arhiv
dnevnik 2008, prosinec (januar) - sušec (marec)
Dnevnik 2007, vinotok (oktober) - gruden (december)
ponedeljek, 31.12.2007: Vetrh vrh, 1268 m - Pečica, 1421 m
Tradicionalna "anonimna" turica na zadnji dan v letu. Kakšnih 400 m pred Medvodjem sem zapešačil desno čez most. Ko gozdna cesta zavije na zahodno stran Vetrh vrha, sem jo zapustil in se povzpel na njegov SZ hrbet. Steze, ki jo više obljublja zemljevid, sicer nisem opazil, namesto tega so me mimo redkih zaraščenih mest lepo vodile sledi divjadi. Pod vrhom so presenetile gladke pečine, na videz brez šibke točke. Obvozil sem jih v desno, ko sem se po nekaj minutah znašel pred strmim, neprehodnim grebenom, pa se je navzgor spet odprlo dobro prehodno gozdno pobočje. Čeprav izhoda zgoraj ni bilo videti, druge izbire ni bilo; po zelo trdi, pomrznjeni zemlji sem se previdno vzpel navzgor in se iznenada znašel - na vrhu. Na južni strani me je pričakal povsem drugačen svet; samo trideset metrov niže se je v soncu zlato svetil travnik planine Vetrh, na vzhodu pa je pritegoval vse poglede lepotec Štegovnik.
Po naužitju nepričakovano lepe okolice sem nadaljeval še na naslednji gozdni vršič, Pečico, južno nad planino. Gozdno cesto sem zapustil na višini dobrih 1300 m, vzporedno z vrhom, in se po vlakah in lahko prehodnem gozdu v kratkem povzpel na vrh. Razgled me tudi tu ni razočaral.
Spuščal sem se v poznopopoldanski svetlobi, ki je poskrbela za navdušujoče barve, da je bila turica še bolj zanimiva, pa se je za konec od ne vem kje pripodil še snežni metež.
petek, 28.12.2007: turni smuk: Veliki Travnik, 1637 m
Neobičajni začetek zime, s snegom samo na vzhodu države, je ponudil priložnost za "alter" turico. Zasnežena cesta v Konjski vrh je bila na srečo lepo vozna, parkiral sem na razcepu, kakšnih 300 m pred kmetijo Murc, na višini 1050 m.
Takoj sem začel na smučeh. Debelo zasneženi travniški kolovoz me je od Murca popeljal desno navzgor v gozd. V najslabšem primeru bi me pripeljal do slemena, po katerem teče označena pot, vendar se je že po nekaj minutah odcepila navzgor prva vlaka, ki je držala proti obljubljenemu prvemu travniku. Slalom po vlakah in gozdu mi je dobro uspel, tako da sem zadel točno spodnji rob goličave, na višini približno 1340 m. Preostali vzpon do vrha je bil razgleden sprehod pod jasnim nebom, prijetno dopolnjen s skoraj pomladno toplim zrakom. Sneg je bil kljub temu še vedno suh pršič (bentil sem le čez prvo goličavo, kjer je sonce stalilo nekaj površinskih kristalov, zato sem čeznjo ril s coklami). Po kratkem spustu na gozdno sedlo med Malim in Velikim Travnikom sem se priključil na peš gaz iz doline potoka Žep in v nekaj minutah dosegel odprto Kočo na Travniku, postavljeno na rob pravljične Široke trate. Nadaljevanje je bilo povsem deviško, tako da sem do vrha potegnil povsem svojo smučino. Na vršni točki me je pričakal udoben razgledni stolp.
Spust sicer ni bil prva smučarska liga, vendar sem se pripeljal do avtomobila! Z vrha se je bilo treba porivati po vzponski smučini, prvo, napol posiljeno smučarsko vijugo sem lahko potegnil šele na travniku nad kočo. Z gozdnega sedla sem par minutk seveda pešačil, čez planino na Malem Travniku je šlo "ročno - odrivno", ostalo je bilo smuško. Na spodnjem pašniku tanka snežna odeja ni motila, pravzaprav pa tudi po gozdu ni bilo sile, le strmim kolovozom, kjer bi se dalo v zavojih srečati kak kamen, se je bilo pametno izogibati.
