arhiv
dnevnik 2005, april - junij

Dnevnik 2005, prosinec (januar) - sušec (marec)

28.3. T Storžič, Peto žrelo
19.-20.3. T Gran Paradiso
11.3. T Podstoržič - Bašeljski vrh
5.3. T Kanomlja - Erzelj
2.3. T Srednji vrh (skupina Storžiča)
26.2. T Krnica
19.2. T pod Kriško steno
13.2. T pod Žrelom in Dolgim hrbtom
8.2. T Pred Debelim vrhom (nad Lazom)
5.2. T Savinjsko sedlo
29.1. T Studorski preval
22.1. T Zadnji Vogel
15.1. T smučišče Vogel - Konjsko sedlo
8.1. T Veliki Draški vrh
2.1. T Debeli vrh (nad Pokljuko)


ponedeljek, 28.3.2005: turni smuk: Storžič, 2132 m, Peto žrelo

Z divjo vožnjo je Corsa zmogla vse ledene klance, čez edini globoko zasneženi ovinek, kjer sva sprva obtičala, pa nama je kolesnice potegnila Niva. Pred Domom pod Storžičem so stali izključno terenci in pa najin Opelček...
Na severni strani Storžiča je bilo, še posebno glede na (pre)visoke temperature zadnjih desetih dni, presenetljivo veliko snega, tako da sva začela s smučmi takoj pri avtu. Le skozi gozd jih je bilo treba dvakrat nesti, čez mehki sneg na melišču pod steno pa je vodila trdna smučina, ki je omogočila prav prijetno vzpenjanje. Pod spodnjim skokom, ki je bil - novo presenečenje - zalit, sva smuči preselila na nahrbtnika. Vzpon skozi žrelo je potekal v divjem tempu po trdnih stopinjah, ki jim je bilo zameriti edino visoke stopnice, neprijetne predvsem za shorty-je... Dereze in cepine smo peljali samo na sprehod, čeprav bi jih bilo predvsem na zadnji flanki pod vrhom pametno uporabiti. Ampak zaustavljati se nam nekako ni dalo. Komentar na čas vzpona (dobri dve uri), ki je padel na vrhu, pove vse: svet je uničen! :)
Spustila sva se 10 minut pred poldnevom. Smuka? "Ni bila slaba". Čeprav so bile južne strmali praktično kopne, smo se odpeljali prav od križa. Prvih deset metrov je bilo med skalami treba predrseti, nato pa se je že začelo vijuganje. Sneg je bil tako dober, da bližnji rob stene sploh ni prišel do izraza. Žleb proti prečnici je bil osončen že med vzponom, zato je bil mehak, a vseeno lepo smučljiv, prečnica, ki je bila med vzponom ravno še v senci in zato trda, pa je medtem ravno prav popustila za zanesljive zavoje. Še največ previdnosti je zahteval vstop v žrelo in prvih 20 metrov, ki so ozki in strmi (okoli 45°), pa tudi najbolj trdi so bili, zato so tu prišli do izraza nabrušeni robniki. Preostanek spusta je bil (glede na razmere) samo še stvar kondicije. Za zadnjo akcijo je poskrbel za smuči preozko zasneženi spodnji skok, nad katerim se je bilo treba kar malo skoncentrirati, da si spodaj v gnilcu z veliko hitrostjo varno odvil. Zaključna smuka čez mehko snežišče pod steno je bila ob primerno majhnem pritiskanju celo užitna.
Peto žrelo spada že med alpinistične spuste; ocenjen je III+, mesta S4+, 500 m.

