arhiv
dnevnik 2003, julij - september
Dnevnik 2003, april - junij
sreda, 25.6.2003: Velika Baba, Nova Centralna smer, IV+, 700 m
soplezalka: Urša
Mislila sva, da sva zgodnja, pa sva zjutraj ob pol 7h pred spodnjo postajo tovorne žičnice naletela na cel kup avtomobilov in se na vstopu postavila kar v vrsto. Bila sva namreč peta od šestih navez, ki so bile ta dan v smeri!
Začetni del uvodne, dva raztežaja dolge plošče je na srečo bogat z "radiatorji", saj sem plošče prvič potipal šele v nedeljo, vse ostale plošče so namreč bolj ali manj gladke, tako da plezaš le na trenje (super!). Štiri raztežaje dolg žleb, ki sledi, najprej obvoziš po ne pretežkih gladkih ploščah, nato je na vrsti kar neroden kamin (vsaj mene je hudo namučil, ker sem ga vzel preveč nalahko), nad njim pa se žleb položi, zato sva do vznožja v desno obrnjenih plošč nadaljevala "po štajersko". Po minimalističnem prigrizku sva naskočila najtežji detajl, strmo, gladko ploščo brez oprimkov, kjer si pomagaš z opiranjem ob levo steno. Še en raztežaj gre naravnost navzgor, pri čemer je posebej nerodno, da je kamin zagruščen. Če kamenja že ne sprožiš z nogo, ga pomete vrv, zato je na tem delu ves čas "deževalo" - en ornk kos me je zadel v nahrbtnik. 10 m na vrhu kamina pa sem prvič splezal kot prvi, heh. Pri štantu se pojavi prva "markacija", zelena puščica, ki usmerja po polički vodoravno v levo in pripelje na razkošno "plesišče". Plošča, ki sledi, je najbolj gladka med vsemi; spet gre z opornim plezanjem ob desni steni. Vzpon desno čez prag in nova, atraktivna plošča. Zatem malce desno še zadnja, velika plošča, zahtevna le spodaj, zgoraj je povsem lahko. Za ovinkom na levi takoj navzgor (macesen) in za zaključek še izpostavljena prečnica, ki izgleda precej hudo, a te oprimki (ko jih najdeš...) navdušijo!
Po polurni malici pri skrinjici - v soncu! - sva se zapodila v 100-metrski vzpon do označene poti pod vrhom Babe - "Da bova pred morebitno nevihto že v dolini!" - v trenutku, ko sva stopila na pot, pa so priletele prve kaplje (vraga, od kod?)! Tako smo za dodatek doživeli še adrenalinski spust po mokrih jeklenicah.
nedelja, 22.6.2003: Jermanov turn, Glasne misli, VI-, 220 m
soplezalec: Boris E.
Jermanov turn je stolpič med Vrhom Korena in sedlom Škrbina pod Kalškim grebenom. V vzhodni steni so tri opremljene Viktorjeve smeri.
Ob 11h sva se z džipom pripeljala do RTV stolpa na Krvavcu in se v dobri uri lagodno sprehodila do sedla tik ob Vrhu Korena. Po dobrih 100 m spusta po širokem žlebu zaviješ pod ploščami levo in sledeč možicem v blagem spustu dosežeš vznožje turna. Vstop je na mestu, kjer zakoračiš čez strmo, zagruščeno ploščato pečevje.
Prvi raztežaj je kratek, vendar za ogrevanje kar težak (IV, V+). Drugi se začne s prvim od dveh težjih mest v smeri, z nerodnim prehodom čez buhtelj, nad katerim te ovira manjša strehica (VI-). Tretji raztežaj je najlepši - najprej luštkan (s)prehod, v drugem delu pa prideš na prvovrstne plošče, čez katere se sprva sprehajaš, nazadnje pa že pošteno švicaš (V+). Sidrišče je sicer pripravljeno sredi plošč, midva pa sva potegnila vse do police na začetku lahkega žleba, zato sva morala povsem na koncu vrvi precej improvizirati. Do vrha je nato le še ena slaba petica, ostalo je lahko.
Lepa smerca, še posebno plošče na sredi. Skala je na večini težkih mest odlična, drugje pa je zaradi krušljivosti potrebna previdnost.
sobota, 14.6.2003: Veliki vrh, Črni metulj, VI-, 150 m
Soplezalec: Igor M.
