| 30.12. | T | Tegoška gora |
| 29.12. | T | Vajnež |
| 26.12. | G | Krma - Kredarica |
| 24.12. | G | Nad Šitom glava |
| 21.-22.12.. | P | Erjavčeva koča - M. Mojstrovka |
| 15.12. | T | Tegoška gora |
| 14.12. | T | Ženiklovec |
| 1.12. | G | Vrtec |
| 23.11. | G | Mali vrh - Vajnež |
| 9.-10.11. | P | Črni kal in Osp |
| 2.-5.11. | J | Izola - zahodna obala Istre |
| 31.10. | P | plezališče Preddvor |
| 27.10. | P | Kališče |
| 19.10. | G | Storžič |
| 31.8. | G | Krnička gora |
ponedeljek, 30.12.2002: turna smuka: Tegoška gora, 2044 m
Manijaka iz prejšnjega dneva sta me spet prikrajšala za zaslužen počitek. Na najvišjo točko ceste (okoli 1450 m) smo se pripeljali opoldne (sliši se nekam znano) in se počasi odpravili na Tegoško planino. Za razliko od vzpona pred dvema tednoma smo imeli tokrat odličen pregled nad situacijo - ugotovila sva, da sva takrat operirala po desnem, širšem od dveh žlebov, ki padata izpod vrha proti planini. Levi (zahodni) je precej bolj vabljiv, veliko višje sega, danes pa je bil še lepše zasnežen, zato sem odločno odbil vse konformistične predloge ostalih dveh za obisk položnejše Pungartske gore. Dokler je šlo, smo se vzpenjali po kopnih travnatih lisah levo od žleba, v zaključnem, najstrmejšem delu pa sem v snegu potegnil stopnišče naravnost navzgor. Na vrhu je spet mrzlo vleklo, zato smo se samo dodatno oblekli in takoj odsmučali.
nedelja, 29.12.2002: turna smuka: Vajnež, 2104 m
Napoved je bila točna, naredil se je čudovit sončen dan. Pri Urbasu smo štartali šele ob 12h. Uživajoč v toplem soncu in razgledih ter naslajajoč se nad dolinskim meglenim morjem smo se počasi prikotalili skozi gozd in ruševje na Hrašensko planino. Hmnja, razlog za počasnost je bila tudi neugledna kondicija svoje čase precej bolj dejavnega turnega smučarja Tomaža. Debelina in kakovost snežne odeje na travnatih pobočjih Malega vrha in Vajneža pa sta presegli vse naše skromne upe! Z Evo sva s pomočjo stopinj predhodnika udarila direktarico na vrh, Tomaž pa je uporabil pse - kljub trši skorji v zgornjem delu pri napredovanju ni imel težav. Na vrhu je za estetske potrebe poskrbel umetniško zapihan križ. Vetra skoraj ni bilo - tudi Karavanke niso več, kar so bile...
četrtek, 26.12.2002: Triglavski dom na Kredarici, 2515 m
Tradicionalni "božični" vzpon kranjskega AO-ja na Kredarico. Iz Krme, s parkirišča pred rampo, smo štartali v temi ob 6:40. Prvo sončno okence v megli se je prikazalo na Polju, dokončno pa smo prišli na odprto na višini 1800 m - prikazalo se je jasno nebo... Razmere za hojo so bile odlične, zato ni čudno, da je čelo naše razpotegnjene kolone popravilo ferajnovski čredni rekord. Moj čas je bil 2:48. Večina naših je dober sneg izkoristila tudi za vzpon na Triglav. Zares lep, sončen dan.
torek, 24.12.2002: Nad Šitom glava, 2087 m
Napoved je bila bolj zanič, zunaj turobno oblačno, postelja pa lepo topla. Na srečo me je Eva spet uspela prepričati. V Vratih sva obrnila že takoj na začetku makadama (klanec čez Kredo po zglajenem snegu (?) nama ni dišal) in naposled ob 12h končala na Vršiču. Zgornja meja stratokumulusov je bila približno na 1200 m, nad njimi pa le zelo visoka natrgana oblačnost, tako da je občasno skozi sijalo sonce. Zapodila sva se naravnost po žlebu, ki se vzpenja proti vstopu v Pripravniško in Župančičevo. Ko sva zavila desno, sva najprej potrenirala hojo po zasneženem rušju, potem pa sva se spametovala in sledila starim sledem proti vrhu. Vidljivost odlična, nekaj malega sonca, nobenega mraza in vetra! Ljudi pa presenetljivo malo - le še štirje na Mojstrovki.
