arhiv
dnevnik 2005, julij - september
Dnevnik 2005, mali traven (april) - rožnik (junij)
petek, 17.6.2005: Mala vratca - Na Križu, 2484 m - Kokrska Kočna, 2520 m - Bivak v Kočni - lovski prehod
Krasna tura, na katero me je spomnilo poročilo Silvestra in Mirka na forumu PZS. (Opis dobiš, seveda, pri Marijani in Marku.) Iz Suhega dola do Skedovnega potoka ni bilo težav, naprej pa z nekaj domišljije tudi ne. Midva sva za "ramo z adidasko" nadaljevala med množico stečin v nespremenjeni smeri naprej in zavila navzgor šele malo pred robom, s katerega se je odprl že pogled na SZ greben Kočne. Vzpon po grebenu do Malih vratc je čisti užitek, omenim pa naj le dve možnosti nadaljevanja s čudovitega travnatega sedelca za prvo razgledno skalno glavo - kdor ne mara molže skozi ruševje (desna varianta, ki se začne z dobro shojeno stezico navzgor med drevje), naj raje sledi Silvestru in Mirku levo dol in naokoli. ;)
Tehnično najtežje mesto je spust v škrbino Malih vratc. Na levi po nekaj metrih ujameš izpostavljeno, vendar povsem lahko prečnico, po kateri se v desno sprehodiš nad uživaški, ozki kaminček (II). Stolpič na drugi strani škrbine se zdi težko prehoden, a videz vara; napasti ga je treba kar naravnost, zadaj je sestop kratek in smešno lahek. Še zadnje vprašanje, ki se nama je postavilo med vzponom, je prehod čez skalni pas v zgornjem delu travnate strmali nad škrbino. Odgovor je prišel zelo hitro: preden sva izplezala čez kratek prag v desno, sva pogledala še levo okoli skalnega vogala in prikazal se je precej lažji travnati prehod.
Vrh strmali se zatem izkaže samo za veliko ramo v južni steni Kočne, do katere se sprehodiš po vodoravnem grebenu. V nasprotju s predvidevanjem se do vrha Na Križu nisva povzpela po južnem grebenu, ampak desno, večinoma precej daleč stran od njega, svet pa se je izkazal za presenetljivo lahko prehodnega in nič kaj preveč strmega. Nekaj lažjega skalovja sva potipala šele v zadnjih sto metrih. Vpisna knjiga (zavarovala sva jo z dodatno vrečko) v utrujeni skrinjici je dokazala, da na vrh ni navala, čeprav je od zavarovane poti na Kokrsko Kočno oddaljen le slabih 20 minut (lažja mesta I).
Skočila sva še na Kokrsko Kočno, potem pa je sledil eden najbolj zoprnih spustov na naših markiranih poteh (nagnusno zagruščeno pečevje!), ki mu povprečno oceno, na srečo, močno popravi dolgo in dokaj kakovostno melišče. Pri bivaku sva se odločila nadaljevati po lovskem prehodu naravnost v Suhi dol, čeprav ga nisva poznala - namesto papirja z opisom sem uporabil "mobilca". Žal pa so se dobljeni podatki izkazali za "dimenzijsko" močno zgrešene, zato sva po krajšem beganju uporabila lastno glavo in - zadela v prvem poskusu. Itak. S pomočjo jeklenice desno mimo praga, na divje skozi gozd (poskušajoč ignorirati divizije muh) in že je bil tu jutranji kolovoz...
sobota, 11.6.2005: Črna prst, 1844 m - Četrt, 1832 m - Konjski vrh, 1879 m - Poljanski vrh, 1897 m
Še ena v nizu sredogorskih tur. Začetek enak kot jeseni: z gozdne ceste po označeni poti Polje - Črna prst do planine Osredki ter po ostankih stezice levo gor na Kozji rob. Zaraščeni srednji del grebena sem spet obvozil po levi, potem pa sem se vrnil nazaj na sam greben in, čeprav stezice tu ni več, brez večjih težav in dokaj hitro dosegel sedelce, na katerem je pripet k Črni prsti. Do vrha le-te po označeni poti ni bilo več daleč.
