arhiv
dnevnik 2003, april - junij
Dnevnik 2003, januar - marec
nedelja, 30.3.2003: 
turna smuka: Poden - sedlo Vrtača, 1845 m
Spet smo spoznali nov kotiček - čudovito dolinico Poden pod severnim ostenjem Vrtače - Zelenjaka - Palca. Glede na (pre)toplo vreme smo se odločili za senčno turo, kar pa nam ni prav dosti pomagalo - za dobro smuko bi se morali spustiti vsaj ob 9h, mi pa smo se ob 8:40 šele odpravili od Podnarja. Pa tudi - v senci je bila le spodnja polovica smučišča. Snega je bilo v dolini še dovolj, tako da smo po tekaški progi in turni smučini (ves čas po kolovozih po desni strani položne doline) brez problemov pridrsali do začetka strmine. Sledilo je 100 vm vzpona skozi goščavo, potem se je pred nami odprlo široko smučišče, eno najlepših v naših hribih! Široko, strmina ne preseže 30°, razen morda na dveh, recimo temu, zožitvah. Da ne omenjam možnosti privlačnega podaljška ture do Stola. Ni čudno, da je tura pri Avstrijcih precej popularna, no, mi smo imeli še posebno srečo, da smo zadeli celo nekakšno turnosmučarsko tekmo (ali pohod) - na sedlu so nas celo spraševali po štartnih številkah. Sonce je žgalo, tako da nismo niti pomislili na morebiten naskok na katerega od vrhov. Niti na bližnjo Svačico se nam ni dalo.
Spust po gnilcu sicer niti ne bi bil pretirano zanič, če nam naša lepotica s svojim filmskim smučanjem ne bi pobrala vse volje! Vraga, a bo res treba kupiti te karvn..., mmm, krav..., hm, karving smuči??
Načrt: naslednjič bo v tem koncu padel Žleb med Vrtačo in Zelenjakom! Iz doline izgleda super, skoraj konkurent Jalovčevemu ozebniku, le da je (bojda) manj težaven.
sobota, 29.3.2003: Storžič, 2132 m, Kramarjeva smer
Končno "the real thing"! Parkirala sva na parkirišču, dobrih 200 m pod Domom pod Storžičem, saj je bil naprej živ led (vseeno se jih je kar nekaj pripeljalo vse do koče). Med pristopom pod steno sva se kljub markacijam uspela izgubiti (...), enako menda tudi vsi za nama - na vstopu se nas je nabralo 10.
Prvi skok je bil najbolj siten - kopna varianta poteka po desni (IV), zimska, če skok ni zalit, pa po levi in tudi ta obvoz je bil že večinoma kopen. Torej praskanje s cepini in derezami po mešanici skale, ledu, snega in zemlje - izkazalo se je, da je bil to najtežji odsek smeri. Skalo sem zlezel brez rokavic, zaradi česar sem potem v snegu nad njo pustil nekaj krvi. Grapo nad skokom sva popikala po stopinjah, tudi nizka skalna stopnja, čez katero izstopiš desno pod bivak, ni delala težav in že sva se pridružila trem Škofjeločanom pred hiško. Ko smo nadaljevali, jim nisva sledila po levem obvozu, pač pa sva se genialno odločila za originalno smer skozi kamin (III), čeprav so vsi informatorji omenjali obvoz. Rezultat: zgornjih 10 m je bilo kopnih, z rokavicami na rokah sva obtičala 2 m pod vrhom in morala nerodno sestopiti po sipkem snegu nazaj do stopinj, ki so naju nato smešno lahko popeljale naprej. Sledil je spet uživaški vzpon po lepo zasneženi grapi, ponovno zaključeni z dvema delno kopnima skokoma, ki pa sta bila malce lažje prehodna kot spodnja dva. Na Gradu, širokem temenu stebra na levi strani grape, sva prečila v sosednjo, manj strmo grapo, po kateri sva - preklinjajoč pešačenje in švic, ki naju je zalival - izstopila na sedelce tik pod vrhom Storžiča.
