arhiv
dnevnik 2003, oktober - december

Dnevnik 2003, julij - september

28.9. P plezališče Turnc, Garderoba
18.-22.9. J Zadar - Dugi otok - Kornati - Sit
12.9. P plezališče Preddvor
7.9. P plezališče Vipavska Bela
5.9. G Plaski Kuk - Travnik - Plaski Vogel
15.8. P plezališče Preddvor
12.8. G Viševnik
10.8. G Kraj sten - Prisojnik - Zvoniki
6.8. P Dolška škrbina, Fritsch - Lindenbach
3.8. P Grintovec, Grintovčev steber
30.7. G Vrh Konte - Podrta gora - Mali vrh
27.7. P Mala Mojstrovka, Severni raz
26.7. G Mrzli vrh
21.7. G Luknja peč - Rjavina
19.7. G Špik Hude police - Špik nad Policami
13.7. G Storžič
6.7. G Tolsta Košuta - Košutnikov turn


nedelja, 28.9.2003: plezališče Turnc, Garderoba

Lenoben popoldanski obisk z Gregom in Uršo. Ogrevanje v smeri Čez plato (4c, 13 m), bolj zares je šlo Prečki (5b), podaljšani v Direktno (4b, 23 m), in Zajedi (5b, 6 m), Čez joško (6a+, 6 m) pa sem le naštudiral, za uspeh mi je po več poskusih zmanjkalo moči. Pismo, kva mi plezalke smrdijo...
Kot je splošno znano, je skala ponekod zelo zlizana!

Jadranje, september 2003
Turistično uživanje v poznem poletju

Zadar - Dugi otok - Kornati - Sit


Četrtek:
Po prevzemu jadrnice nam je ostalo še toliko dneva, da smo lahko naredili kratek preizkusni krog pred pristaniščem. Zvečer se nam je pridružila še trojica iz drugega avtomobila in v starem mestu smo skupaj povečerjali pici, rižoti in testenine, za kar smo skupaj z rundo pijače plačali 300 kun (primerjaj z Opatom!!).
Petek:
Po jutranjih higienskih opravkih smo reklamirali nedelujoči merilnik hitrosti, a smo najprej dobili le nasvet, kako naj ga sami popravimo. Vrhunsko... Drugi oskrbnik je bil bolj profesionalen in ob pol 10h smo izpluli. Vetra je bilo za jadra premalo, zato smo do Sestrunja motorirali. Za prekinitev monotonije smo spustili sidro za rtom Križ v uvali Mulić (proti zahodu se razprostira velika peščena plitvina Bela njiva) in se vrgli v vodo. Nekaj minut zatem je zapihal maestral. Hitro smo se vrnili na barko in končno zajadrali. Veter idealne moči 12-13 vozlov je omogočal užitkarsko jadranje s polnimi jadri. Za prvič kot naročeno. Takoj smo odprli plastenko vina in Pozejdona nagradili s prvim kozarcem.
kapitan jadranje
Za prenočevanje smo izbrali laguno Pantero na vrhu Dugega otoka, ki jo na SV strani omejuje dolg grebenček. Njegova zgornja polovica gleda iz morja, spodnja pa ne in njen zaključek označuje svetilnik. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se vseeno odločil kar za bližnjico!?!? Na srečo sta ravno takrat mimo priplula domača ribiča in nam z energičnim mahanjem dopovedala, da to ni "najboljša ideja".
Prenočili smo na eni od mnogih boj. Pred pripravljanjem večerje je najprej zavladala panika, saj smo ugotovili, da smo brez ognja. Na srečo sta se nazadnje našli kar dve rešitvi - ena (!) vžigalica in vžigalnik. Čaroben večer se je začel z opazovanjem množice igel, zaton dneva v vijoličnih barvah pa se je prevesil v noč z neverjetnim številom zvezd. Bili smo pač daleč od vsega svetlobnega onesnaženja. Za konec je padel tarok v štiri (prvi Ž, zadnji kapitan).
špageti večerja večer
Bilanca dneva: čeprav nismo bili zbrani kakšni posebni pivci, je "izpuhtelo" 4,4 litra refoška.


Sobota:
Pred pobiralcem priveznine smo jo pobrisali že ob pol 7h ter se čez pol ure v jutranji meglici zasidrali v plitvini nad svetilnikom Veli rat, kjer že več kot 20 let počasi propada nasedla italijanska ladja (dno: trava). Nato smo se najprej lotili zajtrka. Jajca s pašteto smo scmarili kar s pomočjo olja iz piksne tun, hehe. Jedači je sledilo veslanje do razbitine in plavanje v čudoviti vodi s temperaturo 22°C. Ker je meglico sonce povsem izsušilo, se je naredil čudovit dan, pa tudi popolna bonaca, da take še nisem videl. Škoda edino, da nismo imeli s seboj podvodne maske.
plitvina zajtrk v razbitini bonaca
Za plovbo po zunanji strani Dugega otoka smo priključili avtomatskega pilota. Do sence smo prišli s precej težavami, saj smo tendo uspeli pritrditi šele s "ciganskim" privezom na pripone in vrvice lazy jacka. Od sicer dolgočasne plovbe v brezvetrju sta ostala v spominu Gregov in Lukov valat v prvi partiji taroka ter kičasti postanek s kopanjem in lenarjenjem na plaži v zalivčku Vela luka (dno: mivka). Spodnji konec otoka je s svojim ostenjem seveda precej bolj zanimiv.
baldahin meritev v senci pred steno ostenje
Ko smo se že sprijaznili, da vetra ta dan ne bo, je ob 17h malo pred koncem otoka potegnil presenetljivo konkreten maestral. Sprva, ko še ni pihal na polno, smo poskušali z metuljčkom, nato pa začeli križariti in šlo je vse hitreje. Rahlo dopingirani krmar je v Proversi začel tekmovati s sosednjimi jadrnicami, kar nam je dejansko še kar uspevalo. Tudi skozi Telaščico smo imenitno jadrali v veter, s hitrostjo do 6,4 vozla. In z usti do ušes.
krmar s kozarcem goljufanje fotoreporter jadranje
Zasidrali smo se povsem na koncu dolgega zaliva, za otočkom Gornji Školj (dno: mulj). Za kočerjo so bili špageti s sirom, za razliko od prejšnjega dne, ko smo imeli na jedilniku špagete z mesom. Zvečer se je pokazala vsa naša neizkušenost, kajti - zmanjkalo nam je vina...