sobota - nedelja, 19.-20.3.2005: turni smuk: Gran Paradiso, 4061 m

Aklimatizacija za "elbrusovce". V soboto devet ur vožnje do Ponta, 1960 m, in vroč vzpon do koče Vittorio Emanuele, 2735 m. V nedeljo ob 5:15 proti vrhu po zmrznjenem snegu, v katerem so dereze zelo lepo prijemale. Zaradi zelo malo snega je bil ledenik pod vrhom "gol", kar je smuko z najvišje snežne točke premaknilo v razred alpinističnega smučanja. Izpod vrha so tako smučali le trije, ostali s sedla na 3860 m ali pa še nižje; odvisno, kje je kdo omagal... Prva od dveh vršnih točk, Madonna, ki jo označuje kip Marije, je nekakšna dva metra široka granitna "skladovnica", dostopna po izpostavljeni polički nad vzhodno steno, ki smo se je v nerodnih turnih čevljih lotili šele s pomočjo dveh prusikov, pripetih v svedrovca. Vreme je bilo ves čas fantastično in razgled temu primeren; segal je od Monte Rose prek Matterhorna in Mont Blanca do Barre des Ecrinesa.

petek, 11.3.2005: turni smuk: Podstoržič - Bašeljski vrh, 1744 m

Popoldanska turica. Vremenarji so me tokrat zapeljali ravno v napačen konec, v edino meglo na Gorenjskem. Pa nič ne de. Začel sem pred zapornico za sotočjem Reke in Zabukovskega potoka.
Hoja po lepo gladki zasneženi cesti je trajala dobrih 40 minut, nato pa sem sledil smučini M&M po smeri označene poti. V pršiču je bilo napredovanje dokaj prijetno, nad gozdno mejo, okoli 120 m pod sedlom, pa se je začela pojavljati zdrsljiva gladka kloža, zato sem moral pripeti srenače. Na sedlu me je pričakala tako gosta megla, da sem smer proti vrhu potegnil po spominu, itak pa se tu izgubiti ne moreš.
Zaradi mrzlega vetra sem takoj obrnil. Do sedla sem celo ujel nekaj lepih zavojev v mehki kloži, pod sedlom se mi je prikupila napihana "greda" levo nad jarkom, pod stenico se nekaj zavojem v skorji ni bilo moč izogniti, vendar pa se je zelo hitro, že nad gozdno mejo, začel pršič. Smučarsko je bila najlepša strmina nad Praprotnikovo kočo, z malce težkim pršičem. Preostali spust ponuja v pršiču zanimivo smuko po gozdu, po cesti pa je šlo ravno prav hitro (počasi), da sem se ves čas peljal naravnost.

sobota, 5.3.2005: turni smuk: Gorenja Kanomlja - Erzel, 1018 m

Alternativna tura v neznane kraje. Skozi Spodnjo Idrijo smo se zapeljali v Gorenjo Kanomljo in pustili avto na višini 500 m. Po travnikih, pokritih s skorjastim snegom, smo se mimo kmetij Močnik, Novinčejše in Smodin povzpeli na odprto sleme Erzela, kjer se je nad nami že svetilo modro nebo, na severni strani pa smo končno dočakali pravi pršič. V dveh urah smo uprizorili tri navdušujoče plovbe po deviškem pobočju (kakršnih je bilo naokoli še nekaj). Medtem je toplo sonce pridno mehčalo skorjo na južni strani, zato smo se sredi popoldneva smejali tudi med spustom nazaj k izhodišču. Čudovita turica!

sreda, 2.3.2005: turni smuk: Srednji vrh, 1853 m

Enkraten, brezhibno jasen dan, dolinski ledenici v posmeh prijetno "topel". Popoldanska tura - dve uri in pol gor, tričetrt dol - s povratkom na parkirišče v zadnji svetlobi. Smuka je bila še najslabša na lepo zalitih vršnih pobočjih, toliko boljša pa po skoraj idealnem pršiču v gozdu.
gozdna cesta gozdna steza pastirska koča vršno pobočje Storžič Kočna v gozdu

