. V vznožju klanca proti Sorici sem znak za prepoved (začeli so z obnovo srednjega dela vzpona, kjer je bila cesta najbolj ovinkasta in najožja) ignoriral, saj v nedeljo pač ne delajo. Na kratko, cestni vzpon do Soriške planine se je odvil brez posebnosti. Po malici, ki je minila ob mimohodu trum motoristov, sem se spustil na bohinjsko stran. Po 70 metrih spusta se takoj za ovinkom v desno (zato sem najprej švignil mimo) odcepi gozdna cesta, ki, brez orientacijskih zapletov, po osmih kilometrih in pol pripelje do parkirišča pod planino Pečano. Kolovoz proti planini se začne s strmim klančkom, nasutim z debelim kamenjem (V5-6), ki sem ga z 1-2 začuda zlahka zvozil, no, za ovinkom se je prikazal naslednji, trikrat daljši, pod katerim si nisem delal iluzij (V7). Porivanje. Pač pa sem brez težav zvozil celotno nadaljevanje, ki je povsem v redu vozno in ne posebno strmo (do V5). Pečana me je sprejela z novo "V7" v podobi prežvekovalcev izbuljenih oči, ki so nonšalantno zasedli pot, zato sem se odločil za peš obvoz v spremstvu navdušenih brenčečih navijačev. Nadaljevanje čez odprto planino me je kar malo razočaralo, saj je pretežno vodoravna travnata pot slabše vozna kot izgleda na prvi pogled. Na odcepu direktne steze proti Krekovi koči zato nisem prav nič tehtal, ali iti po položni planini naprej do Vratc, temveč sem razjahal in začel konjiča porivati navkreber. Do gozdne meje je pot dejansko tako skalnata, da vožnja ni možna, nasprotno pa se na planem v hipu "zmehča" in razširi, tudi bolj položno je speljana, tako da sem je polovico prevozil. Z več počivanja (kondicije) bi je še več. Še najmanj kruha ponuja zadnji vzpon pred kočo, kjer pa pred množico nedeljskih pohodnikov itak nisem nameraval paradirati.
Po prijetnem počitku je bil na vrsti vrhunec ture, moj "prvenstveni" spust. Ob označeni stezi proti Povdnu sem se spustil po lepo vozni strmi travi do prve uravnave, kjer sem takoj zavil desno in prve obrise mulatjere za obronkom zadel praktično idealno. Prvi dve stranici mulatjere sta kljub grudam in debelim čopom trave še kar dobro vozni, ko se pobočje postavi bolj pokonci, je pa potrebne več previdnosti. Večkrat sem si pomagal s "spidvejsko nogico", čez nekaj mest pa stopil tudi peš. Žal je bilo na drugi levi serpentini uživanja že konec, čez preostali kolikor-toliko ohranjeni stranici se namreč ne izplača nadaljevati, saj sta še slabše vozni (tudi nevarnejši), poleg tega je potem prečenja do označene poti še več. S pomolčka sem zato peš sestopil čez travnato strmal, do 15 m niže ležečega okljuka označene poti, pri čemer sem imel s kolesom začuda malo težav. V nasprotju s pričakovanji sem po (preveč kamniti) poti pešačil še vseh 100(+) dolžinskih metrov do vstopa v gozd. Ves preostali spust potem ni več vprašljiv. V prvih 50 višinskih metrih je še par zahtevnih mest (S5), niže pa je kolesarski spust relativno enostaven in povsem tekoč. Kolovoz me je pripeljal do makadama, po katerem sem bil (levo) v dobri minuti na Povdnu. Strmi, gruščnati kolovoz do Prtovča se je izkazal z dosti boljšo podlago kot sem jo imel v spominu, tako da je bil prav lahek. Kotaljenja po kamenju je bilo vsega nekaj metrov.
