arhiv
dnevnik 2004, julij - september
Dnevnik 2004, mali traven (april) - rožnik (junij)
sreda, 30.6.2004: Virnikov grintovec, 1654 m
Večerni obisk.
sobota, 26.6.2004: 
Schartenkogel, 2857 m
Pod Brennkoglom je bilo preveč kopno, zato smo se zapeljali naprej, do tretje serpentine nad Glocknerhausom (oz. zadnje pred platojem nad Pasterzo) na 2248 m. Novi cilj: Spielmann. Z zemljevidom se nismo preveč utrujali, temveč smo se enostavno povzpeli po najbolj logični smeri na škrbino (Obere Pfandlscharte) in naprej desno po grebenu na vrh. Vendar nekaj ni bilo v redu, saj se je vzpon končal nekam hitro in kakšnih 200 m prenizko - po resnejšem pregledu zemljevida smo dojeli, da smo zašli na Schartenkogel, ccc. Ampak nič hudega, saj je bila s smučarskega gledišča to dosti boljša izbira. Tri Slovenke, ki smo jih prav tako zavedli, so nadaljevale na ne povsem zasneženi Spielmann, mi pa smo v pravem trenutku - ob pol 10h - odsmučali navzdol in vriskali vseh 600 m do jezera. Uh, kakšen sneg je bil to!
sreda, 23.6.2004: Kamniški Dedec, 1583 m
Kratka poznopopoldanska. Vreme idealno za hojo, ampak nekaj manjka. Smuči! (Buaaa)
Gor grede sva se napotila po lovski stezi v Repov kot in zavila proti lovski koči po zgornji stezi, kar se je izkazalo za ovinek z izgubo 50 višinskih metrov (vodila je lokalna poznavalka:). Ampak, saj tura je kratka. Nad kočo se steza takoj zapodi strmo v klanec in tako bolj ali manj do vrha. Ves čas po svetlem gozdu, ruševje srečaš šele med kratkim in zelo strmim vzponom na vršno glavo. Dedec je res dedec, strumno dvignjen nad vso okolico in občutek na vrhu je navdušujoč. Najbolj pa me je presenetilo težavno grebensko nadaljevanje proti Staničevemu vrhu, ki je verjetno težje od znamenitega zgornjega dela grebena med Staničevim vrhom in Srebrnim sedlom.
Gozdna strmina se povsem izkaže šele med spustom, ki zahteva stalno pozornost. Pod kočo sva zavila po spodnji stezi, ki naju je pripeljala skoraj naravnost v Klin.
(Začetek spodnje steze k lovski koči je med vzponom skoraj nemogoče opaziti, zadaneš pa jo na naslednji način: ko v Klinu zaviješ z označene poti na Kamniško sedlo, se že čez minuto, takoj za ovinkom okoli gozdnega rebra, začneš ozirati na levo stran, od koder pripelje drugi odcep z označene poti. Na desno zaviješ v smeri namišljenega nadaljevanja te steze. Po 30 metrih se potka znova prikaže, kmalu pripelje do grape ter se na drugi strani začne desno od usada v okljukih vzpenjati proti koči.)
ponedeljek-torek, 14.-15.6.2004: turna smuka: Dovški križ, Jugova grapa, ok. 2470 m
V ponedeljek zvečer šprint do Bivaka III, zjutraj pa štart četrt čez 5. Brezhibno jasno jutro, idealna temperatura in nad nami čarobno oranžne stene Oltarja, Ponc, Špika z bleščeče belimi vznožji, med katerimi je našo domišljijo najbolj buril izpostavljeni Kačji jezik. Strmi zaključek grape pod Široko pečjo, ki je bil pred nekaj dnevi še smučljiv, je prekinjalo 10 m kopne gladke skale s slapičem, zato smo po napol shojeni stezički zavili desno čez kamnito skrotje na pomol Treh macesnov. Dalje so nas čakala samo še debelo zalita snežišča. Nad višino 2000 m se je pojavil tudi nedeljski sneg, ki je sredi Jugove grape narasel na dobrih 20 cm, tako da smo kar malo "gazili". Kakšnih večjih težav sicer ni bilo, paziti pa je bilo treba na tršo podlago; ob skalah se je pojavljal celo led. Na vrhu grape smo na širokem snežnem balkonu odložili smuči in razbremenjeni zlezli čez kratko kopno pečevje in relativno majhno vršno opast na sončno južno stran, kjer je novi sneg (brez podlage) pričaral povsem zimsko pokrajino. Povzpeli smo se še do bližnjega predvrha.
