arhiv
dnevnik 2004, januar - marec

Dnevnik 2003, oktober - december

13.12. G Lopatnik - Oblo brdo
6.12. P Krvavec: sprejem AO Kranj
6.12. G Mali (Krsteniški) Stog
30.11. G M. Raskovec - Raskovec - Matajurski vrh
23.11. G Peca, Kordeževa glava
22.11. G Ratitovec, Krekova koča
15.11. P Staničev vrh, Košček neba
9.11. P plezališče Vipavska Bela
26.10. T Ženiklovec
18.10. P Kališče, izpit
12.10. P plezališče Turnc, ponavljanje pred izpitom


sobota, 13.12.2003: Lopatnik, 2012 m - Oblo brdo, 1957 m

Po cesti, ki ni primerna za nizke avtomobile, sva se pripeljala do planine Zapleč. Zapešačila sva ob 11h. Mulatiero sva zapustila že pred prvo serpentino in jo ubrala naravnost gor proti Vratom. Vreme je bilo (že spet) tako prijetno, da sem prvih 300 m prehodil oblečen samo v majico. Sneg se je v dolinici pod Vrati začel nekako na 1800 m, greben levo od Vrat je bil zasnežen le po vrhu, vršna zgradba Krnčice pa vsa, zaradi česar sva vzpon nanjo nazadnje opustila, saj sva imela s seboj le en cepin, derez pa sploh ne. Čast najvišje točke vzpona je tako pripadla Lopatniku, kjer sva se srečala s tržaškim Slovencem, katerega uživaški spust po grebenu Krnčice sva opazovala med malico na Vratih. Snežna prevleka je skupinico vrhov Krnčica - Skutnik - Lopatnik iz poletnih "povprečnežev" spremenila v zimske gizdaline, še lepši pa je bil kristalno jasen razgled na širšo okolico, tako da skoraj nisva vedela kam gledati.
Ker nama je zmanjkovalo časa, je izbira med Skutnikom in grebenskim sprehodom proti Vršiču padla na slednjega. Z grebenom bi lahko, upoštevajoč golo hojo, opravila v kakšne pol ure, a se ves čas ponujajo številni ostanki italijanskih položajev iz 1. svetovne vojne, pa razgled, pa fotografiranje,... Do prvega vrha za Oblim brdom sva šla po grebenu, od tam pa sva se po zelo strmih travah spustila na mulatiero, ki teče na južni strani 10-50 m pod grebenom vse od vznožja vršne zgradbe Krna. S sedla med Vrhom Ruš in Vršičem sva se spustila na planino po zložnih serpentinah pristopne mulatiere.

sobota, 6.12.2003: Mali (Krsteniški) Stog, 1873 m

Kratka sprehajalna turica v, znova, čudovitem vremenu. Po pasje mrzlem začetku na Blatu je bilo na Krstenici tako prijetno, da sem bil celo v kratkih rokavih. Na Mali Stog smo se povzpeli s sedla pod Jezerskim Stogom (s planine do sem pripelje zložna in izredno razgledna steza po desnem boku Malega), spustili pa po izseki naravnost dol na Krstenico. Vršni grebenček Malega Stoga je pravi cukrček. Sneg se trenutno začne na Jezercu.

zvečer na Krvavcu: letošnji sprejem AO Kranj

Hudo, hudo - predstava, pred katero se Hollywood skrije! Rit je sicer pridelala nekaj modro-črnih madežev, narežal pa sem se za pol leta vnaprej. Zabava je seveda trajala do jutra...

pred komisijo

nedelja, 30.11.2003: Mali Raskovec, 1946 m - Raskovec, 1967 m - Matajurski vrh, 1936 m

Slike pravzaprav povedo vse... Dobro, tura je šla takole: z gozdne ceste po lovski stezi na planino Poljano, naprej v konto pod Raskovcem in desno po dolini navzgor na severni greben Malega Raskovca, kjer se je odprl neverjeten prizor (glej drugo sliko). Na sedlu med Raskovcema naju je prvič, za nekaj minut, ujela primorska megla, na vrhu je bilo nato spet odprto, Matajurski vrh pa sva v megli zadela šele v tretjem poskusu. Za spust sva izbrala dolinico pod Poljanskim vrhom. Sprva sva imela nekaj dela zaradi slabe vidljivosti, na višini 1700 m pa sva obtičala nad območjem poledenelega pečevja. Do noči je bila samo še dobra ura, zato sva iskanje steze opustila in se odločila zaupati lastnemu nosu. Na desni, na Robu, se je res prikazal lahko prehoden in čisto nič zaledenel žleb, ki pada proti sredi planine Poljane, 160 m niže ga je za dodatek prečkala še zgoraj izgubljena lovska steza in tako sva avto dosegla četrt ure pred temo.