Spust po Petem žrelu: sneg omehčan, v vršnih 100 m je gledalo ven preveč skal, nato pa je bila grapa idealna za smučanje. Meni se je kar mešalo, ker sem bil brez smuči, saj je bil sneg pravi putrček, ki pa je na derezah dosledno delal cokle. 150 m sem sestopal ritensko, potem pa posnemal Grego in nadaljeval brez derez. Z nekaj previdnosti je šlo prav lepo in seveda precej hitreje. Kopen je bil edino zaključni prag nad meliščem - cepine in rokavice smo vrgli čezenj in z užitkom zlezli tistih par metrčkov. To pa je bil za nekaj časa zadnji užitek, kajti nadaljevanje čez melišča nam je namesto snega za smučanje z gojzarji postreglo z nesramnim gnilcem, v katerem se je občasno vdrlo prav do podlage. Ampak - kdor se zadnji smeje... - z rjavo flaško v roki smo se smejali na sončni klopici pred Domom pod Storžičem :).
Kramarica me je navdušila - ne samo zato, ker je bil to moj prvi bolj resen vzpon, ampak tudi zaradi čudovitega ambienta, ki me je res presenetil. Smer ima v kopnem oceno IV/I-III, 615 m, trenutno pa, hm, recimo, III/I-II (povsem amatersko, ker nimam pojma, kako se ocenjujejo zasnežene grape).
Po nekaj dneh sem našel tudi zimsko oceno: III/2 3.
Drugače pa je mogoče najti marsikaj (odvisno od snežnih in lednih razmer):
II+,4+,40°-80°
IV/II
M4(IV), 70°/40-60°
III/2
sobota, 22.3.2003: Pripravniška grapa (izstop na 2100 m)
Po zbirki odpovedanih grap in slapov smo se tečajniki uspeli samoorganizirati vsaj za najlažjo grapo nad Vršičem. Zahvaljujoč napol stoječi koloni planiških pijancev smo od Kranja do Vršiča vozili celi 2 uri in tričetrt (!), toliko boljše pa je bilo potem vreme - brezhibno jasno, vetra le malo in nobene sopare. Površina trdega snega je popustila ravno toliko, da smo šli po žlebu naravnost navzgor brez težav samo z gojzarji in palicami. Pod stenico, kjer se Župančičeva in Pripravniška razcepita, smo nataknili dereze, 40 m višje pa dodali še čelade in cepine. Bil je že skrajni čas za kaj konkretnega, saj smo se že bali, da bo za grapo zmanjkalo pobočja. No, res je kratka, vendar je postregla z vsem po malem: z odličnim snegom, da so okli krasno prijemali, nekajmetrsko kopno stopnjo, kjer smo poskusili "zatikanje", hehe, v zadnjem delu pa smo nad polmetrsko stopnjico našli celo četrt kvadratnega metra ledu. V glavnem, razmere so bile tako lepe, da smo že razmišljali, da bi se po Pripravniški spustili nazaj do vstopa v Župančičevo in uživali še v le-tej. Žal druge obveznosti tega niso dovoljevale, zato - spust po običajni poti čez Grebenec in Plaz do avtomobilov...
Snežne razmere na Mojstrovki: sneg je zelo dober, izogniti se velja edino povsem desni, senčni strani Plazu, gledano navzdol, kjer je sneg še nepredelan. Še vedno prismučaš vse do avta. Po Pripravniški se ne izplača več smučati, saj na dveh mestih ni snega, bolj obetavno podobo pa je na daleč kazala Velika Mojstrovka (za spust proti sedlu z Malo).