Novi sneg je smučanje sicer oviral, po drugi strani pa je bilo zato dokaj varno. Tudi zgoraj, kjer je naklon dobrih 45 stopinj (smo izmerili!), padec ne bi bil ravno usoden. Slog smučanja: skoki s pomočjo odrivanja z obema palicama. Pečevje v izteku smo obšli s prečnico pod Oltar, spodaj pa smo kmalu zapeljali na dolgo pričakovani pravi spomladanski srenec. Pod Tremi macesni je bil veselec sicer začinjen z nekaj kamenja, ki pa ni preprečilo vijuganja do konca snega na višini 1500 m.
Jugova grapa je ocenjena s IV-, odseki S4+, 500 m. Na vrhu sta možna dva izstopa, od katerih je težji levi (tokrat je bil že preveč kopen), ki pripelje na škrbino pod glavnim vrhom Dovškega križa, tako da lahko smučaš tudi povsem z vrha.
nedelja, 6.6.2004: turna smuka: Špikova škrbina, 2184 m - Velika Dnina, ok. 2330 m
Sneg se je pričakovano prikazal malo preden označena pot na Špik zavije čez melišče v levo, manj pa smo pričakovali, da bo v njem toliko kamenja. Vzpon po grapi proti Špikovi škrbini je bil prijeten, razen zglajenih kopnih skal v zgornji ožini, ki so nam razblinile še zadnje misli na smučanje po grapi (III, prehod S4), zato smo s Špikove škrbine nadaljevali proti Veliki Dnini. Po 250 m smučanja pod Malo Ponco smo dobre četrt ure peš prečili do snežišč pod Veliko Ponco, kjer smo stopili na smuči in se povzpeli povsem do konca krnice (okoli 2480 m).
Do višine bivaka smo lepo smučali po nekaj dni starem mehkem snegu, ki ga je bilo okoli 15 cm, nižje pa vse bolj po normalnem poznopomladnem srencu veselcu. Pobočje pod Škrlatico je bilo še neverjetno dobro zalito in tudi v ruševje smo se zapeljali po 20 m širokem jeziku, prvem levo od od običajnega prehoda. Na 1700 m se je sneg končal, vsega 20 m desno smo že stopili na "pot", na kateri nas je čakal samo še zadnji od zoprnih pragov, po 100 m pešačenja pa smo tik nad prečnico v desno še zadnjič stopili na smuči ter odvijugali do konca snega na 1400 m.
(Pozor: grapa je zelo izpostavljena zapadnemu kamenju, zato vanjo samo v zanesljivih razmerah!)
nedelja, 30.5.2004: turna smuka: Zadnji Vogel, 2327 m - Slatna, 2077 m
Z Blata na Laz je bila snežna odeja enaka, le da malo tanjša kot prejšnji teden. Čez Laz in prvih 150 višinskih metrov po dolini pod Slatno smo pešačili, nato pa se je začel pravljičen sprehod na smučeh po debelo zasneženi dolini in zaporedju dolcev pod Prvim in Srednjim Voglom do vrha Zadnjega Vogla. Po dolgem odločanju med odlično smučljivimi (jugo)zahodnimi pobočji proti dolini Za Kopico in omehčano pristopno smerjo smo se odločili za prvič obiskano lazovško stran. Smuka po južnjaku do ravninice pod Prvim Voglom ni vredna spomina, zato smo se odločili še za kratek, a konkretnejši vzpon skozi Hladilnik, žleb med Slatno in Prvim Voglom. Spust s Slatne je samo potrdil, da smo smučali po napačni strani - položno zahodno pobočje do sedla je bilo krasno, v žlebu pa smo spet rili.