sobota in nedelja, 21. in 22.12.2002: Erjavčeva koča - Mala Mojstrovka, 2332 m
Tretja skupna tura alpinistične šole.
nedelja, 15.12.2002: turna smuka: Tegoška gora, 2044 m
Vreme je bilo sicer pravo nasprotje sobotnemu, vendar ga je privlačna družba učinkovito nadomestila. Cesta je bila (razen 10 m ledu kmalu nad Jelendolom) povsem kopna, parkiral sem na najvišji točki ceste na Tegoško planino. V treh minutah sva dosegla ograjo planine Pungrat, kjer pa je bila megla tako gosta, da sva nadaljevala precej na slepo. Na srečo sva kmalu trčila na osamljeno sled smuči, ki naju je popeljala do Tegoške planine, kjer je zavila navzgor. Midva seveda tudi. Kakšnih 100 m naju je še vodila, potem pa sva pač nadaljevala v isti smeri naravnost navzgor. Sneg je bil za pešačenje skoraj idealen, ravno prav se je prediralo za stopinje. Počasi se je izoblikoval strm, plitev, zasnežen "žleb", ko ga je prekinilo kratko kopno melišče, pa sva po travi zavila bolj v levo. Po prvem rebru v pobočju, ki je bilo na drugi strani strmo prelomljeno, sva spet zavila naravnost navzgor in v gosti megli ob 13h dosegla vrh (vzpona 1:50). Katerega, se nama ni sanjalo. Šele doma sem s poletnega diasa razbral, da sva bila res na vrhu Tegoške. Ker je na grebenu mrzlo vleklo, sva samo nataknila smuči in "odsmučala" - beri: v napihanem snegu pod grebenom je že v drugem zavoju precej mase prebegnilo s smučke na apnenec :). Dilce v roke in 130 m peš po lastnih sledovih do vrha zasneženega žleba (verjetno je bil kak žleb smučljiv tudi z vršnega grebena, vendar v megli nisva hotela tavati). V žlebu je bil sneg idealen, spomladansko predelan in le slaba svetloba je kriva, da si smučanje ni prislužilo ocene 5. Spodaj, 100 m nad planino, se je vendarle odprlo, tako da vsaj s prehodom skozi rušnati pas ni bilo težav. Pripeljala sva se prav do avta. Ker so že kmalu po začetku vzpona začele naletavati snežinke, se je medtem na cesti nabral centimeter snega, ki je med vožnjo navzdol poskrbel za zaključno dozo adrenalina.
sobota, 14.12.2002: turna smuka: Ženiklovec, 1715 m
Parkiral sem pred zadnjim ovinkom pod Gaberčevim rovtom na višini dobrih 1200 m, takoj nad gladino meglenega morja. Smuči na ruzak in v napad! Sonce, nasičena modrina in zasnežene smreke. Evforija! V 50 minutah sem bil na vrhu (opoldne)... Napol predelani pršič je potem poskrbel, da sem se vsaj malo prizemljil - deskar in velikonožca so peljali brez težav, jaz, na klasičnih "sulicah", pa sem se bolj ali manj le lomil. Ampak taka malenkost razpoloženja seveda ne more pokvariti. Cesta je bila presenetljivo lepo smučljiva, tako da sem se pripeljal čisto pod rovt. Še enominutna bližnjica skozi gozd in prvi turni smuk v tej zimi je bil uspešno zaključen.
