arhiv
dnevnik 2005, januar - marec
Dnevnik 2004, vinotok (oktober) - gruden (december)
petek, 31.12.2004: turni smuk: Mrežce, 1965 m
Spet popoldanska. Na Pokljuki in nad njo zimska idila, snega veliko, vreme idealno. Načrtovani krajši pohod čez Vrh Razora do Debelega vrha sta mi preprečila kolega - predvsem začetnico je bilo nujno poslikati... :) Pršič je bil sicer že malce pokvarjen, ampak z določeno merico agresivnosti je bila smuka kar lepa.
sreda, 29.12.2004: pod Starcem in Srednjim vrhom, ok. 1290 m
Sredi Kokre v stransko dolino potoka Vobenca, z avtom do 650 m. Po gozdni cesti do njenega konca na 880 m in po strmem kolovozu do lovske koče, kjer je razcep. Nadaljeval sem po desnem kolovozu, ki dobrih 100 m višje zavije čez poto(če)k ter se po daljšem levem ovinku še zadnjič požene strmo navzgor. Ko sem se že videl na sedlu med Starcem in Srednjim vrhom, oziroma na Hajnriharjevi planini, sem naenkrat obstal pred zidom zasneženih smrek. Po nekajminutnem vijuganju v globokem snegu sem obupal, dan se je namreč iztekal, tako da ni bilo nič z izvidnico vzhodne strani Malega Grintovca, kaj šele z osvojitvijo Starca in Akleta.
(Na koncu sem verjetno zašel preveč levo od sedla?)
Spodnji del doline obvladujeta mogočni podobi Kočne in Kalškega grebena.
sreda, 22.12.2004: turni smuk: Rodica, 1966 m
Ujel sem zadnji dan brezhibno jasnega vremena. Mraza med gibanjem niti ni bilo čutiti, sama hoja je bila zaradi kompaktnega snega lahka in prijetna. Grapico nad planino sem spoznal v novi luči, saj je bila ob prejšnjih obiskih vedno lepo zalita, tokrat pa le toliko, da je bilo s smučmi v glavnem možno le drseti. Podobno je bilo nad Ul'cami, kjer se je levo ob glavnem pobočju, kjer je "nikoli ni bilo", pojavila grapica s skalnim skokom. Vrhunec ture se je seveda začel na Lepi Suhi, kjer sem končno stopil sonce.
Čeprav je bil greben proti Mali Rodici deloma spihan, smučanje z vrha ni bilo problematično. Prvih 20 m sem potegnil po severni strani, potem pa prečil na povsem zasneženo, trdo pobočje na zahodni strani. Najlepša smuka me je pričakala proti Lepi Suhi, tudi pobočje na Ulice ni bilo slabo, skozi grapo nad planino pa je šlo v glavnem samo z drsenjem in prestopanjem čez nekaj skal. Po gozdu pod planino sem se pripeljal vse do strme stopnje, tako da je za pešačenje ostalo vsega slabih 10 minut.
nedelja, 12.12.2004: Srednja peč, 1920 m
Od Tinčkove koče skozi Zagon do mesta, kjer lovska steza zavije desno čez grapo, nato sprva še po stezici navzgor ob grapi, potem na divje poševno levo gor skozi gozd. Čez strmo stopnjo na vstopu v dolino sva se brez težav povzpela na desni strani, kjer pa sva zatem pokasirala dobrih 200 m "okopavanja in brananja" melišča. Bolje bi šlo po snegu v senci pod Orličjem. V tem delu je sicer največ pogledov pritegnil ravno lepi stolpasti greben Orličja (ali Orgelšja), ki na to stran ponuja več privlačnih grap za zimske vzpone.
Na robu konte vrh doline, kjer se odpre pogled na Krkotnik in Celovško špico, sva zavila desno in se skorajda naravnost povzpela na vrh (vmes prehod I). Srednja peč, ki je sicer precej redko obiskana, nas je ta dan pritegnila kar šest! Razgled je bil seveda 1a, dan pa topel kot jeseni.
Sestopila sva po smeri prihoda. Kakovostno melišče, ki naju je namučilo gor grede, je bilo pač treba izkoristiti.
sobota, 4.12.2004: turni smuk: Stol, 2236 m
Peljali smo se proti zahodnim Julijcem, ko se je pri Lescah zasvetlikalo pod oblaki na Stolu. Kratka vožnja je le kratka vožnja in - avto smo pustili pod predzadnjim ovinkom pod Valvasorjevim domom.