torek, 25.5.2004: slap Čedca
Teh kratkih popoldanskih sprehodov sicer ne opisujem, vendar so bili tokrat prizori tako močni, da si zaslužijo objavo. Poleg slapu so nas najbolj navdušile kontrastne poznopopoldanske barve, domov pa nas je pospremilo desetminutno neprekinjeno grmenje tekočega snežnega plazu v Povnovi dolini. Pot od parkirišča pod nekdanjim jezerskim smučiščem proti slapu je dobro označena.
nedelja, 23.5.2004: turna smuka: Ogradi, 2087 m
Na poti z Blata na Laz se je sneg začel že na višini 1420 m (pol metra in več), zahodno pobočje Ogradov, čez katerega vodi prehod na vršno pobočje, pa bi bilo, če ne bi zadnjo noč padlo 20 cm novega snega, bolj ali manj kopno. Podobna slika je bila tudi v prvi polovici vršnega pobočja in šele zadnjih 200 m je premoglo podlago starega srenca. Hodil sem v oblaku, z vidljivostjo 100 do 200 m, med vzponom čez vršno pobočje se je skozi meglice že svetlikalo, zares odprlo pa se je šele na najvišji točki.
Čez prvih 200 m smuke se nimam kaj pritoževati, preostanek vršnega pobočja pa je bil podoben loteriji, saj je bilo zelo težko prepoznavati razliko med izboklinami nad skalami in šopi trave, ki jih je prekrival le novi sneg. Čez pol stranskega pobočja sem sestopil peš, potem pa presenetljivo lepo smučal do konca snežne odeje. Ravni odsek je bilo moč brez težav prehoditi brez kož, saj je novi sneg dobro prijemal (tako dobro, da so mi bile med vzponom kože nekajkrat odpadle).
Ne glede na slabo vidljivost ves čas vzpona, je bila tura zelo prijetna, poznal se je pač na pol poletno topli zrak, pa tudi vetra ni bilo. Da ne govorim o ljudeh - daleč pod seboj sem videl le tri pike, ki so prismučale po dolini pod Škednjovcem. Tokrat sem dokončno dojel eno od posebnosti "poletnih" turnih smukov: sončno obsevanje, podprto z odbojem od snega, je izredno močno, zato je potrebna skrbna zaščita!
sobota-nedelja, 15.-16.5.2004: turna smuka: Gross Venediger, do 3000 m
Za južno stran so poročali, da je spodaj že precej visoko kopna, zato smo izbrali manj običajni vzhodni pristop skozi dolino Gschloss. Parkirali smo pred gostiščem Tauernhaus (1500 m) pod Felberskim predorom, saj je cesta skozi dolino zaprta za promet. Ker pa taksi (kombi ali vprega) v tem času še ne vozi, smo za začetek uro in pol pešačili po cesti. Dolina je zelo lepa, zato nam kljub turnim čevljem in 15-kilskim nahrbtnikom sploh ni bilo težko, vseeno pa bom naslednjič za ta uvod pripeljal s seboj kolo. Na koncu planine Innergschloss (1700 m) smo zavili čez prvi mostič in po smeri označene poti mimo slapu končno zagrizli v breg, kjer se je takoj pojavila debela snežna odeja. Prvih 200 vm smo, sledeč starim stopinjam, še pešačili, ko se je svet položil, pa končno prestopili na smuči. Nadaljevanje postreže z razgibanim svetom desno od kanjončka potoka. Ko se dolina položi, smo zavili v strmo desno pobočje (snežne razmere so bile za vzpenjanje odlične) in se povzpeli naravnost k Stari Praški koči. Po enournem postanku smo po lahkem svetu ob pol 3h popoldne dosegli Neue Prager hütte, 2796 m, katere zimska soba je bila cilj prvega dne. Koča je namreč ravno v prvi polovici maja začasno zaprta. Vreme je bilo čudovito in pogledov na bleščeči svet snežnih (ali ledeniških) tritisočakov se kar nismo mogli nagledati. Časa smo imeli na pretek, zato nam je prišlo na misel, da bi brez tovora skočili na vrh že prvi dan. No, ker višinsko sonce kar dobro izčrpa, smo si s pomočjo štedilnika na drva in najdenih zalog šumečih tabletk ter črnega čaja najprej privoščili izdatno obnovo ravni vode v telesih. Počitek nas je tako polenil (svoj delež pri tem sta imeli tudi pločevinki piva), da smo nazadnje zamahnili z roko.
