arhiv
dnevnik 2004, oktober - december

Dnevnik 2004, mali srpan (julij) - kimavec (september)

23.-27.9. J Dugi otok - Molat - Premuda - Ist
18.9. G Jalovec - Veliki Ozebnik - Goličica
11.9. G Gubno - Dovška Mala Kepa - Kepa
5.9. G Rušnata Mlinarica
28.8. G Sp. Dolkova šp. - Rogljica - Dov. Gamsovec
22.8. G Storžič
12.8. G Kotova špica - V Koncu špica
10.8. G Lopa - Konjske police - Grdi vršič
31.7. G Zagorelec - Šmihelovec
30.7. G Velika (Martuljška) Ponca
26.7. G Vrh Zelenic - Glava v Zaplanji - Rjavec
18.7. G Klečica
3.-4.7. G Srednji Rokav


Jadranje, september 2004
Navdušujoče drvenje v burji

Zadar - Brbinj (Dugi otok) - Molat - Premuda - Ist
Četrtek:
Nova hrvaška avtocesta (manjka le še predor Mala Kapela) je močno olajšala dolgo vožnjo do Zadra, iz Kranja skozi Vinico bi brez zastojev na južni lublanski AC in pred Žužemberkom potrebovali samo 4 ure in pol.
Ob 18h v marini Tankerkomerc prevzamemo "kroparsko" jadrnico Event 34. Ko se nam pridruži še drugi avto in grla razkužimo s Sirotovo medico, odpešačimo na večerjo v staro mesto, na katerega obzidju še vedno visi ogromna slika "wanted" generala Gotovine. Pice poplaknemo z dvema piroma; kapitan s Stello A., ostali nasedejo na hrvaškega Zlatoroga.

Petek:
Izplujemo ob 9h. V Zadrskem kanalu nas sprejme zmeren jugo, moči 4 bf, tudi valovi so nekako za štirico. Prvič v življenju se odločim za tabletke proti slabosti in z njih učinkom sem kar zadovoljen. Dvig jader je, nasprotno, čista katastrofa. Ker navijalno glavno jadro vsi vidimo prvič, nam ga najprej celega vrže ven, tako da začne močno opletati, potem ga pa, ko zajamemo veter, nikakor ne uspemo napolniti. Nekaj časa mi ni nič jasno. Deluje šele, ko pritegnemo vang (pritego buma). Sledijo razni amaterizmi posadke pri križanju v veter. Kapitan: "Zategni genovo, hitro!" - Mornar: "Katero vrv??" ... Skratka, ni nas lepo gledati. Poskušajo me celo prepričati, da se vrv na vinč navija z leve strani...
Ker se nam mudi, da nas za sredino dneva napovedana burja ne bi ujela v Malem Ždrelcu, jadra pospravimo prej kot bi bilo potrebno in zamotoriramo brez cikcakanja. Plovba pod mostom doda malo adrenalinčka, prestrašiti pa nas ne more več. Prihod v Srednji kanal proslavimo z degustacijo merlota; prvi kozarec gre seveda Pozejdonu. Pod Ižem lepo jadramo s pojemajočim jugom v bok (Vmax = 6 kn). V Ravskem kanalu za kratko poskusimo z metuljčkom, vendar je veter že preveč izdahnil, zato kmalu vžgemo motor. Za skok v vodo izberemo ravski zaliv Paladinica; Miha je v morju prvič po 12 letih! Čez sedelce pihljajo prvi refulčki burje.
Po kratkem zezanju sidrnega vinča (potreben je ukrep na varovalki) v burnih razmerah hitro odmotoriramo v Brbinjski zaliv na sosednjem Dolgem otoku, kjer nas navduši idealno zavetje pred burjo. Pod gozdom je zasidrana vrsta boj, ki imajo dodano tudi vrv za privez krme. Zelo zanimivo je iz jezersko gladkega morja opazovati "deročo reko", ki jo burja žene skozi vhod v zaliv. Kljub vsem pohvalam pa inkasantu ne damo nobenega tringelta; njegov poskus colanja "bonus" turistične takse je račun brez našega blagajnika, hehe. Za privez plačamo 75 kun.
S sprehoda do raztresene vasi se na barko vrnemo med prvimi kapljami. Po večerji (Cifove testenine s koščki purana) se začne tarokaška noč. Cif je zraven le prvih nekaj partij, nato se odloči "prebrati knjigo", ostali pa mečemo do 3h zjutraj! Zmaga kapitan, sovražnim pravilom navkljub!
Dve tarokaški izjavi (vemo, čigavi):
"Kdor počiva, pije. K't norc!"
"Pa kva s' šu ti igrat? Z mehko curo?"
Bilanca prvega dne: popili epskih 7,5 litrov vina...


Sobota:
Dan se začne s polaganjem "vab" v goščavi, kjer je v pravem minskem polju že težko najti čisto parcelo... Mihov in Lukov ribolov (beri: zakuska za ribe) poživi ženska z ene od sosednjih jadrnic, ki se gre gola namočit v morje. Naša barka se zato skoraj prevrne :))). Za zajtrk pade ostanek petkovih testenin in 20 vmešanih jajc s pašteto.

Vreme je turobno oblačno, zunaj "divja" burja, zato se nam ne mudi iz udobja; izplujemo šele malo po 11. uri. Dvignemo močno skrajšana jadra. Posadka ga sprva močno serje, počasi pa le zapopadejo in nazadnje celo ugotovimo, kako pravilno odpirati navijalno glavno jadro - tudi odvijati ga je treba z ročico! Soimenjak, ki krmari, ima mojega nerganja kmalu dovolj, zato mi preda krmilo. Med dolgo stranico proti Sestrunju nato na lastni koži izkusim, da je v nekonstantni burji skoraj nemogoče pluti mirno; močne sunke blažim z zavijanjem v veter.
Načrtovani postankek v Božavi črtamo in se odločimo za plovbo naravnost na Molat. No, ko v Dugem otoku, ravno nasproti naselja na Zverincu, zazeva odprtina nekdanjega zaklonišča za vojaška plovila, jadra pospravimo in gremo pofirbcati. Medtem ko ostali krožimo pred vhodom, Matjaž in Luka odveslata v notranjost.