Na internetu sem izvohal tole oceno: Pripravniška grapa 40°, 250 m (jaz bi sicer prej rekel 40-45°, 150 m).
nedelja, 16.3.2003: turna smuka: Mrežce, 1965 m
Mrežce - tura, ko ni časa, vremena, itd. Od napovedanega močnega vetra ni bilo hudega, sneg trrrrd, ponekod preproge mehkega napihanca, zaradi neravne podlage smučarija ne ravno idealna, vendar brez težav do avta. Na Pokljuki je snega še precej, pač pa ga je pobralo na tistih pobočjih, na katera sije sonce bolj pravokotno, npr. na strminici nad Lipanco v smeri proti Debeli peči.
torek, 11.3.2003: turna smuka: Mlinarica, 2250 m
Že začetek je nakazal slog celotne ture - "nikamor se ne mudi" - od zapuščene cestarske hiše sva se odpravila šele ob 8:45. Prvih 300 višinskih metrov peš po lovski stezi do odprtega sveta, kjer sva na snegu po nekaj vdorih čez kolena kmalu razumela namig - na smuči. Sneg je bil že skoraj pravi spomladanski srenec in vrhnja plast lepo popuščena, tako da je bilo mogoče s psi napredovati zelo strmo. Ko sva pripujsala v položnejši zatrep, je čez Planjo posijalo sonce, midva pa sva se odločila za napačno nadaljevanje. Možnosti so namreč tri:
1. Najlažja je leva, široka rama v grebenu nad Krnico, ki je dostopna za vsakogar.
2. Na sredi vodi do grebena zelo strm, vendar le kakšnih 50 m visok žleb, ki ga okoli 11h obsije sonce, zato ob izbiri prave ure ponuja čudovit spust. Na vrhu je udobno sedelce.
3. Izbrala sva desno, v vodniku opisano možnost, vzpon do najvišje dosegljive točke (okoli 2350 m) v vznožju Turna pod Razorjem po strmem (do 35°) senčnem pobočju, ki je bilo, kot se je izkazalo, prepredeno s pasovi poledenele skorje. Vzpon s cepinom in derezami sicer ni bil problematičen, padec med smučanjem pa se nikakor ne bi mogel dobro končati, zato sva izvedla krajši strateški umik in z višine 2250 m odsmučala po snežnem pasu ob desni steni. Do višine 2000 m, do spodnjega roba položnejšega predela, je bil sneg dober, na strmini pod prelomnico, na katero ob tem času sonce sije skoraj pravokotno, pa se je začel gnilec. Do višine 1500 m je bila smuka vseeno solidna, spodaj pa je bil za še ne dovolj utrjeni srenec zrak enostavno prevroč (v dolini do 19°C, spodaj sem smučal samo v majici!), tako da sva se zadnjih 100 m pred stezo celo pri vožnji naravnost kar pogrezala.
Že dolgo me nobena tura ni tako prijetno presenetila - ponuja 800 m izjemnega smučarskega pobočja, k čemur se je priključil za to zimo izredno dober srenec. Še skoraj bolj redko pa zadnje čase naletiš na tako samoto; srečala nisva žive duše, iz doline ni prodrl niti najšibkejši hrup civilizacije! Sonce trenutno posije čez Razor in Planjo na "smučišče" ob pol 12h. Najboljši čas za spust je tako verjetno med 10. in pol 12. uro (v bolj mrzlem seveda tudi pozneje).
nedelja, 9.3.2003: turna smuka: Begunjščica, 2060 m
Do vrtače smo šli v res flegma tempu, medtem pa sem se toliko ogrel, da sem se odločil za popestritev - smer Osrednja grapa - Andrej in Matjaž pa sta, ker je bil Andrej brez derez, zavila na Šentanski plaz. Na prečnici nad vrtačo sem nataknil srenače, na višini 1720 m so se smuči preselile na nahrbtnik, 100 m višje pa so me mimo mene drveče trde kepe, ki sta jih prožila smučarja v Osrednji grapi, prepričale, da sem nataknil še dereze. Da je bila to dobra odločitev, se je izkazalo že po nekaj minutah, ko sem jo po trdem snegu hitro popihal iz vpadnice dveh za pest velikih kamnov. Skozi grapo sem se, tako kot pred dvema tednoma, brez težav povzpel s palicami in derezami. Za spremembo sem tokrat izstopil na vršni greben prav iz grape (zadnjih 30 m s pomočjo cepina, ker sem mislil, da bo pod grebenom spet pomrznjeno). Na vrhu je prijetno presenetilo vreme: nobenega mraza, sonček in brezvetrje. Prav spomladanski občutki.