Zjutraj pa razočaranje. Zbudili smo se v oblakih, sneženju in močnem vetru... Do 9h smo prakticirali črnogorski fitnes (*), do pol 2h popoldne obnovili vse (ne)znanje varovanja in reševanja na ledenikih ter počistili večji del skladišča čeških jedi v zimski sobi (puding, gobova juhica, testenine, rezanci, kavica, itd.:), a izboljšanja vremena vseeno nismo dočakali. V bedni vidljivosti smo se - vmes čez precej sumljivo pobočje - nazadnje prebili vsaj do sedla na višini 3000 m ter odsmučali na drugo stran, v dolino Viltragen. Sprva nam je močan veter nabijal snežinke naravnost v obraz, po nekako 100 metrih pa smo se rešili najbolj dinamičnih zračnih tokov ter kljub slabi vidljivosti počasi začeli uživati v smuki. V zgornjih 300 vm nas je malo bremenila tudi misel na ledeniške razpoke, ko smo s pomočjo zemljevida in višinomera uspešno zadeli prehod z desne na levo stran, pa nas je na precejšnji strmini nagradil božanski pršič do kolen!! Sneg je presenetil z odlično smučljivostjo povsem do konca, skoraj do spodnje postaje tovorne žičnice!
Kdor želi videti vzorno zimsko sobo, naj se potrudi do Neue Prager hütte!
* ležiš, dokler te vse ne boli
sreda, 12.5.2004: Mala Mojstrovka, po Župančičevi smeri do 2215 m
Poročilo iz prejšnjega dne je govorilo o prvovrstnem trdem snegu na Mojstrovki, zato zjutraj nisem pretiraval z ekstremno zgodnjim vstajanjem in tako z Vršiča štartal šele ob 7h. Prvih 10 minut je bil sneg res trd, na soncu pa sem stopil na mehkega - pravzaprav je bil stari sneg lepo predelan, pač pa je bil gnil zadnji sneg, ki je padel pred dobrim tednom in ga je bilo, na nesrečo, okoli 30 cm, zato sem takoj, ko sem zavil iz stopinj normalnega pristopa na vrh, zagazil. Do vstopa je šlo v zmernem vzponu vseeno čisto lepo, pod prvo zožitvijo pa sem se komaj izognil kamenju, ki se je iz stene posulo v spodnji žleb. Žleb je bil po sredini, kjer je bil splazen, trd, zato sem palice zamenjal s cepinoma in čim hitreje odpikal iz nevarnega predela v zgornjo ožino, kjer je zgornja stena nekako zavihana nad žleb, tako da varuje vsaj pred direktnimi zadetki. Na zgornjem snežišču so mi plazovine iz prejšnjih dni sicer vzbujale nelagodje, a težav ni bilo, na rami pod izstopnim žlebom pa me je pogled navzgor povsem razočaral. Ne samo, da je po (pre)mehki strmini kmalu priletel manjši plazič snega in kamenja, vse skupaj je zapirala še bariera velikih opasti. Ker niti slučajno nisem želel biti poskusni zajček za preizkus njihove trdnosti in mi tudi izpostavljeni obvoz po desni v gnilcu ni dišal, sem lahko samo obrnil.
Z moralo sem bil na psu, zato sem začel sestopati kar peš, a so me cokle po nekaj metrih prepričale v nespametnost te ideje. Smučal sem do vrha spodnjega žleba, kjer sem imel neprijaznega mehkega snega, ki je "grabil" smuči, dovolj in se zato skozi ozki del spustil peš, preostanek do prelaza pa nato po gnilcu in plazovinah spet "previjugal".