nedelja, 1.12.2002: Vrtec, 1807 m
Vreme ni bilo ne vem kaj, zato spet samo kratka "švic" tura. Čez Komarčo sem bil v 50 minutah, pri nadpovprečno napolnjenem Črnem jezeru zavil desno skozi Dol pod Stadorjem do planine Viševnik, od tu pa proti Ovčariji. Dve minuti za sedlom ob Grivi sem sredi ozke dolinice zapustil označeno pot in zavil levo čez razgiban kraški svet proti Vrtcu (izpod vrha sem potem videl, da bi bilo še bolje nadaljevati do prvega odprtega dola). Potrebno je bilo zelo paziti zaradi globokih škrapelj in jam, sicer pa večjih ovir ni bilo. Ruševja skoraj ni, nizko grmičevje, velikosti borovničevja, pa je hojo celo olajševalo, saj je bilo področje nad višino planine Viševnik posuto s centimetrom snega, tako da je na golih skalah kar drselo. Vzpon čez vršno vzpetino je strmejši, a kratek. Z razgledom na vrhu žal ni bilo nič, obdala me je namreč megla.
sobota, 23.11.2002: Mali vrh, 2017 m, in Vajnež, 2104 m
Cesta do studenca Urbasa nad Potoško planino, kjer se začne steza proti Hrašenski planini (na začetek sicer neoznačene steze opozarja smerna tablica), je presenetljivo solidna.
sobota - nedelja, 9. - 10.11.2002: Črni kal in Osp
Druga skupna tura alpinistične šole AO Kranj. V plezališču Črni kal sem zlezel prvo petico, Kamin (5a), zatem pa le še Gosenico (4b/c). Mrzlo noč smo prespali v kampu v Ospu. V nedeljo je bila na sporedu "le" ena od smeri v Veliki Osapski steni. Par sposobnejših tečajnikov so vlekli v malo težje smeri, večina pa se nas je razvrstila v celodnevno kolono v Medotu (5c, višina 110 m). Prva dva raztežaja razen z globino nisem imel večjih težav, v zadnjih dveh pa sem na izpostavljenost skoraj povsem pozabil, saj sem imel preveč opraviti s samim seboj - zaradi začetne usranosti sem preveč plezal z rokami, kar se ni moglo končati drugače kot s porabljenimi močmi. To potem izgleda tako, da se ne moreš več niti dobro držati, kaj šele potegniti na kakšnih bornih oprimkih... Moj rešitelj je bil starejši Avstrijec (z ženko sta se sprehajala za menoj...), ki mi je na ključnem mestu pomagal z vrvno zanko. Ja, trenirati bo treba.
Jadranje, 2. - 5. november 2002
Hlad, pršenje, megla, na koncu pa tudi sonce
Izola - zahodna obala Istre
Maticu je šef za štiri dni posodil svojo lastno barko. Zastonj! Kakšna pesem za gorenjska ušesa... V izolsko marino smo se pripeljali v petek zvečer. Slovensko (natančneje kroparsko) jadrnico Event 34 smo prevzeli od vodje Eventovega charterja Joška Jorasa, bolj znanega kot bojevnika za slovensko mejo in nesojenega predsedniškega kandidata, nato pa večer zaključili v mehiški restavraciji Parangal.
Sobota.
Spali smo do pol 9h, ko sta se prikazala preostala dva člana posadke, študenta Jernej in Grega, ki sta imela zvečer še žurko. Joras je s plinsko bombo zamujal, zato smo si v kavarni nad JK Burja privoščili jutranjo kavico. Izpluli smo šele ob pol 11. Na glavnem mestnem pomolu smo po desetih minutah ugotovili, da je izolski pomorski mejni prehod odprt le do konca oktobra. Prestavili smo se v Piran.