Nedelja:
Spali smo čez osmo. Prva jutranja dejavnost je bilo "zadnje izločanje" v morju, kar se je izkazalo za vse prej kot enostavno. Ko je nato eden izjavil, da na počitnicah "ne gre" tudi po cel teden, je padlo nekaj traktatov o nevarnostih zaprtja...
V "uvalo" Mir smo se prestavili šele ob 11h. Pred restavracijo je najprej padla runda piva. Sledil je sprehod do slanega jezera, katerega obala ni kazala preveč privlačnega videza; od iskrških časov urejanje ni napredovalo niti do u. Še najzanimivejši so bili osli, ki so lenuharili v senci. TC se je z enim takoj spoprijateljil, tako da je šel potem kar z nami. Po vzponu do roba sten smo si dol grede ogledali žalostno propadajoči, nekdaj prelepi iskrški kamp, ki je premogel tudi svojo menzo in sanitarije. Po slovensko vzdrževana protipožarna poseka pred njim je nekaj let nazaj rešila gozd na tem delu otoka...
Kolego osla smo znova srečali pri zadnjih šotorih, po rivi pa se je potikalo nekaj tipov v oblekah NP Kornati, zato smo se rahlo nervozni (karte, pa to) kolikor se je dalo hitro, da še nismo vzbujali pozornosti, odplaknili iz zaliva.
jutranje umivanje plavanje osel zaliv Mir vrh sten kamp
Skozi Telaščico smo postavili najvišjo hitrost tega križarjenja, 6,8 kn. Na zunanji strani Kornatov je maestral žal popustil, zato se naša hitrost ni več povzpela čez 3 vozle (povprečje okoli 2,5). Smo pa Čehom pokazali, kako se jadra v šibkem vetru; tri metre daljšo jadrnico smo pustili 200 m zadaj. Vmes so našo pozornost pritegovale zanimive stenske oblike na zunanji strani otočkov in ostanki filmskih kulis na Mani. Ko je veter skoraj povsem pobralo, smo "žehto" pospravili in se zasidrali v idiličnem zalivu Rašipa Velega (dno: peščeno, mivka, trava). Zaplavali smo do obale, se povzpeli do robu nad zunanjimi stenami in se naužili razgleda v prelepi poznopopoldanski svetlobi.
proti Kornatom krmar Grega prazna genova zunanja stran na V. Rašipu
Ob 17h smo pred nosom parkovnega nadzornika odmotorirali skozi Kornatski kanal proti zalivu Opat na skrajnem spodnjem koncu Kornata. Ob 18:45 smo bili zadnji, ki smo vpluli, zato smo pri bojah izviseli, saj jih je zasedla množica čeških regatarjev. Ena stara je bila sicer prosta in z nekaj kvačkanja z vrvjo smo se nanjo tudi privezali, a se je izkazalo, kar smo vedeli že vnaprej - da je preblizu sosednjima dvema. Ravno ko sem študiral, kam vreči sidro, nam je trojica naših, ki so že prej odveslali na obalo, z mahanjem sporočila, da je na koncu pontonskega pomolčka pod restavracijo Opat prost še en muring. S premcem proti pomolu se nam je uspelo zbasati zraven.
Po ogledu sončnega zahoda z vrha Opata smo debelo pogledali, ko sta se v plitvino zraven naše barčice zbasali še dve 50-čeveljski prasici. Bili sta dve od treh velikank, s katerimi so se prevažali naokoli kamniški Calcitovci (s stroški izleta popravljajoč davčno sliko podjetja). Koliko je ura, nam je postalo jasno še preden se je znočilo - neko "preutrujeno" dečvo so nesli spat kar za roke in noge. :-))
sončni zahod omizje
Z večerjo smo potolkli rekord pri višini računa: 1500 kun (200 evrov)! Za predjed so bili neprepričljivi inčuni, glavna jed pa dva kokota (okus kot rahel piščanec) in pet trlj. Zraven smo ugonobili še 6 litrov belega vina in 2 litra mineralne vode, skratka, lastnik je bil z nami tako zadovoljen (za razliko od Čehov, pa tudi Nemci niso bili preveč prepričljivi), da ni imel prav nič proti, ko smo na plesišču dalmatinski cigu-migu zamenjali z našimi Avseniki (Nemci so odobravajoče kimali). Verjetno je sicer, da je k lastnikovemu razpoloženju največ prispeval direktor Calcita z debelim svežnjem kun v žepu, he he. Kakorkoli, okoli polnoči nas je celo častil z rundo.
Po preventivnem pitju vode sem šel spat ob 1h. Še prej sem moral Kamničanom, ki so z žurom nadaljevali na palubah, nažgati Siddharto in spiti kozarec njihovega cvička...