Kje se spustiti? - za grapo je govoril zelo dober sneg in atraktivnost (proti je bil ostanek jutranje zaspanosti, heh), za Šentanski plaz pa kolega, ki sem ju sebično zapustil sredi vzpona, in dejstvo, da ga letos še nisem smučal. Po daljšem cincanju je dolga kolona vzpenjajočih se v Centralcu in pod njim odločila, da sem se zapeljal proti Šentancu. Zgornji del izstopne grape je bil že precej kamnit, vendar je bil sneg trd, tako da je kar šlo, potem pa so se do smučišča v hitrih intervalih menjavali trdi odseki, razne klože in pršič. Dobro posmučana strmina zgornjega smučišča je postregla s prijetnim putrom, osončeno spodnje smučišče (ob 11:45) pa z malce ojuženim snegom.
četrtek in petek, 27. in 28.2.2003: turna smuka: Grintovec, 2558 m
Kamniška Bistrica, četrtek zvečer: v polmraku ob 18:15 smo začeli na obračališču na višini 680 m, kjer se je začela zasnežena cesta. Do 100 m nad spodnjo postajo tovorne žičnice je šlo na smučeh, potem pa je postalo prestrmo in ni bilo druge, kot da si jih natovorimo. Če bi šlo samo za težo, ne bi imel pripomb, zatikanje ob vsako tretje debelce ali vejo pa je že rojevalo ideje o krvoločnih masakrih z motorko... Zaključek, 300 m odprte strmine pod sedlom, je postregel s trdim snegom, a so bile stopinje večinoma dovolj dobre, razen 50-metrskega odseka proti koncu, kjer jih je zmanjkalo, tako da sem nazadnje celo potegnil na plano dereze (seveda točno tam, kjer so se spet pojavile ogromne stopnice...). Ob 21h smo bili v zimski sobi Cojzove koče, ki je, med dosedaj obiskanimi, ena lepših.
Zjutraj smo si privoščili kraljevsko poležavanje, tako da je Matjaž, ki je priletel od Suhadolnika, moral na juhico nekaj minut celo čakati. Zadnja dva sva se odpravila proti vrhu šele ob 9:20, zato je sonce (dan je bil brez oblačka!) že zmehčalo nekaj mm snega, kar nama je omogočilo, da sva prišla brez derez vse do najvišje točke. Ubežnika sta izbrala hojo s smučmi (s srenači), kar je pomenilo četrt ure daljši vzpon. Spust: levi del Strehe, v območju označene poti, je bil trši, spihan, ven so gledale tudi skale, drugje pa je bila solidno smučljiva, že precej predelana kloža, motili so le zastrugi. Najboljša smuka dneva nas je pričakala na strmem pobočju pod Strehino prelomnico, potem pa je postajal sneg vse bolj južen. Nad prečnico ga je že toliko pobralo, da je bilo kopnega že skoraj pol. Pod jamami je z Matjažem zavil proti Suhadolniku tudi Anže (razen 50 m prepešačene strmine nad grapo, sta vse presmučala), midva z Evo pa sva se vrnila do prenočišča po tam puščeno opremo in si pred nadaljevanjem dolgega spusta privoščila enourno martinčkanje na vročem soncu. Spust s sedla se je začel s 100 m odličnega snega, v senci pa je podlaga takoj postala trda kot beton. Temu je sledilo prediranje, "posladek" pa je, kot je tudi prav, čakal na koncu: ozka grapa, v kateri se je na 10 m širine izmenjal gnilec na levi s trdim snegom na sredi, razritim od pešcev, do zahrbtnega pršiča na desni. Bilo je "bajno"... Nazadnje sva le odnehala in čez preostanek hitro sestopila s smučmi v rokah. Hitra vožnja po cesti je bila pravo olajšanje.