Sprehod po glavnem grebenu spodnjebohinjskih gora je, žal, potekal po megli, tako da sem vmesne kuclje kar težko zadel. Bolj zanimivo je ponovno postalo, ko sem pod Matajurskim vrhom zapustil označeno pot. Začetek sem poznal iz jeseni 2003 (v podobni megli), ker pa sem imel za razliko od tistega spusta časa v izobilju, sem že nad grapami nad planino Poljano poskusil najti nadaljevanje lovske steze (leta 2003 sem jo našel šele po 160 metrih "divjega" spusta). Na lastno presenečenje sem jo zadel praktično takoj. Nad začetkom leve grape je v ruševju dobro vidna vrzel, ki se izkaže za začetek - ne steze, ampak - relativno sveže izsekanega pasu skozi ruševje. Popeljal me je prek dveh ali treh grapic, ves čas proti desni navzdol, dokler nisem na "sedelčku" nad večjim travnikom dosegel že znane steze skozi ruševje.
Zadnji stezosledski vložek me je pričakal pod lovsko kočico v Ventiji. Na koncu dolinice je razcep treh lovskih steza (na zemljevidu sta zarisani samo srednja in desna), od katerih sta leva in srednja dobro shojeni, desna, po kateri sem nameraval doseči cesto bližje svojemu samovozu, pa se je izkazala za povsem zapuščeno! Odcepi se nekaj metrov pred robom ravnice in se najprej za kar 50 m povzpne, ko se počasi prevesi navzdol, pa se kmalu skoraj povsem razblini. Nekajkrat mi sploh ni bilo jasno, kako sem uspel zadeti pravo smer! Res pa je, da tudi zgrešena smer ne bi pomenila nič tragičnega, saj kakšnih neprehodnih strmin nisem opazil.
Arhiv:
Lisec, 21.11.2004
sobota, 4.6.2005: Visoki vrh, 1820 m
(Na zemljevidu JA-vzhod Visoki Kurji vrh) V vodnikih Karavanke in Manj znane poti slovenskih gora je opisanih več pristopov, vendar nobenega naravnost iz vasi Belca. V spominu sem imel le podatek o približnem začetku steze, ki ga je sodelavcu pokazal lovec domačin, vendar se je izkazal za povsem zadostnega. Ko se gozdna cesta v dolino Belce zareže v strmo steno nad vasjo, parkiraš za prvim kratkim usekom, na prostorčku za dva samovoza (100 m naprej drči čez steno potok, 300 m naprej je predor). Steza se začne prav tu; drugih možnosti tako ali tako ni...
160 m nad cesto, na križišču dveh steza sem se odločil za najizrazitejšo, ki me je vodoravno v desno kmalu pripeljala do uravnave nekdanjega (domnevam) rovta, na kar spominja samo še nekaj razpadajočih brun koče. Dobre poti je tu konec, naprej sem sledil obrisom steze po dolu navzgor, čez nekaj minutk prečkal grapico in na drugem bregu kmalu spet ujel stezico, ki sicer občasno ponikne, vendar se ves čas drži nad grapo. Ko gre stezička nazaj na orografsko desni breg grape, sem ji komaj še sledil in jo na višini okoli 1300 m dokončno izgubil. Po z listjem nastlanem bregu sem jo nekaj časa neuspešno iskal - dokler se nisem naveličal stalnih zdrsov in se raje oprijel položnejšega sveta bližje dnu Vršnega grabna. Navzgor sem znova zavil šele, ko se je prikazal prijazen plitev travnat žleb - in pripeljal me je točno na sedelce, kjer se na greben Visoki vrh - Jurčkov vrh priključi steza iz smeri Vretovega vrha. Iskanja je bilo s tem konec, saj pelje naprej skozi ruševje razločna steza. Vrh je odprt (poln rož), tako da nič ne ovira odličnega razgleda na bližnje Julijce.