nedelja, 19.8.2007: kolo: Velika Poljana, 1410 m
Pot: Goriče - Tržič - Dom pod Storžičem - Mala in Velika Poljana - Povlje - Goriče
Razdalja: 30 km
Vzpona skupno: 1000 m |
Do Doma pod Storžičem poteka lep cestni vzpon, ki pa je bil kar dober grižljaj za mojo le počasi vračajočo se kondicijo. Do Male Poljane ostane 200 višinskih metrov; do višine 1190 m popelje gozdna cesta, preostalih 130 m pa je pošteno napetih. Prvi del je še lepo vozen (V5 do V6, število postankov je pa odvisno od zmogljivosti "pumpice"), vršnih 50-60 m pa je postavljenih na glavo - ni jih veliko, ki to zvozijo (V6-V7, predvsem kondicijsko zahtevno). Kolovoz z Male na Veliko Poljano je bil po petkovem neurju še dodatno razrit, zato smo ga, podobno, zvozili le pol. Realno, tudi v prejšnjem stanju bi bilo bolj ali manj enako, saj je prvi klanec blizu V7, zadnja dva okljuka pa sta v vsakem primeru nevozna. Vzpon nas je, v celoti gledano, pozitivno presenetil. Porivanja, ki smo ga itak pričakovali, ni preveč, predvsem pa se porivalni odseki izmenjujejo z voznimi, zato ni dolgočasno. Nepričakovan vrhunec ture smo doživeli pred pastirsko kočo na Veliki Poljani, kjer sta nam oskrbnika postregla enkratno kislo mleko, žgance in joto.
Spust na južno stran je, hm, grob, kolovoz je resnično primeren samo za gorske traktorje. Spust s trdakom je bitka od začetka do konca, ves čas se kotališ po debelem kamenju. Strmina, z izjemo prečenja v levo, popusti samo na par odsekih, spodnja polovica pa je v bistvu potegnjena v ravni črti naravnost navzdol. Čeprav je v celoti vozen, je to najbolj neprijeten spust, kar sem jih vozil doslej. Težavnost sicer ni ravno mejna (S5, na dveh - treh mestih S5-S6), vendar "rolarjev" ni in ni konec, tako da sem bil na koncu psihično že kar malo izžet.
sreda, 15.8.2007: Rutarški Vršič, 1699 m
Iz Gozd Martuljka za Ak in levo po lovski stezi na vrh. Sprehajalni slog sta prijetno dopolnila senca in svež zrak. Na vrhu je potem sonce kmalu začelo žgati in še dobro, da je tudi spust ves čas potekal v gozdni senci. S sedla Gumno smo se po grušču na levi strani spustili do gozda, napol shojena steza pa nato med drevjem že po nekaj korakih izgine. Nadaljevali smo v nespremenjeni smeri, proti levi navzdol, in po nekaj minutah stopili na lovsko stezo, ki nas je popeljala do Skočnikov, in naprej, do strmega, ploščatega žleba z mezečim potočkom, za katerim je razcep. Spodnja steza se spusti v dolino, leva pa se blago vzpenja proti Zapretam. Ko se steza spremeni v nekakšen kolovoz, smo zavili levo gor, na stezico, za katero smo domnevali, da vodi proti Ingotu. No ja, 60 m više se je res napotila proti zahodu, vendar je po nekaj minutah poniknila. Ni panike, v isti smeri naprej. Z nekaj izgube višine smo čez 10 minut dosegli manjšo poseko, nekakšen dol nas je povedel malo bolj v levo, po 50-metrskem vzponu (Glava) pa smo nenadoma stopili na zelo lepo stezo. Konec zgodbice. Tipično lovsko speljana steza nas je privedla h kapelici na zadnjem travniku planine Martuljek. Pri Ingotu so imeli napol veselico, zato se nismo ustavljali...