S hojo nismo imeli težav; sneg je bil ravno pravi, nikjer pomrznjen ali poledenel (nasprotno, prvemu jutranjemu planincu, ki je gazil, se je zgoraj precej vdiralo skozi skorjo v sipek sneg), zadnjih 300 m pa sem tako ali tako premagal s smučmi. Sto metrov pod vrhom se je za posladek odprlo še modro nebo. Aaah... Ni lepšega od sonca na vrhu, ki komaj gleda iz oblačnega oceana.
Vršno pobočje je bilo precej spihano, tako da smo komaj našli dovolj zasnežene pasove za spust do sedla. Po dnu dolinice med Stoloma pa je bilo snega dovolj; sprva je bil zapihan in je bilo potrebno paziti, da ni zarobilo, kmalu pa je postal prav lepo uležan/predelan. Še posebej dobri so bili boki dolinice, kjer se sploh ni prediralo. Žal je bila megla tako gosta, da smo se ukvarjali predvsem z ugibanjem naklonine. Vidljivost se je izboljšala šele v grabnu/plazu zahodno ob označeni poti, po katerem smo prismučali do klopic na približno 1650 m. Nižje je bilo snega premalo in peš smo hitro sestopili do vroče krušne peči v koči.
sobota, 27.11.2004: Leskovški vrh, 1903 m - Srednji vrh, 2032 m - Batognica, 2164 m
S planine Kuhinje čez planino Leskovco na Leskovški vrh (ali Maselnik), nato po dolini Lužnici na sedlo Prag, s kratkim ovinkom na Srednji vrh. Oba vrhova sta lahko dostopna. Čeprav je bilo tu in tam treba paziti na led, smo dereze nataknili samo med prečenjem pomrznjenih snežišč nad Jezerom v Lužnici. Pod Pragom se je visoka oblačnost končno odpeljala proti vzhodu in naredil se je enkraten dan, z barvami, ki jih poznajo samo zimske gore. Do vrha Batognice smo prešnofali tudi par rovov iz prve svetovne vojne. Strmi spust na Krnsko škrbino bi bil lahko težaven, vendar nam je sonce lepo omehčalo sneg, na preostalem delu spusta pa smo sneg celo iskali. Še posebno so nas navdušili dolgi snežni jeziki v značilnih jarkih, ki so se zaključili šele 300 m nad Kuhinjo.
nedelja, 21.11.2004: Lisec, 1653 m
Po gozdni cesti Ravne - Bareča dolina smo se brez večjih težav pripeljali 200 metrov pred mesto, kjer jo prečka pot Polje - Črna prst. Oznake so posejane dovolj na gosto, tako da poti kljub snegu ni bilo težko slediti, mraz pa je popustil šele na idilični planini Osredki, kjer smo stopili na sonce. Lisota smo naskočili naravnost. Za stanom smo prečili kratko proti levi, skozi strmi gozdiček mimo skoka nam je pomagala (zasnežena) steza, drugo polovico pobočja pa smo premagali naravnost navzgor po trdem snegu, v katerem so čevlji lepo prijemali.
Lisota s Črno prstjo povezuje lahko prehodni Kozji rob, vendar sta dve moni hoteli samo še dol. Nazadnje sta se pustili prepričati vsaj za sprehod po hrbtu, na sredi katerega smo se potem odločili za zaokroženje turice z ogledom nove Orožnove koče na planini Za Liscem. Med prečenjem proti označeni poti smo toliko časa molzli in "grmičili", da bi bili lahko v tem času že zdavnaj na vrhu... :)
|
dr. Jožko Šavli - Julijske Alpe in njihova imena
Zgornji in Spodnji Lisec je nekdanje selo pod vrhom Lisec (1046 m), nad dolino potoka Kneža, ki se izliva v Bačo. Onstran grebena se za Črno prstjo nahaja vrh z enakim imenom, Lisec (1653 m), in pod njim nekdanja bohinjska planina Za Liscem. Imena iz te osnove so po slovenskih predelih dokaj številna: Lisca, Lisce, Lisičje, Lisičnik, Lisina, Lisnica, Lisjak, Lisjaki, Liščak, Liški potok, Lišnica, pa Lisac in Liščič nad Klano, danes na hrvaški strani, Liščače (Lischiazze) ob poti iz Rezije v Učejo, in še katero. Imena so izredno stara, in nimajo seveda nikake zveze z „lisicami“. Njihova osnova je lisa, lisast, izlizan svet.
