arhiv
dnevnik 2004, april - junij
Dnevnik 2004, prosinec (januar) - sušec (marec)
sobota, 20.3.2004: turna smuka in še kaj: Vrtača, 2181 m, Osrednja in Južna grapa
Z Ljubelja sem štartal ob 10h. Sam. Posledica: težave s psiho pod vsako malo izrazitejšo vzpetino (kaj če bi zaključil in odsmučal nazaj?), ki sem se jih začasno znebil le ob prehitevanjih. V Suhem ruševju je začelo delovati prelepo gorsko okolje, zadnji doping pa je bil pogled na peterico smučarjev, ki so se ravno spuščali iz Osrednje grape, zato je odpadel tudi zadnji zabušantski rezervni cilj, škrbina med Zelenjakom in Vrtačo (snežne razmere so bile sicer v dolini presenetljivo ugodne!). Ko je 20 m pod vstopom v grapo postalo trdo, sem smuči preselil na nahrbtnik in nataknil dereze. Prvo polovico grape sem premagal še s pomočjo palic, sneg je bil tu namreč suh in mehak; kjer ni bilo stopinj sem lahko nabil vanj pol čevlja. Idealno za smuko, na derezah pa so se delale cokle. Ozki zgornji del je bil zdrsan, seveda je tudi strmejši, zato je desno palico zamenjal cepin. Če bi imel s seboj dva, bi šlo za navaden sprehod, kar pa bi bila škoda, saj sem imel na izstopu prijeten občutek, da sem po nizu "upokojenskih tur" končno naredil eno "pravo". Na vrhu je bilo ob pol dveh presenetljivo spokojno - sončno, toplo, napovedani jugozahodnik je pihal nekje drugje in tudi oblačnost z zahoda je dosegla šele Stol.
Čeprav me je začela mikati Osrednja grapa (IV-, zgoraj S4+, 300 m), sem se odločil za spust po Južni (III-, zgoraj S4-, 400 m), ker sem jo imel pač v načrtu že od začetka, glede na njen dokaj miroljuben videz pa se mi je tudi zdelo, da bo šlo za lep brezskrben spust. Vse lepo in prav, samo na celotedenske visoke temperature nisem računal. Med prediranjem v prvih zavojih sem se tolažil, da je to zato, ker sem odrinil ves sneg do trave, ko sem v ustju grape spoznal, da bo nižje kvečjemu še slabše, pa je bilo že prepozno. V ustju sem celo sprožil manjši površinski plaz, kar se potem sicer ni več ponovilo, vendar pa ne vem, če lahko za en sam zavoj rečem, da je bil dober! V glavnem je šlo za naporno skakanje in drsenje po globokem gnilcu. Smrk, kje si trda Osrednja. Sranje se je nadaljevalo tudi med prečenjem proti Zelenici. Pripeljal sem se sicer še kar visoko, do spodnje postaje vlečnice s sidri, tako da je bil vzpon na vrh smučišča kratek, med smučanjem pa sem moral nekajkrat počivati, saj sem imel mečne mišice od boja z drekom povsem zategnjene.
sobota, 13.3.2004: turni smuk: Blegaš, 1562 m
Kdor ne gleda vremenske napovedi, zadane najbolj oblačen in vetroven konec Slovenije...
No ovinku nad Potokom, kjer sva parkirala, je Matjaž ugotovil, da je brez palic in zato za začetek prikazal malo šolo žaganja. Do koče je vodila dobro utrjena smučarska sled, veter je zavijal le v krošnjah dreves, begalo pa naju je dejstvo, da ni bilo nikjer videti sledov smučanja (pozneje nama je lokalni poznavalec pojasnil, da se smuča prvih 200 dolžinskih metrov ob severnem grebenu, potem pa po gozdu naravnost proti glavnemu zaselku Potoka). Pri koči naju je dobil veter, vrh je bil poleg tega v oblaku, a to seveda ni resna ovira. Zgoraj naju je kar prestavljalo, videlo se ni nič (sicer bi sledila sledem predhodnikov), zato sva si samo namrazila roke (zapela čevlje) in odtavala nazaj do koče. Začetek spusta po gozdu je navdušil z zelo dobrim pršičem v solidni strmini, žal pa je sneg počasi postajal malenkost težji, naklon pa je za tak sneg preblag, zato je šlo pač malce prepočasi. Ozko grapo na koncu sva zvozila celo brez enega samega zavoja, kar naravnost.