Osnovna želja je bila bolj ali manj dosežena - presmučati turo z eno največjih višinskih razlik pri nas.
nedelja, 23.2.2003: turna smuka: rama nad Kotovim sedlom, 2220 m
Glede na mraz in osojno lego se nam ni mudilo, tako da smo iz Planice štartali ob 10h v družbi sprehajalcev s sankami. Pod Šitami pršiča sicer ni bilo več pol metra, še vedno pa dovolj, da smo se vzpenjali z usti do ušes. Najbolj nas je presenetilo, da je stopnišče za pešce držalo zelo dobro, tako da je edini član naše družbe, ki je z metrskimi smučkami v nahrbtniku pešačil, sredi pobočja naveličan cijazenja kar švignil naprej. Bil je tudi edini, ki se ni mogel upreti zelo dobrim razmeram v ozebniku, čeprav je bil, tako kot vsi, brez čelade in derez (skozenj se je povzpel brez težav, enako kot še deset podobnih ta dan). Ostali smo zavili proti Kotovemu sedlu in se po trdi kloži povzpeli na ramo nad njim, na katere desnem vršičku smo končno stopili na sonce.
Do vznožja ozebnika je bilo srečati vse mogoče - trdo kložo, zastruge, predirajočo kložo - potem pa: "the pršič"! Še vedno so se našli nedotaknjeni pasovi...
sobota, 22.2.2003: turna smuka: Begunjščica, 2060 m, Osrednja grapa
Z Ljubelja sem se odpravil šele ob 14:20. Na prečnici nad vrtačo sem s smučko pogosto odrinil pod seboj 30 cm debelo plast težkega pršiča, ko sem potem zavil levo navzgor, pa se je nelagodje hitro razgubilo. Sredi Plazu nad Zelenico se je pas snega, ki je omogočal lahko vzpenjanje s smučmi, preveč zožil, zato sem smuči pritrdil na nahrbtnik in nadaljeval po trdnih stopinjah naravnost navzgor. Osrednja grapa je bila pričakovano zdrsana, stopinje povožene, zato sem na vstopu nataknil dereze. Sneg je odlično prijemal, tako da sem s palicami v rokah brez težav odpikal proti vrhu. Le zadnjih 15 m pod vršnim grebenom je bilo pomrznjeno. Zadovoljstvo nad prvim vzponom tu skozi je dopolnilo še sonce, ki se je prikazalo vsega 40 m pod vrhom. Oblačno morje z gladino na višini 2000 m je ustvarilo fantastično "prazno" pokrajino z redkimi otočki - od Košute sta gledala ven le dva vrhova.
Prvih 20 m sem se spustil na derezah in s cepinom v roki, potem pa sredi strmine z rahlo "stisnjenim šupkom" nataknil smuči. Tokrat na varnostne paščke nisem pozabil, hehe. Trd sem bil le prva dva zavoja, potem pa dojel, da se ne predira in da robniki prijemajo brez težav, ter se samo še prepustil užitku. Skakanje, nekaj malega drsenja, vmes pa tudi po 3-4 zaporedni zavoji, saj je bil v grapi sneg idealen. Puter! Najožjih 10 m sem, misleč na ponavljalce, namesto drsenja poštamfal. Hkrati z mano se je do izstopa iz grape kooperativno spuščala tudi megla, ko sem zapeljal na pršič na plazu, pa sem se spet potopil vanjo (na srečo le za 200 m). V zgornjem, ožjem delu Plazu nad Zelenico je bil pršič, v srednjem je bilo na levi lepo trdo, potem pa spet pršič. Še posebno lepo je šlo na strmini na zgornjem smučišču, povsem na desni pod steno. Uživaško smučarijo sem zaključil z vožnjo za ratrakom - deloma tudi v svetlobi njegovega žarometa, saj sem do avta prismučal tik pred mrakom, ob 17:54.