sobota, 26.2.2005: neuspešen poskus Kaninskega smuka, spust skozi Krnico

Vožnja z gondolo, spust po zaprti progi Graben, v spodnjem delu le-te kože na smuči ter skozi globok pršič in meglo v smer, kjer naj bi bila koča. Za prvih 80 višinskih metrov smo porabili 35 minut, vse manj nam je bilo jasno, kje smo, izgubljali smo občutek za gor ali dol, ko so se pred nami zarisali še obrisi plazovine, pa smo imeli "Kaninskega smuka" dovolj. Poleg tega smo presodili, da bo pametno počakati na dodatni sneg, saj je bilo pod novim snegom še premalo podlage za tako ekstremno razgiban kraški svet.
Vrnili smo se na smučišče, ki smo ga sicer imeli čez glavo že po drugi vožnji, vendar smo zdržali skoraj dve uri, tako da dolga avtomobilska vožnja ne bi šla povsem v prazno. (Turni smučarji, ki kupijo samo povratno gondolsko karto (2600 SIT) ali celo prištorkljajo z Nevejskega prevala, si na Kaninu lahko privoščijo tudi kakšno dodatno vožnjo, saj so žičničarji povsem flegma...)
Za zaključek smo s Škrbine pod Prestreljenikom odsmučali v Krnico - ki nam je pripravila popolno presenečenje. Enemu ali dvema lokalcema smo pomagali razdevičiti do pol metra fantastičnega pršiča! Norooo! V strminah je puhec pršel do pasu... Po pršiču smo pluli vse do izteka doline, celo skozi gozd je šlo lepo in šele v zadnjih 50 metrih pred cesto je bilo treba dobro popaziti na skrite skale. Tudi cesta do postaje B je bila 1A.

sobota, 19.2.2005: turni smuk: pod Kriško steno, ok. 2070 m

Še ena "prehodna" tura med obleganjem virusov. Takole se ti godi, če se družiš s kroničnima pozabljivcema: spisku pozabljenih palic, žoln, očal, hrane, pijače so se tokrat pridružili osebni dokumenti (enkrat bosta še sebe pozabila), zato z avstrijsko stranjo Vajneža ni bilo nič. Pomanjkanje idej smo nadomestili z nadlegovanjem turnih smučarjev po gorenjskih postajališčih...
Bohinja in Pokljuke smo imeli za nekaj časa dovolj, v Krmo se nam ni dalo, planiški marš in mraz nam nista dišala, pa smo se zadovoljili s Krnico. Začetek ture nas je razveselil - le kdo ne bi rad od avta takoj odsmučal? Za prestop čez potok smuči ni bilo potrebno sneti, za spomenikom pa so končno prišle na vrsto kože. Za spremembo smo 60 m pod kočo zavili levo čez zasneženo strugo, po gozdu dosegli markacije za Špik in kmalu prišli na razsežno odprto ravan. Usmerili smo se proti levemu od dveh grabnov, v katerem sem do vrha trmaril brez srenačev - "zmagal" sem z lepotnimi napakami; s stopničenjem in na koncu tudi pešačenjem... Pa tudi z znojem in poštenim zaostankom za pozabljivcema. Na vrhu grape sem požrl "ponos", sicer bi do konca ture pridelal še kakšno uro. S srenači je bila hoja po pomrznjenem snegu nato pravi užitek, ccc. Na desni strani zatrepa smo se povzpeli povsem do stene.
Strmi uvodni metri so postregli s pršičem in tudi do prve prelomnice je bilo odlično, pomrznjeno osrednje pobočje je bilo nepričakovano dobro smučljivo, enako trdi odseki v naši pristopni grapi, pod njo pa se je začel masaker po skorji, na srečo ne daljši od 200 višinskih metrov. Kočo sem tokrat zgrešil pol manj kot prejšnjič - vzpona navzgor smo imeli samo 35 m. Lepo poteptani dostopni kolovoz do koče se je čez eno uro predstavil kot pravi smučarski zaključek ture.
nad strmino pod smrkljem vzvišeni