Pred nami je prečkanje Sedmovrača, skozi katerega močno vleče, na sredi je videti tudi dokaj konkretne valove. Glede na svojo naizkušenost se odločimo kar za motoriranje. Od blizu se sicer izkaže, da ni prehudo.
Med pristajanjem v Lučinah, pristanu naselja Molat, spet pokažemo svojo neizkušenost. Moje trikratno vzvratno približevanje pri burji v bok sicer ni nič takega, luškemu mojstru me - pri privezovanju - izda eden od mornarjev. "Kaj, kakšen Muri??" (muring) ... Naš blagajnik, kljub pomoči pri pristanku, spet noče nič slišati o plačilu kake takse (poravnali smo jo namreč že v marini). Po pobiralčevem izgovarjanju, da on ni nič kriv, skleneta kompromis, da plačamo vsaj za dve osebi. Privez z elektriko + taksa za dva = 125 kun.
Medtem je burja že napol razjasnila nebo, sije sonce, zato je sprehod skozi vas še večji užitek. Na obali pritegne največ pogledov (zapuščena) vila z bahavim stopniščem, na hribu pa rumeni cerkveni zvonik, zaščitni znak Molata. Preseneti nas spomenik padlim v 2. svetovni vojni (nismo si na jasnem, kako je potekal upor na otokih), še bolj pa okrogli stražni stolp, ohranjen v spomin na tisočerico umrlih v zbirnem taborišču, ki je stalo na tem mestu. Italijani torej niso morili samo na Rabu!

Po povratku na barko me na klopi v salonu zmanjka za eno uro, kratka noč in psihološki pritisk sta očitno storila svoje. Za kočerjo nam Cif pripravi puranove zrezke v smetanovi omaki, zraven se prileže paradižnikova solata a la Siro. Kozarec merlota seveda tudi.
Po čudovitem sončnem zahodu in fotoseansi v mesečini se sprehodimo na rundico v bližnjo gostilno. Midva s Sirotom se spakujeva ob pol litra trpkega pelješca, ostali vztrajajo pri hrvaškem Zlatorogu. Cif mimogrede prebere še eno knjigo :)).

Tarok tokrat mečemo "le" do 1h. Kapitan pusti nekaj veselja tudi posadki in velikodušno zasede zadnje mesto.

Nedelja:
Jutranji kapučino v sosednjem kafiču je zgolj pretveza za uporabo njihove straniščne školjke.
Izplujemo ob pol 11h, jadra dvignemo za JZ rtom Monaster. Ker smo se začetne rje že vsi otresli in na zunanji strani ni nevarnosti nenadnih refulov, se upam spustiti v konkretno jadranje. In ga tudi dobimo. V 25-30 vozlov burje v bok (sunki do 37) in razmeroma nizkih valovih rahlo adrenalinsko nažigamo proti Premudi. Največja hitrost 7,9 kn je hkrati rekord naših križarjenj. Krmarja, od katerega ni nobenega glasu, enkrat vmes vprašam, ali ima kakšne težave z vodljivostjo. Odgovor je glasni "Ne" in neizgovorjeni "Samo pustite vse tako, kot je, in me ne motite!", hehe. Ceno za te dirkaške užitke - Cifova očala - ocenimo kot nepomembno.

Laguna pred Krijalom, ki jo tvori niz ozkih čeri, nas navduši s svojo lepoto (in solidnim zavetrjem). Največja čer ima lepo plažo, zato se odločimo privezati na eno od boj pred njo, vendar nas med manevriranjem osenči oblak, s čimer kopanje izgubi privlačnost, tako da končamo pred Premudo. Prvi "pristanek" ob boji Sirota Krmarja. Sprehod v vas začnemo z ogledom pokopališča, nato se v družbi tovornjakov, ki iz notranjosti dovažata gradivo za novi pomol, povzpnemo na planotico, kjer stoji osrednje naselje. Imamo čudovit sončen dan, burja je očistila ozračje, pogled leti čez odprti Jadran... Skratka, otok nas, kot vsi ti zunanji, napolni z energijo.

Jadranje nazaj grede je podobno, tudi krmar Matjaž je čisto navdušen. Pozejdonu tokrat žrtvujemo Sirotovo svetovno znano čepico Gašper team. Veter pred večerom počasi popusti in pri Istu celo dvignemo vsa jadra. Valov skoraj ni več, nagnjeni smo do roba palube, na zahodu se spušča v morje veliko oražno sonce... Razpoloženje je na vrhuncu.

Jadra spustimo šele sredi zaliva. V pristanu smo pozni, vplujemo ob 18:55. Vse, razen 30 m glavnega pomola, je zasedeno. Ko večja avstrijska jadrnica po več (zaradi burje v bok) neuspešnih poskusih vzvratnega pristanka odneha, hitro vskočimo in se privežemo bočno. No, naše zmagoslavje je kratko, saj nam luški šef pojasni, da je ta prostor rezerviran za trajekt. Naslednja ideja - privez ob bok jadrnice, ki je privezana na glavo pomola - se skoraj konča s trkom, saj si je isto zamislil oni Avstrijec, ki, v želji, da bi nas prehitel, s hitrostjo pikira na nas. Komaj se mu umaknemo in ga že vidimo, kako nasaja tisto nič krivo privezano jadrničko. Na srečo se izkaže, da ima zelo močan motor, tako da uspe ustaviti :)).
Šit, hočeš - nočeš, treba bo sidrati. V polmraku spustimo sidro na zunanji strani pomola, a čez čas opazimo, da ne drži, zato se v temi premaknemo na začetek "vrste". Tokrat spustimo precej več verige. Medtem ko Cif pripravlja večerjo, Luka in Matjaž odveslata na obalo po naša "brodolomca", ki sta se ob našem kratkem privezu izkrcala na obalo, po povratku iz gostilne pa jima ni bilo nič jasno: "Čakala, zmrzovala in psovala sva na pomolu ter si belila glavo, od kod Italijani na naši barki..." (mesto našega prvega sidranja so namreč ta čas zasedli neki makaronarji s precej podobno barko, hehe)
Po slastnem prebrancu s klobaso + sir + čebula se, žal, ne moremo prepustiti siesti, kajti z mrakom se je burja spet okrepila. Pri tem je nerodno, da strma Straža nad mestom ne samo, da ne daje zavetja pred burjo, temveč veter pri spuščanju po strmem pobočju postane tudi zelo vrtinčast. Barka ves čas pleše v loku 180° in pobirala močne bočne udarce, zato se odločimo za dežuranje. Razdelimo se v izmene na uro in četrt: 11:00-12:15 Matjaž E., 12:15-1:30 Luka, 1:30-2:45 Miha, 2:45-4:00 Matjaž Č., 4:00-5:15 Miran, 5:15-6:30 Cif. Moja izmena mine presenetljivo hitro, večinoma v meditiranju na klopi v kokpitu.