Po oceni (III+, 150 m S4, 350 m) moj najtežji spust doslej, vendar so bile razmere tako dobre, da sem ga presmučal z lahkoto in s čistim užitkom.
nedelja, 2.2.2003: turna smuka: Trupejevo poldne, 1931 m
Nevarnost plazov se ne zmanjšuje, lenoba pa tudi ne. Ker morava biti do 13h nazaj, se odločiva ogledati že cel mesec reklamirani pršič na Trupejevem poldnevu. In, neverjetno, pršič je ob Jermanu in v Železnici še vedno brezhiben! Razlaga je enostavna, grapa in dolina sta mrzli in predvsem senčni, za razliko od travnika nad vasjo, ki je na soncu že skoraj povsem skopnel.
Smučina za lovsko kočo v Železnici, kjer stopiva na sonce, zavije po smeri lovske steze levo v pobočje in v par dolgih okljukih pripelje na greben. Nadaljevanje po le-tem je pravljica! Do vrha se čez lepo zasnežen greben vleče uživaško potegnjena smučina, zgoraj modro nebo, naokoli krasen razgled... Pa še brezvetrje! Z vrha se spustiva kar naravnost navzdol; najprej poševno proti desni, potem po najlepših prehodih sem in tja med macesni, dokler naju skok ne obrne nazaj v levo, v širok in položen spodnji del grape, ki pada izpod vrha. Na vršnem pobočju je pršič zaradi osončenosti sicer že malenkost težji, vendar, zaradi strmine, smuke dosti ne oteži (občutek, ko z močnejšim pritiskom smuči odrineš skoraj vso debelino snega, pa ni najvarnejši). Suhega pršiča v Železnici na žalost ne moreva zadovoljivo izkoristiti, ker je prepoložna, zato pri prvem seniku na Hudih hlevih primeva smuči v roke in odgaziva po travniku 50 m navzgor, da bi okusila vsaj nekaj pravih zavojev po repih. Kolovoz skozi grapo je presenetljivo lepo zglajen po vsej širini, tako da ga s kratkim, hitrim vijuganjem zvoziva, ne da bi enkrat samkrat zaškrtalo!!
Mimogrede, v zadnjih dveh koncih tedna sta plazova v Sloveniji odnesla dve življenji, eno na Grintovcu, drugo pod Kurico. Da je sneg izjemno nepredvidljiv pri tem priča naslednji podatek: čeprav je debela snežna odeja nepredelana povsem do tal, sta obe nesreči povzročila kložasta plazova! Vsekakor bo letos še nekaj časa potrebna velika previdnost pri izbiri tur, saj mraz ne popušča, tako da v kratkem še ni pričakovati varne utrditve snega.
nedelja, 26.1.2003: turna smuka: Brda, 2009 m
Glede na nevarnost plazov (prejšnji dan je eden umrl na Grintovcu, štiri pa je, brez posledic sicer, zasulo pod Velikim Draškim) in pozno uro smo se pravilno odločili za Lipanco. Pri spomeniku je bilo seveda vse zasedeno, zato smo si morali parkirni prostor narediti sami s kidanjem s smučkami, kar pa ni bilo težko, saj je bil sneg povsem suh. Gaz do Blejske koče je bila lepa, tako da celo Tina v nizkih trekinških copatih ni imela težav. Na Brda sva nadaljevala sama s Tomažem, oba na smučeh. Lep sprehod. Vreme: ponovno sončno s čudovito januarsko modrino, le čez vršni greben (pa tudi spodaj, skozi dolinico, v kateri leži planina) je tako grdo pihalo, da sva na vrhu samo zapela čevlje in se takoj pobrala v zavetje. Prelepo, pretežno še deviško glavno pobočje je bilo na najino (in, kot sem razbral iz internetnih poročil, tudi Vanje Starčevića) žalost že prekrito s tanko skorjo, ki je preprečila vrhunski užitek. Tokrat je bila pozna ura s smučarskega stališča napaka. Pod skorjo je bil sneg še vedno povsem suh pršič, ki ga je bilo sicer veliko, vseeno pa ne bi škodilo več podlage (v kanalu pod vršnim grebenom in seveda na ozkem delu strmine nad Lipanco je bilo potrebno paziti na skale!). Spust z Lipance do spomenika je bil moj najlažji do sedaj, vse je bilo lepo zasneženo (do spomenika vsega 13 minut).