Ponedeljek:
Ob 7h sem bil že na vrhu Opata, 109 m, pol ure pozneje pa smo - glasno pojoč Prelepo Gorenjsko - izpluli. Z avtomatskim pilotom smo odmeditirali do fletkanega zalivčka Čitapina na SV strani Sita (dno: trava). Kopanje, "humusiranje" za grmovjem (kapitanovo hrbtno plavanje proti obali, z rolico papirja v roki nad gladino, ha ha), eden si je še vedno čistil želodec, ostali pa smo se lotili likvidacije preostale hrane. Naša neizkušenost se žal ni pokazala samo v premajhni zalogi vina, bolj neprijetno je bilo, da nam je za zadnji dan zmanjkalo vode, kar je še posebno težko prenašal Grega, ki je najslabše prebavil zvečer popito vino.
smerokaz zaliv Opat bruhanje
Med dviganjem sidra se nam je tradicionalno zataknila sidrna veriga, ki so jo prepričali šele argumenti jeklene palice. Proti Ždrelcu, prelivu med Pašmanom in Ugljanom, smo krmarjenje spet prepustili avtomatskemu pilotu, mi pa smo siestali v senci naše tende. Pod mostom nam je, kljub vedenju, da pod njim plujejo tudi precej daljše jadrnice, stisnilo rinčke; s palube se nam je pač zdelo, da imamo nad jamborom kvečjemu pol metra rezerve. Zaključno motoriranje po Zadrskem kanalu je za kratko prekinil le Matjažev in Lukov poslovilni skok v morje. Zadnji amaterizem smo prikazali pred bencinsko črpalko, ko smo pozabili pripraviti vrvi za privez. Natankali smo vsega 23 litrov.


Moje prvo samostojno skiperstvo je v celoti uspelo, pri čemer "nekonfliktno" vreme nikakor ni bilo nezaželeno. Spet se nam je vrhunsko usralo, saj smo ujeli edine mirne dni v septembru! Bilo je kot sredi normalnega poletja - ves čas sončno, zrak okoli 30°C, voda 21-22°C. Pogrešali smo le malenkost več vetra.
pot moštvo

petek, 12.9.2003: plezališče Preddvor

Popoldne po službi. Plezališče je bilo povsem prazno, očitno so vsi računali, da je skala še mokra, vendar ni bilo tako.
Tokrat sem začel z Zeleno, ki sem jo tehnično zlezel brez večjih težav, pač pa me je "globina" strahotno napsihirala! To je bila spet nova izkušnja - če nisi pri stvari, se ni za podajati v navpičnico. Zatem sva se preselila na levo stran, kjer so smeri manj napete, težki so le detajli. Kljub kakšni vlažni lisi s Pehto ni bilo težav, v Sedmi božji zapovedi pa sem zaradi cincanja dvakrat padel, a potem splezal do vrha. Grega je navila edino mokra poč v Sovi.

nedelja, 7.9.2003: plezališče Vipavska Bela

1. Muca (10 m, 4b): lahka smer za ogrevanje.
2. Šičk (10 m, 4a): soseda Muce, zato mimogrede.
3. Zajeda (13 m, 4c): uživaška smerca, najtežje mesto je poč pod vrhom (ocena morda 5a).
4. Sekta (11 m, 5b): vstop je težak, prvi previs ne preveč, v tistem pod vrhom pa sem se najprej nakvihtal in uspel šele v tretjem poskusu, potem ko sem že mislil, da mi je zmanjkalo moči. Odličen prikaz, kaj pomeni tehnika.
5. Milojka (11 m, 5a): smer je podobna Sekti, vendar z lažjim vstopom in težjim prvim previsom.

Krasen sončen in topel dan, uro vožnje od hladne Gorenjske. Izredno prijetno plezališče z velikim izborom smeri vseh težavnosti!

petek, 5.9.2003: Plaski Kuk, 2038 m - Planja, 2092 m - Travniški rob, 2135 m - Travnik, 2252 m - Plaski Vogel, 2348 m - Rušje, 2008 m

V idealnem jesenskem vremenu v idilično samoto.
Iz Vrsnika po označeni poti do spodnjega roba planine Za skalo - ko se je zgoraj nad robom prikazalo sleme pastirske koče, sva zavila naravnost navzgor (zelo strmo in shojeno le napol). Lovska pot v Travnikovo dolino je nezgrešljiva, SV od stanu se čez melišče jasno riše njen obris. Ko sva se približala Plaskemu Kuku, sva stezo takoj zapustila in se usmerila proti najlažjemu prehodu čez travnato strmal, prepredeno s skalnimi skoki. Kažipot je majhna skupinica macesenčkov sredi pobočja, prehod je možen levo in desno od nje. Midva sva šla desno, kjer sva morala zlezti čez dve nizki stopnji, vmes pa je nagnjena travnata polica (II). Sledi razgleden grebenski sprehod prek treh vmesnih vrhov do Travnika, edino težavnejše mesto je spust s Planje (I, nekaj izpostavljenosti). Tudi na Plaski Vogel, ki je presenetljivo blizu, sva šla naravnost po veznem grebenu (eno izpostavljeno mesto II, par mest I, ostalo uživaški sprehod). Zaradi opombe M&M, da je pravi (najvišji) vrh Vogla pravzaprav prvi naslednji vršič v grebenu proti Vrhu Labrja, sva se sprehodila tudi tja (temu ozkemu grebenčku bi se prilegal turnosmučarski izraz "veselec").
Proti sedlu med Travnikom in Vršacem sva ubrala najkrajšo smer po strmih, a lepo prehodnih travnatih prehodih v JZ pobočju Vogla. Nadaljevala sva po levi strani Travnikove doline (verjetno je udobneje po desni) in sredi nje skočila še na Rušje. Po tričetrt ure manjane v oprijemljivi popoldanski tišini je sledil ležeren spust skozi rajski spodnji del doline in podobno nadaljevanje do izhodišča.

petek, 15.8.2003: plezališče Preddvor

Danes mi je postalo jasno, da se v Taščici (5a) nimam kaj ogrevati (spet sem namreč izvisel), ampak si jo moram naslednjič postaviti za glavni cilj dneva... Kaj drugega reči ob podatku, da sem zatem brez težav zlezel Zeleno (5a), Pehto (5b) in z nekaj našvicanimi prijemi (ter - resnici na ljubo - enim lažjim obvozom) celo Sedmo božjo zapoved (6a)? - Bloody Tašča!