planina noro pfki Raskovec Mali Raskovec Triglav

nedelja, 23.11.2003: Peca, Kordeževa glava, 2125 m

V načrtu sva imela krožno turico iz Tople do koče, čez vse tri vrhove in spust s Knipsovega sedla do izhodišča. Začela sva malo naprej od vhoda v nekdanji rudnik, ob cesti h kmetiji Fajmut, ko je bilo nebo še precej jasno. Že na prijetno speljani stezi do sedla nad (zaprto) kočo naju je občasno pobožal kak vetrni piš, za vršni del pa je bilo kljub odsotnosti mraza potrebno obleči razne vindstoperje in goratekse. Prva snežna krpa se je prikazala na Mali Peci, večja polja pa na vršni vzpetini, medtem ko je bila zavarovana pot povsem kopna.
Žal je bil vrh ob najinem prihodu že povsem zavit v oblake, zato sva se v močnem vetru samo obrnila in po isti poti sestopila nazaj do avta.

Peca

sobota, 22.11.2003: Ratitovec, Krekova koča, 1642 m

Kako izgleda turica na Ratitovec, če se je lotijo novopečeni mlajši pripravniki? Vsak obpotni balvanček, da ne omenjam nekajmetrskih ostenij, je bil žrtev prvenstvenih poskusov. Proti koncu sem bil že rahlo živčno razrvan...
Btw, Ratitovec je bil dopoldne skrajni vrh, ki so ga že zajeli oblaki, torej zavit v meglo in začinjen z močnim, vlažnim jugozahodnikom, vendar v koči ponujajo odlično generično zdravilo proti prehladu z imenom "Rožce".

pod kočo

sobota, 15.11.2003: Staničev vrh, 1805 m, smer Košček neba, VI-, 120 m

Do zamisli sem imel pomisleke (mraz, pa to), a se je razpletlo odlično. Enostavno, ujeli smo idealen sončen, topel in brezvetrn jesenski dan, tako da sem prvo polovico smeri preplezal le v majici. Začetek je bil tipično plezalski: polurna zamuda ob odhodu od doma in vožnja dokler avto ne razpade, torej do konca ceste na Jermanci... Zapešačili smo ob 9:50 in v ležernem tempu v 1:40 prišli do "baznega tabora" v vznožju južne stene Staničevega vrha, v kateri sta zakonca Relja potegnila in s svedrovci opremila 8 smeri. Natančen vbod (1 cm od očesa) s cepinom, pritrjenim na nahrbtniku, je poskrbel za razpolovitev plezalnih navez, zato sva se proti vstopu v Košček neba napotila samo midva z Dejanom. Z ugotavljanjem začetka smeri sva imela nekaj običajnih težav, po nekajminutnem orientiranju (in z Viktorjevo pomočjo) pa sva le zagledala obledelo sivo šlingo.

Prvi raztežaj je lahek, prava stena se začne šele nad prvim varovališčem (prvo pravzaprav pripada Svetli strani meseca, ki tam zavije desno, najino pa je bilo 10 m naprej). Drugi raztežaj ni najtežji, pač pa najbolj strm, kar je bilo zame "idealno". Po treh mesecih plezalskega posta sem se v navpičnici seveda pošteno preznojil, vendar pa je bilo zato v nadaljevanju vse bolje. Omembe vredna so tri mesta. Prvo je V+ v 2. raztežaju, kjer moraš kar naravnost gor čez ploščo brez oprimkov, saj je obvoz po desni slepa ulica (za 1 m sem moral sestopiti...). Drugo težavno mesto je VI- v 3. raztežaju, čez katerega se moraš dvigniti le z nogami, saj oprimkov ni, mene pa je skoraj bolj namučil "radiator" nad njim (V+). V zadnjem, 4. raztežaju te čaka še gladek buhtelj (VI-), ki premore samo navidezne oprimke in stope, vendar te odlična skala, v kateri plezalke izvrstno primejo, nazadnje navduši. Po pregledu okoliških kucljev (Zeleniške špice, Planjava, Lučki Dedec - Vežica) sva se začela spuščati po vrvi (s štanti za spust je opremljena ravno Košček neba). V prvem cugu sva končala 2 m nad štantom, potem je šlo normalno, zaključek pa je bil spet v slogu, saj sva se nameravala spustiti skozi okno v, kot sva mislila, Kovačnico, a se je izkazalo, da gre za manjšo jamo, ki leži malo pred začetkom smeri. Štrik je potekal "okol' rit u varžet" in ga niti slučajno ne bi mogla potegniti dol, zato ni bilo druge, kot da sem se najprej spustil do srede jame, potegnil preostanek vrvi navzgor, zlezel ven, polomastil čez nekaj metrov ruševja, potem pa sem se končno lahko vrgel čez spodnji previs.