Za spust sem izbral stezo mimo Vretovega vrha. Z rušnatega grebena, kjer sem med vzponom prilezel iz gozda, gre skoraj vodoravno do gozdnega sedelca pred Vretovim vrhom ter zavije na pobočje nad savsko Dolino. Po 80 m spusta se začne daljše vodoravno prečenje, ki se konča pri vodnem koritu. Nadaljevanja ni videti, zato je tu potrebno začeti upoštevati naslednje pravilo: stezička se vse do (pri vzponu omenjenega) križišča drži bolj ali manj ob robu strmega pobočja nad Dolino! Občasno sicer za kratko ponikne, na splošno pa je precej boljša in predvsem orientacijsko lažje sledljiva od tiste skozi Vršni graben! (Pri vzponu na križišču torej svetujem izbiro zgornje stezice in potem nadaljevanje ture naprej čez Bavhe.)
Zaključek: letos sem že na začetku kopne sezone dodobra natreniral stezosledske veščine. :)
sobota - nedelja, 28.-29.5.2005: turna smuka: Ledine
Zvečer s polno opremo za smuko in prenočevanje v zimski sobi po kopni Slovenski poti do nepričakovano odprte Kranjske koče. Žrelo kopno, zasuto, pod stalnim kamnitim "ognjem" in tudi uradno zaprto.
V nedeljo smučanje iz grape med Koroško in Kranjsko Rinko (2190 m), ogled lovskega veleslaloma za kristalnega gamsa ter smučanje iz zatrepa pod Konjem (2100 m). Sneg dober do uživaški, vročina med sestopom v dolino "nečloveška".
Jadranje, 19.-22.5.2005
Navdušujoče drvenje v burji
Zadar - Žirje - Murter - Kornat - Dugi otok - Zverinac |
|
Ko se pridružiš rahlo nekompatibilni ekipi, z namenom biti samo član posadke brez odgovornosti in te nič hudega slutečega v Zadru postavijo pred dejstvo, da imaš edini vse zahtevane izpite za najem barke. Ko s stisnjenimi zobmi podpišeš kot odgovorni skiper, s pogojem, da bo nori potapljač raubšical izključno s čolna, pol ure vožnje od jadrnice! |
 |
Četrtek: Ko dva genija pri hitrosti 9 vozlov vlečeta za jadrnico (bolj ali manj po zraku) dva trnka in enega povozi preblizu prehitena ribiška barka, drugi pa se med navijanjem lastniku zapiči v pobrito glavo. Ko uživaško jadranje v burji čez 20 vozlov v polkrmo in 2-metrskih valovih prekine za krmo prenizko obešeni potapljaški gumenjak, ki mu, potem ko zajame vodo, razreže zadnji prekat in se potapljaču sesuje svet in hoče takoj domov. Ko ga pomiriš s popravilom naslednji dan v marini Murter in parkiraš na varno bojo v Tratinski na Žirju in greš spat spanje pravičnika in te opolnoči prebudi brnenje motorja jadrnice in ugotoviš, da te je posadka zabodla v hrbet ter da se pelješ na strogo prepovedani ribolov s potopom z bombami. |
| Petek: Ko daš takoj zjutraj ostavko kot skiper in prepustiš kretenom, da za svoje neumnosti odgovarjajo sami. Ko odjadrate v burjo nazaj proti celini in genijem uspe odlomiti še ročko za ugašanje motorja. "A je to", ko genijalci v marini sami vrežejo nov navoj za ročico in zaflikajo gumenjak. |
 |
 |
 |
 |
 |
Ko popoldne spet izplujete in orcate v severozahodnik in se aktiviraš vsaj toliko, da najdeš varen pristan in se malo pred nočjo v bonaci zasidraš v idili zaliva Statival na Kornatu. Ko nori potapljač ponoči nalovi 70-centimetrskega zobatca, kovača in raroga in se ti ob kozarčku rujnega zdi vse lepo. |
Sobota: Ko po rahlo nakodranem morju odmotorirate skozi Malo Proverso in po zunanji strani Dugega otoka navzgor in te pred sončno pripeko hladita tenda in hladno, pomirjujoče pivo. Ko nori potapljač mimogrede sune iz ribiške mreže škarpeno.