v Zeleni

torek, 12.8.2003: Viševnik, 2050 m

Ob 20h štart v vznožju vojaškega smučišča in s solidnim tempom prej kot v eni uri v zadnji svetlobi na vrh. Temperatura je bila idealna za hojo v kratkih hlačah in rokavih! V prvih nekaj minutkah spusta so pošli zadnji zablodeli fotoni sončne svetlobe, par minut sva hodila po temi, ob 21:13 pa je na vzhodu iz čadastega dolinskega zraka vzšla luna v podobi velikega oranžnega diska. Nezemeljski prizor! Turo je ob 23h zaokrožilo kopanje v blejskem jezeru.

nedelja, 10.8.2003: Kraj sten, 2311 m - Prisojnik, 2547 m - Zvoniki, 2472 m

Od Erjavčeve koče sem se po Kopiščarjevi povzpel skozi Prednje okno, nad njim pa zavil navzdol po "Poti po grebenu". Čez eno minuto sem pot zapustil in desno, poševno navzgor (I, skrotje in lažje pečevje) dosegel travnato grebensko ramo tik pod skrajno levim skalnim vršičem. Po polički nad steno za rob in naravnost navzgor (II). Vrh Kraj sten je šele naslednja vzpetina, do katere me je čakal še neroden prestop v škrbino (II). Pristop naravnost na pravi vrh je precej enostavnejši (I). Po kratki malici je sledil prvi posladek, navdušujoč "sprehod" čez obok Okna. Na sredi sem se ulegel počez čez zaobljen greben in se zagledal v praznoto pod seboj. Do označene poti proti vrhu Prisojnika je nato le nekaj minutk, vmes je krajši spust po žlebku (I).
S Prisojnika sem nadaljeval po Jubilejni poti proti Zadnjemu oknu do majhnega pomolčka v vpadnici razbitega žleba desno ob strmem SV grebenu vzhodnega, višjega vrha Zvonikov. Pristop sta lepo in povsem točno opisala Marijana&Marko, zato dodajam le to, da sem po razgibani polici pod vrhom prečil precej dlje v desno kot onadva in potem po kratkem žlebu izstopil naravnost na vrh. Mnogo bolj resen je naslednji dodatek: vzpon tehnično res ne preseže II. težavnostne stopnje, povsem druga pesem pa je skala v kateri poteka. Le-ta je namreč zelo krušljiva, celo preperela, ponekod pa izgleda kot bi bila slabo zlepljena skupaj, zato je obvezno upoštevanje plezalnega pravila treh opornih točk in pravilno obremenjevanje stopov in oprimkov. Zelo zahrbtni so recimo lepi minimalci, rogljički, ki izgledajo kot uliti, potem pa se pri veliki obremenitvi enostavno odlomijo, sesujejo. Sicer pa mi je v roki ostala tudi večja ploščata skala - čisto lepo se je odlepila od, kot je sprva kazalo, trdne pečine. Da ne bom pretiraval, navzgor še kar gre (priporočam upoštevanje nasveta M&M, da, ko se žleb položi, plezaš do zapore levo po grebenu...), hudo pa je pri spustu. Vsemu naštetemu naj dodam, da je krušljiva skala tudi "lepo" naložena, spodaj pa teče Jubilejna pot... Pa da ne pozabim izpostavljenosti (ki sicer ni pretirana). V glavnem, po čem takem se še nisem spuščal, vsaj ne 100 višinskih metrov. Če ne drugega, tistim, ki to berejo in nameravajo gor, svetujem, naj vsaj ne gredo sami. V družbi je takoj bolje (vzrokov ne bom našteval - gotovo si jih lahko misli vsak sam). Ko sem bil nazaj na poti, sem imel kamnoloma za ta dan več kot dovolj, zato sem Zadnji Prisojnik pustil za naslednjič in s škrbine pred njim sestopil po poti, ki se poševno spusti čez južna pobočja Prisojnika.
(PS: Po debati z Markom sem mnenje rahlo korigiral - pristop ni tako zelo hud, verjetno me je napsihiral oprimek, ki mi je ostal v roki...)


(Marko, hvala za trikec!)

sreda, 6.8.2003: Dolška škrbina, smer Fritsch - Lindenbach, III+/III, II, 400 m

Soplezalec: Rado D.
Smer, ki je bila prizorišče najtežjega alpinističnega smuka v Sloveniji do zdaj (Davo Karničar, seveda), je idealna za prvo samostojno plezalno izkušnjo dveh tečajnikov. Tudi orientacijsko je lahka (jasno, s skico ali opisom v roki).
Vstop: na Zgornjih Ravneh se usmeriš čez melišče proti skalni glavi v vznožju stene pod Dolško škrbino, natančneje pod plošče levo ob njej.