18.12.2007: TURNI VODNIČEK: Karavanke
Drugi del slavnega turnosmučarskega vodnička. Podstrani z dnevniškimi zapisi in faktografijo še manjkajo, prav ekspresno jih tudi ne gre pričakovati...
sobota, 1.12.2007: Licjanovec, 1733 m - Mali grintavec, 1813 m - Bašeljski vrh, 1744 m
Par metrov pod cestno serpentino v Podstoržiču smo jo ubrali naravnost gor proti gozdnemu slemenu med Turni in Licjanovcem; najprej po hrbtu levo od grapice stranskega potočka, nad njim po poseki, na koncu pa še malo po gozdu. Sleme smo dosegli skoraj točno na sedlu. Nad skalnim skokom, kjer nekdanje lojtre že dolgo ni več (prehod je lahek), nas je na poseki skozi ruševje pričakal trd sneg, ki bi bil, če bi ga bilo kak cm več, na kakem bolj izpostavljenem metru že kar zoprn. No, na strmih travah, ki so naslednje na vrsti, se ne bi branili niti derez. Na srečo smo doma vsi izbrali ta težke čevlje, zato so robovi podplatov grabili zanesljivo. Više, ko se steza spet potopi v ruševje, nevarnosti ni bilo več. Na vršnem grebenu nas je navdušila odlična vidljivost, tako da smo si lahko na Storžiču in Kočni ogledali vsako podrobnost.
Dol grede je bližnjica z Mačenskega sedla zaradi snežnega preliva odpadla, žal pa pod Bašeljskim sedlom ni bilo nič lažje; v ruševju se je nenadejano prikazala skalna grapica (pozimi je nismo nikoli zaslutili), ki je bila ne samo zasnežena, temveč na mestih celo poledenela, tako da smo enkrat raje izbrali obvoz z molžo skozi ruševje.
15.11.2007: TURNI VODNIČEK: Pokljuka
Poskus (pre)ureditve strani v obliki turnosmučarskega vodnička, za začetek s področjem Pokljuke. Dnevniški zapisi in osnovni podatki o turnih smukih so zbrani na podstraneh (trenutno le za Debeli vrh).
nedelja, 11.11.2007: Mali grintavec, 1813 m
Za kondicijsko turico sem izbral še neznani pristop skozi dolino Suho, ki se spušča z Mačenskega sedla. Čeprav je pot neoznačena, ni posebnih orientacijskih težav. Do prečne označene steze Hudičev boršt - Kališče slediš kolovozu in stezi, nato pa poseki skozi ruševje po dnu doline. Pristop je simpatičen zaradi samotnosti, pa tudi zgornji del doline, nad gozdno mejo, je kar lep (seveda ne v vročini). Spustil sem se po sosednji dolini, Dolgi njivi, in v spodnjem delu naredil še en nov ovinek, mimo lovske kočice nad Kozjekom. S travnatega slemena, na katerem stoji, je zelo lep pogled na Zaplato. Stezica me je pod kočo malo presenetila, saj je namesto levo, na Mačensko pot, zavila desno in me v desetih minutah pripeljala nazaj na označeno pot na Srednji vrh.
sobota, 3.11.2007: Poldanovec, 1299 m
Izlet dveh kondicijskih sirot, zato je padla izbira (še ene) krajše ture v toplejšem in (po napovedih) sončnem delu Slovenije.
V Gorenji Trebuši sva se oba znašla prvič. Lepo. Ko sva s ceste ugledala strmo pregrado Govcev z markantnim dvoglavim vrhom, sva bila še bolj zadovoljna, vse je kazalo na kar pravo gorsko turo. In res nisva bila razočarana, steza se vzpenja po divji grapi in njenem strmem boku, kjer je na mestih potreben zelo previden korak (še posebej med spustom). Sliko dopolni razgledni vrh, prepadno odsekan nad Trebušo. Višinska razlika: 1000 m. Skratka, dolge vožnje nama ni bilo niti malo žal.
Izhodišče: smerokazi nekaj 10 m za prečno cesto proti Čepovanu. Na vrhu travnika nad domačijo drugi smerokaz usmeri na vzporedni gozdni kolovoz, ki pa se hitro konča v ozki grapi. Steza se pojavi po minuti ali dveh. Čeprav se občasno skoraj izgubi, s sledenjem ni večjih težav, saj se v spodnji polovici ne oddaljuje dosti od dna grape, ko se v zgornjem delu, kjer vijuga po strmem desnem boku, priključi na prečno stezo, pa je treba biti pozoren na (ne preveč očitne) oznake - najprej desno, nato kmalu spet navzgor. Več na forumu PZS.