nedelja, 13.2.2005: turni smuk: pod Žrelom in Malim žrelom, ok. 1520 m

Zjutraj je ob odhodu od doma še rahlo deževalo, na Jezerskem pa nas je pričakalo jasno nebo in centimeter novega snega. Avto smo pustili na ovinku za Ancljevo planino, kjer je bilo spluženo parkirišče za nekaj vozil. Senčna Ravenska Kočna je v sicer pretoplem dnevu poskrbela za primerno nižjo temperaturo, tako da nam je napol gnilec grozil le na Prodih, ko smo skozi posamične grme rušja zavili desno na pobočje pod Žrelom, pa je sneg postal suh. V grapici pod steno, po kateri smo se vzpenjali, ga je bilo več kot smo ga pričakovali, na vstopu v Žrelo pa so se uresničili naši strahovi - bilo je zasuto z 20 cm napihanega babjega pšena. Po krajšem mencanju smo presodili, da je položaj prenevaren, in se obrnili. Vijuganje po globokem stiroporju v grapici pod steno je bilo enkratno, nižje pa le malce slabše. Zaključili smo nekaj nad gozdom in se po kratki malici odločili še za Malo žrelo, grapo pod SZ steno Dolgega hrbta. Sam nisem bil "pravi", zato sem vzpon končal po 250 metrih, na vstopu v grapo, Robert in Dragan pa sta se s smučmi na nahrbtnikih povzpela do levega od dveh atraktivnih spodmolov, ki se prikažeta šele v grapi. Grapa in njeno plitvo nadaljevanje na zahodnem robu pobočja (po njej so za nami sestopali tudi plezalci Sinjega slapu in Vikijeve sveče) sta postregla še z drugo nenavadno smuko po globokem babjem pšenu, tako da na koncu nismo bili niti malo nejevoljni zaradi nedoseženega vrha.

Žrelo prizorišče

torek, 8.2.2005: turni smuk: Pred Debelim vrhom, ok. 2180 m

Spet prekrasen dan, celo brez mraza, tako da smo polovico vzpona hodili v majicah, vendar pa je imela toplota tudi negativne posledice. Potem ko nam je v dolini pod Slatno pilo kri zdrsavanje na pršičku na gladki podlagi, sta se na soncu pojavila še mokasti in malce vlažen sneg. Vse tri vrste snega so se menjale vsakih nekaj metrov, torej ni čudno, da so se nas lotile cokle. Če k temu prištejem še pozen začetek ture in - za prvi poskus na Konjskih policah običajno - slepo ulico, z manjšim posladkom "rušnatega plezanja 2. stopnje", je jasno, da nam je zmanjkalo dneva in smo turo končali na višini 2200 m. Medtem nam je senca malce pokvarila smučarijo do Laza, naprej do Blata pa sem prvič v življenju odsmučal v celoti. Potem pa še po cesti do Voj. (podrobnejši opis sledi)

začetek Konjskih polic cokla Ogradi snežni žleb nad razcepom pred steno užitki Laz - Blato