Ponedeljek:
Naše sidro na verigi je dobro zdržalo, sosedovo na vrvi pa zjutraj popusti in v nekaj sekundah jih odpihne na drugo stran zaliva, kjer se jim, na veliko srečo, še pravi čas nekam zatakne. Zbudimo jih s trobljo.
Za zajtrk se bočno privežemo na glavni pomol, na prostor, ki ga je sprostil trajekt. Medtem ko trije iščejo stranišče na trdni zemljici, se ostali začnemo mastiti v salonu. Sredi grižljaja zagledam skozi okno, kako nas hitro preletava obzorje. Kkkaj ssse dddogaja?? Moji možgani ne uspejo sestaviti nobenega smiselnega sklepa. Ko pridem ven, zagledam odvezan premec, barka pa je že obrnila za četrt kroga in ravno s krmo udarila v pomol! Sraaanjeee!! Z Luko bliskovito rešiva situacijo - jaz skočim na pomol, odvezati krmo, on medtem vžge motor. Izplujeva vsega par sekund preden bi naskočili veliko jadrnico za nami. Uhhhhh... (Lekcija: vozle, ki jih nakvačkajo zelenci, je potrebno vedno preveriti!)

Povratek. Mimo Molata še lepo jadramo, vendar sunkovitost burje že kaže, da ne bo več dolgo. V Sedmovraču sicer krajšamo, a začne vetra zmanjkovati še preden smo čez. V ozkem Tunskem kanalu je dogajanje bolj kot ne žalostno, veter stalno spreminja smer, za silo pihne le na refule. Občasno vozimo celo nazaj. Vseeno grizemo vse do Velikega Ždrelca med Rivnjem in Ugljanom, vmes v boju z jadrnico, ki goljufa z motorjem, celo dvignemo vsa jadra. Ko primotoriramo v Zadrski kanal, burja dokončno umre. Zanimiv je pogled na izredno razpotegnjeno regato, katere vodilni so se odpeljali z zadnjimi izdihljaji burje, zadnje sirote pa tičijo v bonaci. Nebo se razjasni, kar nas spodbode k zadnjemu postanku v (na žalost zelo nasmetenem) Ugljanovem zalivčku Velika Frnaža. Pred kosilom si med meduze upa skočiti le kapitan, resda le za nekaj zamahov :). Ob 17h v brezvetrju brez težav parkiramo v nabasani marini. Ko barko že uspešno predamo, si čarteraš pobliže ogleda sidrni vinč ... in za odlomljeni pin v vtiču daljinca moramo prispevati 100 kun. :)


sobota, 18.9.2004: Jalovec, 2645 m - Veliki Ozebnik, 2480 m - Goličica, 2394 m

Iz Tamarja smo se po strmi gredini povzpeli na planotico pod Kotovim sedlom (na njenem robu smo izplavali iz meglenega morja) in po izredno lepi, brezhibno zavarovani poti na Jalovec. Za moj okus najlepši označen pristop na vrh.
Spustili smo se na Jezerca, zavili proti Zavetišču pod Špičkom - do mesta, kjer se pot prevesi navzdol - ter se usmerili v dobro vidni kratki žleb na levi. Za robom je strmo, razčlenjeno pobočje prehodno po več smereh (I. stopnja); meni se je zdelo najbolje kar ob/po grebenu. Pozor na proženje naloženega grušča in skal, saj spodaj teče označena pot! Lep vrh.
Zatem smo se prekobalili na rob Jalovčevega ozebnika. Pot skozenj je popolnoma upravičeno zaprta, saj je nevaren že gladki vršni lijak, v samem ozebniku pa se skriva strm led, posut s peskom. No, naš cilj je bila navpično zašiljena Goličica, katere pristopni greben od spredaj deluje noro, a se izkaže za presenetljivo lahkega. V začetnem delu čaka kratek prestop (I-II), edina prava plezarija v strmem delu pa pride šele povsem na vrhu (deset metrov II), kjer se greben povsem zoži. Od tu naprej je izpostavljenost velika, hkrati je rez naravnost nemogoče naložena, zato je potrebna izjemna previdnost. Žal zaradi vzroka, o katerem tule ne bom razpredal, vrha nismo dosegli, obrnili smo kakšnih 20 m zračne razdalje od vrha, v škrbinici pred grebenskim rogljem, ki ga je verjetno najbolje obvoziti meter ali dva nižje po desni. Lahko samo rečem, da je vrh gotovo v deseterici naših najbolj divjih in komaj čakam na popravni izpit.
Spuščali smo se po zavarovani poti čez vzhodno steno Goličice, ki je težja od tiste nad Kotovim sedlom - še posebej to velja za spust - saj je (sicer brezhibno!) opremljena samo s klini. Za zaključek nam jo je zagodla še kratka stena pod Jalovško škrbino, v kateri so nas najprej Italijani zasuli s kamenjem, spodaj pa smo imeli težave z gladkima pragovoma pod iztekom varoval (plezanje II. stopnje!).