Smer je sicer take težavnosti, da bi šlo tudi brez varovanja, vendar je bil najin namen utrditev osnovnih znanj in preizkus nekaj novosti (zatiči, metulji), zato sva jo preplezala čim bolj po predpisih.
1. raztežaj (II, 55 m): prijetno ogrevanje po škrapljastih ploščah in razčlenjenem pečevju ob glavi do široke police za glavo. Vmes je Rado za trening zataknil eno jebico.
2. raztežaj (III+, II-III, 55 m): desno navzgor se vleče široka polica, po kateri poteka Fuchsova smer, F-L pa po 20 metrih zavije z nje na polico proti levi. Najprej jo prekine krajši skok, težavnosti II-III, malo naprej pa še gladek skok, ki je najtežje mesto v smeri (III+, 10 m). Na njegovem vrhu je udobna polica za varovališče. Na obeh skokih sem zabil po en klin za vmesno varovanje, kar je bilo tudi zadnje vmesno varovanje v smeri, saj sva potem do vrha izdelovala le še sidrišča. Po skici naj bi bil sicer ta odsek dolg kar tri raztežaje, zato sva šele na štantu ugotovila, da sva pravzaprav že čez najtežje mesto... Sredi gladkega skoka sva našla tudi enega obročkarja.
3. raztežaj (I-II, 50 m): Malce levo nad nama je bila velika "votlina" in edino na tem mestu sva se kratek čas spraševala, katero smer izbrati za nadaljevanje (ponuja se tudi široka zajeda mimo votline). Nazadnje je Rado sledil najlažjim prehodom poševno desno navzgor in brez težav dosegel udobno gredo sredi strme stene.
4. raztežaj (II, I, 50 m): Po gredi desno do mesta, kjer se zgoraj odpre lahek prehod. Nad njim je položnejši pas.
5. - 7. raztežaj (II, II-III, 2 x 50, 1 x 40 m): Po razčlenjenem pečevju, kjer je možnih veliko variant, sva se desno od desnega žleba vzpenjala naravnost navzgor. Ko se svet pod vršno steno položi, sva štantala na svedrovcih neke sosednje smeri in potem zavila v levo.
8. in 9. raztežaj (II-III, 55 in 35 m): Prečnico v levo sva vlekla v smeri vznožja najnižjega skoka v grebenu, ki zaključuje vršno steno Dolške škrbine. Hodila sva skoraj vodoravno, ko je postalo težje (malo bolj izpostavljeno), pa sva se vedno (trikrat) malo povzpela. V skokcu tik pred robom sva našla tudi klin.
10. raztežaj (I, 60+ m): Za robom se odpre široka, položna, šodrasta grapa, ki sva jo v plezalkah prešla po robnem pečevju.
11. raztežaj (III, 25 m): Preostane le še izstopni prag pod označeno potjo Grintovec - Kočna. Kratka, lepa plezarija, z varovanjem se tu nisva več zamujala. Notri je en klin.

Sestopila sva po Kremžarjevi poti, sredi katere naju je pospešilo bližnje grmenje in bliskanje, padati so začele tudi kaplje, na srečo pa se je zadeva po četrt ure razkadila. Dan je bil povsem v nasprotju z napovedjo zelo prijeten, sopare ni bilo niti spodaj, na Jezerskem.
stena

Splet:
Davo Karničar smuča Fritsch - Lindenbach

nedelja, 3.8.2003: Grintovčev steber, V/IV, 250 m

Soplezalec: Grega Š.
Sprva načrtovano kombinacijo Virensove in J raza Skute sva zamenjala s senčno smerjo; tako senčno, da naju je na vstopu celo zeblo! Seveda pa proti koncu ture ni bilo nobenih dvomov o pravilnosti te odločitve...
Vstop: po zavarovani poti na Mlinarsko sedlo se nad Zgornjimi Ravnmi vzpneš čez prvo pečevje, na majhnem melišču nad le-tem pa zaviješ desno gor k vpadnici velike zajede levo ob Grintovčevem stebru. Možna je sicer tudi lažja vstopna varianta, ki do začetka drugega raztežaja pripelje z vrha melišča v desno po poševni gredini (II-III), a jo verjetno uporablja redkokdo, saj je smer že tako bolj kratka.

1. raztežaj (IV, 50 m, notri sta 2 vmesna klina): lepa plezarija v dobri skali.
2. raztežaj (III, IV, 50 m, 1 klin): po široki, ne preveč strmi zajedi. Previdno zaradi vlažne, gladke skale.
3. raztežaj (V, IV, 45 m, 3 klini): tehnično najtežje mesto je prečnica čez gladko, skoraj navpično ploščo z minimalnimi nagnjenimi stopi in bočnimi prijemi. Za povrh je bilo vse mokro, čez ploščo je mezelo, "radiatorček" je bil sluzast, no, ugotoviti je bilo potrebno le pravo kombinacijo gibov, pa je šlo lepo. Nadaljevanje: čez mokro gladko stopnjo povsem v zajedi, potem sva zavila desno čez suho, a bolj zračno, razčlenjeno pečevje (2 frenda).
4. raztežaj (II, I, 30 m): lahko do vznožja kamina.
5. raztežaj (IV+, 40 m, 6 ali 7 klinov): težak, ozek kamin! Začetek je celo previsen, naprej pa zelo strmo, tako da je plezanje - v razkoraku zunaj kamina - zelo zračno. A moram omeniti, da je bilo vse vlažno? Fizično daleč najbolj naporen raztežaj, "počivaš" šele na nerodnem stojišču pri zagozdeni skali, kjer mi je v neudobnem položaju leva noga skoraj otrpnila, ccc. V celoti gledano je to najtežji raztežaj.
6. raztežaj (IV, 30 m, 1 klin): Preostanek kamina do izstopa je malce lažji, vendar je vlažna gladka skala zahtevala vso previdnost, zato je Grega zabil en dodaten klin.