nedelja, 2.5.2004: turna smuka: sedlo Čez Hribarice, 2358 m
Po dolgem nakladanju smo se končno dogovorili za skupno turo AO Kranj. Na žalost jo je vreme skrajšalo s treh na en sam dan. V Krmi, točneje na koncu Zasipske planine, kajti cesta naprej do Garaž je bila še vedno zasnežena, smo se zbrali ob pol 5h in začeli s pomočjo čelnih svetilk. Ko so prvi sončni žarki obsijali vršičke Draških vrhov, smo bili že v ruševju ali bolje rečeno na njem, saj je bilo še povsem zalito s snegom. S Pleše smo jo v čudovitem jasnem jutru ubrali po meliščih naravnost proti Bohinjskim vratcem. Sneg je bil trd le na vršni strmini, kjer smo zadnjih 20 m celo odpešačili s smučmi v rokah. Na sedlu nas je sprejel napovedani jugozahodnik (ki je bil, po kupolasto razpihanih pajčevinah nad vrhom sodeč, še močnejši nad Kanjavcem), zato smo se nameravali hitro spustiti na Velo polje. A je šlo zaradi zahrbtno predirajoče se skorje malo počasneje, eden od neizkušenih začetnikov pa nam je sredi spusta skoraj ušel domov, hehe. Zaspano potegnjena Velska dolina ga je potem prepričala, da bo šlo. Do sedla Čez Hribarice smo pripujsali v soncu, tam pa nas je spet sprejel močan veter in tudi skorajda zabasane Hribarice, zato smo rekli "a smo se za to borili" ter vzpon gladko zaključili (itak smo skupaj s 300 metri, ki so nas čakali še nazaj grede, opravili 2100 m vzpona tudi brez vrha Kanjavca).
Ko smo ob pol poldne začeli s spustom, kake skorje seveda ni bilo več najti... Pa kaj še, kar lepo po južnjaku smo rili. Saj ne, da bi se pritoževali, je bil prav lepo smučljiv, le prevelike ležernosti ni dopuščal (enkrat me je "razkrečilo"), pa tudi po prestrmih pobočjih ni bilo za pretiravati (vodjo Andreja je popeljal manjši plaz). Nazaj grede smo sprva nameravali čez Konjski preval, vendar se nam je Kurica zaradi preveč južnega snega zdela prenevarna, zato smo se vrnili po smeri prihoda. Melišča pod Toscem in VDv-jem so postregla z odlično smuko, še posebno je navdušila dolga strmina nad Vrtačo, kjer je bilo moč peljati neverjetne veleslalomske zavoje v globokem snegu. Tudi spodaj po gozdu je šlo izvrstno in pripeljali smo se prav do avtomobilov (po cesti sicer že napol po vodi).
Letošnja sezona je izjemna po veliki količini snega tudi v nižjih višinah, do 1000 m.
torek, 27.4.2004: turna smuka: Stenar, 2501 m
Pri organiziranju sem skoraj malo pretiraval, nabralo se nas je namreč kar osem. Do parkirišča pred Aljaževim domom smo se pripeljali brez omembe vrednih težav in takoj stopili na smuči. Pot pod Steno so nam popestrili plezalci v Slovenski, ki smo jih lahko spremljali na snežiščih proti Macesnom in na prečnici k Belim platem, pozneje pa se je naša pozornost preusmerila na prelepa osončena, nesplazena snežišča proti Luknji. No, mi smo kmalu nad grmovjem zavili desno k Bivaku pod Luknjo in po četrt ure, ko se je naša četica zbrala skupaj, nadaljevali s prečenjem melišč pod Bovškim Gamsovcem do Sovatne, ki nas je sprejela z zmehčanim snegom. Do kotanje pod osrednjim žlebom smo se na vročem soncu neverjetno preznojili, nato pa se nam je nasmehnila sreča, saj so običajno nezaželeni oblaki poskrbeli za prijetno senco. Žleb je zelo strm in spodaj tudi ozek, zato smo pod njim (vsi razen enega) smuči pospravili na nahrbtnike, tisti, ki smo jih imeli, pa smo si nataknili tudi čelade, saj leži žleb tik pod steno Stenarja, iz katere so že dopoldne leteli posamezni kamni. Nad naslednjo strmino, ki smo jo premagali po špičkah (našli sta se tudi kamikazi na smučeh, a to je daljša zgodba), smo bili že na višini 2000 m. Spet tabor - zbiranje zaostalih in malica. Zdaj so bile pred nami položne konte pod Dovškimi in Stenarskimi vratci, zato nas je pet nadaljevalo na smučeh, trije pešci pa so