PS: z vrha se je razločno videla grda rana sredi TNP-ja, traktorska vlaka pod Kurjim vrhom, ki jo je cerkvena tolpa potegnila že do višine približno 1450 m. Svoje mnenje jim sporočam v jeziku, ki ga taki prostaki edinega razumejo: "J**** vam boga!!"
ponedeljek, 13.8.2007: Ciprnik, 1746 m - Visoka peč, 1749 m
Znani razglednik končno na vrsti. Potem ko sem v Planici izkrcal kolo, sem se z avtom zapeljal nazaj do Kranjske gore, kjer sem začel s hojo na parkirišču hotela Lek. Na polovici razdalje do mostu čez Pišnico sem zavil desno, na stezo v Malo Pišnico, na kateri čez nekaj minut naletiš na opozorilo, da je pot zaprta in nevarna, kar pa sem seveda ignoriral. Slabih 100 m više se z nje odcepi navzgor lovska steza na Vitranc, katere začetek je videti precej na hitro utrt, oziroma izkopan, vendar se hitro popravi. Sprva se s pomolčkov ponujajo lepi razgledi na Malo Pišnico in njene vrhove, ko steza zavije proti desni, pa se pod nogami prikaže Kranjska gora s svojo karavanško kuliso. Steza se, po daljšem razglednem prečenju, za skalnim stolpom spet dviguje v prijetnih okljukih po gozdu. Na desnem rebru sledi še zadnji razcep - dobro vidna steza se oddaljuje proti desni, navzgor pa se zažene manj očitna steza in ta je prava. V strmem vzponu mimo leve stenice doseže glavni greben, na katerem se kmalu začno pojavljati macesni, pa tudi ruševje. Nad vodoravno ramo ni več daleč do Doma na Vitrancu (steza pride iz gozda na spodnjem robu travnika pod domom), ki me je neprijetno presenetil s svojo zanemarjenostjo. Čeprav, kako pa bi se moderna (in celo odprta) restavracija, na čudovitem razgledniku nad svetovno znano Kranjsko goro, skladala z muzejsko enosedežnico???
Široki, čeprav neoznačeni poti na Ciprnik v nadaljevanju ni težko slediti. Po malici in obvezni menjavi povsem premočene majice (soparno!) sem se napotil še na sosednjo Visoko peč, le 3 m višji Ciprnikov dvojček, ki ponuja povsem neoviran pogled na Planico in Jalovec - vendar skrita, zaraščena in ponekod strma grebenska steza uspešno odganja množičen obisk. Mimogrede, splača se biti pozoren na razne spremembe smeri, sicer lahko nazaj grede slabo shojeno stezo hitro zgrešiš. Da ne omenjam, da je ritje skozi ruševje zagotovo bolj prijetno jeseni...
Spustil sem se po označeni stezi proti Planici, ki se z glavnega slemena odcepi takoj v vznožju vršne vzpetine Ciprnika. Steza je speljana izredno lepo, še posebno v spodnji polovici, kjer ne more skriti svojega lovskega porekla. Močno priporočam! Težava je le njen začetek v dolini, ki ga je zelo težko najti (začetek stezice najdeš za baliniščem, desno od Doma v Planici). V izteku sem imel velik krompir, minuto pred koncem je namreč prvič zagrmelo, ulilo pa se je 30 korakov pred domom. Po polurnem vedrenju pod streho (edina smola je bila ravno takrat zaprta točilnica, hehe) sem povsem suh prikolesaril do avta. Že kilometer iz Kranjske gore pa je znova lilo kot bi odprli vse jezove, heh.
nedelja, 12.8.2007: kolo: 11. etapa LPP: Mohor - Šepulje - Križna gora
Pot: Besnca - Topole - Mohor - Čepule - Lavtarsk vrh - Križna gora - Moškrin - Stražiše
Razdalja: 43,6 km
Vzpona skupno: 850 m
|
Žigi LPP:
- Mohor: skrinjica na steni kmetije v Bezovnici
- Čepulje: v gostilni (ukradeni žig nadomešča točajkin podpis)
- Križna gora: v gostilni |
Najlažji etapi LPP sem odrezal Dražgoše (in verjetno kak dodaten vzpon čez Jelovico), saj je bila za začetek obnavljanja kondicije skrajšana verzija povsem dovolj. Iz Spodnje Besnice sem se torej čez Dobrave ležerno odpeljal do Zgornje Besnice, kjer sta me že čakala (podatek, vreden omembe!) naša slavna B&B. Do Nemilj po asfaltu, po makadamu do Topolj. Slednji vzpon je lepo razkril žalostno sliko odtekle kondicije; prav zanimivo, kako se v takem stanju pozna že malenkost kot je grob makadam - sicer strmejši, a gladek asfaltni vzpon do Bezovnice pod vrhom Mohorja sem premagal dosti lažje.