sobota, 11.9.2004: Belca - Kurjeki - Gubno, 2035 m - Dovška Mala Kepa, 2077 m - Kepa, 2143 m

Tura je opisana v vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Podrobneje o mestih, kjer sva se lovila:
Začetka ni težko najti, po lepem kolovozu se spustiš v široko strugo Belce, greš po njej malce "navzdol" in nad visoko betonsko pregrado najdeš široko pot, ki pripelje do Jurčevega rovta. Do sem vsega četrt ure. Takoj na robu rovta izbereš spodnjo pot, ki v blagem spustu mimo lesenega korita popelje na strmo peščeno pobočje, kjer stezice kmalu zmanjka. Tu je treba zaviti navzdol (*) po nekaj metrov širokem hrbtu, na katerem se v travi hitro prikaže zaraščena steza, ki pa že dvajset metrov niže začne prečiti levo čez strm usad. Bruna, ki so omogočala prehod čez gladko strmino, je večinoma že odneslo, zato je prečenje zelo nerodno. (Irena se je raje spustila do konca strmega travnatega rebra ter se čez vznožnih deset metrov usada spustila v strugo Jerce. Srečala sva se nad nizko pregrado.) Ob potoku sva, ne da bi opazila kakršnokoli sled steze, nadaljevala do mesta, kjer se Jerca razcepi v globoki skalnati koriti. Torej počasi nazaj. Kljub podrobnemu skeniranju obeh bregov nisva opazila niti najmanjšega znaka človeške dejavnosti, zato sva pomislila z lastno glavo ter na edinem smiselnem mestu za izhod iz struge dvajset metrov nad seboj le zagledala klin. Debelca je, enako kot na usadu, že zdavnaj odneslo, vendar vzpon ni problematičen, čez edino težavno mesto, gladko pečino, pa pomaga zanesljiva jeklenica. Dobro sledljiva steza nato po strmem gozdnem hrbtu pripelje do jase z razpadajočo brunarico (Brolhov rovt). Stezico za vodoravno nadaljevanje zaslediš (z nekaj domišljije) na desni strani jase. Pred prvo grapo postane jasnejša, potem do priključka na lovsko stezo s sedla Šija ni bistvenih nejasnosti. Dobro shojena pot čez Kurjeke se sprva dviga po levi strani, na sedelcu med prvimi stolpi preide na desno pobočje in pelje vse tja pod Plevelnike. V ruševju pred veliko grapo, iz katere se pot vzpne po strmem prehodu v visokem skalnem boku, naju je možic "zavedel" na shojene stopinje, ki po travnatih prehodih (še nekaj možicev) bolj ali manj naravnost navzgor privedejo na sleme - podaljšek grebena Kurnikov. To je pravzaprav tudi smer, ki jo opisuje Habjan. Do vrha Gubna orientacijskih vprašajev ni več.
Gubno sva imela, za razliko od množično zasedene Kepe, sama zase. Po malici in sončenju sva se po grebenu spustila do označene poti, jo na drugi strani globoke skalnate škrbine kmalu spet zapustila in se povzpela na bližnjo Dovško Malo Kepo. Sledil je gurmanski vložek za "brezpotnike", spust po "rezilu" prijetno odprtega grebenčka proti sedlu pod Kepo. Plezanja z vsemi štirimi je okoli deset metrov, v odlični skali, oprimkov in stopov je dovolj, tako da samo uživaš (II-, zračno).
S Kepe sva se spustila po označeni poti čez sedlo Jepca do parkirišča pri sotočju Belce in Belega potoka ter po cesti v 20 minutah zmerne hoje prišla do avta. (Cesta je popravljena, lepo prevozna.) Pred klasično pico antisklerozo pri Potokarju sva na Dovjem obiskala zadnje počivališče nekaterih znanih gornikov, npr. Klementa Juga, Wilhelma Lassa, Zvoneta Koflerja.

* Najina prva jutranja izbira je bila navzgor: v gozdu sva po daljšem diagonalnem vzponu poleg marel in jurčka našla tudi lepo stezo, ki naju je pripeljala na zadnji rovt pred Suhim grabnom (podrtija v drevesnem otočku, 1135 m, senik s senom za divjad). Iščoč zgornjo pot proti Brolhovemu rovtu sva po gozdu obšla vso vzhodno stran rovta in šele na vrhu našla slabo vidno stezico. Žal se je po treh minutah izgubila, potem sva na divje dosegla rob gladko erodiranega boka orjaškega Suhega grabna (110 m višje od brunarice na Brolhovem rovtu!). Prehod čezenj je tvegan, oziroma bi zahteval dolgo iskanje, zato sva obrnila. Steza, po kateri sva dosegla zadnji rovt, naju je pripeljala na Jurčev rovt, drugače povedano: to je zgornja pot z razcepa pod rovtom! Ko sva bila spet na mestu napačne odločitve, sva bila po dveh urah in desetih minutah hoje celih 10 m nad izhodiščem!... :))

usad klini oltarček Kurjeki spust z DMK DMK

nedelja, 5.9.2004: Rušnata Mlinarica, 1777 m

Po Babunovi ohceti. Ko označena pot zavije levo čez suho strugo, nadaljuješ po kolovozu in po treh minutah (20 m naprej se kolovoz konča) zagledaš odcep dobro vidne lovske steze, ki popelje na gozdnati hrbet med Kotom in Vrati. Greben levo proti Rušnati Mlinarici takoj postane ozek, v treh minutah se dvigneš tudi nad gozdno mejo in za uvod pokasiraš prečkanje ostre skale. Na prvem vršiču z okroglo teraso sredi macesenčkov je lepo mesto za malico in duškanje, nad ozkim sedelcem za njim pa je že na vrsti prvo težavno mesto: najprej zoprn skalnato - travnato - zemeljski prag (II), takoj za robom pa malce izpostavljena razbita prečnica. Vso previdnost zahteva še obvoz škrbine za drugo grebensko ramo, kjer se po levi strani spustiš čez malce izpostavljen skalnato-travnat prag (II), prečiš pod škrbino in se vzpneš po strmem drobljivem žlebu. Preostanek do vrha je lažji.
Greben je večino časa ozek in odprt, vendar težave niso pretirane, tako da izkušen brezpotnik samo uživa. Ruševje ne moti (več), saj je vse do vrha "lepo" izsekano. Samotna, navdušujoča tura z izjemnim razgledom. Priporočam!