Ko se kopaš v idilično smaragdnem zalivu Sakarun v prijetnih 16,5°C. Ko genijalnima ribičema uspe ujeti edino ribico, ker med vlečenjem po dnu trnek slučajno napiči nič hudega slutečega pajka. Ko po žicanju kruha in krompirja v Solinah zasledujete delfine po Zverinačkem kanalu in se vam vmes "učinkoviti" trnek zatakne za kobilico in slučajno zgreši vijak motorja in se končno zasidraš v samotnem zalivčku Kablin na Zverincu, kjer za večerjo potamaniš kolekcijo raubšicanih rib.
|
Nedelja: Ko se zgodaj zjutraj zapeljete čez kanal v Božavo na kavico in dopolnitev zalog kruha in vode. Ko zavijete do Iža in pri gojišču tun z vrvi naberete 10 kil klapavic za trboveljsko večerno žurko ... Ko ostanek plovbe mine brez novih burlesk, pač pa ti vožnja domov le za dlako ne povzroči čira na želodcu (pomirjevalno pivo ne drži več!)... Ko se srečno izkrcaš pred domačo bajto in si misliš, da pride v naslednjem mesecu v poštev kvečjemu kakšen sproščujoč alpinističen smuk!
(Tudi) to je jadranje!
Jadransko, oceansko, zaspano, sončno, vetrovno, potapljaško, živčno, smejalno, novo, mirno, kulinarično, akcijsko, rokovnjaško, atomikharmonično, nakladaško in - poučno. |
petek - sobota, 13.-14.5.2005: turni smuk: Bivak III - škrbina med Poncama, 2400 m
V petek zvečer do Bivaka III, v katerem nas je prenočilo sedem. Ravno prav.
Zjutraj sem, ob 6h, štartal prvi. Nad Tremi macesni sem počakal Dragana in Roberta, ki sta pridrvela iz doline, nato smo skupaj vlekli ležerno prečenje pod Oltarjem in Veliko Ponco. V mehkem snegu je bilo napredovanje s smučmi zelo lahko, tako da tudi s strmima prehodoma ni bilo nobenih težav. Nad drugim do škrbine ostane še zadnjih 200 m s prijetno naklonino, ki pod vrhom nikakor ne doseže 40° (!), pa tudi vršna opast je bila prav prijazne sorte. Krasna turica v čudovitem ambientu!
Pogled na južno stran nas je postavil pred hecno dilemo, kam odsmučati, onega žlebu namreč še nisem bil videl tako lepo zasneženega in povsem brez kamenja! "Odločitev" sta olajšala močni jugozahodnik in bližina fronte, ki se je z Mojstrovk med našim počitkom premaknila že do Škrlatice, tako da smo opustili celo skok na vrh Male Ponce. Smuka je bila solidna - ne bi se sicer branili bolj rahlega novega snega, vendar nismo bili malenkostni... Najbolj uživaško je bilo vijuganje nad Tremi macesni, pa tudi pod njimi je bilo kar dobro in presenetljivo povsem brez kamenja! Zaključili smo na višini 1450 m.
nedelja, 8.5.2005: Mačevska pot - Cjanovca, 1820 m
Izvidnica za turni smuk po pobočju Zaplate. Celotna tura je potekala v megli, z izjemo nagradnega razgleda na severno stran obzorja na vrhu, potem pa se na koncu ture ozrem nazaj - in pregorele so mi vse varovalke... (glej zadnjo sliko)
S parkirišča nad Mačami sem sledil gozdni cesti do njenega konca na višini 850 m. Prava Mačevska pot se odcepi navzgor kakšnih 70 m prej (možic), moje oko sokolovo pa je opazilo obris neke steze tudi za obračališčem, kar se mi je zdela še boljša smer za moj namen - za ogled izteka smuke. Steza, ki se sem in tja malo izgubi, a s sledenjem ni težav, me je kmalu pripeljala na gozdno rebro in potem po njem strmo nadaljevala naravnost navzgor do travnatega pobočja Zaplate (1050 m). Žal z ogledom ni bilo nič, saj sem bil izgubljen v vesolju (megli). Lahko sem samo še udaril 800-metrsko direktarico po pobeljenih travah do vrha Cjanovce.