Čakal nas je še zahrbten spust po senčni pristopni grapi nazaj v Repov kot. Adrenalinski je bil predvsem zgornji del, kjer smo imeli opraviti s pečevjem, ponekod prelitim s težko opaznim tenkim ledom. Snega in ledu je bilo za dereze premalo, zato smo se tolažili le s cepini, ki pa so bili bolj "zavarivanje protivnika", kot morebitna resna pomoč. Nazadnje sicer ni bilo hudega, potrebno je bilo le dobro gledati pod noge. Do samovoza smo prišli v temi.

Skala v južni steni Staničevega vrha je veleuživaška!
Pa še dva orientacijska namiga: odcep lovske poti v Repov kot je tik za plitvo strugico, pred katero je na drevesu majhna rdeča smerna tablica (za Kamniško sedlo), odcep v grapo, ki pelje na sedlo pod Staničevim vrhom, pa leži nekaj metrov (morda pol minute) nad mestom, s katerega zagledaš tolmune.

drugi raztežaj zadnji raztežaj na vrhu spust

nedelja, 9.11.2003: plezališče Vipavska Bela

Izkoristili smo prednosti naše Slovenije in se v eni uri iz meglene in mrzle osrednje Slovenije prestavili v (skoraj) poletno Primorsko. Plezali smo v kratkih rokavih, varovali celo bosi.
Najkrajša pot: Logatec - Hrušica - Col. Pa še to: v gostilni Stara pošta na Hrušici premorejo poleg divjačine tudi pir za samo 330 tolarjev!

v Sekti

nedelja, 26.10.2003: turna smuka: Ženiklovec

Začetek turnosmučarske sezone že v oktobru! - "To mora biti raj!" (Sid...)
Cesta je bila dopoldne malce poledenela, tako da je poskrbela za začetni ščepec adrenalina. Parkirali smo 100 višinskih metrov pod Gaberčevim rovtom, vendar nam je bilo žal, da nismo že prej, saj je bila cesta lepo smučljiva.
Sledilo je samo še uživanje. Do 40 cm pršiča, sonce in zimska modrina neba. Mraz je poskrbel, da je bil sneg tudi tretji dan po sneženju še vedno pršič, kar je zaradi zgodnje jeseni delovalo prav neverjetno. Že sicer se nam ni nikamor mudilo, za rekordno zložno hojo pa sva poskrbela fotografa. Kraja časa zaradi stotin posnetkov - to je resnična slabost digitalcev! Ko so se na planini začeli odpirati razgledi, je polžja hitrost še dodatno padla. Mimogrede, planino Javornik bi bilo smiselno preimenovati v Gobjo planino, saj koče na njej vznikajo kot gobe; ob vsakem obisku zagledam vsaj eno novo.
Večina jih je z vrha odsmučala po osrednjem smučišču, kjer je pod vrhom na zavoju ali dveh znalo tudi zaškrtati, zato sem se sam odločil za desni krak, kjer pa sem zavozil v "močvirje" dolge trave v globokem pršiču. Zanimivo! Najlepši zavoji so vsem uspeli v izteku pobočja na planino. Po uri martinčkanja pred "Smučarsko kočo" smo se posedli še pred kočo na sedlu in spustili po grlu "jagodke". Turo je zaključilo prijetno smučanje po cesti.
Popoldne se je zglajena preproga na cesti že odtalila, tako da je vožnja v dolino minila brez skrbi.

sobota, 18.10.2003: Kališče

Na "poligonu" kranjskega AO je v izredno prijetnem vremenu potekal praktični del izpitov za mlajše pripravnike (in starejše pripravnike in alpiniste) z naslednjo vsebino: uporaba plezalne opreme, gibanje naveze, vozli, spuščanje po vrvi, samoreševanje po vrvi in reševanje padlega soplezalca. Teoretični del izpitov smo opravili že v četrtek, ko je bilo treba znati tole: oprema, izrazoslovje, ocena in opis plezalnega vzpona, priprava plezalnega vzpona, orientacija, nevarnosti v gorah poleti in pozimi, vremenoslovje ter - strah in trepet - prva pomoč.

spust po vrvi

nedelja, 12.10.2003: plezališče Turnc

Ponavljanje pred izpitom za mlajšega pripravnika. Čipke z naslovom "Reševanje padlega soplezalca" smo sklekljali na balvanu pri prostoru za piknike, po kratkem vložku iz prve pomoči pa smo se preselili pod Garderobo, kjer smo se nasmejali tečajniškemu receptu za samoreševanje.

reševanje soplezalca

dnevnik 2003, julij - september
arhiv