V švicarskih Alpah je iz te skupine verjetno najbolj značilno ime Piz Lischanna (3105 m) nad Sp. Engadinom. Nadalje Dent de Lys (2014 m) nad letoviščem Montreux ob Ženevskem jezeru. Na gornjem italijanskem predelu najdemo več takih imen: Colle del Lis (1600 m) zahodno od Turina, Lisanza pri jezeru Maggiore, Liscate vzhodno od Milana, Lisiera pri Vicenzi, Lisignago severo vzhodno od Tridenta, Lisio pod mestom Ceva (Piemont), Lissaro severo vzhodno od Padove, Lissano v Apeninih severno od Florence… Osnova teh imen je ista kot pri glagolu »lizati«, torej: zlizan oziroma gol svet, zlizana skala ipd., in ima še a.e. koren. Tako semitsko l-H-, arabsko in etiopsko l-H-s, “lizati“, podvojeno l-s-s-, arabsko „lizal je“, asirsko lisanu, hebrejsko lason „jezik“. V sanskrtu (l r) rasa-ti „tekne“, rasana „jezik“. Iz iste osnove kot v sanskrtu so tudi imena Razor, Rož, Rožna dolina.
|
sobota, 20.11.2004: turna smuka: Krvavec
Za uvod v turnosmučarsko sezono smo se zapeljali do Gospince in se, skozi snežne zavese pod bruhajočimi žirafami, odpravili proti Zvohu. Ker pa je bila Zvohova glavna strmina gladko pomrznjena, skoraj poledenela, smo vzpon malce skrajšali in zavili samo na vrh Njivic. Smuka je bila tako dobra, da smo jo ponovili.
nedelja, 7.11.2004: Tolminski Migovec, 1881 m
Jugozahodni rob Julijcev je bil izven oblakov.
S Tolminskih Raven smo sledili označenemu gozdnemu kolovozu, ki se je nekje sredi vzpona sicer "izgubil" in ga je nasledila steza, se na travnatem sedlu med Javorjem in Grušnico priključili na označeno pot s Čadrga ter ji sledili do razgledne planine Kal. Nad tremi obnovljenimi stanovi smo spregledali oznake, zato smo stezo na Migovec ujeli z bolj direktnim vzponom po travah med prvim ruševjem. Steza do vrha je kratka, a luštkana. Na vršni planotici z razgledom na verigo spodnjebohinjskih gora sicer ni bilo nič, saj so bile v oblakih, zato smo se navduševali nad belo poprhano okolico in zlatobleščečim morjem. Do sedla med Javorjem in Grušnico smo se spustili po isti poti, nadaljevali pa po desnem boku Javorja, se po lovski stezici, posuti z listjem, podrsali po strmem in razglednem slemenu v smeri Brega ter nazadnje čez pašnike nad vasjo prišli v Ravne.
četrtek, 4.11.2004: Škednjovec, 2309 m - Vrh Hribaric, 2388 m - Mišeljski Konec, 2464 m
Na 1100 metrih je bila meja oblačnega pokrova nad Slovenijo, nad njim pa malodane poletje, zato sva vso turo hodila v kratkih hlačah!
Čez Krstenico in Jezerce sva dosegla Mišeljski preval, od tod pa po slemenu vznožje Škednjovca. Ker sva tokrat pogruntala presenetljivo lahko varianto, se je prečenje gladke plošče pod "obrambnim stolpom" Škednjovca izkazalo za najbolj zahtevno mesto vzpona. Ob steni stolpa se po grušču in prvih skalah povzpneš približno polovico višine do grebena (če nadaljuješ navzgor ob steni, te čakata dva težja skoka, II), kjer brez težav prečkaš v desni žleb in lahkotno nadaljuješ do škrbinice (I. stopnja). Do vrha sledi uživanje po lepem grebenčku.
Podoben vzhodnemu je tudi zahodni Škednjovčev greben. Vzpon na Vrh Hribaric nima tehničnih težav, izbiraš pač najlažjo pot med globokimi kraškimi škrapljami, brezni, ipd., naprej proti Hribaricam pa občasno slediš celo stezici. Področje je v dobri vidljivosti itak prehodno skoraj povsod, medtem ko v megli tu preprosto nimaš kaj iskati!