Po skoraj enournem uživanju na soncu vrh stebra sva (polenjena) izbrala sestop po lahko prehodni široki gredini do označene poti Češka k. - Mlinarsko sedlo.
Vsa varovališča so opremljena s svedrovci (razen sredi kamina, kjer so trije navadni klini), skala je zelo dobra. Smer je tudi precej čista (nezagruščena). Ocena: uživaško (kaj šele, če bi bilo še suho...), edino kamin je malce mučilniški.
1. raztežaj kamin

sreda, 30.7.2003: Vrh Konte, 2014 m - Podrta gora, 2061 m - Mali vrh, 2015 m

Bistveni del te ture je bilo zaključno kopanje v Bohinjskem jezeru, kar pojasnjuje, kako sva z Ireno prišla do ideje za pohajkovanje po ruševnati Spodnji Komni sredi vročega poletja...
Jutranji vzpon do Doma na Komni je minil v prijetno svežem zraku in podobno je bilo tudi čez planino Govnač. Vroč zrak sva začutila šele nad Ražnovo Suho, kjer se pot začne dokončno vzpenjati proti Škrbini. Vzpon na Vrh Konte je s te strani lahek, greben se zanimiveje zoži šele med predvrhom in glavnim vrhom (kakšno mesto I). Za raziskovanje grebena proti Podrti gori sva bila prelena (M&M omenjata kratek skok, težavnosti do III, od spodaj pa sva potem videla, da se izkušenemu gorniku ponuja več sprejemljivih prehodov - no, vsaj za vzpon, za spust so precej težje ulovljivi), zato sva šla naokoli (vse je itak zelo blizu, razdalje so kratke) in se povzpela na Podrto goro po običajni smeri - po sredi južnega pobočja. Čez uvodno stopnjo sva našla lahek prehod (I) in nadaljevala čez pečevje desno navzgor, kjer se je prehod izkazal za še lažjega kot sem pričakoval (do I, večinoma sva uporabljala palice). Na vrhu sva našla največjo blazino planik, kar sem jih kdaj videl! Spustila sva se pod zahodnim grebenčkom, kjer sem bil že hodil pred tremi leti (prav tako samo I, a za odtenek težje) in, za razliko od takrat, z vodoravne grebenske rame preplezala tudi lep kamin na severni strani z iztekom po ozki lašti (II, 10 m), kar je najkrajši prehod proti bližnjemu Malemu vrhu. Še bolj atraktivna variantica se ponuja 20 m naprej od kamina, kjer miniaturni greben prekinja monolitna skala, na obeh straneh ločena od grebenčka s pol metra široko špranjo (predlagam skok navzdol na skalo, nekaj korakov čez njen ozki hrbet kar v teku ter zaustavljanje po skoku čez drugo špranjo :). Z Malega vrha sva se po strmem skrotju spustila na sedlo pod Zelenim vrhom, s sedla po melišču v samotno, brezpotno travnato dolino med Robom in Vršami, iz le-te pa naprej v travnati amfiteater, kjer sva stopila na označeno pot pl. Govnač - Vrh Škrli.
(S turnosmučarskimi očmi sem okljukal naslednjo turo: s planine Govnač na sedlo med Zelenim in Malim vrhom ter spust po severnem pobočju med Malim vrhom in Podrto goro! :)

nedelja, 27.7.2003: Mala Mojstrovka, Severni raz, IV-/III, 300 m

Soplezalec: Igor M.
Glede na vročino in mojo celomesečno plezalsko pavzo sva izbrala tole "turistično" smer, kot se je izrazil Igor. Ena najlažjih smeri v Mali Mojstrovki je lepa in kratka, zato je zelo obiskana in povsem opremljena (vsa varovališča so nasvedrana, kak svedrovec pa najdeš tudi kje vmes).
Ko sva se čez melišče bližala vstopu, sva sicer malo klela, saj je bila spodnja polovica smeri osončena, vendar potem ni bilo hudega, tisto "skrotje" sva namreč hitro pustila za seboj, vsa plezarija v skali pa je potekala v prijetni senci (idealni pogoji!). Takoj na začetku seveda ni bilo govora o kakšnem laufanju - strma vstopna zajeda (IV) me je z majavim ključnim oprimkom pošteno ogrela! Dvema lahkima raztežajema (II) po razčlenjenem skalovju sledijo štirje kratki in res uživaški, v katerih se težavnost počasi povečuje: najprej preplezaš orjaško, atraktivno lusko, z dobrega pol metra široko režo ločeno od stene (II-III), nato zaviješ po polički v levo in splezaš nazaj na raz po uživaškem kaminu (III+), sledi nekaj metrov lepega plezanja naravnost navzgor po odprtem razu (IV-), zadnji raztežajček v razu pa se začne s poličko v desno in zaključi z zanimivim previskom (IV-). Smer se konča z lahko prečnico do drugega žleba na levi in po njem navzgor do prostorne police, po kateri 15 m levo stopiš na Hanzovo pot...

sobota, 26.7.2003: Mrzli vrh, 2094 m

Malo znan dvatisočak v mejnem grebenu med Savinjskim sedlom in Mrzlo goro.
Kratka dopoldanska (hm, v resnici med 10. in 14. uro) švic tura po opisu M&M. Na Ledine po Slovenski poti in brez ustavljanja čez Jezersko na Savinjsko sedlo. Od tu sem imel po lahkem mejnem grebenu (ostanke stezice sem resneje zasledil šele med spustom) do vrha vsega 14 minut. Vmes sta dve plezalski mesti - prvo je vzpon po avstrijski strani čez eno od treh vzporednih strmih polic (I-II) (gor grede sem šel po zgornji, z nje kmalu zavil na greben in nato naletel še na zanimive gladke plošče, spustil pa sem se po srednji, široki in gladki polici s pomočjo udobnega opiranja ob steno), drugo pa gladek kamin tik pod vrhom, v katerem je najbolj neroden vstop (II+) (temu kaminu se lahko izogneš po slovenski strani s 15-metrsko prečnico čez malce izpostavljeno skrotje in vzponom po kratkem razbitem žlebu).
Medtem ko je na Babi, Ledinskem vrhu, Rinkah in Mrzli gori vrvelo ljudi, sem bil na Mrzlem vrhu seveda sam.
mrzli par

ponedeljek, 21.7.2003: Luknja peč, 2245 m - Rjavina, 2532 m

Končno smo se Anže in dva Matjaža le spravili na to dolgo načrtovano turo. In potem nas je nestrpnost gnala tako močno, da smo do odcepa z označene poti prehiteli čisto vse, ki so zjutraj iz Kota začeli pred nami.