Pred Savudrijo smo končno pričakali toliko vetriča, da smo lahko izobesili jadra, kar pa ni prineslo drugega kot izgubo časa. Padati je začel tudi rahel dež. Ko je vetra zmanjkalo, smo bili dlje od Savudrijskega rta kot ob dvigu jader, he, he. V Umag smo primotorirali skrbno preverjajoč plitvine. Dež je ponehal, zato pa smo na mejnem prehodu izgubili novo urico; carinik in policaj sta bila hitra, načakali pa smo se luškega kapitana. Ko smo nadaljevali, je bila ura že 15:20, tako da je bilo jasno, da nam je načrt prvega dne - čim niže, da bi lahko naslednji dan dosegli Unije - splaval po vodi. Spet je začelo tudi deževati, tokrat bolj zares. Gosta oblačnost in megličavost nad obalo sta kratek dan še dodatno skrajšali, zato smo se nazadnje odločali pristati kar v najbližjem pristanu, v Črvarju. V zaliv smo v polmraku vpluli s pomočjo svetilnika na rtu Zub (samotna hiša, 3 beli bliski v skupini), osvetljene oznake pred plitvinami in GPS-ploterja. Pred marino je bila že noč in zato nikjer žive duše - privezali smo se med večji barki na zunanji strani levega zunanjega pontonskega pomola. Ura 17:20. Priključili smo se na elektriko, nato sva z Juretom pripravo večerje izkušeno prepustila mladincem, sama pa se napotila do recepcije (zaprta) ter končala v prvem odprtem lokalu na vročem čaju in hladnem narezku. Skupaj z Maticem, ki se nama je pridružil, smo se hitro vključili v zaspani utrip zimskega obmorskega turističnega mesteca. Še tortelini+pirček+zamorec na barki, pa spat.
Nedelja.
Z Maticem sva vstala ob 7h, kmalu za nama tudi Jure in ob pol 8h smo že izpluli, še preden se je prikazal kakršenkoli dacar :-). Pozabili smo edino dotočiti vodo. Čez slabi dve uri smo primotorirali v severno rovinjsko pristanišče in se na glavni rivi, vzhodno od črpalke, privezali na dve verigi.
Znebili smo se nekaj oblačil (vetrne hlače, vetrovka) in se odpravili po mestu. Najprej smo se vsedli pred najbližji lokal in si ob kavici ogledali dopoldanski mestni utrip, sledil je sprehod po ozkih uličicah do cerkve na hribu. Dol grede sem prišel do "slike" z nalepljenimi posušenimi cvetkami s 30% popustom, saj prodajalec ni imel dovolj drobiža za moj 500-kunski bankovec, ho-ho-ho. Na soncu je postalo prijetno toplo.
Nadaljevali smo malo pred poldnevom in za punto v slabem jugu celo dvignili jadra. Največja zanimivost tega dela plovbe je bil oskubljeni Crveni otok, posledica prečkanja večje trombe. Ob 14h smo bili spet prisiljeni prižgati motor... Za prenočevanje smo izbrali uvalo Paltano, pristan naselja Banjole, a zaliv nudi zelo malo zaščite pred burjo, ki je bila napovedana za ponoči, pomola pa sta bila zasedena. V fantastični večerni svetlobi (črno morje) smo se zato vrnili do vhoda v zaliv Veruda in zavili v stransko uvalo Soline. Zasidrali smo se prav na koncu zaliva, na globini 4 m, kjer smo bili pod gozdnatim hribom dobro zavarovani pred morebitno burjo.
Večerja: klobase, skuhane v morski vodi, saj nam je sladke že zmanjkalo (eh, naš Joško), + vinček in rolada. + kostanj. Spat smo šli tudi tokrat precej zgodaj, že pred 22. Kratek novembrski dan je storil svoje.
Ponedeljek.
Ponoči se je najprej dvakrat ulilo, ob 4h pa je s severozahoda prineslo še nevihto. Vsi smo vstali - preverili smo predvsem, kam nas je obrnilo, saj smo pri sidranju računali predvsem na burjo - a ni bilo hudega.
Šele zjutraj je zelo sramežljivo zapihljala rahla burjica, njej primerno pa je bilo tudi vreme - prvi sončni dan, čeprav povsem jasno ni bilo. Po izhodu iz zaliva smo pol ure jadrali, nato pa je veter znova crknil. Jasno, motor... Edina omembe vredna zanimivost v nadaljevanju je bil spet pogled na Crveni otok, ki smo ga opazili že, ko je bil še pod obzorjem, iz morja pa so štrlela njegova smešno razmetana drevesa. Pri Rovinju smo končno zajadrali in uživali v solidnem vetru in soncu vse do vhoda v vrsarsko luko. Med otočki in čermi smo si spet pomagali (bolje: igrali) z GPS-jem. Čeprav sva z Juretom krmarjenje prepuščala nadebudnim mladcem, sem tukaj dve stranici dobil tudi jaz.
