arhiv
dnevnik 2005, oktober - december
Dnevnik 2005, mali srpan (julij) - kimavec (september)
Jadranje, 29.9.-2.10.2005
S premajhno barko
Vis |
Beneteaujeva Oceanis 311, ta konec tedna z naskokom najmanjša jadrnička v viškem akvatoriju, nas je od četrtka do nedelje popeljala skozi nove bitke do končne zmage:
Avtocesta je zakon! Dobrih 5 ur, pa si s postankom ali dvema že v Trogirju. Domače testenine z dagnjami (klapavicami), poplaknjene z Laškim, imajo seveda sposobnost uspešnega zaključka poznopoletnega večera v utrjenem obmorskem mestecu.
Vsem načrtom navkljub smo v četrtek - tako kot vedno - izpluli šele ob pol 10h. Jadra smo dvignili v Splitskem kanalu in v južnem vetru rezali vodo nekam proti Svetcu, skritem v sumaglici. Ker je veter pihal točno iz smeri našega cilja, barčica pa zaradi majhnosti ni zmogla večje hitrosti, ob 14h ni bilo druge kot vžgati motor in v zadnji uri dneva priprdeti v zavetje Komiže. Sredi noči, ob 2h, se je izkazal mehur, ki me je spomnil na napovedani obrat vetra. Barko sem odmaknil na primerno razdaljo in ob 4h smo se samo prezirljivo ozirali po sosednjih tankerjih z brezglavimi češkimi in italijanskimi posadkami, ki so jih prvi udarci burje pribijali v pomol...
Petek se je prikazal z izpranim in spihanim ozračjem. Vidljivost do konca.
Po preživetem napadu prsate blond Čehinje smo se ob divje zgodnji uri (čez palec: ob pol 11h) z burjo v krmo prestavili do Modre špilje, kjer pa se je posadka ustrašila visokih valov, ki so sicer poskrbeli za odsotnost lokalnih ravbarjev (pobiralcev vstopnine). Jedi jedi kekec, kakšni kilavi Gorenjci! Pa nič. Dvignemo jadro z drugo krajšavo in primerno odvijemo genovo ter se zapodimo v dvo do trimetrske valčke.
Začetni juhuhuji so se kmalu pomešali s klicanjem košut in zeleno oblečeni član posadke se je počasi v celoti prelil v to varovalno barvo...
Ob južni strani Visa smo enkratno jadrali v burji 22-28 vozlov, samo škoda, da kurs proti Lastovu ni bil naš kurs. Ko je ob 16h zadnji orci na JV strani Visa manjkalo samo še kakšnih 5 stopinj do kontre v prejšnjo stranico, se je bilo spet treba poslužiti motorja. Ampak podkupnina je podkupnina, tako da je Neptun malce popustil in prej kot v dveh uricah smo se prigugali do zaliva Rogačić, SZ od mesta Vis. Privez v bunker rajnke JLA je bil šarmanten, blagajniku pa je narisala nasmeh na obraz predvsem brezplačnost. Zeleno-prozorni benjamin se je takoj zaljubil v trdni pomol. Ostali smo po skoku v morje napadli puranove zrezke v nekakšni umetniški omaki (eh, vemo, da je najpomembnejša začimba šilce rujnega) in ob spodbujanju Slakov vrgli tarokarce. Do 1h, ko smo presodili, da bo pred pustolovščinami novega dne vendarle pametno nabrati malce spanca.
Sobota se je začela z ogledom sistema rovov v vietnamskem arhitekturnem slogu (opaženi so bili napisi "Sitno 400") in polaganjem vab po grmovju.
Po zajtrku in osvežilnem čofotanju smo ležerno odbrzeli v Vis, kjer smo na črpalki spoznali nepravično prevaro, prizadejano ob prevzemanju barke. Poved v enem stavku: "Nema problema", uporabljena s strani predstavnice Generalturista (model "kršna Dalmatinka"), je zadobila novo pomensko nianso. Za umiritev po strašnem šoku - predvsem blagajnika, a i ostale posade - je kapitan velikodušno predpisal polurno šetnjo po rivi, z inkludid ogledom prelestnih 60-pomladnih domačih manekenk. Še vedno tresoče se blagajnikove roke so žal botrovale trku v kamnito obalo, ki je vzbudil veselo zanimanje zdolgočasenih domorodcev.
Iz Visa proti Paklenim otokom smo se končno ujeli tudi z Eolom ter v eni sami stranici idealno odjadrali (burja 10-18 vozlov, prva krajšava, hitrost do 7,1 vozla) do zaliva Taršče na Sv. Klementu.
Legende si med seboj nasprotujejo, tako da ugotovitve o povezavi z imenom člana naše posadke ne moremo zanesljivo potrditi. Kakorkoli, znašli smo se v neokusno idiličnem zalivčku, v katerem nam ni preostalo drugega kot sončenje, namakanje, kulinarjenje, gašenje žeje, ipd. Zadnjeomenjene dejavnosti se je ob vzpodbudi dvanajsterice Kamničanov na 51-čeveljski prasici neki izkušenejši član posadke lotil preveč goreče, zato ekscesi niso izostali. (Ker je šlo očitno predvsem za opoj po navdušujočem jadranju, ga kapitan - pričakujoč primerno oddolžitev - zaenkrat pušča neimenovanega / Rumeni tisk) Kar se tiče blagajnika, ta je spet blaženo zaspal z ohranjeno denarnico.