bili s snegom prav tako zelo zadovoljni. Ko smo na 2150 m za nekaj minut ujeli prepočasi dvigajočo se meglo, smo se ločili - pešci so tvegali z bližnjico po desni strmini, smučkarji pa smo šli na zanesljivo, proti Stenarskim vratcem. Oboji smo imeli prav, megla se je kmalu razkadila, srečali pa smo se malo nad vratci. To je bil tudi vrh ture za manj opremljene, izpostavljena strma gredina, ki pelje na vršno pobočje Stenarja, je namreč poleg cepina zahtevala tudi dereze, zato smo nadaljevali le trije "ferajnovci". Začelo se je sicer s coklami, druga, strmejša polovica prečnice pa je bila samo za užitek. Ko smo na kuclju nad izstopom ponovno pripeli smuči, smo bili prepričani, da je preostalih 130 m formalnost, a smo se močno ušteli. Zaključnih nemarno strmih 50 metrov nas je pričakalo z debelo plastjo južnjaka, ki je po daljšem boju premagal našo trmo (zraven nas je direktno v hrbte žgalo tudi sonce), tako da smo do vrha nazadnje prigazili s smučmi v rokah.
Spuščati smo se začeli malo pred drugo popoldne. Jugovino na strmini smo sicer povsem splazili, vendar smučanja to ni motilo. Nato pa smo se ustavili na sedelcu pred gredino. Po dobri minuti sem ugotovil, da je bolje poskusiti prvi, kot pa cvikati ob pogledu na soborca. In seveda je šlo z lahkoto. Na klože novega snega nisem naletel, sneg je bil mehak, vmes sem potegnil štiri zavoje za znižanje višine, sicer pa sem samo prečil. Urša in Robert sta bila hitro za menoj in potem smo z adrenalinsko podporo odsmučali po krasnem snegu do naše glavnine, ki se je medtem zabavala s smučanjem lepe strmine med dvema kontama. Lepa smučarija se je nadaljevala tudi v srednjem delu Sovatne, s tem, da smo se po strmem žlebu, ki se je šele med spustom prikazal v pravi luči - beri: strmina a la Jalovčev ozebnik, odkotalili čim hitreje, saj je zdaj iz stene ropotalo že skoraj enkrat na minuto. Pod žlebom smo vpadli v globok gnilec, prečnica proti bivaku nam je šla po špuri presenetljivo dobro od smuči, pod Steno pa smo v sicer še vedno na pol gnilcu spet krasno vijugali. Po dnu doline smo se v nekakšnem sprehajalnem tekaškem slogu ležerno pripeljali do avta. Najlepšo letošnjo turo je, jasno, zaokrožilo omizje pri Aljažu.
Stenar spada skupaj z Jalovčevim ozebnikom in Turskim žlebom, vsi imajo oceno III-, v razred najtežjih turnih smukov pri nas (v pregledu alpinističnih spustov je Stenar s "III, mesta S4" ocenjen celo težje kot Jalovčev ozebnik s "III-, zgoraj S3+").
nedelja, 25.4.2004: turna smuka: Za Cmirom - Begunjska vratca, 2342 m
Čeprav je bila cesta še pred kratkim neprevozna, smo se do Turkovega rovta pripeljali povsem normalno. Po vzponu skozi večinoma kopen gozd smo ob pogledu na odprto "zapredli" od zadovoljstva - na odprtem je namreč vse zalito, snega je še ogromno. Ker je bil pomrznjen, je bila obvezna pomoč srenačev (kdor je bil brez, je moral pač peš). Ko je sredi vzpona sonce površino malenkost zmehčalo, je bilo vzpenjanje s smučmi prav uživaško, žal pa so nebo že okoli pol 10h zagrnili oblaki, zato je ob pomoči vetra kmalu spet postalo trdo. Na srečo je bila v zgornji tretjini doline na voljo dobro urezana smučina iz prejšnjih dni. Razliko v razmerah med sončnim in oblačnim vremenom nam je še posebej nazorno prikazal Italijan, ki je tik pred nami priletel po zaključni strmini pod robom krnice, s solidno hitrostjo drsel okoli 40 m in se ustavil šele potem, ko ga je razsulo po položnejši plazovini. S prijazno pomočjo stare smučine smo se brez težav povzpeli tudi prek strmine iz krnice do Begunjskih vratc, na katerih nas je pričakal tako močan veter v hrbet, da sem imel občutek, da bi se lahko zadnje metre vzpenjal tudi brez kož na smučeh. Seveda smo se čim hitreje odpeljali nazaj v mirne vode.