Mlinarici Mlinarici

sobota, 28.8.2004: Spodnja Dolkova špica, 2541 m - Dolkova špica, 2591 m - Rogljica, 2547 m - Dovški Gamsovec, 2440 m

Ko smo na travnatem hrbtu pod Dolkovo špico zaradi (za naše razvajene, brezpotniškega miru vajene živce) prevelike množice planincev Rakovo špico zamenjali z Dolkovo po jugovzhodnem grebenu, si nismo predstavljali, kakšno terno smo s tem zadeli, saj ta lepi vrh zaradi preveč preprostega dostopa v splošnem zavedanju nima posebne veljave. Pristop po JV grebenu nam ga je pokazal v popolnoma drugačni luči!
Do vrha Spodnje Dolkove špice z grebenom pravzaprav nimaš veliko opravka, ob njem se vzpenjaš le v začetnem delu "stene", nad travami, potem pa se skupaj z grebenom izgubiš v labirintu stolpov in žlebov. Če imaš dovolj izkušenj z orientiranjem v takem svetu, je pravega plezanja (torej vsaj II. stopnje) dokaj malo. Do višine okoli 2300 m ne bi smelo biti težav (nekaj odsekov I-II), tu pa je ključ smeri (seveda te, ki smo jo potegnili mi). Čez strmejše pečevje se povzpneš na grebensko ramico na levi in nad njo splezaš čez strm prag (II) na naslednjo ramico (možic) pod gladko, navpično steno, kar je od spodaj videti kot slepa ulica. Prikaže se lepo prehodna polica, ki te v kratkem spustu pripelje v žleb na levi. V normalni vidljivosti je orientacijskih težav konec. V žlebu te najprej pričaka gladek prag, ki ga obvoziš po desni (II), potem pa do vrha težave le še na kakšnem kratkem skoku dosežejo I-II. Svet se kmalu položi, možnih je veliko prehodov, prav na vrh lahko izplezaš po levi ali desni. To pa še ni vse, na vrsti je posladek. Do glavnega vrha Dolkove špice te čaka dobre četrt ure izredno uživaškega grebena, na katerem si po tekočem traku sledijo kratki zračni prehodi in prav tako kratki spusti in vzponi, od I. do kar konkretne II. stopnje. Njam!
Rogljica. Hm, od daleč izgleda divje, podrto, nepristopno. Niti z rdeče škrbine ni videti dosti bolje, upanje se pokaže šele povsem od blizu, na levi strani. Po rdečem kaminu, lahko tudi še bolj levo, se povzpneš na položnejše gruščnato pobočje in splezaš na vrh naravnost (5 m zelo strme II) ali, precej lažje, levo okoli roba (zagruščeno). Na vrhu stolpa je občutek "ta prav"! Dol grede je priporočljivejši kamin (II, malce zračno), skozi katerega se lahko s kaminskim plezanjem, v razkoraku, spustiš najbolj varno.
Tudi Dovški Gamsovec je vreden obiska. V primerjavi s prvima vrhovoma je lažje dostopen, težavnost le sem in tja pokuka čez I. stopnjo, je pa res, da vse od škrbine do vrha skoraj ne popusti. Zagruščenost je seveda "na nivoju". Zelo zanimiv je pogled na ogromen odlom v steni nad Krnico.
(Spodnja Dolkova špica in Rogljica sta primerni le za izkušene gornike, vajene zračnih vzponov in spustov do II. stopnje!)

nedelja, 22.8.2004: Storžič, 2132 m

Po Babunovi fantovščini. Nad Povljami sva se pripeljala do 850 m. Peš naprej po strmem ostanku ceste, po lovski stezi čez grapo potoka Milke do označene poti iz Bašlja, nato mimo lovske koče na jugozahodni greben in po njem na vrh. Spust do planine Javornik in levo proti Kališču. Že po dveh minutah odcep navzdol na lovsko stezico, ki kmalu izgine, potem do izhodišča na divje po gozdu (ves čas malce proti levi - proti Milkini grapi).