Začetek je več kot dostojen slovesa ture - v "obljubljeni svet" vstopiš čez 10-metrski gladki prag (II) sredi gigantskih navpičnih sten Rjavine. Neke vrste "Stargate". Prva orientacijska zanka je določitev začetka stezice, ki popelje na polico PP, oziroma prepoznanje velikokrat opisanih (že skoraj ponarodelih) štirih skal. V bistvu jih sploh ni tako težko najti - nad pragom se v nekaj minutah povzpneš do izravnave na levi (medtem seveda najdeš že n primerkov štirih skal), s katere se odpre pogled na celotno melišče pod Rjavino in sedlom Luknja. Približno na sredi sega z leve strani v melišče večji travnato/ruševnat nasad, na katerega robu jasno izstopajo štiri velike skale/balvani. Nad njimi najdeš prvo oznako PP in zaviješ levo. Od trenutka, ko stopiš na prvo poličko ne rabiš nobenih opisov več, saj ti ni več treba drugega kot da ji slediš. In uživaš! Edino težavnejše mesto je obvoz rdečkastega odloma kakšnih 40 m pred veliko rdečo steno, pod katero raste macesen - to steno gledaš pred seboj ves čas od prvega koraka na polico! Spustiš se za 5 m na spodnjo polico, kar tehnično ni težko (I-II), je pa izpostavljeno. Po 15 metrih splezaš ob treh klinih spet navzgor v višino prejšnje police, naravnost v lopico, kjer v možicu najdeš vpisni tulec. Po kratkem razgledovalnem odmoru v idilični lopici smo se sprehodili pod rdečo steno (kakor od daleč izgleda neprehodno, tako je v resnici lahko) do pomola za njo. Tu je polic konec, spustiš se malo navzdol, preplezaš skok z leve proti desni (II-) ter se po zagruščenih ploščah vzpneš na ramo na levi. Zdaj si na mestu, kjer so imeli v časih, ko pristop še ni bil opisan v 10 vodnikih in vsepovsod na internetu, največ orientacijskih težav. Mi jih ne bi imeli, tudi če bi bili brez sprintanih opisov in Miheličevega vodnika, saj je nek tepec celoten prehod od štirih skal do sem pomarkiral kot bi šlo za kakšno turistično sprehajalno pot. (Ja, nesrečnik, kaj pa si imel v glavi? To naj bi bilo vendar brezpotje!!!) V glavnem, namesto zoprnega naskoka proti grebenu čez poraščeno pečevje se mirno spustiš za 15 m in se za vogalom osuplo zagledaš v okno. Vedel sem, da bo tam, pa me je vseeno presenetilo in navdušilo. Kakšen zaključek čarobnega prečenja!

Na krmarski strani nas je poleg sonca pričakalo tudi pravo brezpotje brez vsake malarske nesnage. Dimnike (videti so lahko dostopni) smo pustili za drugič in se začeli praskati - kam naprej? Obvoz okoli Luknje peči, oziroma nadaljevanje po PP, je v dobri vidljivosti bolj ali manj jasen, vendar pa smo hoteli naravnost na vrh po Miheličevo. Opis smo brali in brali, jasno nam ni bilo nič (pozneje na vrhu pač, ko smo dali vse skozi...). Torej smo se morali znajti s svojimi izkušnjami. Takoj navzgor na greben ni bilo smiselno, zato smo se po travah in skozi redko ruševje povzpeli levo navzgor. Na levi so se kazale same navpične stene, nekako naravnost navzgor pa se je odprl lažji travnat žleb. Pod njim smo razbrali prvo od terenskih oblik, ki jih omenja Mihelič, žleb se namreč začne med dvema "gamsjima hoteloma". Kako dober izraz, haha. Strojniško realistično ju "moram" opisati kot lopico na desni in travnato polico pod navpično steno na levi. Pred lopico smo našli tudi prvega (in edinega!) možica med oknom in vrhom. Nad travnatim žlebom stopiš na skalnat grebenček, pod katerim pada v severno steno strm žleb, na drugi strani le-tega pa je svet postavljen zelo pokonci. Vstop v steno - nekaj metrov izpostavljene prečke proti desni - je tehnično najtežji del ture (II-III), pa tudi preostalih 150 m do vrha ne ponuja kaj dosti sproščanja (I). Vmes je še eno zanimivejše mesto: prečnica po polički v desno in vzpon čez gladek prag (II+). Smer vzpenjanja: ves čas desno od grebena! Na vrhu je občutek enkraten. Morda je najbolj presenetljivo spoznanje, kako oddaljena je Luknja peč od najbližjega obljudenega sveta.

Pred spustom po normalki smo bili spet v dvomih - usmerili naj bi se na zahodni greben (točneje JZ), sledovi pa so kazali na južnega, ki pada proti Krmi. Končna ugotovitev: obe varianti sta v redu, naravnost ob južnem grebenu je krajše, a izjemno krušljivo in zagruščeno, malo je treba tudi poprijeti z rokami, po jugozahodnem grebenu pa je verjetno lažje, vendar je potrebno nad vznožno steno prečiti gruščnate jezike do južnega grebena, kar tudi ni najbolj prijetno. Obe smeri se na melišče spustita čez nekajmetrski skok (II, enostavno). Sledi prečnica čez melišče in skrotje do sedla Luknja, nad njim strm vzpon (110 m, mestoma I, vmes čudovit ozek grebenček), potem nekaj spusta okoli gladkega pečevja ter sprehod čez "kamnolom" do slemena med rdečkasto grapo in glavo/odsekanim pomolom nad Krmo. Tu smo upoštevali nasvet M&M in se takoj za robom po povsem lahkem svetu povzpeli na južno pobočje Rjavine, ki je s svojo položnostjo predstavljalo novo presenečenje (turnosmučarski teren!!... ;). No, da ne bi bilo prelahko, se je potrudilo sonce, bilo je namreč ravno med 12. in 12:30. (Spust: po zavarovani poti v Pekel in naprej v Kot)

Tura je z eno besedo - božanska! (vsekakor pa primerna samo za izkušene!!)

sobota, 19.7.2003: Špik Hude police, 2420 m - pot Leva - Špik nad Policami, 2753 m - Vrh Brda, 2661 m

Do izhodišča, planine Pecol, 1500 m, pripelje asfaltna cesta. Vzpon na Špik Hude police (Cima di Terrarossa), pod katerega vrhom je začetek plezalne poti Leva, je primeren za vsakogar, kar je dokazovalo večje število planincev z otroki in psi (večina Slovenci, ostalo Avstrijci).