Nedelja: športniki smo se zjutraj sprehodili do marine na drugi strani otoka ter se po povratku pridružili ostali trojici pri plavanju. Juj, juj, kakšna voda!!! Po motoriranju skozi skorajda brezvetrn sončen dan smo se zahodno od Šolte zasidrali med metrskimi granatami pred otočkom Kamičićem in si z masko ogledali bližnji rob, kjer morsko dno rahlo klavstrofobično izginja v temno prepadno globino. Zadnje sline so se nam pocedile ob tortelinih v sirovi omaki, pirini solati in neizogibnem kozarčku rujnega.
Ob pol 5h popoldne smo barko pripeljali domov. Veliki šef je prevzem opravil bliskovito, s poznavalskim ogledom kazalca za gorivo. Jasno, vse je bilo v redu, saj smo tankali "že" v Visu, ccc... Četrt čez 17. uro smo trem Baldrickovim bratrancem na kapiji podarili 140 kun za parkiranje brez računa, potem pa samo še gas do daske.
Nekaj je jasno že sedaj: naslednje leto za smer proti Lastovu ne vzamemo krajše od 40-ke.
|
sobota, 24.9.2005: Gubno, 2404 m
Končno spet sonce. Sredi dopoldneva sem se zapodil iz Vrat mimo Bivaka IV proti robu Kriške stene, že pred njim zavil desno in brez težav dosegel vrh Gubna. Spust sem zastavil v smeri proti Dovškemu Gamsovcu, tako da sem okusil ščepec oprijemljivejšega brezpotja. Po vršni planotici vijugaš mimo globokih kraških razpok, grebena pa se na koncu komaj dotakneš. Nič pretresljivega, vendar se je prileglo.
Arhiv: Spodnja Dolkova špica - Dolkova špica - Rogljica - Dovški Gamsovec, 28.8.2004
nedelja, 4.9., in četrtek, 8.9.2005: Ruš, 1614 m
Večerna turica. V Komatevri z avtom do (sicer odprte) zapornice na višini 850 m. Po cesti dobrih 5 minut do prve serpentine, po zaraščenem kolovozu položno navzdol, čez dva potoka, nato navzgor do Močnikove planine, oziroma večjega travnika, pod katerim stoji lovska opazovalnica. Na razcepu po desnem, vodoravnem kolovozu, ki se v dveh minutah konča pred gozdnim grebenom. Po le-tem navzgor (občasno kar strmo in ozko, po 100 višinskih metrih od Močnikovega sedla pripelje še en kolovoz) do glavnega (SV) grebena Ruša ter po občasnih ostankih stezice levo na razgledni, samotni vrh.
Štiri dni pozneje sem poskusil še z Močnikovega sedla, ob ostankih žične ograje sem se napotil naravnost proti vrhu. Začetni položni uvod se kmalu spremeni v strmo gozdno pobočje, ob skalnem rebru pod vrhom celo zelo strmo, ki pa se mu je moč izogniti na desni. Jaz sem seveda udaril direktarico (ni bilo nič pretirano groznega) in izstopil točno na vrh. O kakšni stezi ni bilo sledu, ponekod so mi pomagale le živalske stečine.
Sestopil sem po SV grebenu, vendar se tokrat nisem spustil povsem do stranskega grebena, temveč sem zavil navzdol že malo prej, na široki travnati grebenski rami. Zmerno strmo gozdno pobočje pod njo se je izkazalo za lepo prehodno. Po zgornjem kolovozu sem zavil desno in tako zaključil krog na Močnikovem sedlu.
(Zdi se, in tako pravi tudi sodelavec, da je najlažji pristop na vrh vendarle po jugozahodnem grebenu;)
sobota, 20.8.2005: Debela peč, 2014 m, smer Jesih - Potočnik, IV/III, 500 m
V Krmo smo se pripeljali ob pol 6h, ko je bilo še precej temno. Prezgodaj, sem si mislil (khm). Po dostopni stezi za kočo smo jo dobro šibali, zato smo že par minutk čez 7. na malem razu na levi vstopili v "steno", ki v uvodnih 200 višinskih metrih postreže s strmim, to jutro tudi mokrim pečevjem in skrotjem. V večji gruščnati kotanji, okoli 100 m nad vstopom, je razcep smeri SV raz in Jesih - Potočnik. Bilo nas je pet, SV raz (naš cilj) pa je v spodnjem delu zelo krušljiv, zato sva midva z Milanom po krajšem premisleku odvila v J-P. Oba sva bila prvič v tej steni, tako da nama je bilo vseeno, katero splezava.