nad lovsko kočo na JZ grebenu

četrtek, 12.8.2004: Kotova špica, 2376 m - V Koncu špica, 2350 m

Iz Koritnice. Na Kotovo špico smo našli v prvem poskusu, z drugim vrhom pa smo imeli veliko dela, zato bo tokratno poročilo predvsem opis pristopa:
Kmalu zatem, ko steza nad odcepoma za Kotovo sedlo preči gladko pečevje in pripelje na položnejše travnato pobočje pod Robom nad Zagačami, pridemo do NEoznačenega razpotja (bivak je tu še daleč na levi!). Navzgor odvijuga pristop k Trbiškemu bivaku, ki je (od kdaj?) celo označen s slovenskimi knafeljčevimi markacijami, če pa stezo zgrešimo, je treba samo ciljati najvišji jezik melišča! Šele malo pod steno (50 m desno od mesta, kjer pot k bivaku vstopi v plošče) na desni zagledamo lahko prehodno zagruščeno gredino, na katere vrhu naletimo na prvo staro jeklenico. Levo za robom prečimo na bližnji grebenček in široko sleme, po katerem se dvigamo 100 višinskih metrov do stene. Ostanki jeklenic nas povedejo desno navzgor okoli roba, za katerim nas izpostavljena prečnica (udobni vklesani stopi in izjemoma solidno ohranjena jeklenica) pripelje v široko grapo. Do škrbine v vršnem grebenu se povzpnemo po desni strani, vmes preplezamo tri kratke pragove (II). Smer nam pokaže predvsem zadnja jeklenica, saj stare oznake praktično niso več vidne. S škrbine proti vrhu Kotove špice izbiramo med obvozom grebenskega stolpa na levi (menda kratek prag I-II) ali desni strani grebena (izpostavljena, udobna polica).
Na V Koncu špico: s škrbine med vrhovoma zlezemo čez kratek skok in se začnemo rahlo spuščati po malce izpostavljeni, a lepo prehodni polici nad Tamarjem. Na greben lahko prvič zavijemo že po dvajsetih metrih, vendar je to najtežja možnost (30 m zelo strme plezarije II. stopnje po pečevju, prekinjenem s travami, zaradi izpostavljenosti in višine bi jo ocenil blizu III). Pametneje je nadaljevati po polici čez vmesno ploščo do manjšega melišča, nad katerim se brez težav povzpnemo na greben po levi strani kratkega žleba (I-II). Nad grebensko škrbino je treba preplezati 5-metrski prag (II, izpostavljeno), potem ni več daleč do vrha (nepreverjeno). Tretja možnost ("Marijana in Marko") je spust po melišču, dokler se malo nad skokom na levi ne odpre lahko prehoden svet. Po kratkem prečenju zavijemo navzgor v dobro razčlenjen žleb (II), na vrhu nas na levi čaka najtežje mesto, kratka zoprna prečnica (3 m, II ali celo več - odvisno kako se je lotimo), potem pa po lažjem, a izredno zagruščenem žlebu (dobra I) izplezamo na vršni greben. Do vrha je samo še 20 m lovljenja ravnotežja po ozkem grebenčku.
Spust poteka po široki gredini, ki se na belopeški strani spušča v smeri sedla med V Koncu špico in Vevnico. Pogled z vrha grozi z izpostavljenostjo in zagruščenostjo, vendar se vse skupaj izkaže za presenetljivo lahko. Nekaj kratkega plezanja nam seveda ne uide, vendar je v primerjavi s prehojenim mala malica.

Na sedlu smo mislili, da je delo opravljeno. Zmota! Spust po (lahkem) zgornjem delu Vie della vite do odcepa k bivaku je kar zabeljen. Varoval ni veliko, preplezati je treba nekaj nezavarovanih zglajenih pragov in plošč, zaradi snežnih jezikov pa je zelo priporočljiv tudi cepin. Celo steza od bivaka na koritniško stran nam je koncu, tik nad meliščem, postregla z gladkim prehodom čez nagnjeno ploščo...

Alora, tura je primerna samo za izkušene gornike! Nekdanja zavarovana pot naj ne zavede - gre za vzpon I. stopnje, z mesti II. Posebna težava je, da ni možnosti lažjega umika - s Kotove špice je najlažja vrnitev po isti smeri (spust je seveda zahtevnejši od vzpona).

torek, 10.8.2004: Lopa, 2406 m - Konjske police, 2297 m - Grdi vršič, 2327 m

V lepem vremenu je najtežja orientacijska zanka ture najti začetek poti 636 na prelazu V Žlebeh (Sella Nevea): nad ovinkom krožne ceste okoli hotelov je majhna trattoria, pred (nad) katero na travniku stoji bela tabla... "Ogrevalna" pot 636 nas je navdušila, saj je speljana izredno lepo, vzponi se menjavajo s počivalnimi ravninicami, pa še podlaga je zelo ravna, tako da se noge ne mučijo. Na razcepu 636/637, kjer smo zapustili senco, smo zavili desno proti Prevali in sledili mulatjeri skoraj do vpadnice škrbine med Lopo in Vršiči pod Lopo. Čez prostrane pode se je proti škrbini na vzhodni strani Lope seveda možno napotiti naravnost z razpotja, vendar smo 100 m višine raje pridobili še po udobni poti. S 1950 m smo jo končno ubrali proti Lopi, na melišču pod steno stopili na stezo (pripelje vse od Prevale) in se čez vmesna položna snežišča sprehodili do škrbine v mejnem grebenu. Vršno zgradbo Lope naskočiš 15 m pred škrbino, kjer splezaš čez kratek žleb/prag (I-II) in čez gruščnat presledek prideš v kratek žleb (I-II), po katerem lahko splezaš naravnost do vrha ali pa na sredi zaviješ na polico, kjer se potem izmišljuješ med nekaj prehodi na 3 m višjo teraso. Sledi sprehod čez "vrtnarijo" do preteče strmine, ki se, enako kot uvod nad škrbino, izkaže z lepimi prehodi. Po začetnem kratkem skoku na levi (II) te do vrha travnate strmali popeljejo udobne poličke. Položni skalnati greben nato v nekaj minutah pripelje na prostrani vrh. Krasen in relativno lahek pristop!
Po počasnem "foto-spustu" nazaj na škrbino smo, sledeč shojeni potki, prečili pod vrhom Konjskih polic do grobega melišča, kjer se je odprl prvi prehod na greben. Po razbitem pečevju (I) gor in desno do najvišje točke. Grebenski sprehod do Grdega vršiča se je začel v družbi radovednih ovac. Do sedla ("luknja za bivak") ni nobenih težav, med vzponom na prvi vrh Grdega vršiča pa moraš sem in tja uporabljati tudi roke (I, lahko). Najvišji je zadnji vrh, pred katerim leži globoka škrbina. Prehod je prvič na turi malce bolj zračen, plezalske težave pa so kratke in ne pretirane (do II).
Vrnili smo se po smeri vzpona.
Čudovita in nenaporna tura, okusno začinjena z zmerno težkimi "plezalnimi" mesti. In seveda rože, rože, rože!