Do spodnjega roba krnice je bilo na trdi podlagi nekaj centimetrov novega, suhega snega, ki ga je veter seveda spihal sem in tja, vendar pa kompaktnih klož ni bilo. Meni se je zdelo smučanje v takih razmerah zelo v redu, medtem ko je nekatere spravljalo v negotovost, še posebej ker je bilo tudi nekaj pridiha difuze. Pod krnico smo se odločili za desno stran, za dolino pod Spodnjo Vrbanovo špico, s čimer smo zadeli glavni dobitek, saj je bila leva dolina precej poplazena, ta pa skoraj nedotaknjena. Sneg je bil trd, s površino, ki je spominjala na močneje razbrazdano košarkarsko žogo. Vozili smo z močnejšim pritiskanjem v zavojih. Nepričakovano izvrstno! Juhuhu! Ko smo zavili pod steno Nad Kuhinjo špice, je sneg malenkost popustil (še vedno krasno), nižje pa je bilo še bolje, saj je bil sneg zaradi visokih temperatur že bolje predelan. Smuka je bila tako izvrstna, da se sploh nismo mogli ustavljati, zato sem v gozd pripeljal s precej pekočimi in gumijastimi nogami.
nedelja, 18.4.2004: turna smuka: Šija, 1880 m
Vremenkoti po dolgem aprilskem treningu v drugi polovici meseca očitno prihajajo v pravo formo, saj so napoved za ta konec tedna zadeli do ure točno! Na skoraj povsem praznem smučišču Vogel smo še uživali v prekrasnem vremenu, na Šiji pa se nam je maščevala minutka, zaradi katere smo zamudili odhod gondole ob pol 9h, saj nas je na sedelcu pod vršno strmino ob pol 11h že zajela gosta megla.
Vrhnja plast mehkega snega na bolj predelani podlagi je pri vzponu poskušala povzročati nekaj težav, posmučali pa smo jo z lahkoto. Po dveh ali štirih kratkih švercih na vlečnicah (samo toliko, da se zaradi vrtenja v prazno ne bi delala škoda), smo se spustili v Žagarjev graben, ki nas je dobesedno do konca presenetil. Prismučali smo namreč do avta!! (zadnje metre resda po listju in asfaltu...:).
sobota, 17.4.2004: Pod Srcem
Po dopoldanskem dežku je bilo popoldansko izboljšanje vremena ravno pravšnje za kratko izvidniško turico v krnico Pod Srcem, ki leži v vznožju mogočnih sten vrha Na pečeh, Špika, Frdamanih polic in Rušice. Predvsem me je zanimal Špikov graben.
Ob 14h, ko sva se odpravila iz Gozda - Martuljka, je bila baza oblakov na 1800 m, ob 18h pa se je celo napol razjasnilo. V krnici so nama plazovi, ki so se vsipali čez stene s frekvenco eden na minuto, priredili nepozaben koncert.