Nazaj grede sem zahodni rob Hudičevega boršta kljub megli zadel natančno. Spust je bil zaradi posneženih, drsečih trav naporen predvsem za zapestja, saj je bilo pol moje teže na palicah, še posebej, ker so se mi na podplatih delale cokle!(??) Ob borštu sem pod označeno potjo zavil na dobro uhojeno lovsko stezo, ki se nato v gozdu priključi na Mačevsko pot.
sobota, 7.5.2005: pastirski prehod v Dolce
Kratek izlet na svež zrak ob koncu prazničnega prehlada. :o))
S pomočjo opisa M&M sem si šel ogledati meni dotlej povsem neznan prehod. Kar se tiče orientacije, se lahko kak dvom pojavi edino spodaj v gozdu, ko gozdna cesta zavije levo v strmino. Pojavijo se trije levi odcepi, ves čas pa se je treba držati smeri naravnost navzgor. Okoli višine 1200 m (ali najpozneje, ko se kolovoz dokončno usmeri levo) zaviješ proti desni in kmalu stopiš na rob melišča, ki se spušča izpod skoka pod Dolci.
Prehod mimo skoka je orientacijsko očiten, težavnostno pa primeren samo za gornike, ki jim poplezavanje v nerodnem terenu in strme, zagruščene trave ne delajo težav.
Moj namen je bil sicer priti v Spodnje Dolce, morda še do Bivaka v Kočni, vendar so me debele dežne kaplje obrnile že v vršni prečnici prehoda mimo skoka.
sreda, 27.4.2005: Pečovnik, 1668 m - Turn, 1528 m
Kratek izlet na svež zrak na začetku prazničnega prehlada. :---((
Iz Medvodja ob Tržiški Bistrici in 50 m za prvo serpentino, kjer se začne cesta oddaljevati od potoka, na desni odcep, ki je na začetku strm, nato pa se s kratkimi serpentinicami povzpne v položnejši svet. Na naslednjem razcepu sem šel levo in parkiral na razširitvi za mestom, kjer je eden od potokov po betonskem koritu speljan kar čez cesto. (Višina 1200 m)
Začel sem sicer po zaraščenem kolovozu, drugače pa bolj ali manj naravnost navzgor dosegel razrit traktorski kolovoz, na katerem sem s pomočjo višinomera brez težav opazil prečkanje označene steze z Dolge njive. Proti desni sem bil v minuti pri koči na planini Brsnini. Po precej težko sledljivi označeni poti sem nadaljeval do razcepa označenih poti na najvišji gozdni cesti pod Pečovnikom. Čeprav sem tu zapustil oznake, so bile orientacijske težave za mano, povzpel sem se namreč na bližnje gozdno sleme in mu samo še sledil do vrha. Na kopnih odsekih sem občasno hodil po dobri stezi, verjetno nekdanji "graničarski". Točka 1640 m, ki je kot Pečovnik označena na zemljevidih, je majhna vzpetinica z mejnim kamnom, kakšne tri minute levo od prihoda na mejo. Po malici sem po širokem travnatem pasu na naši strani meje nadaljeval še do najvišje točke Pečovnika.
Spust sem zastavil naravnost navzdol proti Brsnini, pri čemer mi je pravo smer pomagal držati gozdni hrbet Korena na desni. Nad sotočjem potokov, ko je položni svet prešel v strmino, sem prečkal levega in tam na nekakšnem hrbtu zadel na lepo stezo. Ko sem jo na izravnavi nad strmim prelomom v snegu izgubil, sem zavil desno čez (združeni) potok na manj strmo pobočje, kjer sem se nazadnje po nekakšnem strmem žlebu spustil nad planino tik ob vznožju slapišča.