Lopa in Vršiči pod Lopo greben proti vzhodu Lopa

sobota, 31.7.2004: Zagorelec, 2090 m - Šmihelovec, 2117 m

Na Zagorelec smo se sprva nameravali povzpeti naravnost s planine Zapotok. Po nekih mojih skopih starih podatkih naj bi namreč mimo visokega skoka v grapi, ki pada z vrha, peljala lepa stezička, a o njej ni bilo nobene sledi. Nasploh je teren tak, da si ne morem misliti, kje bi lahko bila speljana, razen če ni bil mišljen znani široki prehod v desno, ki pripelje pod stopnico Za Razorcem in smo ga nazadnje seveda uporabili tudi mi. Ko smo stopili na označeno pot med Zavetiščem pod Špičkom in Kanjskim prevalom, smo po njej zavili levo. Verjetno bi ji bilo najbolje slediti do vzhodnega pobočja Zagorelca, mi pa smo v svoji nestrpnosti zavili navzgor že kar po severni strani, ki se je - po nekaj dvomih sredi strmali (neprijetno je pač lezti v težave, če nisi gotov v izhod, s seboj pa tudi nimaš vrvi za spust) - izkazala za lepo prehodno. Skalni pas sredi strmali smo premagali različno: midva s Polono sva s srede rahlo izpostavljene travnate police zlezla navzgor čez dve stopnji (trentarska II), nato zavila levo čez rob in se skozi par metrov ruševja prebila na vzhodno pobočje Zagorelca, Matjaž pa je prečil po polici do konca in se naprej, z izjemo 3-metrskega prestopa okoli neke skale, brez večjih težav (trentarska I) vzpenjal po desni strani pobočja vse do udobnega SV grebena, na katerem sta se naši smeri združili. Pred vrhom je treba preplezati samo še kratek skalnat greben (prvih 15 m I-II, višje pa je lahko), ki ga z Zapotoka vidimo kot vrh Zagorelca, vendar je pravi vrh še par minutk naprej. Zagorelec je iz nasprotne strani, s prevala Čez lužo povsem lahko dostopen, vendar pa je opisani brezpotni pristop tako lep, da je skoraj obvezen. Ne samo, da je mnogo bolj razgiban, predvsem ni nikjer v naših gorah tako bujnega cvetja kot ravno okoli Razorca!
Kljub uživaškemu tempu se nam ob enih ni več ljubilo pretirano mučiti na vročem soncu, zato sva z Matjažem skočila samo še na bližnji Šmihelovec. Kot pravi že nekaj javnih opisov: po kratkem, širokem žlebu levo (JV) od vrha se povzpneš na škrbino in na drugi strani po strmem skrotju (do I) brez posebnih težav hitro dosežeš vrh.
S prevala Čez lužo smo prečili do označene poti pod Kanjskim prevalom in se po njej spustili do izhodišča. Vmes nas je pod Bavškim Grintavcem jezil pogled na neoznačeno stezico, ki se pod najnižjo točko južne stene Zagorelca odcepi s poti Kanja - Špiček in se spušča naravnost proti Zapotoku. Četverice, ki se je vzporedno z nami spuščala po njej, na planini nismo dočakali, zato ostaja preverjanje te stezice domača naloga za naslednjič.

pod Zagorelcem strmal greben Šmihelovec

petek, 30.7.2004: Velika (Martuljška) Ponca, 2602 m

Vrnitev na mesto zločina. Tukaj se je pred šestimi leti začela moja brezpotniška kariera, tokrat pa sem jo s sodelavcem Ivanom opravil v vlogi vodnika. Od takrat se je veliko spremenilo; nobenih težav z orientacijo, vse mi je znano. No, ja, sredi pasu ruševja se mi je razblinil vtis, da se je hoja po brezpotjih malone začela z mojo malenkostjo - na bližnjici iz gošče (kmalu nad prvim žlebičem zavij desno), ki sem jo bil odkril na turni smuki, sem namreč zagledal shojeno stezico... . Sicer pa se mi pristop ni zdel nič bolj shojen kot prvič (morda le v labirintu nad vršno skalno pregrado), pač pa so bili novost dva-trije klini za varovanje, oziroma spust po vrvi skozi kamin.
Čeprav sem bil v tem koncu že petič, sem si med spustom prvič vzel pol minutke in na višini približno 1230 m zavil k bližnjemu slapu. S poti je viden le zgornji del slapišča, od blizu pa se odpre čarobna miniaturna soteskica s slapičem v gladkem žlebu.

ponedeljek, 26.7.2004: Sfinga, 2385 m - Vrh Zelenic, 2468 m - Glava v Zaplanji, 2556 m - Rjavec, 2568 m - Glava, 2426 m