Marina Vrsar, 16:45. Vsi smo se najprej zakadili pod tuše v ogromnih, odlično opremljenih, čistih toaletnih prostorih. Sledil je sprehod po rivi in nakup kruha. Niko, Jernej in Grega so imeli dovolj volje tudi za vzpon do cerkve, ostali trije pa smo zmogli le do prve všečne gostilne. Izbrana je ta večer ravno zaključevala sezono, zato so imeli nekaterih pirov le še po en primerek ... in pa spet premalo gotovine za moj 500-kunski bankovec :-).
Preden smo končno napolnili prazne rezervoarje za vodo, smo najprej temeljito pregledali vse kotičke na barki, a pravega priključka ni bilo (imeli smo le takega, za kakršnega na Jadranu še nisem videl možnosti uporabe). Nazadnje smo poiskali pomoč pri Nemcu, tri priveze naprej.
Torek.
Zaradi obrata na burjo je bilo jutro kar hladno. Na kavico smo se sprehodili do polnega (!) kafiča v moto-slogu, kjer sem končno uspel spraviti v promet svoj znameniti bankovec (čeprav tudi tu s težavo), z Juretom pa sva obhod pristanišča zaključila pri ribaricah. Med zajtrkom je bilo že toplo.
Po mami, ki se je zaskrbljeno pozanimala, kako je pri nas, saj je po radiu slišala napoved visoke plime in močne burje, se je začela oglašati tudi moja septembrska posadka in nas svariti pred sunki burje do 50 vozlov. Malo smo se praskali po glavi, saj se te napovedi nikakor niso skladale z jutrom okoli nas, ki ne bi moglo biti bolj nedolžno (temu primerno se nam tudi ni nikamor mudilo), ko je iz temnega zahodnega obzorja drugič zagrmelo, pa smo se le podvizali. Vendar - motor ni hotel vžgati,. Akumulator je bil povsem izpraznjen! "Aaa, kako pa to, saj smo bili celo noč priključeni na elektriko!? Nič, kje je vinta, bomo kar peš zakurblali!" ... Vinte nismo našli, pač pa odkrili, da na našo barko ni steklo niti za mikroamper vrsarske elektrike, saj smo spegledali, da je potrebno vtičnico na stebričku najprej vključiti s posebnim gumbom. Saj ni res, pa je... Ponovno smo potegnili kabel in v dobrih 10 minutah si je akumulator toliko opomogel, da je motor vžgal.
(Za prenočitev v marini smo s 35% zimskim popustom plačali 165 kun.) Izpluli smo ob pol 11h. O burji še vedno ni bilo ne duha, ne sluha, pač pa smo se zaskrbljeno ozirali proti bližajoči se nevihti s SZ, kjer je bilo videti prav šolski primerek nevihtnega oblaka. Občasno se je tudi zabliskalo, morje in ozračje pa sta povsem obmirovala, podobno kot septembra med vračanjem proti Krku. No, tokrat smo nevihti ušli na sever (tudi sicer potem iz nje ni nastalo nič posebnega) in se do Umaga le brezskrbno sončili med opazovanjem precej gostega prometa velikih ladij.
Ko smo bili spet zunaj, smo dvignili jadra in prijetno zajadrali z burjico v bok. Hitrost: dobre 4 vozle. Za popestritev je poskrbelo "tekmovanje" s precej daljšo barko pod avstrijsko zastavo, ki smo se ji v zmešanem vetru pred Limskim kanalom celo približali, pozneje pa nas je pustila daleč zadaj. Pred Savudrijo smo morali prižgati motor, v Piranskem zalivu pa nam je burja zopet omogočila lepo jadranje s hitrostjo do 5 vozlov, vendar žal le za dobre pol ure, saj nam je zmanjkalo dneva - ob 16h smo bili prisiljeni odmotorirati na piransko carino. Mimogrede smo tam tudi tankali (črpalkarja prikličeš s pritiskom na zvonec).