Od koče sem par minutk, do gozdne ceste, sledil označeni poti, nato pa spet zavil po svoje. Skozi gozd nad poseko sem se hitro znašel v vznožju para Turnov. Ker je grapa med njima strma, zagruščena in zaraščena (da ne pozabim še potoka), sem se raje povzpel po prav tako strmem, vendar odprtem vznožju desnega Turna. Na vrh peljeta dve variantici: na zračnem vzhodnem grebenčku je treba malo polezti (dobra I), normalni pristop pa omogoča plitev žleb na severni strani stolpa. Vrh me je spomnil občutkov, ko sem stal na Rogljici - vredno se je potruditi nanj! Zatem sem po lahkem svetu skočil še na zahodni stolp , za sestop pa izkoristil grušč v grapi.
sobota, 23.4.2005: turni smuk: Špik, 1799 m
Namesto običajnega naskoka naravnost na Rodico sem imel v načrtu bolj zanimivo in razgibano turico, s planine Suhe čez Špik do Raskovca ter nazaj grede na Rodico ali vsaj na sedlo z Malo Rodico. Žal se je jugozahodnik tako razhudil, da smo prišli samo na Špik.
Pristop na vrh je orientacijsko enostaven: od stanov se napotiš v smeri običajnega pristopa na Rodico, proti žlebu, ki pelje na Ulice, le da zaviješ levo en odcep prej. Ko se široka, položna dolinica v vznožju strmine zoži, se razcepi v dva kraka. Povzpeli smo se po desnem, naravnost proti vršni snežni piramidi, ki se je zatem sicer izkazala samo za ramo v severnem grebenu. Po vetrovnem skalnem grebenu smo bili nato v dveh minutah na vrhu, ki ga je na žalost tik pred našim prihodom zajela še megla.
Na vrh sva smuči privlekla samo midva z Alešem, zato sva edina zavila v žleb na severni strani vršne skalne glave. Petnajst metrov pod vrhom sva v prijetnem zavetrju nataknila smuči in po kratkem preboju skozi žleb dobila za nagrado lepo smuko po širokem, strmem severnem pobočju, s katerega se je bil novi sneg že splazil, zato je bilo trdo in gladko. Sto metrov nižje sva zavila na sedlo/ramo v severnem grebenu in se z nje spustila po lepem snežnem žlebu (sosednjem kraku tistega, po katerem smo se vzpenjali), podobno trdem kot je bilo severno pobočje. V položnem vznožju nas je pričakal še idealno popuščen, zlikan sneg, ki nas je po malici pri stanovih primoral k uživaški ponovitvi.
Čeprav je pod planino snega hitro zmanjkovalo, smo ga po grapi posilili vse do vrha strmine. Vmes seveda niso manjkali listnati in skalnati vložki...
sobota, 16.4.2005: turni smuk: Tegoška gora, 2044 m
Po petkovem popoldanskem odkritju odličnih razmer na Pungratu smo dopoldne skočili še na sosednjo Tegoško goro. Ruševje nad Tegoško planino smo obšli po Pe-Esu, po desni, ter nadaljevali bolj ali manj naravnost proti vrhu. Najdoslednejši smučkar se je vzpenjal po snežnem pasu levo od osrednjega žleba, jaz pa sem 150 m pod vrhom smuči zadegal na nahrbtnik in se po skalnatem rebru desno nad žlebom najhitreje povzpel do vršne točke. Potem ko so zjutraj na vrhovih Košute še čepeli oblaki, nas je vrh pričakal pod odprtim nebom. Le veter je bil malo preveč nadležen za sončenje.
Spust je bil podobno dober kot prejšnji dan. Brez prebijanja skoz gošo, da se razumemo.
petek, 15.4.2005: turni smuk: Pungartska gora, 2025 m
Popoldanska. Avto je med zadnjimi serpentinami nekajkrat podrsal po snegu, sicer pa z vožnjo do planine Pungrat ni bilo večjih težav. Parkirala sva 50 m pred rampo.