sobota, 5.2.2005: turni smuk: Savinjsko sedlo, 2001 m

Dolgo vožnjo do Logarske doline je poživil Aurelio Juri - Swinger. Ko smo 100 vm pred koncem ceste, kjer se je za narinjenim kupom snega začenjalo sankališče, stopili iz avtomobila, nas je sprejel pasji mraz. S smučmi smo opletali do grape nad slapom, čeprav bi bilo najbolj racionalno smuči na nahrbtnike pospraviti že pod slapom. V osončeni grapi je bilo tako toplo, da smo se slekli kar do majic, na idilično zamedenem Okrešlju, kjer je padel edini postanek, pa sta Butec in Butec dokazala, da ne popuščata. Čaj sta imela sladkan s soljo... Nadaljevali smo po špuri, ki so jo pred nami potegnili največ trije predhodniki, dodobra pa jo je v spodnjem delu prerešetal naiven pešec. Šele na začetku strmine, ko se mu je začelo vdirati do pasu, se je sprijaznil, da so zimske gore pač domena turnih smučarjev. Naše užitkarsko napredovanje je za kratko zmotil edino trdo spihani grebenček ob Pragu, kjer je bilo brez srenačev potrebnih nekaj previdnejših korakov. Položni Mrzli dol (ki je povsem upravičil svoje ime) nas je spočil pred zaključno strmino, v kateri nas je v ožini ob gladkih ploščah pričakala naporna mešanica suhega snega in zmlete kložaste skorje. Zadnje metre smo raje odpešačili.
Na sedlu smo bili ravno v tistem delu dneva, da nas je senca Križa ves čas preganjala proti Mrzlemu vrhu, česar smo imeli čez pol ure dovolj. Strmi spust ob desni stenici je bil zaradi globokega snega užitkarski. Po kratkem, neuspešnem poskusu skorje in spihanem prehodu se je v Mrzlem dolu začela glavna uživancija. Šeststo višincev odličnega pršiča smo razdevičili vsak s svojo sinusoido. Enkratni občutki, takih (skoraj) nedotaknjenih prostranstev pršiča pač ne uloviš pogosto. V teh razmerah je bil tudi Prag mala malica.
V Frischaufovem domu smo šele med drugo rundo čaja z odličnim rumom dojeli, da je šel zaostali Matjaž očitno mimo. Hitropotezno smo odprašičili do balvanov nad slapom, peš sestopili do ceste in po pogovoru z dvema Madžaroma odbrzeli po steptani cesti do avta, kjer se je zmrznjeni izgubljenec ravno odpravljal na samoreševanje proti prvi gostilni.

sobota, 29.1.2005: turni smuk: Studorski preval, 1892 m

Na Rudnem polju nas je pričakal pasji mraz, ki pa je med zavetrno hojo izgubil vso ostrino. Enako kot pred tremi tedni smo se podali po smeri označene poti proti Jezercu, ki je v primerjavi s prvim obiskom premogla malce manj snega, smučina pa je bila trda, vendar je bilo na njej dovolj napihanega novega snega za relativno udobno napredovanje. Šele v dolinici med Konjščico in Jezercem nas je zajel močan veter, ki nas je tako prepihaval, da smo na Jezercih dodatno navlekli nase vetrne hlače in smučarska očala. S tako zaščito je bil vzponček do Studorskega prevala spet pravi užitek. No, zgoraj je pljusknila v nas mrzla zračna reka, ki nam je v par minutah pobrala še zadnji entuziazem. Okoli prvega pečevja smo proti Toscu sicer poslali izvidnika (menda je bilo spihano in tudi poledenelo), vendar ostali sploh nismo počakali na njegovo vrnitev, ampak smo kmalu pobegnili nazaj na vzhodno stran. Kolegi so kot rezervo začeli naskakovati VDv (najvztrajnejša je obrnila v vznožju vršnega pobočja), sam pa sem takoj odpeljal navzdol.

Smuka je popolnoma presenetila, veter je namreč novozapadli sneg (5 cm) spihal v dolinice in vdolbine, zato sem pravzaprav vijugal po pršiču! Šele na planini Konjščici sem odkril, kakšna bi bila smučarija brez napihanega snega, saj se po trdih starih smučinah in predirajoči se skorjici okoli njih ni dalo storiti praktično nič pametnega. V tričetrt ure smo se zbrali v zavetju zadnjega stanu na levi, pripeli smuči na nahrbtnike in se za 100 metrov vzpeli do poti Rudno polje - Jezerce (od zadnjega stanu slabih 100 m vodoravno, nato po široki čistini zložno navzgor). Preostalo nam je samo še zanimivo vijuganje skozi gozd do vznožja vojaškega smučišča.
Studorski preval Konjščica

sobota, 22.1.2005: turni smuk: Zadnji Vogel, 2327 m

Picasso je s pomočjo nadzora zdrsavanja koles brez večjih težav zmogel zasneženo cesto do planine Blato samo z zimskimi gumami. Takoj pri avtu smo stopili na smuči in se čez Jezero, Dedno polje in dolino Za Kopico ob izjemni vidljivosti hitro povzpeli na vrh (iz doline Za Kopico navzgor s srenači!), s katerega pa nas je še hitreje pregnal zelo močan severozahodnik. Malicali smo šele pod Kopico.