Veliki vrh je sicer poraščena vzpetina nad Jezerskim, ki zaključuje SZ greben Kočne, na ZJZ strani pa premore 150 m visoko steno z večinoma odlično skalo, ki sta jo plezalsko odkrila in opremila s svedrovci Suzana in Viktor Relja.
Po nočnem dežju je bil začetek v Črnem metulju zaradi z zemljo zapacanih plezalk drseč, pozneje pa ni bilo več težav. Po tretjem raztežaju sva zavila po atraktivni strmi polici s streho v zgornji del smeri Prepih, tako da sva izplezala na najvišjo točko stene. Od tu sva po stezici prečila 50 m v levo do drevesa z vrvjo in obročkom za spust po vrvi - moj prvi pravi "abzajl"! Od smeri mi v glavi ni ostalo skoraj nič, spomnim se le, da je plezarija uživaška, skala odlična in da mi šestica, v nasprotju z dvomi ob vstopu, ni bila prehud zalogaj (na previsnem buhtlju v Prepihu sem se sicer prijel za komplete, vendar zato, ker je bila vrv tako zategnjena, da sem jih izpel šele po daljšem boju, hehe).
Ker vreme ni ubogalo vremenkotov in je namesto neviht nastopilo sonce, smo se odločili za še eno smer - jaz sem šel v Mamo Korziko (VII-) s sotečajnikom Rokom. Pravega motiva nisem imel več (če bi se kdo spomnil glasovanja, bi bil za pijačo), zato sem se čez sedmico potegnil kar za komplete, na predzadnjem štantu pa sem imel dovolj tudi sonca, ki me je zašvasalo po zadnji strani nog, zato sem se pripel na štant, se zbasal v senčno razpoko in počakal na spust...
nedelja, 8.6.2003: Bela peč, Šleparska smer, V-, 100 m
Soplezalec: Igor V.
Bela peč je skalni otok sredi gozdov pod Ženiklovcem (V. Javornikom). Pristop k Šleparski je povsem na levi strani, nad vznožnimi previsi nato prečiš 50 m v desno po nagnjeni travnati gredini.
Prvi raztežaj je najtežji del smeri. Najprej po gladki plošči brez resnih oprimkov (V-, prvič sem šel zares na trenje), nato navpičen kamin v razkoraku (zračno, atraktivno). V drugem raztežaju, ki je dolg pol smeri, dobrih 50 m, smer zavije v grapo. Spodnji del je lažji (III, II), zgoraj pa spet postane bolj zanimivo (znova v razkoraku, IV). Zadnji raztežajček je samo še kratka uživancija čez gladko ploščo (V-) in izstop po travi.
Moja prva prava plezarija v kopni skali, idealne težavnosti zame trenutno (dobro, da mi je rjo pobral petkov Turnc). Smer je nasvedrana.
petek, 6.6.2003: plezališče Turnc, sektor Kovačev turnc
1. Kovačeva prečka (12 m, 5a)
S sotečajniki Borisom, Radom, Primožem in Klemenom. Po mesecu in pol plezalne abstinence je bil zame to zelo slab dan, vsega trdega me je navila že prva smer, dotolkel pa začetek smeri Po kotu, kjer sem 5-6x padel in potem dokončno obupal. Ostalim je šlo bolje (Kovačeva kobila, 5c, Po kotu, 5a, Kovačev previs, 5b).
sobota, 31.5.2003: Škrlatica, 2740 m
Propadle visokoleteče načrte je nadomestil sprehod po označeni poti. Sončno je bilo le do B4, nato so začeli težiti oblaki. Na srečo se ni zabasalo in do konca ture so se tri blage dežne pošiljke izmenjavale s sončnimi obdobji. Vzpon je bil brez posebnosti, saj je stena že povsem kopna, prvi dež pa je padel šele opoldne, med hojo po vršnem grebenu.
Naokoli je sicer občasno malo pogrmelo, vendar je sončenje na vrhu prekinilo šele grozeče brnenje križa. Takoj nato so oblaki spet začeli malo puščati, zato je spust po mokrem skalovju zahteval nekaj previdnosti.