Po počitku na Mohorju smo imeli pred seboj bolj ali manj samo še uživaško slemensko vožnjo. Spust do Čepulj zmoti en sam enominuten vzpon, zato je grozila nevarnost prehitrega konca ture. Runda v gostilni jo je uspešno odpravila. Nadaljevanje proti Križni gori je vsaj malo konkretnejše; najprej 100 vm asfaltnega vzpona, nato zavije ostro desno do Lavtarskega vrha, tik pred vasico pa levo na še zadnji, 35-metrski vzpon po kar strmem kolovozu (proti vrhu V5). Nagrada za ta "hud" napor je idilična vodoravna steza čez razgleden strm travnik. Do Križne gore zatem preostane samo še simpatičen, ravno prav zahteven spust (moška, ne ženska ocena ;).
Asfaltni spust s Križne gore je odličen za doseganje velikih hitrosti, vendar pozor na gost promet! Za povratek smo zadeli idealno smer po stranskih cestah: v Moškrinu takoj levo, skozi Pevno, Crngrob, Šutno in Bitnje do Stražišča.
Pol minute pred domačo bajto so priletele prve kaplje. Legendarni dvojec je moral seveda še do Zg. Besnice... :))
ponedeljek, 6.8.2007: Bukovec, 1506 m - Ruš, 1614 m - Veliki vrh, 1634 m
Še ena tura, prilagojena očesu. Načrt: popoln krog okoli doline Komatevre.
Začel sem na prvi serpentini gozdne ceste, na višini 915 m. Do Močnikovega sedla sem ubral že znano pot, vmes pa sem prvič skočil pogledati vsega minuto oddaljen slapič Kokre. Od vrhov je bil prvi na vrsti "nepomembni" Bukovec. Na zemljevidu zarisane steze ni bilo videti, saj je bil začetek s sedla zaraščen z visoko, gosto travo, zato sem se vzpenjal levo od slemena, kjer sem imel s poseke nekaj časa odprt pogled na sosednji Ruš. Na greben sem zavil šele na vršnem, ravnem delu, s čimer sem se izognil tudi labirintu podrtih dreves. Tu sem končno stopil na dobro ohranjeno stezo in do vrha sem imel samo še lep sprehod. Za konec postane sleme travnato, odpirati se začnejo prva razgledna okna, največje presenečenje pa mi je pripravil vrh, ki proti pričakovanjem ni gozdnat. Njegova travnata pleša omogoča lep razgled, še posebno na Storžičevo skupino.
Nazaj grede sem stezi lahko sledil skoraj do Močnikovega sedla, kjer v tisti gosti travi zares izgine. Po označeni stezi sem nadaljeval proti Štegovniku, do mesta, kjer prečka potoček. Pred njim se v desno ponudi dobro shojena stezica, ki pa takorekoč izpuhti že po nekaj metrih. Izhod sem našel na desni, kjer sem se, ob gostem smrečju, skozi dolgo travo povzpel do naslednjega presenečenja, nove traktorske ceste. Popeljala me je vodoravno okoli širokega dola, do njegovega severnega roba, s katerega se je odprl razgled proti Velikemu vrhu, Košuti, Obirju. Obrnil sem se desno, sledil ne preveč očitnemu kolovozu do začetka JZ grebena Ruša, do vrha pa me je - pretežno levo ob grebenu - popeljala občasno izgubljajoča se stezica. Vsekakor najlažji in najlepši pristop na Ruš.