nedelja, 11.4.2004: turna smuka: 
Curtissons, 2240 m
Kot je to zimo že v navadi, je med tednom spet padlo kup novega snega, celo do 80 cm, tako da si še enkrat več nismo bili na jasnem, za kakšno turo se odločiti. Nazadnje smo se znašli na Nevejskem prevalu (slovensko V žlebeh), kjer nas je pričakalo tako fantastično vreme, da smo zadnjo izbiro - sedlo Vršič ali planina Pecol - razrešili popolnoma netravmatično. Po dobro zasneženi cesti smo se odpravili na planoto pod Poliškimi Špiki. Naneslo je, da sem 500 m pred prihodom na plano na razcepu sledil levi progi po cesti, Roberta in Andreja pa je desna vodila po najkrajši smeri pod kočo Brazzá proti škrbini Vrh Strmali (Forca dei Disteis), zato smo "visoki" del ture opravili ločeno. Medtem sem se namreč odločil, da (pre)lahko in zelo obljudeno turo na škrbino zamenjam z vrhom zahodno nad njo, ki mi je padel v oči že prejšnje poletje. Curtissons (Mihelič pravi, da ime pomeni klavni noži) je presenetljivo malo obiskan, čeprav ponuja idealno smučanje (verjetno zaradi strmega travnatega pobočja, na katerem je snežna odeja redko stabilna). S parkirišča sem potegnil položno prečnico, tako da sem prešel Curtissonov bok pod strnjenim skalnim pasom, potem pa me je čakalo le še 500 m travnatega osrednjega pobočja. Razmere so bile za vzpenjanje skoraj idealne - sprva srenec z nekaj milimetri kristalčkov po vrhu, z naraščanjem strmine pa se je sneg pod vplivom sonca mehčal. Nič dosti bolje ni bilo z menoj, znoj je kar tekel iz mene. Še sreča, da sem imel za razliko od prejšnjega tedna zaščitno kremo tokrat s seboj, saj je združeni učinek močnega spomladanskega sonca in snega okrepilo tudi izprano ozračje. Zmehčani sneg mi je omogočil, da sem se s smučmi vzpel na vrh kar po direktni liniji, ki se mi je prej sicer zdela prestrma - zares odbito varianto pa je potegnil Robert, ki je izpod Vrha Strmali zavil na vršni greben Curtissonsa po izpostavljeni prečnici.
Za dobro smučarijo sva bila, žal, dve uri prepozna. Ob 10h, ko sem bil šele v spodnjem delu vršnega pobočja, je skorja še držala, ob 12h pa se je prediralo... Še najboljše je bilo prvih 100 višinskih metrov, ki so z okoli 35 stopinjami naklona tudi najstrmejši - dobro je šlo ravno zaradi strmine, pa še sneg je bil enakomerneje mehak, saj ga je bilo zaradi spihanosti manj kot nižje, kjer je bila razlika med skorjasto plastjo in spodnjim suhim snegom izrazitejša. Vse te vrste snega so bile vseeno že toliko predelane in sprijete, da nevarnosti plazu ni bilo. Po snidenju na Pecolu je za konec sledila izredno prijetna vožnja po cesti (ki bo brez večjih prekinitev smučljiva vsaj še kakšna dva tedna).
sobota, 3.4.2004: turna smuka: Veliki vrh v Košuti, 2088 m
Od Matizovca čez Kofce in po najbolj direktni prečnici na vršno pobočje. Vreme je bilo nepričakovano lepo, sonce je grelo, švic je tekel v potočkih. Ker sva bila malce pozna, se nama je med vzpenjanjem "trgalo srce", sneg je bil namreč z vsako minuto mehkejši. Vendar pa ni postal gnil, očitno je bil že dovolj predelan. Vzpon je zaključil idiličen sprehod po grebenu, ovešenem z opastmi, med katerim je hladil prijeten vetrič.
Smuka sploh ni bila slaba. Še posebej za opoldan. Za idealno vijuganje se je sicer vdiralo za kakšnih 10 cm preveč, ampak ob prilagojeni tehniki (težišče nazaj in brez pregrobih pritiskov) je šlo zelo lepo. Spodaj sva prečila povsem proti levi, do dobro zasnežene dolinice pod robom Kofc, ter po njeni levi strani med redkim drevjem in po vmesnih čistinah dosegla označeno pot na veliki jasi, 200 m nad Matizovcem. Nadaljevala sva po gozdnem kolovozu, ki ga je prekinilo par kopnih odsekov, na katerih je bilo pač treba pokazati smučem, kdo je gospodar, hehe. Pripeljala sva se povsem do avta!
PS: Vremenkoti, poskušajte naprej! Ni vrag, da ne bi enkrat zadeli...
dnevnik 2004, januar - marec
arhiv