Pristop s Hribaric na Mišeljski Konec je bojda mogoč po dveh vzporednih žlebovih, pod katera pripeljejo shojene sledi na melišču. Za levi žleb ne vem (tako od spodaj kot od zgoraj se mi je zdel težji), jaz sem po svoji presoji zavil v desnega. Najprej se po lažjem pečevju vzpenjaš proti desni, za kratko polezeš navzgor čez skalnat žlebek in že si pod edinim strmim skokom, ki ga najlažje pretentaš tako, da na desni splezaš na poličko ter se po njej sprehodiš spet nazaj v žleb. Težav ni več in kmalu si na vrhu (vse skupaj I do II-).
S Konca sva se spustila do sedla med njim in Mišeljsko glavo ter zavila desno dol v Mišeljsko dolino. Pod prvim meliščem se strmemu skalnemu žlebu izogneš po travnatem prehodu na desni, pod drugim meliščem pa prehod čez steno poiščeš na desni strani travnatega robu. Med dvema prehodoma sva izbrala desnega, kjer samo splezaš čez nekajmetrski skalni žleb (I-II), pa si rešen. Po dnu doline sva nadaljevala do prelomnice, pod katero se začne spuščati proti Mišeljski planini, tam zavila desno in po lahkem svetu z malenkostnim vijuganjem gor - dol dosegla Mišeljski preval...
ponedeljek, 1.11.2004: pod Pečovnikom
Skozi Jelendol po lepi cesti do višine približno 1230 m, po raznih gozdnih poteh in vlakah do planine Brsnine ter po označeni poti do ceste pod vrhom Pečovnika, kjer sem zaradi hitro bližajoče se noči obrnil. Kot ponavadi je bilo v hribih lepše kot v dolini...
sobota, 23.10.2004: Mlinarice
Prvi samovoz smo pustili v Vratih na začetku Turkovega rovta in se z drugim zapeljali v Kot. Do Rušnate Mlinarice, 1777 m, ni bilo posebnih razlik v primerjavi s turo v septembru, le jesenske barve so tokrat žarele v vsem sijaju. Nadaljevanje na Požgano Mlinarico je od takrat, ko je Habjan pisal svoj vodnik, postalo mnogo lažje, saj so prehodi v ruševju izsekani. Pozornost pri sledenju prave smeri je vseeno potrebna, pot vendarle ni nadelana v običajnem smislu.
Nadaljevanje proti Požgani Mlinarici: z Rušnate Mlinarice se spustiš na bližnje sedlo (odcep proti Vratarski Mlinarici!), se po grebenu vzpneš na prvi vršič, veliki skalnati stolp pa obideš po elegantni, malenkost izpostavljeni polici na levi strani. Na vrsti je najtežje mesto, kratek spust v ostro škrbinico, kjer se lahko obesiš edino za ruševje. Nadaljevanje je drugačno in mnogo lažje kot nekdaj, pod strmimi skoki namreč prečiš levo okoli dveh robov ter se po strmem travnatem žlebu povzpneš na planotico, poraščeno z ruševjem in macesni. Ko se ti po daljšem sprehodu na vrhu gruščnatega vzpona zazdi, da si ujet v slepo ulico v ruševju, par metrov nižje zaviješ levo, polezeš čez razbit žleb in kmalu si na vrhu. Žal sem šele čez tri dneve ugotovil, da smo bili samo na prostranem predvrhu (1868 m), ki nas je preslepil s piramido. Najvišji je naslednji stožec (1873 m), ki ga, ne vem zakaj, skoraj nismo opazili. Eh, še tretjič bo treba priti.