Takoj pod vrhom sem preklel alpske palice z na novo dodanimi klasičnimi krpljicami, ki naj bi mi po več letih živciranja končno omogočile normalno uporabo pri hoji v globokem snegu, a so se v trdi strmini izkazale za zelo nevarne. Ko sem se v zavoju hotel opreti na notranjo palico, špica zaradi prevelike in pretoge krpljice sploh ni uspela zagrabiti, palica je zdrsnila, takoj nato pa tudi jaz in komaj sem se ustavil pred pečevjem... Sunčece ji presvitlo!!

Smuka je bila najboljša na glavnem pobočju Vogla - do dna doline Za Kopico, kjer je bilo potrebno samo poiskati predele s trdo kložo, nadaljevanje do vznožja Slatne pa je bilo zaradi pogostejših slabše smučljivih vrst klož in raznih zastrugov malenkost slabše. Med Kovačičevo glavo in Kredo nas je razveselil pravi suhi pršič, ki smo ga bili sicer potem med porivanjem in stopničenjem čez Dedno polje že malo manj veseli, hehe. Podobno je bilo tudi do in čez planino Pri Jezeru, tako da so tokrat bolj kot noge trpele - roke. Kolovoz do Blata je bil kljub ne preveč debeli snežni odeji neverjetno dobro smučljiv, še bolje pa je šlo po cesti skozi Suho, saj so kolesnice ovirale samo do razcepa Vogar / Blato, ves ostali spust do ravnice v Vojah pa smo odvijugali kot po smučišču. Vsega skupaj se je nabralo kar 1800 višinskih metrov spusta!

pobočje Voglov morje

sobota, 15.1.2005: turni smuk: smučišče Vogel - Konjsko sedlo, 1782 m

Zaspaneti smo s smučišča Vogel štartali šele ob 11h!! Za začetek smo se, namesto direktnega sprehoda do planine Zadnji Vogel, povzpeli do Orlove glave in potem do planine (tri koče in nekaj golih zidov) odsmučali po progi. Kar seveda ni bilo slabo, le na Komno smo lahko za ta dan pozabili, saj so bile do noči samo še štiri ure in pol. Sledeč zimskim oznakam (zeleni V za Vogel, rdeči K za Komno) in obrisu poti, ves čas vijugajočem po približno isti višini, smo brez večjih orientacijskih dvomov dosegli položno čistino nekdanje planine Kal, pod katero se začne Žagarjev graben. Medtem nas je zaradi poznega začetka ture zadela še ena "nesreča", ugotovili smo, da senca preganja sonce najmanj uro pred našim nosom. Kot da ne bi bilo že dovolj mraz... Srečna okoliščina je bila vsaj popolna odsotnost vetra, tako da nam je bilo med gibanjem čisto prijetno.
Od "Kala" do Konjskega sedla se giblješ po odprtem svetu. Nad prvo strmino se počasi obrneš proti desni in se prepustiš terenu, ki te v normalni vidljivosti sam pripelje do Konjskega sedla. Redke zimske oznake služijo predvsem potrjevanju prave smeri, medtem ko v megli resne pomoči od njih ni pričakovati.
Konjsko sedlo smo dosegli šele ob 15h, zato smo na njem samo hitro pomalicali in se pripravili za spust. Smučanje je bilo glavno presenečenje te ture, svet je namreč presenetljivo lepo smučljiv, s 1300 metri višinske razlike in le pred Konjskim vrhom se je potrebno 35 m povzpeti peš. Žagarjev graben je prvih 100 višinskih metrov precej ozek (na roko nam je šel pršič), potem se svet spet razširi. Po stopničasti gozdnati dolini smo se ves čas spuščali po levi strani in šele malo nad višino 1100 m zavili desno do smučarske proge Žagarjev graben, ki je bila zaradi tanke snežne odeje sicer uradno zaprta, vendar pa odlično smučljiva, tako da smo tik pred nočjo uživaško privijugali vse do spodnje postaje nihalke.