četrtek, 1.11.2007: Tišlerica, 1757 m - Laskovec 1760 m
Popoldanska. Zapešačil sem na sotočju Belce in Belega potoka. Po gozdni cesti mimo rampe, že 30 m za prvim ovinkom pa sem odvil levo, na zapuščeno, a dobro sledljivo lovsko stezo. Ko se po 200 vm priključi na zapuščen kolovoz, po njem desno. Čez nekaj minut odcep navzgor, na zapuščeno pot, ki je v gostem smrečju trenutno zoprno zametana s padlimi smrekami. V glavnem, smer bolj ali manj navzgor in kmalu se znajdeš na cesti. Nadaljuješ v nespremenjeni smeri, se pravi naravnost navzgor, s čimer dolge cestne ovinke brez milosti posekaš. Ko stopiš na cesto četrtič, stojiš točno pod gozdarsko kočo na Mikulici. Pri koči se usmeriš na kolovoz, ki se požene naravnost navkreber. Sledita dve možnosti: če želiš na Mojstrovico, slediš kolovozu proti levi, dokler se za nekim rebrom ne začne rahlo spuščati - pred njim kolovoz zapustiš in se povzpneš do bližnje ceste, do njene zadnje leve serpentine, nad katero se oprimeš novega kolovoza, ki popelje do roba prostranih pašnikov Mojstrovice. No, jaz sem tokrat izbral novo varianto: dve minuti nad gozdarsko kočo sem zavil na prvi desni odcep, ki me je pretežno naravnost navzgor popeljal do manjšega travnika in ceste nad njim. Čeprav je bil gozd nad cesto videti gosto zaraščen, je tudi zadnja bližnjica minila skoraj brez lomastenja. Ko sem bil znova na cesti, sem ji tokrat končno sledil in v približno četrt ure me je zložno pripeljala do sedelca med Mojstrovico in Tišlerico, kjer sem iz hladne sence prestopil na toplo sonce. Stezi, ki preči zahodno plat Tišlerice, sem sledil do škrbinice v zahodnem grebenčku (no, vmes me je še zavedla ena od številnih kozjih stezic), za katero sem zavil navzgor in se po logičnih prehodih zlahka izognil vsem rušnatim pastem. Vrh Tišlerice se je izkazal za odličnega razglednika.
Spust do Velike trate, sedla med Tišlerico in Laskovcem, je bil zaradi severne lege debelo zasnežen, tako da je bil občutek povsem zimski. Vendar dopolnjen z zlato rumenimi in škrlatno rdečimi macesni. Laskovec sem napadel po široki poti (pojavi se kakšnih 30 vm nad trato), ki pelje na sedlo med Laskovcem in Tišlerico. Ker nisem opazil nobenega očitnega prehoda na vrh, sem prišel vse do sedla, nad katerim pa je ruševje še najgostejše, zato sem se vrnil do JV robu, oziroma do spodnjega robu ruševja. Od tam sem po južnem pobočju na presenetljivo lahek način dosegel vršno točko. Vsem rušnatim preprekam se je potrebno umakniti levo, pomagajo pa tudi občasne shojene sledi. Laskovec je slabše razgleden, pa tudi bolj neugleden kot Tišlerica (čeprav je že slednja precej sekundaren vrh).
Za spust v dolino sem uporabil neoznačeno, vendar lahko sledljivo pot s sedla Velika trata do planine Na planji. Dvajsetminutnemu maršu po cesti pa se za zaključek pač ni moč izogniti.
nedelja, 14.10.2007: Snežnik, 1796 m
Iz Grde drage. Lepši in precej manj obljuden pristop na Snežnik od klasičnega s Sviščakov.
Mimogrede, iz osrednje Slovenije je do izhodišča časovno bližje čez Mašun.
Jadranje, vinotok 2007
Po jadranskih vulkanskih otokih
Žirje - Jabuka - Brusnik - Vis - Pakleni otoki - Brač |
petek, 5.10.
V Kaštelskem zalivu smo se morali najprej prebiti skozi zasidrane ladje našega vojaškega zavezništva, sodelujoče na vojaški vaji v državi kandidatki ;). Vreme je bilo, kot smo od prvega dneva že navajeni, povsem mirno, kar smo med motoriranjem ob južni obali Čiova izkoristili za napitnico prijatelju Pozejdonu, takoj nato pa smo prvič dvignili tudi slovensko zastavo. Brezdelje je pred Malim Drvenikom končal zmeren zahodnik, v katerem smo s polnimi jadri lepo zajadrali. Čeprav nam je pihalo točno "v gobec", smo pokrižali le petkrat, saj obala nad Rogoznico prikladno zavije proti severu. Pozno popoldne se je veter polegel, tako da smo se v Mali Stupici na Žirju zasidrali praktično v brezvetrju. Kopanje v morju s temperaturo 20°C je bilo po enominutnem prilagajanju zelo prijetno.
|
sobota, 6.10.