400 višincev od izstopa iz pečevja do prečnice pod Dolkovo špico sva presmučala z gojzarji, kar je za silo pomirilo abstinenčno krizo ob koncu turnosmučarske sezone...
sobota - nedelja, 24.-25.5.2003: 
Viseči ledenik - Mali Klek, 3770 m
Ena od skupnih tur alpinistične šole. V petek zvečer smo se zategnili do ploščadi nad ledenikom Pasterze in prespali v/ob avtomobilih. Zjutraj štart ob 5:30, spust za 250 m do ledenika, sprehod čezenj in vzpon po Visečem ledeniku (40-45°, prvi je gazil, cepine smo uporabili le na zaključni strmini) naravnost do vznožja vršne zgradbe Malega Kleka. Za glavni vrh nam je zaradi več vzrokov (preštevilčnost, težave z redkim zrakom, zamuden vzpon čez snežno/kopno vršno glavo, bližajoča se megla) na žalost zmanjkalo časa. Spust po normalki čez Hofmannskees.
V nedeljo smo izvedli ledeniški tečaj - hoja čez ledenik v navezi in reševanje padlega v razpoko.
Ledenik Pastirica izginja z veliko hitrostjo in bo v nekaj letih povsem izginil! Vendar pa še vedno opleta z repom - na mestu, čez katerega smo se zjutraj brezskrbno sprehodili, je skopneli sneg popoldne razkril globoko razpoko.
sobota, 17.5.2003: turna smuka: Velika Dnina, ~ 2440 m
Četrt ure nad Kočo v Krnici sem komaj odbil resne revizionistične predloge (ponujalo se je pobočje pod Kriško steno), takoj za mestom, kjer pot na Špik zavije levo čez melišče, pa se je vendarle prikazalo debelo založeno snežišče. Ufff... V pasu ruševja je sicer precej več gladkih pragov, kot sva jih imela v spominu (in vsi so bili kopni), na odprtem pa se je takoj pojavila snežna odeja, ki je odpravila še zadnje dvome. S srenači na smučeh sva se v sončnem vremenu z vsakim metrom bolj navdušena sprehodila povsem do vrha popolnoma zalite Velike Dnine.
Spust (ob 11:50) po deviškem snegu je bil seveda oh in sploh. Pod Škrlatico je bilo snega že manj, a je bila prečnica še vedno lepo smučljiva, zaključila pa sva po snežnem jeziku levo od pristopne smeri skozi ruševje, po katerem sva se pripeljala vse do 1730 m. Sledilo je kar dobre pol ure zabavnega prebijanja skozi goščavo, s katerim sva se izognila tudi vsem pragovom. Po 150 vm peš spusta sva se za 150 vm povzpela še po atraktivni grapi, ki pada izpod Špikove škrbine, tako da sva za konec v kratkih rokavih navijugala novih 300 vm.
sobota, 10.5.2003: turna smuka: čez Prag - Begunjska vratca, 2342 m - Za Cmirom
Za dopoldne je bil napovedan dež. Ah, daj, daj... - in res, ko sva se četrt čez 7 pripeljala v Vrata, je bilo nad nama skoraj povsem jasno nebo, hehe. Razmere za hojo so bile idealne, tako da sem do razcepa nad Begunjskim studencem hodil v kratkih hlačah. Pot je bila kopna, vmes je bilo le nekaj manjših snežišč, ki niso ovirala. Nad zadnjo skalno stopnjo (pod Begunjskim studencem) sva nataknila smuči, vendar pa je bilo potrebno pri razcepu Staničev dom/Kredarica dve minuti spet peš po kopnem, podobno potem tudi pred Staničevo. Snežne razmere so bile res veliko razočaranje - Visoka Vrbanova špica, kamor sva nameravala, in Begunjski vrh sta bila popolnoma kopna. Končala sva kar lepo na Begunjskih vratcih.