Proti Izoli smo odmotorirali v fantastičnem sončnem zahodu. Burja nasproti se je vse bolj krepila (jadralski grrr...), postajalo pa je tudi vse bolj mrzlo, saj nas je pred Izolo ujela noč. Vseeno smo pristali brez težav, saj je bila burja v marini šibkejša, pa tudi močan motor nam ni prav nič "škodil".
Zaključek:
Novembrsko jadranje se je izkazalo za nič manj privlačno od poletnega. Kopanje v toplem morju in dolge tople dneve v tem letnem času uspešno nadomesti otipljiv mir. Ne samo, da ni turistov, tudi narava je veliko bolj spokojna. Bistveni del jadranja je itak odklop od vsakodneva, ne tistih 10 minut čofotanja v morju.
Jadrnica Event 34 je v primerjavi s klasičnimi potovalno-regatnimi Elankami bolj potovalne oblike. Opazno višja je, bolj prostorna, a jadra povsem lepo!
četrtek, 31.10.2002: plezališče Preddvor
Prvič v plezališču!
nedelja, 27.10.2002: Kališče, 1540 m
Moja brezpotniška malenkost se je končno odločila odkriti znanja, potrebna za osvajanje najbolj nedostopnih vrhov... in tole je bil dan prve skupne ture alpinistične šole kranjskega AO-ja. Po dvomesečnem obleganju z raznimi bacili in virusi v službi sem končno rahlo podlegel, zato je vzpon na Kališče potekal v upočasnjenem tempu, vseeno pa je švic tekel v potokih. Ahhh, zdravilno matranje.
Dnevnik
Ker je zmanjkalo zagona za obdelovanje fotografij, bom poskusil z nečim časovno manj zahtevnim. Ideja je povsem skopirana od Marijane in Marka, ki tedensko objavljata zanimiv dnevnik (da ne omenjam odkrivanja novih pristopov), zato tudi začenjam z vzpončkom povsem v njunem slogu:sobota, 19.10.2002: Storžič, 2132 m
Izbira za švic-turo je padla na Storžič po najbolj direktni poti, po kateri nisem šel še nikoli, kar je tudi odločilo! Čeprav, kdo bi si še kakšna tri leta nazaj mislil, da bo Storžič zdrknil v neslavno kategorijo "vrhov za popoldansko prešvicanje".
Ob 14:20 sem štartal pri peskokopu za zadnjo kmetijo v zaselku Laško nad Bašljem. Začetek je "označen" tipično slovensko, torej je zemljevid nujen, če želiš privarčevati kako živčno vlakence... Na sedelcu za Sv. Lovrencem se končno začne prava direktarica, steza se vzpenja bolj ali manj naravnost navzgor (a ne pretirano strmo) proti prečni stezi Poljana - Kališče. Točno to, kar sem iskal. Takoj me je napadel mrzel veter, v nadomestilo pa sem dobil prelepe razglede. Šokiral me je pogled proti zasneženim Julijcem, ki so se bleščali pod povsem jasnim nebom (nad Kranjem je bilo namreč ves dan oblačno), privlačna pa sta bila tudi Storžič in Kališče iz neobičajne perspektive, obsijana s popoldanskim soncem. Za prvih 720 m do prečne poti sem porabil 57 minut, kar mi je dalo povod za načrt "prej kot v dveh urah na vrhu". Višinomer je kazal višino 1490 m, do vrha naj bi bilo torej le še 640 m, zato sem si mislil, da ne bo problema. Po kratkem postanku sem nadaljeval v desno, kjer sem bil v dveh minutah pod lovsko kočico. Nad njo sem ujel lovsko stezico in sledil njenim blagim okljukom čez travnato strmal do priključka na prečno lovsko stezo, ki pripelje iznad Bašeljskega prevala. Steza se ne pusti motiti in gre levo do JZ grebena Storžiča še naprej vodoravno, zato sem proti grebenu udaril strmo bližnjico poševno navzgor (v travi so se prikazale prve krpice snega). Lovska steza potem sledi grebenu vse do konca - k "telesu" je pripet vsega par minut pod vrhom. Medtem sem imel sam s seboj vse večje težave, saj mi je začelo zmanjkovati goriva, pobočje nad menoj pa kar ni hotelo odražati tistega, kar mi je obljubljal višinomer. Volja je vseeno še vodila, tempo ni upadel, le težje je bilo. Do virtualnega "vrha" mi je tako res uspelo priti v dveh urah, le da z manjšo lepotno napako: nad menoj je ostalo nekaj "viška", hehe. Kaj sem hotel, za repete je ostalo šest minut, višinomer pa je na vrhu mirno kazal 2210 m. Eh, nič hudega, užival sem vseeno. Na samotnem, ravno da pobeljenem vrhu me je obsevalo medlo sonce, vetra ni bilo, mrzlo pač. Tri kavke so prakticirale preizkušeno metodo izčrpavanja - v redu, v redu, tukaj imate vsaka svoj košček sadne ploščice...