Ocena ture: lepo smučljiv gozd.
sobota, 6.3.2004: turni smuk: Krnes, 1613 m
Krnes je srednji vrh Smrekovškega pogorja.
Parkiral sem nad kmetom Vrnivškom v Mačkinem kotu, vzpon pa sva začela ob 11h. Po gozdnih poteh in vmes tudi malo po svoje sva dosegla Ramšakove travnike, pri kmetiji zavila po cesti v levo in kmalu za novo brunarico spet levo na gozdno cesto v smeri proti najvišjemu vrhu Smrekovca, Komnu. Deset minut zatem sva zavila na desni stranski odcep, ki naju je pripeljal do položnega hrbta, ki z južne strani vodi vse do vrha Krnesa.
Brezhibno jasno nebo so malo pred najvišjo točko (okoli pol 2h) začeli prekrivati visoki oblaki, na vršnem grebenu pa se jim je pridružil še mrzel veter, zato sva (pre)hitro odsmučala navzdol. Zgornje golo pobočje je bilo zaradi skorje na žalost nesmučljivo, zato sva odpikirala med zasneženimi smrekami po smeri vzpona do slemena nad Ramšakovo planino. Pobočje pod njim je obrnjeno proti vzhodu, zato se je na njem ohranil čudovit pršič, na najino veselje pa se je božanska smuka nadaljevala tudi po gozdu pod planino! Pršič se je namreč ohranil tudi v senci dreves, ki stojijo dovolj narazen, da omogočajo lepo vijuganje ves čas do ceste med Kugovnikom in Ramšakom. Po zasneženi cesti sva se porinila 100 m okoli ovinka do Kugovnika ter se spustila čez njegove travnike proti levi, kjer so nama na koncu kljub skorji uspeli lepi zavoji, zato sva se v navdušenju divje zakadila po pršiču v strmi gozd pod travniki, a tako ni šlo daleč, saj naju je v grapi takoj ustavil visok slap, obkrožen s strmimi pečinami. Čeznje bi šlo le s spustom po vrvi, zato sva poskusila najti izhod na drugi strani potoka. Na srečo sva že po 10 metrih sizifovskega vzpenjanja po globokem pršiču stopila na pot, ki povezuje kmetiji Kugovnik in Rigelnik, ter po komaj 80 metrih prebijanja pod upognjenimi vejami dosegla Rigelnikov travnik. Pod njim sva v gozdu naletela na novo oviro - strmo, deloma tudi skalnato stopnico, pri kateri pa se nisva več ozirala na umetniški vtis, tako da je bilo moč videti drsenje po boku in celo tarzansko visenje z upognjenega drevesca s skokom navzdol v sneg. Tako sva "zašla" do kolovoza, po katerem sva bila dopoldne začela, in potem po najbolj hinavski skorji celega dne končno srečno prišla do avta.