S spustom sva začela točno opoldne. S snegom je kazalo zelo slabo, vendar pa se je potem na vsaki prelomnici pokazalo dobro nadaljevanje - edina zvezno smučljiva smer je šla bolj ali manj naravnost navzdol. Sneg je bil sicer precej južen, izpod smuči so se znale zavaliti kar hude kepe, vendar pa je solidna strmina omogočala prav uživaško zavijanje. Tudi dno doline je bilo na desni strani široko zalito, na kratkem vzpončku na spodnji rob krnice pa so naju vseeno obletavale precej neoptimistične slutnje. Izvidnica v obe dolini je pokazala ravno nasprotno - smučljivi sta bili obe, še posebno vabljiva pa so bila snežišča v levi (gledano navzdol). Po 20 vm peš spusta sva bila na vrhu snežišča (1990 m). Prva doza, prvih 50 vm, naju je povsem šokirala - noroooo!!! Nahrbtnik dol in ponovi vajo! Kvečjemu za nianso slabše je bilo vseh 270 vm do ravnice, kjer se združita obe dolinici. Po nekajmetrskem kopnem presledku sva se preselila na desno stran in neverjetno smuko zaključila na višini 1680 m. Brez omembe vrednih težav z ruševjem (vmes sva na zaplatah ukradla še nekaj zavojev) sva se spustila poševno v levo do stezice, ki se spušča po meliščih pod Nad Kuhinjo špico, kjer sva na 1470 m najprej naletela na krajši, 30-metrski snežni jezik, za levim peščenim grebenčkom pa nato še na drugega, 75-metrskega, tako da sva vriskajoč prismučala do 1370 m, kjer je bilo s snegom vendarle dokončno konec.
nedelja, 4.5.2003: Ratitovec, 1678 m
Zarota proti mojemu hribolazenju se nadaljuje, ampak par uric sem le priboril.
Iz Podrošta po Danjarski grapi (na razcepu kolovozov nad dolgim klancem je potrebno, če hočeš v Sp. Danje, zaviti na spodnjega), skozi Spodnje v Zgornje Danje, od tu po označeni poti čez Spodnji Jirn na Kremant, 1658 m, najzahodnejši vrh Ratitovca. Lep in samoten pristop. Na vrhu mir, sonce, idealna temperatura, razgled. Na Altemavru, 1678 m, sem naletel na prve desetine planincev, plaži pri koči pa sem ubežal s prečnico proti stebru žičnice in spustom po stari mulatjeri pod njo. Mimo Torke in skozi Ravne ter zaključek po zelo lepi poti skozi Štajnpoh.
Turica v sredogorje v prvih dneh maja mora postati tradicionalna - oči se kar stopijo z nasičeno svetlo zeleno barvo listavcev!
sobota, 26.4.2003: Lubelščica, ~ 1680 m
Kratka popoldanska tura čez redko obiskan mejni greben nad zeleniškim smučiščem.
Od mejnega prehoda sem se ob pol 1h odpravil do starega cestnega prelaza Lubel, 1369 m, in takoj za kočo stopil v gozd na graničarsko pot, ki me je v 5 minutah popeljala skozi preproge zvončkov do vrha prve vzpetine, s katere se odpre razgled na celotno Lubelščico. Sprehod po stezici, ki se precej dosledno drži mejne črte, v naslednje tričetrt ure "zmoti" le razgledni vršič Povna peč. Začetek skalnatega dela grebena je zabelila prečnica čez strm usad, ki se nekaj metrov niže prelomi v manjši prepadek. Nerodno! Nadaljevanje ni problematično, ves čas pomaga slabo vidna stezica, smer pa seveda tako ali tako ni vprašljiva. Greben valovi, vendar spusti niso globji od 15 m (več, 60 m, izgubiš le za Povno pečjo), užitke pa iščeš v miniaturah - najlepši so ozki peščeni grebenčki. Poslastica pride nekaj minut pred vznožjem visokega stolpa, ki zaključuje greben - nenadoma se znajdeš na ozki, izpostavljeni skalnati rezi, s katere splezaš navzdol čez 3-metrsko stopnjo (II). Pobočje pod vrhom Lubelščice je na avstrijski strani lahko prehodno, ker pa je bilo debelo prekrito z južnim snegom, sem vrh rajši napadel kar po grebenu (spodnji del I-II, zgoraj lahko, vmes nekaj metrov strme ruševnate molže). Vršni monolitni zob sem obšel po levi in splezal nanj po zahodnem grebenčku (4 m, II, izpostavljeno). Čas hoje: 2:20.