Po malici sem se vrnil do traktorske ceste. Ko se za dolom začne strmo spuščati na severno stran, sem na levi presenečen opazil markacije. Misleč, da gre za kak novejši pristop z Jezerskega (v resnici gre za stezo Štegovnik - Dolga njiva), sem nadaljeval s spustom po zelo strmem, razritem kolovozu. Petdeset metrov niže se priključi na boljši, prečni kolovoz in ta me je v dveh minutah pripeljal desno do značilne skale na razvodnem slemenu med Medvodjem in Jezerskim. Le-ta naj bi bil moj vodič do Velikega vrha, a so me že čez minuto ponovno presenetile markacije. Tokrat se jih nisem več branil. Steza se je sicer občasno izgubila, enako markacije, vendar pa mi je vseeno olajšala hojo. Težav z orientiranjem itak ni, saj se samo držiš (sicer zelo širokega) slemena. Pred vznožjem Velikega vrha je na široki travnati frati kazalo, da sem stezo dokončno izgubil. V gozd sem vstopil po zapuščenem, močvirnem kolovozu, potem pa - glej, glej - spet markacija! Ko se kolovoz za rebrom na levi začne spuščati, označena steza nadaljuje z vodoravnim prečenjem, jaz pa sem zavil po stranskem kolovozu navzgor. Slednji se kmalu konča na gozdarski uravnavi, nato sem ob JZ grebenu brez težav dosegel vrh. Ta je od obiskane trojice še najmanj razgleden, saj je vršna pleša manjša in zato tesneje obkrožena z drevjem.
Proti SSV sem se spustil na zgornjo gozdno cesto in se dve - tri minute naprej znašel na markiranem križišču. Prehod čez sleme na jezersko stran je takoj nakazal obupno označenost, ko se prikaže lepa, široka pot, pa oznake takoj usmerijo desno navzdol. Pih! Naslednje dve ali tri zelo obledele markacije sem še uspel zaslediti, po minuti je pa steza povsem mrknila in kmalu sem bil izgubljen. Preklel sem vse po spisku, nadaljeval po svoje in 30 m niže padel na ozek, zatravljen prečni kolovoz. Zavil sem levo in čez nekaj metrov opazil sled kolesa, globoko vtisnjeno v močvirnato podlago. Predhodna žrtev, torej. Kmalu se mi je začelo kaditi iz ušes, saj česa takega še nisem bil videl: vodoravni kolovoz je močvirnat v vsej svoji dolžini. Za popenit, v uteho mi je bila le sled tistega kolesarja, haha. Po kakšnih 300 metrih sem končno stopil na gozdno cesto in sicer (predvidevam) na zadnjem ovinku pred Pečovnikom. Ker mi je pijače zmanjkalo že na Velikem vrhu, sem načrtovani Virnikov grintavec črtal in predčasno zavil v dolino. Zadnji biser ture je bila Lovska koča Stanič, postavljena na fenomenalnem mestu. Čista lovska klasika.
Čeprav gre za gozdnato sredogorje, je ves predel zaradi samote in zanimivih, razglednih vrhov dokaj privlačen. Le da poletje ni najprimernejši čas za obisk - gozd sicer poskrbi za prijetno senco, skoraj stalni vetrič za dodatno ugodje, vendar visoka trava in kratke hlače ne gredo najbolje skupaj...
Arhiv:
Prva dva vzpona na Ruš iz Komatevre: 4. in 8. september 2005
sobota, 4.8.2007: Slaparska vas - Kriška gora - Tolsti vrh, 1715 m
Ogled kolesarskega pristopa na Malo Poljano sem skombiniral z "novo", severno potjo na Kriško goro. Genialna zamisel, bicikel z avtom pripeljati do Doma pod Storžičem, s čimer naj bi si skrajšal najdolgočasnejši del spusta, se je bedno skrčila pred zimsko zaporo ceste, tokrat seveda ne zaradi sankališča, temveč popravila ceste.