Čez solidno zasneženo planino sva se napotila naravnost proti vrhu travnatega žlebu pod južnim rebrom Pungartske gore in se za njim nadejala nadaljevanja poševnega vzpona proti Tegoški gori. To je bil račun brez krčmarja, saj se je zadaj odprla obsežna rušnata goščava, ki sva jo celo poznala, le da sva računala na kakšne zasnežene prehode. Žal je bilo snega za kaj takega mnogo premalo (kar ga je bilo - v žlebovih nekako 40 cm - ga je padlo v zadnjih dveh tednih, pred tem pa je bila Košuta že povsem kopna!). Nadaljevala sva ob ograji navzgor, kar je bila nova napaka. Ruševje se na srečo sicer nikoli ni zaprlo v slepo ulico, vendar pa so bili prehodi tako ozki in strmi, da je šlo naprej predvsem s pomočjo "trde glave", hehe. Ampak, ko se je po dobrih 100 metrih začelo razpirati, je bil občutek toliko slajši!... Zgornjih 200 višincev je postreglo s širokim, gladkim, idealnim smučarskim pobočjem, čez katerega sva se povzpeli v najvišji "prestavi", saj je bil sneg za hojo s smučmi odličen. Nad nama pa pomladna modrina, lep razgled, brez mraza (toplo pa vendarle ni bilo - področje med Storžičem in Košuto ima povsem svojo klimo!) - kaj bi človek še hotel?
Uživaško smuko, seveda! In res ni bilo slabo, čeprav je do idealnega srenca manjkal še kak teden, tako da se je malce preveč prediralo. Tak je bil vsaj občutek pri smučanju, pozneje je - na filmčkih - izgledalo zelo dobro... Sredi pobočja sva prečila do najširšega snežnega jezika med Pungartsko in Tegoško goro, ki pa sva se ga nad ruševjem nad Tegoško planino predolgo oklepala, zato sva bila nato spet deležna nekaj prebijanja skozi grmovje... Pod njim sva s tekaškim korakom nadaljevala kar brez psov, sneg je pač dovolj dobro prijemal tudi brez njih, ter se pripeljala vse do avta (ki naju je pričakal s ključem v vratih).
Ena tistih tur, ko ne pričakuješ veliko, vendar dobiš krasno doživetje.
sobota, 2.4.2005: turni smuk: Beli potok - Sleme, ok. 1900 m
Po lovski stezi in kolovozu nad levim bregom Belega potoka smo se po popolnoma kopnem gozdu, kjer ni niti najmanj dišalo po kakem snegu, v slabi uri povzpeli nad Skočnike. Tu se nam je prikazal nov svet. Nadaljevali smo po pomrznjenem snegu med balvani v dnu položne doline do vznožja Kukove špice, kjer se na levi odpre globoki, atraktivni Macesnov graben. Ko se po 300 metrih razcepi v dva kraka, bi morali, če bi se hoteli držati načrtovane smučarske smeri na Sleme (IV-), zaviti v levega, vendar je bil zasut s povsem neuporabno plazovino, zato s(m)o izglasovali lepšega desnega. Dvesto metrov višje, na 1850 m, smo končali v slepi ulici. Da s smučmi po tej strani z vrha ne bo šlo, smo bolj ali manj pričakovali, da ne bo šlo niti peš, pa ne. Snežne razmere so bile res žalostne: v prejšnjem, toplem tednu se je očitno ves sneg iz stene odpeljal v grapo, tako da je postalo neuporabno oboje. S Klemenom sva (edina s plezalnima cepinoma) brez smuči splezala še čez ledeni skok in se po snežnem žlebu povzpela do škrbine v enem od reber zahodne stene Slemena, od koder sva si ogledala smučarsko smer, ki je bila napol kopna, podobno pa je bilo tudi nadaljevanje nad nama, zato smo vzpon dokončno zaključili.
Smuka je bilo eno tako zanimivo pobijanje po neravni strmini, z izogibanjem kamnom in iskanjem ozkih gladkih pasov, na katerih se je dalo sestaviti po nekaj skakajočih zavojev. Do grabna smo zadevi še lahko rekli smučanje, po njegovem dnu pa smo se samo še akrobatsko razmetavali po zmrznjenih kroglah in grudah, dokler nas skozi najožji del soteske prevelika koncentracija kamenja ni prisilila k pešačenju. Po sončenju na ravnici na začetku Belega potoka nam je preostala samo še zaključna vožnja med balvani do Skočnikov ter polurni sestop po listju.
Kljub obračanju 200 m pod vrhom in "nesmuki", nad turo sploh nismo bili razočarani, saj nas je izredno zanimivi (in tudi izredno samotni) kotiček, v katerem smo bili vsi prvič, navdušil.
dnevnik 2005, januar - marec
arhiv