Tura se je izkazala za izredno samotno in presenetljivo smučarsko. Predvsem pa - karving smuči so zakon!
nedelja, 29.2.2004: Grmada, 898 m
Spet sprehod v novem snegu. Iz Dvora. Čudoviti prizori zasneženih dreves in presenetljivi snežni "odlom" na strmem travnatem pobočju.
nedelja, 22.2.2004: turna smuka: Viševnik, 2050 m
Kot že vemo, pravega turnega smučarja težko kaj ustavi. Dež? Pa kaj?! Na Rudnem polju se je bežno upanje, da bo pa morda vendarle snežilo, izjalovilo, zato smo se pred izstopom iz avta za vsak slučaj zadopingirali še s piksno Laškega. Do slemena nad Zlato vodo je šlo povsem lepo - če izvzamem svoje pse, ki so po sramoti iz prejšnjega tedna obrnili ploščo in se tokrat tako močno oklepali snega, da sem občasno kvihtal z do 10 cm debelimi cegli - tam pa nas je zajel jugozahodnik, zato smo bili prisiljeni majicam in vetrovkam dodati tudi pulije in kape. No, dež pa je praktično ponehal. Sneg je bil zanimiv: do vršne strmine smo vlekli novo gaz v nekakšen "moker pršič", vdiralo se je do 30 cm, naprej do vrha pa je bilo precej spihano, zato je šlo mnogo lažje. Bilo je sicer nekaj mehke klože, vendar premalo, da bi bilo nevarno za zdrs, pač pa ravno prav, da so psi lepo prijemali.
Na vrhu smo v vetru samo obrnili. Vršna glava je bila pod novim snegom ponekod poledenela ali pa so bile skale komajda prekrite, zato je "butcu&butcu", ki sta smučala čisto z vrha, pod smučmi veselo škrtalo, potem pa nas je vršnih 200 m presenetilo s prijetno pelo. Ko smo na slemenu zapeljali v globok sneg, je lepe zavoje zamenjala vožnja naravnost, z naporno držo nazaj. Ampak hudega nam ni bilo. B&b sta vijugala že nad Zlato vodo in v žlebu, sam pa sem se šparal za zratrakirano smučišče - ki ni razočaralo.
V avtu smo zaključili: "Ejga, spet ena dobra tura!" :)
sobota, 14.2.2004: turna smuka: Vrh Korena, 1999 m
Preizkus novih smuči. Kombinacija karving smuči in psov za klasične smuči (sulice) se na trdih strminah ni izkazala! Smuči so dobile nazaj nekaj ugleda šele med spustom.
Sicer pa je šla tura takole: z avtom sva se pripeljala do ovinka pod Kriško planino, 1440 m, saj je bila zasnežena cesta nad Ambrožem z verigami zelo lepo vozna. Bila sva dovolj zgodnja, da turističnih smučarjev še ni bilo, zato sva uživala že na sprehodu čez uvodno planjavico. Za robom se je začelo dolgo prečenje po levih pobočjih, pod Krvavcem in Zvohom. Sredi vzhodnega pobočja Krvavca čaka najtežje mesto te ture, okoli 40 dolžinskih metrov malce izpostavljene prečnice navzdol, ki pa nama zaradi dobrih snežnih razmer ni povzročila težav. Ker se nama ni dalo snemati psov, sva jo prepešačila. Nadaljevanje je lahko in bi minilo v uživaškem pohodu - če ne bi doživljal živčnih zlomov ob stalnih zdrsih. Na vrhu me je izreden razgled uspel pomiriti šele po daljši terapiji. Ostalo je opravil uživaški spust...
sobota, 7.2.2004: Raduha, 2062 m - Mala Raduha, 2029 m
Vreme je obetalo le na vzhodu, zato sva se zapeljala v Savinjski konec, ki naju je sprejel skoraj povsem brez snega, tako da s cesto do kmeta Miklavca ni bilo nobenih težav. Na resno snežno odejo sva stopila šele na planini Cirkovnici, 1240 m. Sneg je bil za hojo s smučmi odličen, za pešačenje pa še premehak, zato se je bilo treba držati starih stopinj. Loka naju je pričakala lepo zasnežena in obsijana s soncem, do vrha pa ni bilo več daleč (še posebno v primerjavi s pričakovanji - računala sva namreč na utrudljivo gaženje), zato sva pri koči mirno udarila enourno martinčkanje.