Ker smo hoteli podelati tudi Vratarsko Mlinarico, smo se vrnili do sedla pred Rušnato Mlinarico. Pogled z vršnega grebena obljublja sprehod po travah med ruševjem, a je stvarnost drugačna. Na levi se hitro izoblikuje strm gruščnat žlebek, ki po 40 metrih izgine v prepad. Sredi žlebu je skokec, ki ni pretežaven (pomagaš si z ruševjem), največ problemov smo imeli spodaj - s kobacanjem čez dvometrski skok na nagnjeno gredinico, po kateri te napol shojena stezička odpelje levo v bolj priljuden svet. Ker je prejšnji dan močno lilo, je bila zemlja namočena, trava spolzka, veje in korenine napol zdrizaste..., zato je bilo nevarno za zdrs (v suhem pa vse skupaj verjetno niti ni poseben bavbav). Za nagrado v majhni lopici v možicu najdeš škatlico z vpisnim zvezčičem "Nad Dninico". Nadaljevanje do vrha Vratarske Mlinarice (to je zadnji pomol nad Vrati!) je precej lažje, vseeno pa je ves čas potrebna pozornost, saj steza večinoma ni nadelana. Ruševje je sicer izsekano, vmes pa ne manjka prehodov čez strme, gladke peščene odseke. Na vrhu je kazalo, da smo "iz vode", a je bil pred nami še en cirkus. Po spustu čez kratek strm žlebek se namreč znajdeš nad obsežnim območjem ruševja, "poti" (beri: sem in tja požaganih vej) pa na desnem grebenu zmanjka. Izvidnica do bolj odprtega grebena, ki se spušča na levi, ni ponudila rešitve, ker pa se mi ni dalo več nazaj, sem od tam začel prečiti v desno kar naravnost skozi plantažo ruševja. Molža, kako te ljubim :). No, izkoriščajoč "predore", ki jih shodijo živali, sem presenetljivo hitro dosegel svetli gozd in se po njem spustil do izteka melišča v dolini pod krnico Za Cmirom (natančneje: ruševja pod njim). Tu se je treba držati tik pod goščavo upognjenih drevesc, tako da na levi še ujameš stezo za Turkov rovt. Namig: ko steza zavije čez gozdno rebro, za katerim ne slišiš več šumenja potoka, pozorno glej navzdol! Po okoli 50 metrih se navzdol odcepi kolovoz, ki vodi točno k rampi pred potokom na začetku rovta.
In kje so bili medtem ostali? Z grebena so se spustili na desno stran, kjer so nekaj časa sledili redko posekanim vejam, nad skokom prečili levo, se po gozdnem pobočju spet spuščali navzdol, naleteli na nov skok, se zato vrnili 150 metrov nazaj, prečili še bolj levo ter se nazadnje srečno spustili v grapo omenjenega šumečega potoka. Dočakal sem jih po 55 minutah...
sobota, 9.10.2004: Celovška špica, 2105 m
Vreme je diktiralo izbiro kratke ture. Po lovski poti od Tinčkove koče skozi Zagon smo se vzpenjali v izredno vlažni megli, pod označeno potjo Zelenica - Stol pa se je nad nami odprlo. Pot skozi Kožne so zaznamovale močne jesenske barve, z rdečimi jerebikami v glavni vlogi. Minuto za priključkom poti od Celovške koče smo označeno pot zapustili in po kratkem grobem melišču dosegli stezico, ki nas je v kratkem pripeljala na Celovško škrbino. (Kot smo ugotovili med spustom, se stezica sicer začne že na križišču, vendar je sprva povsem nerazločna.) Vršni vzpon je kratek, a "sladek", vsega 20 minut uživaške hoje. Sem in tja potipaš prvo stopnjo, sicer pa te vodijo številni možici in ponekod že kar lepa steza. V steno vstopiš šele 30 m pod vrhom. Po nekaj metrih prestopiš s slovenske strani skozi ozko špranjo nad severno steno, kjer s pomočjo dveh udobnih razpok polezeš čez 20 metrov plošč (malce zračno, a lahko - I. stopnja), potem pa že stojiš med balvani na vršni "planotici".
Ker so nas tik pod vrhom dokončno objeli oblaki, smo ostale cilje pustili za drugič in se po isti poti vrnili na izhodišče.
sobota, 2.10.2004: Mojstrovke - Travnik - Šite
Z Vršiča sva štartala šele ob 10h in po normalki dosegla Malo Mojstrovko, na kateri je bila situacija enaka kot potem čez ves greben - na trentski strani je na vrhu čepel oblak, na planiški strani pa so se Ponce bleščale v soncu. Brez zamujanja sva se sprehodila po grebenu do Travnika in Kola, kjer se je za naju začelo neznano področje. Njam.