Pred Slaparsko vasjo sem se začel nelagodno praskati, o kakšnih smerokazih namreč ni ne duha, ne sluha. Opis pa je bil v mojem spominu popolnoma meglen, "skoraj prepričan" sem bil le v to, da je treba cikati proti desni... No ja, če se že nekaj let potikam po brezpotjih, bo menda že nekako. In res, gozdni kolovoz popelje levo od travnika do vrha le-tega, kjer je prvi razcep. Izberem naravnost navzgor (namesto levo), kolovoz kmalu obrne proti desni in občutek je vse boljši. Na drugem razcepu nadaljujem vodoravno proti desni in pridem do zadnjega travnatega laza (z majhnim senikom). Na balvanu na vrhu travnika me pozdravi velika markacija. Nad zgornjim desnim vogalom travnika se začne označena lovska steza, pomarkirana tako na gosto in domišljijsko, da zadeva zanesljivo ni mogla nastati v povsem treznih okoliščinah... :)) Prijetno stezo popestrita tudi dva razgledna pomola, vrhunec pa pride minuto za drugim, ko se prikaže pravljična lovska kočica. Eh, ti naši lovci... Nad kočo se dviga strm travnat žleb, steza pa se sprva vzpenja po gozdni rebri na desni. Sto metrov više se priključi poti Koča na Kriški gori - Tolsti vrh. Ko sem stopil na južno stran, se je takoj pokazala dobra lastnost severnega pristopa - tam je zrak tudi poleti veliko hladnejši.
Čez Tolsti vrh sem se spustil do Male Poljane, tam pa sem se usmeril na ogled napačnega kolovoza. Pravi je tisti, ki se s sedla spušča proti levi, medtem ko je mene zavedel desni, po katerem gredo tudi markacije. S kolovoza, žal, zavijejo že po 30 metrih. Označena steza se je za kolesarski spust izkazala za dokaj sprejemljivo, za vzpon pa je popolnoma neprimerna. Očitno je gor grede treba slediti lepi gozdni cesti, ki nad Domom pod Storžičem zavije proti zahodu.
sreda, 1.8.2007: Vrata - Požgana Mlinarica, 1868 m
S Turkovega rovta po znani "turnosmučarski" stezi do vznožja stene Nad Kuhinjo špice, od koder se odpre nazoren pregled nad nadaljevanjem. Po deloma shojenih sledeh prečenje proti najnižji točki stene Vrbanovih špic, nato poševen vzpon čez grobo melišče do prehoda pod vrhom rušnatega pasu, vrh katerega stoji samotni macesen iz knjižice PP. Naprej vodoravno prek melišča in v nespremenjeni smeri skozi ruševje. Prave steze tam notri ni, vendar je moč slediti nepovezanim, zaporednim shojenim odsekom. Ves čas bolj ali manj vodoravno do večjega travnatega pasu, od tam proti levi navzgor do strnjenega rušja. Prehod naprej sem našel na desni in skozi zadnje tri metre goščave nenadoma padel na grebensko pot, 10 minut pod vrhom, natančnejše: tik pred kratkim vzponom, z vrha katerega prečiš levo do zadnjega žlebu pod vrhom.
Pred spustom sem se najprej namenil osvojiti še prvi severni (prvi skalnati) grebenski vršič. Do čkrbine (z nje se PP spusti v Kot!) mi je skozi ruševje pomagala solidna steza, naprej pa ni šlo. Kažeta se dve možnosti, po obeh straneh, vendar sta prezahtevni, da bi imel z njima veselje v solo poskusu. Nato so me naravnost navzdol po melu zavedle nekakšne shojene sledi, vendar se je hitri sestop končal nad (pre)strmim žlebom. Vrnil sem se nekaj metrov navzgor in začel s prečenjem skozi gosto, strmo ruševje, proti stezici, ki naj bi tekla z zgornjega vogala melišča naravnost proti vrhu (z vrha zavije v ruševje točno z najvišje točke!). Na srečo ni bila oddaljena več kot 30 m, sicer bi jih dobil pošteno po grbi, šlo je namreč za "molžo III. stopnje" :)).
sobota, 7.7.2007: stezice okoli Čedce
Nekje v malih možganih sem imel shranjeno, da bojda obstaja prehod mimo slapu Čedca na Vratca, bežno sem se spominjal tudi pripovedovanja znanega ljubitelja ruševja, Tončka, da je nekoč že operiral tam naokoli, na spletu pa sem edino omembo našel pri M&M.