Konjsko sedlo Ski hotel pod sedlom Žagarjev graben

sobota, 8.1.2005: turni smuk: Veliki Draški vrh, 2243 m

Z Rudnega polja po smeri označene poti nad Konjščico do Jezerca ter po običajnem pristopu na vrh. Nazaj grede vzpon z Jezerca na Srenjski preval in spust čez Kačji rob proti Zlati vodi. Smuka je bila večinoma odlična, razmere skoraj spomladanske in dan nenavadno topel, tako da smo izgubili veliko tekočine.
Ablanca vršna strmina

nedelja, 2.1.2005: turni smuk: Debeli vrh, 1962 m

Debeli vrh, zahodno od Mrežc, je lahka in samotna turica povsem blizu najbolj obleganih pokljuških vrhov. S parkirišča pri spomeniku sva se povzpela do Blejske koče na Lipanci in naprej proti vrhu Mrežc. Najkrajša smer na vršno pobočje Mrežc ima na sredi zelo strm prehod, ki ponavadi pobere dosti moči, veliko bolj eleganten pa je ležeren ovinek po označeni poti proti Srenjskemu prevalu levo okoli strmine (še posebno priporočljivo za slabše smučarje). Ležerno obkrožitev Mrežc nama je na zahodni strani žal preprečilo zelo strmo pobočje, ki je bilo ob obilici rahlega snega prenevarno, zato sva morala zaviti navzgor na bližnje široko "smučišče". Za dodatno popestritev so skrbele moja "zlomljena" palica (iztaknil se je vložek iz spodnjega dela) in cokle na mojih psih, ki so se umirile šele po izdatnem voskanju. Pri značilni vrtači, nekaj minut pod vrhom, sva zavila levo in v blagem spustu prečila proti vršnemu grebenu nad Krmo. Do Debelega vrha preostane večinoma povsem lahek razgleden sprehod, ki so ga nama začinili moja palica in odpadajoči psi Matjaža 2 ... (Najbolje je seveda najprej osvojiti vrh Mrežc, s katerega je nato na Debeli vrh okoli pol ure.)
Pred spustom sem neubogljivo palico močno povezal z lepilnim trakom, kar se je izkazalo za učinkovito. Spust sva začela po smeri prihoda, malce nad sedlom pa že zavila desno, jugovzhodno, po bližnjici proti dolini med Mrežcami in Zgornjim Razorjem. Med kuclji, globokimi vrtačami in čez zelo strmo stranico doline sva zadela lepe prehode, ki so postregli tudi s trdim, odlično smučljivim snegom. (Precej lažje se spustiš v dolino, če se po širokem slemenu nad Krmo vrneš malo dlje nazaj!) Dolina je v predelanem snegu prav lepo smučljiva, v globokem, težkem pršiču pa sva se večinoma vozila samo naravnost. Ko se je široko sleme Mrežc znižalo do dna doline, sva se začela spuščati skozi gozd poševno proti levi, z namenom priti na zgornjo gozdno cesto čim bližje izhodišču. Dosegla sva jo točno na mestu, kjer jo prečka označena pot Lipanca - Rudno polje, spodnjo cesto pa nekaj metrov pred vrhom klančka, tako da nama je do avta preostal samo še blag spust (sprva po zlikani tekaški progi).

panorama potapljanje improvizacija

dnevnik 2004, oktober - december
arhiv