Najprej je na vrsti najglobji spust v celotnem grebenu (150 vm), prvi vrh zatem pa je že Rob Velike Dnine, 2228 m. Naskočila sva ga preveč naravnost, da je bilo bolj zanimivo (no, nič težjega od I), podobno sva se tudi spustila - tik ob grebenu, kjer je treba preplezati dva zelo zanimiva kratka kaminčka (II). Najlažji pristop, nekje vmes med tema dvema, ostane na ravni hoje po strmi travi. Sam vrh je sicer zelo razbit in raztreskan, najvišjo točko verjetno predstavlja strm, izpostavljen zob, ki ga nisva poskusila (blizu III, 5 m).
Nadaljnji greben do vrha Šit je ožji od grebena Mojstrovke-Travnik, vendar večinoma lepo hoden. Težja mesta predstavljajo trije prelomi. Prvega na presenetljivo lahek način obideš čez nepričakovano travnato preprogo za robom, ter gladko ploščo za njo. Drugi pa je zahteven. Kljub možnosti obvoza s spustom pod steno, je veliko lepše splezati na grebenski vršič in se spustiti čez kratek, previsen skokec (II+, težavno za "ta male"), pod katerim se na planiški strani pokaže razmeroma lahek in neizpostavljen prehod do škrbine (I-II). Zatem se greben začasno zelo "umiri", tu je možen lahek sestop v Veliko Dnino. Šale je konec na škrbini pod pobočjem, prekritim z gladkimi, zagruščenimi ploščami, ki od daleč izgledajo težko prehodne. Od blizu potem ni bilo sile, mimo uvodnih plošč sva se povzpela po grebenu, po travnato-peščeni polički prečila levo in se po travah povzpela na vodoravni greben. Na koncu le-tega se pojavi še zadnji prelom, globoka navpična stena. Sprva se zdi, da jo lahko elegantno pregoljufaš po izpostavljeni "vklesani" polici, vendar spust v zadnjo škrbino pod vršno zgradbo Šit prepreči 10-metrski grebenski skok. Brez vrvi tu ni prehoda. Vračal sem se malce pod grebenom po travnatih blazinicah, ki rastejo v razpokah med ploščami - in nenadoma odletel. Ob prvem stiku s ploščo sem dobil pospešek, ki je obema (udeležencu in gledalki) vbrizgal pošteno dozo adrenalina, vendar sem se nato na srečo hitro ustavil, z le nekaj manjšimi odrgninami. Uh...
Preštevanja kosti sem se lotil na travnati preprogi na začetku vodoravnega grebena. Pri tem sem na planiški strani opazil lahek prehod navzdol, ki me je spodbudil v izvidnico (že prej sva v snegu pod škrbino opazila stopinje). Na moje veliko presenečenje se je spodaj prikazala dolga, deloma zasnežena polica, ki se razteza vse do škrbine (čisto natančno: pod škrbino je še kratek skok)! Še vedno rahlo tresočih se nog sem šel po njej le do polovice, za kratek prestop pa sem bil preveč napsihiran (predvsem pa v snegu nisem zaupal svojim zlizanim čevljem), zato sva obrnila. Pozneje se je izkazalo, da to sploh ni bilo slabo, saj je bila ura poznejša kot se nama je zdelo.
Vrnila sva se do lahkega grebenskega odseka in se, ker so se oblaki v pravem trenutku razmaknili, odločila za opuščeno pot čez Veliko Dnino. Spustila sva se na ravnico z velikimi balvani in levo pod najnižji izrastek stene ter nadaljevala skozi prehod v ruševju, kjer so se pokazale prve shojene sledi. Na travnatem pasu sva jo ubrala navzgor, pa desno skozi naslednji prehod v ruševju, kjer se celo prikaže kakšnih 20 metrov napol shojene steze in možic. Tu sva bila pred značilno skalo (malo pod njo), čepečo na travnatem rebru v pobočju (kot orientacijska točka je še posebno pomembna za obratno smer). Sledil je 200-metrski vzpon po travah do izrazite rame v grebenu, ki pada s Travnika proti Trenti. S te rame se spušča žleb (označuje ga velik možic), edini prehod pod Mojstrovke. V njem se končno pojavijo gosto posejane rumene črte, ki so naju kljub ne najboljši vidljivosti brez težav pripeljale pod Malo Mojstrovko. Na Vršič sva se spustila v polmraku.
(Tura je primerna za izkušene brezpotnike.)
dnevnik 2004, julij - september
arhiv