Užitki neoznačenega sveta se začno približno 100 višinskih metrov pod slapom, ko se na desni odpre stranska grapa. Po njenem neporaščenem boku se povzpneš do ruševja, v katerem brez težav ujameš stezico; ne pretirano vzdrževano, a dokaj lepo sledljivo. Ko zavije ostro v levo čez prvi rob, se znajdeš na prvem zanimivejšem prehodu - na "polički", ki jo tvori močna korenina. Steza je speljana nekaj metrov nad prepadnim robom grape, kar pa je zaradi rušja skoraj neopazno. Ko se vzpneš nad kratko stransko grapico, predahneš na malem melišču, nad katerim v steni opaziš dve lopi. Kratkemu, malenkost izpostavljenemu prestopu v levo sledi prijetno prečenje skozi ruševje. Z naslednje "čistine" nekaj metrov previdno "poplezaš" (I) do macesna, pri katerem zagledaš pod seboj ključno mesto: neprijeten, izpostavljen prehod v grapo. Pri macesnu sem se najprej za nekaj minut usedel in pojedel ploščico, da sem se privadil na izpostavljenost, nato pa sem si sredi kratkega spusta, ko zmanjka oprimkov, vseeno premislil in obrnil. Varnejše in lepše bo poskusiti v družbi!
Vrnil sem se do skal, mini melišča, kjer steza prvič odvije ostro v levo. Tu se namreč desno navzgor nadaljuje lahko prehoden svetel gozdič, v katerem sem čez nekaj metrov ujel solidno stezičko. Mislil sem, da gre za variantico, ki jo omenjata M&M, a se je izkazalo drugače. Dobrih 50 m višje se začne razgleden sprehod v vznožju kompaktne, strmoglave stene Velikega kupa, ki me je pripeljal do globoke grape med Velikim kupom in Škofovo glavo. V grapo in iz nje sta me popeljali lepi - kot naročeni - polici, 20 m višje pa sem dokončno zaključil. Vzpon na Škofovo glavo ponuja en raztežaj visok prehod čez strme trave, ki se ga bom nekoč rajši lotil z vrvjo (za spust zagotovo, če ne tudi za vzpon).
Ko sem si nazaj grede pobliže ogledal pravega "očeta vseh macesnov" in nekaj njegovih mlajših bratov, sem bil s turico povsem zadovoljen. Da je bilo vse v slogu, sem po 30 metrih obrnil tudi v neambicioznem ogledu gamsje stezice na nasprotni strani široke grape pod Čedco, lepo vidne z lovske steze. Sicer široki, a gladki in zagruščeni uvodni "pločnik" namreč hitro postane zračen, zato sem "ocenil", da steza ni "perspektivna", hehe.
nedelja, 1.7.2007: Višek - Vrtaška planina, 1462 m
Po enomesečnem "očesnem dopustu" za začetek kratek sprehod. Pešca Eva in Aleš sta štartala mimo spodnjega in zgornjega Peričnika, jaz pa s kolesom od Črlovca. Na (nekdanji) planini Višek (vzdušja, ki ga opisuje Matjaž Kmecl v Prijateljih pod macesni, žal nisem zaznal) smo se dobili pred presenetljivo vodnatim Peričnikovim potokom. Medtem ko sem priklepal kolo k drevesu sta "Butca" 20 m više odkrila brv čez potok. Nekaj 10 m za njo smo se na razcepu v gozdu odločili za desno stezo in to je bila tudi vsa umetnost kar se tiče orientiranja, saj v nadaljevanju s sledenjem lovske steze ni dela. Kljub zelo "nelovski" strmini v prvi polovici vzpona in vročemu dnevu, je bila hoja, zahvaljujoč gozdni senci, prijetna. Z razgledom je navdušilo Krasje, odprti pomol tik pred ograjo na JZ strani Vrtaške planine, prek katerega je steza celo zavarovana z jeklenico.
Dol grede smo nad strmim odsekom poskusili z zložnejšim odcepom proti desni, vendar se je naš raziskovalni entuziazem izčrpal že po prvi minuti, pred prvim kratkim vzponom. Tistih 150 m strmine je nato kar lepo zavdalo mojim "spočitim" stegenskim mišicam, tako da so me opozarjale nase še v torek...
dnevnik 2007, mali traven (april) - rožnik (junij)
arhiv