Junakinja dneva: eno leto in deset dni stara Štajerka, ki je osvojila vetrovna Brda na očkovem hrbtu in se pritožila samo nad soparo v Blejski koči. :)
nedelja, 19.1.2003: turna smuka: Dleskovec, 1965 m
Smo rekli "v nedeljo pa eno bolj sprehajalno turo" in četrt pred 10. nas je vrhunska voznica kar brez verig pripeljala do odcepa h kmetu Planinšku, 1080 m. Cesta naprej ni bila splužena, pač pa po sredi zvožena z motornimi sanmi, tako da smo se z lahkoto sprehodili do planine Ravne; zadnja dva ovinka smo presekali z bližnjico po špuri. Že do sem je bila okolica krasna, nadaljevanje pa je bilo sploh pravljično: samotna sled smuči med macesni, nad nami pa samo modro nebo... Razgibani svet SV pod Dleskovcem, ki se ga ne bi sramovala niti Komna, je bil v senci, zato je bila vsaka kotanja jezerce mrzlega zraka. Za popestritev (in lep padec) je po enem od spustov poskrbel Evin pes, ki ga nato ni prepričalo niti polivanje z vročim čajem, na srečo pa so nas tik zatem ujeli trije Ljubljančani, od katerih se je prvi izkazal z lepilnim sprayem, drugi pa z lepilnim trakom. Smučina je ves čas vodila gor-dol, za povrh pa, namesto proti Sedelcu, zavila še proti Poljskim devicam (oz. Molički peči), zato sta imela ob 13h, na dobrih 1700 m, Matjaž in Polona dovolj in raje izbrala piknik na soncu ter flegmatičen povratek na planino Ravne. Ostala dva sva nadaljevala za Ljubljančani, ki so vlekli smučino za stožčastim vršičem, 1814 m, proti Sedelcu. Pred strmim pobočjem pod Sedelcem sva prešla v vodstvo in našla strm prehod navzgor, desno od sedla. Vršno pobočje Dleskovca je bilo trdo, prepihano, a se je dalo lepo vzpenjati po kložicah med vejicami rušja, ki so molele iz snega.
Razgled je bil prelep, vendar je tako mrzlo pihalo, da zgoraj nismo čakali starosti. Do koče na Dolgi trati smo odmučali skupaj. Eden od onih treh je spust nekoč že opravil in zato vedel, da sredi JV vršne planjave prežita ogromni jami, zaradi katerih je potrebno z vrha začeti proti vzhodu in ju obsmučati po levi. Ker so se pred kočo oni ustavili, sva nadaljevala sama. Spust v najbolj logično smer, v lep kanal naravnost navzdol, se je hitro končal pred grozljivim breznom. 25 m štamfanja nazaj. Prava smer, gledano navzdol, je poševno levo od kanala. Z roba planotice se odpre nazorna slika nadaljnje poti: povprečno 3 m široka pot skozi ruševje, bolj ali manj kar naravnost navzdol. Sneg je bil tu notri sicer skorjast, vendar se je dalo s previdnim pluženjem in pogostim ustavljanjem še kar solidno preživeti. Jasno, kak incident pa mora biti. Na višini 1740 m je smuška sled zavila ostro desno (stopinje so se nadaljevale navzdol) do grape in nekaj metrov nižje v isti smeri do prvih macesnov. Med drevjem se je takoj pojavil suh pršič, ki je omogočal prav lepo in bolj strmo smuko, še vedno pa s tendenco proti desni, kar nas je pripeljalo točno do velike jase na ravnem pomolu. Tu smo zavili ostro levo in se lahkotno, z izjemo nekaj motoviljenj skozi ožine, zapeljali do planine Ravne, kjer sta se uživača ravno nehala sončiti. Spust po cesti je bil bliskovit, 12 minut za 430 višinskih metrov položne ceste.