Krog okoli Triglava.
Do Luknje sem, za spremembo, izbral pot mimo bivaka. Kazen za "ekstravaganco": od odcepa s poti skozi Sovatno do melišča pod Luknjo sem z nizkega ščavja ometal tako debele vodne kapljice, da nisem vedel, ali naj se jokam ali smejem.
Pot čez Plemenice, najzahtevnejši pristop na Triglav, je zavarovana le na nujnih mestih (varovala so brezhibna), steza pa ni ravno avtocesta in oznake so že precej obledele, tako da zna biti v megli zahtevna tudi orientacijsko. Razgled s poti je ves čas izreden, vse pa poseka bližnji pogled na Sfingo v zgornjem delu - navpičnica je tako srhljiva, da se ti dlake postavijo pokonci že samo pri gledanju. Izplača se zaviti prav na njeno teme (dve minuti s poti) in ležeč do roba pogledati v globino (pravzaprav je boljše mesto za to levo ali desno od vrha Sfinge).
Pri Sfingi sem zapustil označeno pot in prečil desno čez snežišče proti Vrhu Zelenic. Vršna vzpetina je zelo razbita, a ne dela težav - na vrh sem se povzpel po najkrajši poti, kjer me je na SV grebenu tik pod vrhom čakalo nekaj metrov I. stopnje. Spustil sem se po nasprotni, JV strani, ki je povsem lahka, in se s pomočjo cepina povzpel po strmem snežnem jeziku do nekdanje italijanske vojašnice Morbegno ter na bližnji vrh Glave v Zaplanji. Le-ta kaže na nasprotno stran čisto drugačno podobo: nizka kopa komaj izstopa iz puščavske Planje.
Po eni od položnih stez sem nadaljeval proti vznožju vršne zgradbe Triglava ter začel prečiti melišče proti Rjavcu. O nekdanji bližnjici k Planiki sicer ni bilo več sledu, sem in tja pa sem ujel shojene stopinje, tako da je šlo še kar lepo. Muka se je začela, ko sem se začel vzpenjati proti Rjavčevemu žlebu. Tako "živopeščenega" melišča že dolgo ne! Vendar moram priznati, da se niti nisem razburjal - morda zato, ker tako nedotaknjenih melišč pri nas skoraj ne moreš več najti... No, tik pod Nogino steno je šlo bolje, široki žleb pa se je tudi izkazal za lahko prehodnega. Ko sem nato na drugi strani škrbine (nad Planiko) odkril še enostaven prehod do vrha (I. stopnja), se mi je zdelo že skoraj zamalo. Vrh je seveda redko obiskan, njegova največja vrednost pa je bližnji pogled na "atovo" vršno gmoto.
Spust na vzhodno stran, v Triglavski kot, je ponudil nekaj vznemirjenja, ki sem ga pogrešal med vzponom. Sol mu daje predvsem nepreglednost, tako da moraš najboljšo smer iskati sproti, tehnično pa ni nič posebnega (največ I, morda kako mesto I-II, še najbolj je potrebno paziti zaradi zagruščenosti). Moja smer je šla nekako takole: s škrbine najprej proti desni, potem pa nad vsakim težjim pečevjem levo. (Prečenje Rjavca je vsekakor lažje v obratni smeri - vzpon z vzhoda in spust na zahodno stran)
Sledil je šprint mimo Planike do sedla med Kredarico in Malim Triglavom, pod katerim je bilo še nekaj snežišč. Na zadnjem, tik pod sedlom, sem celo prijel za cepin! Glede na slog celotne ture sem se pred spustom čez Prag sprehodil še čez (letos obilno zasneženi) bivši ledenik do (običajno spregledane) Glave, ki je postregla s spektakularnim pogledom na Slovenski turnc in rob Stene.

Glava v Zaplanji Vrh Zelenic Rjavec z zahoda Rjavec z vzhoda Glava

nedelja, 18.7.2004: Klečica, 1889 m

Ker me je podrl nekakšen virus, sem moral odpovedati plezanje smeri Jesih - Potočnik, vendar po treh počivalnih dneh nisem zdržal, da ne bi šel popoldne vsaj na kratek ogled stene. Potem ko je gor kar šlo, sem se dol grede že rahlo opotekal, vendar se je izplačalo, saj je SV del stene Debele peči (npr. Vzhodni raz, Jesih - Potočnik) s Klečice kot na dlani.
Po samotni, slabše shojeni, a dobro označeni potki mimo planine Meje doline sem prišel do prostrane in obljudene planine Klek. Sledeč stečinam skozi macesnov gozd (ime pove vse: Paradiž) sem nato mimo lovske koče dosegel z rušjem porasli greben nad Tratnimi pečmi (ni za soparno vreme), po katerem me je solidno sledljiva stezica (natančneje: široki prehodi skozi goščo) pripeljala na sedlo vrh Stresene doline. Od tu je že čisto blizu do vrha Klečice, ki me je navdušil s samoto in razgledom iz neobičajne perspektive. Turo sem medtem skrajšal za vrh Debele peči in se nameraval sprehoditi le še do njenega vznožja, da bi si od blizu ogledal plezalca v Vzhodnem razu, vendar sem že kakšnih 30 m pod grebenom nepričakovano naletel na označeno pot, speljano precej višje kot kaže zemljevid. Razmislek, kam naprej, je bil kratek - proti izhodišču.

sobota-nedelja, 3.-4.7.2004: Srednji Rokav, 2589 m

Vremenarji so obljubljali brezhibno nedeljo, zato sva se šele v soboto zvečer napotila s Poldovega rovta čez Brinje, kjer se mi je prvič zgodilo, da nisem ugledal niti enega gamsa. V Bivaku II nas je prespalo pet (ravno prav), med drugim tudi turni smučar Aleš, ki je v eno turo povez(ov)al Jugovo grapo in Rokavski ozebnik. Ob pogledu na njegove smuči sem požiral velike količine sline...
Zjutraj se nam ni nikamor mudilo, saj smo se nadejali, da se bodo jutranji oblački, ki so se trgali po nekaterih vrhovih, v soncu razkrojili. Žal je bil to račun brez krčmarja in tako sva nad ozebnikovo ožino vstopila v meglo, ki sva se je pozneje, med spustom, rešila šele na višini 1900 m. Sicer pa je bil ozebnik še vedno odlično zalit in sneg ravno prav mehak za uživaški sprehod z derezami. S škrbine ostane do vrha vsega 90 m, ki pa skoraj ne dovolijo predaha. Vzpon me je s težavnostjo pravzaprav presenetil, saj običajno navajana ocena II ne pove nič o krušljivosti, zagruščenosti in izpostavljenosti, tik preden stopiš na kratek vršni greben pa je potrebno splezati tudi čez navpičen 3-metrski skok s težavnostjo III! Za spust pride vrv kar prav in v smeri so v ta namen že pripravljeni štirje prusiki. Midva jih seveda nisva imela s čim uporabiti, saj vrvi nisva pritovorila s seboj, drugače kot gorski vodnik z dvema klientoma na vrvi, ki sva ga srečala tik nad škrbino. Potem ko sva na Jezercih pol ure zaman čakala na kak znak razjasnitve, sva se samo še pobrala v dolino. Mimogrede, rekordni 600-metrski spust po melišču pod B2 je, žal, vsako leto slabši, kar je neizbežna posledica vse večjega obiska.
(Pogled na Srednji Rokav: posnetek s ture na Visoki Rokav.)

dnevnik 2004, april - junij
arhiv