Sredi noči, ob 2h smo dvignili sidro in v svetlobi zvezd brez težav izpluli iz zaliva. Smer proti Jabuki nam je pomagal določiti GPS, kompas je bil namreč povsem zblojen. Noč je bila spokojna, s komaj zaznavnim vetrcem in rahlo valujočim morjem, zato straža (midva z Luko) ni imela drugega dela kot vsakih 10 minut preveriti naokoli, ali se je pojavila kakšna nova luč. Prometa je bilo malo, le toliko, da nisva zaspala. Nočno prostorsko dojemanje je bilo sicer zanimiva izkušnja - za vsako luč sva sprva mislila, da se premika v smeri trka, potem pa se je večinoma izkazalo, da se tisto plovilo odmika... Vmes smo za dobro uro prvič pluli po mednarodnih vodah. Ob pol 7h se je začelo svetliti, zato se je posadka, ki je, ne meneč se za glasni motor, vso pot spala, počasi prikapljala na palubo. Na zob smo kanili kapljico medice in pričakujoče zrli v obzorje pred nami. Špička Jabuke se je prikazala okoli sedme, pri njej smo bili malo pred osmo. Vulkanski stožec je res nekaj posebnega, sploh za Jadran. Zaradi turobnega vremena nam izkrcanje ni prišlo na misel, med obkroževanjem smo le ugibali smer najlažjega vzpona na vrh (težavnost je vsaj II).
Avtopilota smo usmerili proti Svetcu in se zbrali za mizo v salonu, ob zajtrku. Ko smo prišli spet na plano, smo bili že pred otokom. Kmalu se je pojavil kar dober vzhodnik (tako je, spet veter v gobec), dvignili smo jadra, zapluli ob vzhodni obali Svetca, kjer zaradi razmer ni bilo misliti na izkrcanje, pač pa smo se ustavili pri bližnjem Brusniku, drugem od edinih dveh vulkanskih oto(č)kov v Jadranu. Slednji nas je navdušil s svojo nezemeljsko pojavo, plažo z velikimi oblimi kamni, slanimi jezerci v skrivnostnem kanjončku, endemnimi kuščarji, debelimi zajci in še čim.
Načrtovano prenočevanje na Biševu nam zaradi nezanesljivega vremena ni dišalo, raje smo odjadrali mimo in potegnili vse do vojaškega zaklonišča pred mestom Vis.
|
nedelja, 7.10.
Ko sem ob 4h zjutraj "prišel na zrak", nas je okrepljeni vzhodnik skupaj z valovi pritiskal ob zid, drgnjenje barke ob gumo pa je povzročalo zoprne zvoke ravno pri mojem ležišču, zato sem se lotil dodatnega privezovanja. Kmalu se mi je pridružil še "cimer", s katerim sva nato (se vidi, da že tri dni nisva videla lego kock) dve uri kvačkala z vrvmi, razultat česar je bil, roko na srce, idealen četverovez s špringom, zaradi česar je barka stala kot pribita.
Zjutraj je deževalo, zato se nam ni plulo. Ko sta prišla domača ribiča v bunker prazniti mrežo, smo od njiju kupili osem lepih lokard, sledil je ogled vojaškega podzemlja, vendar niti po povratku vreme ni bilo še nič boljše. Ker nam je zmanjkalo kruha, bi se bilo do poldneva sicer dobro zakotaliti vsaj do Visa, vendar smo se po kratkem premišljevanju raje odločili za - tarok... Izvidnica na hribček in telefonski prenos podatkov z interneta sta nas ob 14h opogumila, da smo se vendarle odvezali. No, lepega jadranja je bilo konec že po eni uri, ko se je nenadoma razjasnilo in hkrati pobralo tudi veter (ki nam je sicer - tako je - pihal v gobec). Do zaliva Vinogradišće na Paklenih smo tako spet primotorirali.
Nakupovalna ekspedicija v trgovino v marini je bila srečne roke, pobrala je zadnje štiri štruce kruha in celo nekaj krompirja, zato slastne lokarde zvečer v vinu niso plavale same...
|
ponedeljek, 8.10.
Kot smo že vajeni, se najlepše vreme naredi zadnji dan... Vetra spet nič, torej z motorjem do Milne na Braču, kjer smo nameravali dotočiti gorivo. Pa smo se obrisali pod nosom, domačinom, "nevajenim turistov", pač ne pride na misel, da bi delali na praznik. Flota Nemcev je imela srečo, da smo se pojavili in jim raztolmačili hrvaški napis na zaklenjenih vratih :)). Kosilo smo pospravili v idiličnem zalivčku Stipanska, nato pa šibali na črpalko v splitsko pristanišče, kjer ravno zaradi praznika ni bilo nobenega drena. Pod Marjanom se nas je usmilil severozahodnik in nas razveselil s celimi 16 minutami najhitrejšega jadranja na celotnem križarjenju. Do marine smo nato "veslali" skozi bonaco...
|
dnevnik 2007, mali srpan (julij) - kimavec (september)
arhiv