Označeni poti iz Matkovega kota na Mrzlo goro smo sledili do višine 1900 m, kjer smo zavili z nje takoj, ko se je izvila iz ruševja nad široko skalno pregrado. Pozneje smo sicer ugotovili, da bi bilo bolje nadaljevati še malce naprej in potem poševno prečiti v desno po travi, tako pa smo se kakšnih 40 m zvirali navzgor po zelo neprijetnem skrotju. Prehod desno čez širok plitev žleb je edino težje mesto vzpona, pravzaprav bolj spusta kot vzpona - vse skupaj je le I. težavnostna stopnja, vendar zna biti spust za neizkušene kar trd oreh (malce izpostavljeno, ozki in zagruščeni stopi, oprimkov skoraj ni). Za rušnatimi "vrati" nato prečkaš kamnolom do strmega travnika, po katerem zaviješ naravnost navzgor do mejnega grebena ob vznožju vršne zgradbe Mrzle gore (vredna poskusa se mi sicer zdi tudi možnost, da na travniku ne bi zavil navzgor, ampak bi nadaljeval po naši strani in prestopil mejo šele za skalnatim grebenskim vršičem!?). Na avstrijsko stran se je potrebno spustiti vsaj za 15 m pod prvo pečevje, čemur sledi 10-metrski vzponček na naslednje skalno rebro ali pa tudi to drugo rebro obvoziš spodaj in se potem od tam povzpneš malo navzgor. Sledi še 50 m prečenja čez zagruščeno pečevje/skrotje in sprehod po travi do vršne glave, kjer je zaradi zagruščenosti spet potrebne nekaj previdnosti.
Čeprav je iz Matkovega kota vrh videti zelo mogočen, pa iz pristopne strani izgleda precej nepomembno. Kljub temu je privlačen, saj je zelo redko obiskan (in tudi ni verjetno, da bo kmalu drugače), kot stranska točka pa ponuja nenavaden zorni kot na znane vrhove. Zelo markantna je njegova soseda Matkova kopa, ki je sicer malce nižja od 2000 m, a nas je s svojo podobo takoj pridobila za obisk v bližnji prihodnosti (enako kot za Krničko goro, je edini meni znani opis dostopa, delo Andreja Stritarja, najti v arhivu konference DECnet na GORE...LJUDJE).
Internet ni kar tako - že dan po objavi gornjega nakladanja me je Nataša opozorila, da je o tem koncu pisal tudi Vladimir Habjan v septembrski številki glasila elektrogospodarstva Naš Stik:
"... Z Matkove kope sestopimo nazaj v Krnico. Od tam se vzpnemo na ostro škrbino pod Krničko goro, kjer pogledamo globoko v Belsko Kočno. Do ostrega skalnega grebena nas čaka krajši zahtevnejši del, ki ga moramo preplezati (II, 30 metrov). Do vrha je potem ena sama pesem grebenskega pohajkovanja. Pred nami je kraljica skupine, Mrzla gora. Vendar, čaka nas še naporen sestop do kotanje Latvica, kjer je markirana pot. Po grebenu nadaljujemo do škrbinice, od koder sestopimo na južno stran. Do markirane poti moramo prečiti sitno gladko in "pošodrano" grapo ..."