Po zahodnem "grebenu" je spust v sedlo (Čez Plot??) lažji, kot je videti sprva. Na mejno sleme sem se vrnil nad sedlom Čez Pod (?) in zavil po razgled levo na bližnji kopasti vrh (Triangel?). Sestop po smučišču.
(Osrednja grapa je bila še vedno videti lepo smučljiva, enako smučišče do srednje postaje. Za smučarske in pohodne užitke je seveda priporočljiva zgodnejša ura.)
ponedeljek, 21.4.2003: plezališče Preddvor
1. Taščica (19 m, 5a): Čez težavni gib na sredi mi je tokrat uspelo priti, vendar sem se preveč obiral, pa tudi malo trd sem bil še, zato mi je za previsek na vrhu zmanjkalo moči.
2. Sonček je (19 m, 4a): Brezveze, to je celo zame prelahko. Sicer pa prva smer, ki sem jo zlezel naprej.
3. Pehta (20 m, 5b): Še drugo nedokončano jesensko delo. Ključni gib sem tokrat zlezel relativno lahko. Težave so sicer le v prvem delu, zgoraj je lahko. Moja najtežja smer doslej.
4. Juretova (10 m, 6b+): Za pokušino. Zelo lepa smer. Zaključil sem po 3-4 metrih pod enim povsem prehudim gibom za moje trenutno znanje in pripravljenost.
5. Zelena (22 m, 5a): Najtežji je prehod v levo čez gladko plato na sredini. Noben gib ne dosega tistega v Pehti, vendar pa smer nima sprehajalnih mest, težavnost je približno konstantna.
sobota, 19.4.2003: turna smuka: Rodica, 1966 m
Vremenska napoved je bila zanič, tudi trenutnih snežnih razmer nisva poznala, zato sva se odločila kar za udeležbo na 27. tradicionalnem bohinjskem turnem smuku čez planino Suho na Rodico. Pač v smislu: se v megli vsaj ne bova izgubila...
Gozdna cesta je bila, razen treh ovinkov, povsem kopna, 200 m pred najvišjo točko pa je nenadoma iz nič zrastlo več kot 20 cm mokrega snega in vožnje je bilo seveda konec. Namesto dežja, ki je padal v dolini, so se začele tukaj z neba vsipati velike mokre snežinke, ki so naju spremljale tudi med vzponom do planine. Odstotek vlage v zraku je bil velik, zato sva bila mokra kot cucka, za povrh pa sva se spomnila prestopiti na smuči šele 10 minut pred planino. Pred Anžlinovim stanom sva dobila okoli 15 udeležencev, ki pa zaradi megle niso kazali prevelike vneme za nadaljevanje proti vrhu, medtem ko sva se vpisovala, pa so trije vendarle potegnili smučino v sveži sneg. Na predelani podlagi je bilo 15 cm novega snega, v čemer so psi prijemali tako dobro, da mi je skozi Grlo uspel vzpon s smučmi. Padati je prenehalo že na planini, nad Ulicami pa se je začelo še odpirati in nad Lepo Suho naju je poleg nekaj vetra pričakal tudi razgled do Vogla.
Žal je ravno pred spustom vrh objela gosta megla, zato smo na začetku vozili kot slepci. Greben proti Mali Rodici je bil toliko spihan, da je bilo sem in tja videti kamne, vendar pa le po vrhu, saj kak meter nižje ni zaškrtalo niti enkrat. Sto metrov niže se je odprlo ravno toliko, da smo lahko ugotovili, da bi bila smuka ob dobri vidljivosti izjemna. Pod novim, dovolj rahlim snegom je bila namreč podlaga iz zrnatega srenca, ki pešca morda ne bi dobro držal, za smučanje pa je bil idealen. Strmina nad Ulicami je bila znova zameglena, tudi žleb smo nekako preskakali, pod njim še nekaj lepih zavojev, minuto zatem pa smo že prejemali zaslužena priznanja. Hehe, moja prva turnosmučarska kolajna! Zaradi slabe napovedi je bil pohod slabše obiskan (do najinega odhoda 35 vpisov), zato pa je bilo toliko bolj domače. Prismučala sva prav do avta, kjer je medtem pobralo celih 10 cm snega!
dnevnik 2003, januar - marec
arhiv