sobota, 18.1.2003: turna smuka: Vajnež, 2104 m
Že spet ta Vajnež, že tretjič v enem mesecu. No, vsaj izhodišče je bilo novo, Dom Trilobit na Javorniškem rovtu, za dodatno unikatnost pa je poskrbel moj otekli zob, zaradi katerega sem prvo uro hodil s šalom okoli glave... Sredi vzpona do planine Stamare so se v suhem snegu nazorno pokazale prednosti hoje s smučmi pred pešačenjem, čeprav je bila gaz zelo dobra - ko sta Anže in Matjaž začela natikati pse, sva se z Grego poslovila od njiju z besedami "Vidimo se na vrhu!", čez 10 minut pa sva samo debelo gledala, ko sta odbrzela mimo naju. Seveda sva ju hitro posnemala. Spodaj smo po mrazu hodili rahlo otrpli, ko nas je na pl. Stamare obsijalo sonce, pa smo oživeli. In zmetali s sebe nekaj kosov obleke, tudi moj šal. V naslednje pol ure smo po cik-cak gazi skozi strm gozd in po strmi poti skozi ruševje dosegli samotno kočico na Hrašenski planini. Nebo povsem jasno, razgled vse lepši. Nad kočico smo po odprtem pobočju zavili proti desni in poševno prečili zaobljeni hrib Kamnitnik do sedla med njim in Belščico. Pobočje Belščice je bilo trdo, zato smo se oprijeli nakazane stopnice poti, srenače smo pa itak nataknili (kdor jih je imel) že nad kočo, takoj ko se je ruševje razredčilo - med grmovjem so bili globoki zameti suhca, na čistini pa trdo spihano. Do Vajneža so se našli tudi pasovi pomrznjenega snega, zato je bloški smučar Anže, ki je pozabljene palice nadomeščal s suhima vejama, odnehal, Matjaž je že prej zavil na Mali vrh, na Vajnež je za menoj prištorkljal z derezami le Grega, ki je bil brez srenačev. Ter bentil nad, v primerjavi s hojo s smučmi, počasnim pešačenjem (da ne omenjamo vdiranja). Ja, kar je res, je res, hehehe.
Od smučanja nisva imela veliko, ker se je ves čas menjavala kloža s trdim snegom, pa še ta je bil tako hudo suh, da ni dovoljeval oddrsavanja, kar mi ni čisto nič ustrezalo. V bistvu je šlo za dober kilometer prečne vožnje, oz. četrturno vajo blage preže. Ampak, ni bilo slabo. Tik nad ruševjem sem celo izpeljal 5 ali 6 odličnih kratkih zavojev. In se potem v kloži skoraj postavil na glavo. Sledilo je zasluženo tričetrturno sončenje na zavetrni klopci pred kočico. Spust skozi ruševje smo začeli na smučeh, pred najhujšima strminama pa smo se le spametovali in ju prepešačili. Po gozdu do planine Stamare je bil pršič za zares dobro smuko že malo pretežak, pela pa vseeno zanimiva. Tudi pod planino, kjer je dosti bolj položno, je bil sneg enako težak. Grega (boleči nart) je tu že pešačil, Anže in Matjaž sta suvereno odsmučala naprej, mene, previdneža, pa je posebej razbesnelo razno vejevje in debla, skrita pod snegom. Že tako sem bil najpočasnejši, ko me je še desetič nepričakovano zavrlo, pa sem imel dovolj in dva najbolj neumna odseka raje prepešačil.
dnevnik 2002, oktober - december
arhiv