Leva se začne z ozko, vodoravno stezico čez travnato strmal in strmim spustom v Škrbino nad Cijanerico. Spust je dobro zavarovan, z zanimivo, ne povsem togo vpeto lestvijo, vendar še največ pozornosti zahteva grušč na skalah - meni je vsega pol minute zatem, ko sem si pod lojtro nadel čelado, že padel na glavo kamen. Takoj nad Škrbino je na vrsti eden od posladkov poti, zelo strm, 110 m visok vzpon čez zaporedne pragove in kamine. Vsi so odlično zavarovani, skala pa tako dobra, da sem jih polovico raje splezal prosto. Še lepše je nadaljevanje: bolj ali manj vodoravno prečenje do priključka na pot na Špik nad Policami. Začne se spet s stezičko čez izpostavljeno strmal, nato pa se menjavajo take in drugačne police in poličke, en prehod lepši od drugega. Pot je odlično zavarovana, seveda pa so jeklenice po italijansko malce ohlapne, zato jih je potrebno na dveh - treh mestih, kjer res ni drugih oprimkov (najlepši je prehod čez izpostavljeno gladko ploščo, kjer tudi stopov ni!), obremenjevati navzdol. Z Ireno sva bila enotna - pot je prelepa in ne tako težavna, kot jo prikazujejo vodniki (nekaj izpostavljenosti pa seveda premore).

Sledil je vzpon na Špik nad Policami (furlansko Jof del Montaz, turistično popačeno Montaž) po normalnem pristopu. Pozor - že par metrov za kovinsko ploščico, ki označuje konec Leve, zaviješ navzgor. Kar smo mi trije (z nama tudi en Avstrijec) ugotovili šele po 100 m spusta. Težava je v tem, da je običajni pristop na Špik nad policami, upoštevajoč množičen obisk, označen in nadelan naravnost obupno. V tem smislu je najhujši obvoz Pipanove lestve, ki ga v mokrem odsvetujem, nasprotno pa lestev toplo priporočam! Sploh ni navpična, strmih je le prvih 10 m, potem se zelo položi. Obvezna pa je čelada, saj je tik nad njo manjše melišče, s katerega nepozorni planinci pogosto prožijo kamenje na tiste, ki so na lestvi!

Ves predel Špikov je čudovit!! Naslednja je na vrsti Anita (Goitan).
lojtrca polica Pipanova Špik nad Policami Špiki in Viš na Vrhu Brda Pecol in Kanin

nedelja, 13.7.2003: Storžec, 2132 m

Kratka dopoldanska švic tura. Po šestih dneh, prebitih za računalnikom, sem se na začetku naravnost butasto zagnal (res pa je, da sem prav fino letel), zato sem po 500 višincih skoraj zatiltal. Saj, kot vemo, še avtomobilski motor ne dela dobro, če ni ogret. Rezultat je bil precej porazen čas vzpona - ura in tričetrt. Hmnja, upam, da bo ta šola držala vsaj nekaj let.
Ponergati moram še nad smernimi tablami ob parkirišču pred Domom pod Storžičem. Letos sem tu že drugič lutal naokoli in iskal pravo pot, grrr.
Vreme je bilo za hojo v redu, le švical sem kot konj. Razgleda pa ni bilo, so ga zakrili oblaki, ki so se kopičili v pasu med 1500 in 2100 m. Tudi prav.

nedelja, 6.7.2003: Tolsta Košuta - Košutnikov turn

Dopoldanska turica. Vzpon na Tolsto Košuto je bil za ogrevanje, nato pa je bilo na vrsti bistvo. Čez zahodni vrh Tolste Košute je četrt ure do Obličev, tudi čez vzhodni vrh Gamsovk se še sprehajaš, pol ure hoje z vrha Tolste pa si pred prvim težjim mestom, 20 m visokim pragom, ki sprva izgleda zelo težaven. Preplezaš ga po desni strani, kjer izkoristiš dva žlebiča, vmes pa je nekaj zahtevnih metrov, ki zahtevajo zbranost. Sledi morda najtežji detajl, kratek, izpostavljen spust z majhnimi stopi in oprimki nad ogromno lusko, odkrhnjeno od severne stene (s Košutnikovega turna se pokaže, da je visoka vsaj 50 m!). Čez nekaj minut te ozek greben privede na glavni vrh Gamsovk, med spustom z njega pa je na vrsti še zadnje težavnejše mesto, spust čez 20-metrsko steno. Ta je vseeno za odtenek lažja, saj ponuja veliko dobrih oprimkov. Naslednji vršič je edini, ki ga obideš, sledi še strm travnat stožec, pa si na škrbini pod Košutnikovim turnom. Seveda sva skočila do vrha. Spustila sva se po označeni stezi proti Zgornji Dolgi njivi, ki ne more skriti svojih lovskih korenin :).

Greben je sijajen in ga bom vsekakor še obiskal! Izpostavljenost in težave (dobra II) so ravno tolikšne, da zagotavljajo primerno majhen obisk.
na Tolsti prvi skok luska turn izpostavljeno zadnji skok stenica prehojeni greben

dnevnik 2003, april - junij
arhiv