Proti vrhu je bila gaz boljša in trdnejša, z vsakim metrom pa so se seveda odpirali vse lepši razgledi, kar naju je še posebej presenetilo, saj je čelo oblačnega pokrova nad osrednjo Slovenijo segalo do glavne verige Kamniško - Savinjskih Alp že ob najinem prihodu na Loko, vendar vse do konca popoldneva ni uspelo napredovati proti SV. Modro nebo nad Raduho so čez dan deloma prekrili le visoki cirusi, pa tudi vetra je bilo komaj kaj. V glavnem, ponovno navdušujoč dan v gorah. Pa še turnosmučarska ocena (z nekaj malega škrtanja z zobmi): odlične razmere, s tem, da bi se bilo treba za dobro smuko spustiti do 12. ure, pozneje se je namreč naredila skorjica, kar sta občutila edina turna smučarja ta dan na Raduhi (Ruda, decembra se spet vidimo na Krvavcu!).
Med spustom sva, ker je šla gaz vsega 25 m pod vrhom, zavila tudi na Malo Raduho (nov skalp za spisek dvatisočakov), spust z nje pa popestrila s prevali po strmem žlebu. Celoten sestop je bil sicer težji od vzpona, saj se je pri vsakem desetem koraku vdrlo čez kolena.
Domov grede naju je na kranjski strani Črnivca sprejel dež. Haha, še en izlet v pravi konec Slovenije...
sobota, 31.1.2004: turna smuka: Klek, 1753 m
Izhodišče na Planini pod Golico: mostiček pod cerkvijo. Izza prve hiše na drugi strani potoka sva sledila smučarski gazi, ki naju je pripeljala naravnost na Javorje, Klekovo JV ramo, kjer so se pred nama razprostrla tako lepa smučarska pobočja, da so nama oči skočile na peclje. Pihalo je samo na vrhu, dan je bil prav idilično sončen, sneg pa do koče na Jeseniški planini presenetljivo še vedno bolj ali manj pršič. Ni kaj dodati!
Spodaj v gozdu sem pri prečkanju majhnega jarka končno uspel razrešiti dilemo glede nakupa novih smuči...
nedelja, 18.1.2004: turna smuka: Triangel, ~ 1705 m
Obilica novega snega, relativno slabo vreme in dolgo ekvatorialno lenarjenje - torej gremo na eno kratko turico. S tem se je nazadnje strinjalo tudi vreme, ki je bilo dopoldne proti pričakovanjem dobro. Pri srednji postaji sedežnice smo se po žičničarjevem nerganju (zgornja proga je bila zaradi nevarnosti plazov uradno zaprta) seznanili s povsem novim obvozom, ki pripelje do vrha strmine po gozdu na desni. Svašta. No, ko smo prišli nazaj na smučišče, smo ugotovili, da do polovice poratrakirani obvoz sploh ni bil napačen, saj se je bilo potrebno na strmi gazi iz konte do zgornje postaje precej bolj pomatrati. Da ne bom pretiraval, hoja s smučmi je bila v primerjavi s pešačenjem (deskarji = luknjači gazi) čisti hec. Za dodatno skrajšanje naporov (hočem reči užitkov) je poskrbel Slovak Robert, ki je bil kot prvi med nami prepričan, da se Suho ruševje nahaja nekje v okolici sedla Čez Pod. Tako smo se torej znašli na Trianglu. Razgled proti Svinji in ostalemu nas je navdušil, kar je bil nov dokaz, da je vsa poanta v izhodišču, saj smo vsi pričakovali sneženje in meglo.
Smuka, se pravi plovba do kolen v 40 cm svežega pršiča, je bila seveda enkratna ali pa niti ne (kakor za koga), razdevičili smo tudi strmino zgornjega smučišča (plaz se ni javil), med vijuganjem po spodnjem pa so že začele naletavati prve snežinke.
dnevnik 2003, oktober - december
arhiv