Zavila sva desno in se po lahkem pečevju povzpela mimo izrazitega vitkega stolpa, potem pa naju je poličast prehod povedel bolj levo, proti sredini vse bolj strmega (izpostavljenega) pečevja, aranžiranega s travo. Kak prehod je že dišal po slabi trojki. Resnega lezenja je bilo za dobrega pol raztežaja, nato pa sva se oddahnila na vodoravni prečnici proti desni in lahkem nadaljevanju do vznožja črnega kamina (III, en klin). Milan ga je (mokrega!) splezal kar v supergah. Nad njim po položnejši grapi splezaš do nove kotanje, nad katero se v levo odcepi velika grapa, spredaj je široka strma stena, midva pa sva se povzpela čez skok v desnem kotu in nato čez lepo prehodne gladke plošče proti levi prišla v grapo ter kmalu pod osrednji kamin smeri. Kamin je črn, masten, navpičen in ne pušča dvoma, da bo šlo v njem zares. Za prvega so psihični predvsem zaključni metri, kjer ni nobenega vmesnega varovanja, medtem ko so za drugega še najbolj negotovi začetni algasti metri, višje pa (predvsem na desni) najdeš prav lepe oprimke in tudi nekaj stopov, tako da je plezanje skoraj uživaško (IV, trije klini). Tudi zračno, seveda, saj ves čas plezaš zunaj, v razkoraku, v mastni notranjosti namreč nimaš kaj iskati. Iz zglajenega žlebu nad kaminom kmalu zaviješ na "steber" na desni, ki je bolj zaguljen, kot kaže na prvi pogled (vsaj III+), raztežaj pa končaš na tako idiličnem pomolu, da komaj verjameš lastnim očem.
Nekaj metrov nad pomolom nadaljuješ v desnem loku in raztežaj s 60-metrsko vrvjo končaš na lepi polički pod strmo steno. Sledi eno najlepših mest v smeri, 10-metrska prečnica po laštici v levo (dobri prijemi, ki pa jih je treba preveriti!), nato pa - navzgor - priplezaš nazaj v žleb, katerega ožji vršni del zavije v desno. Nadaljevanje tu ni takoj jasno; žleb se nekaj metrov više konča na temenu stolpa, na levi pa imaš strmo steno, ki ne izgleda lahka, vendar prvi vtis znova prevara. Pri klinu za sidrišče se povzpneš dva metra iz žleba in brez večjih težav prečiš levo prek gladke plošče. Navzgor pomagajo dobri prijemi (III, lepo plezanje, dva klina), nato prestopiš levo čez razek ter plezaš po zajedici (IV-). Smer prvopristopnikov nad njo zavije proti položnejšim ploščam na levi, direktni izstop pa izkoristi strmo gladko laštico navzgor, nad katero stopiš na lepo travnato poličko (stojišče). Ostane samo še za tretjino raztežaja po kratki zajedici (IV); zahteven je le prestop v levo čez rob, takoj nato pa izstopiš v položen svet.
Takoj, ko sva prišla iz stene, so padle prve kaplje, na vrhu (4 minute od izstopa) pa se je po nekaj minutkah praznega upanja ulilo kot iz škafa. Pomagala je tudi sodra. Kolegi v SV razu so bili še cele tri raztežaje pod izstopom (...), zato sva se takoj odpravila navzdol. Ker v megli po lovskem prehodu, ki ga nisva poznala, nisva nameravala tvegati, sva šla pač po Kovinarski poti. V koči sva jih pričakala po uri in tričetrt.
Lepa je predvsem zgornja polovica smeri, ki ima več mest, vrednih spomina. Orientacija ni čisto lahka, oprimke je potrebno preverjati, še posebno dokler je naokoli kaj zelenjave.
ponedeljek, 15.8.2005: Zajmenove peči, 1745 m
(Z. p. zaključujejo greben Košute zahodno od Velikega vrha)
Običajni štart je v Lajbu, od koder dosežeš gozdni hrbet nad Vodalami po kolovozu, jaz pa sem izbral "alter" začetek pod kmetijo Zajmen. S travo zarasli kolovoz, ki se začne tik pred cestnim ovinkom na 920 m, sem zapustil že po 30 metrih, ko zavije v desno. Na ovinku z izkušenim očesom opaziš precej ubog in zaraščen obris steze, ki nato ves čas v isti smeri - z blagim vzponom proti levi - preči zelo strma gozdna pobočja in dve grapi (pred potokoma sem postavil možica). Za drugim potokom, kjer steza - kot že nekajkrat poprej - povsem izgine, kmalu dosežeš ozek travnat pas, nato pa se v gozdu (nad tabo je nizek skalni pas) nenadoma pojavi presenetljivo dobra steza, ki pelje vodoravno okoli dveh gozdnih reber. Na drugem (1080 m), za katerim steza vnovič ponikne, zaviješ po ozkem travnatem pasu naravnost navzgor in 30 m višje stopiš na gozdno rebro/sleme. Le-temu (gozdarske oznake na drevju, občasno delno shojeno) slediš navzgor do višine 1280 m, kjer stopiš na prečno stezo (na zemljevidu je zarisana na višini 1350 m, kar me je stalo četrt ure). Zaviješ levo in po 30 metrih stopiš na dober gozdni kolovoz, enega od tistih, ki izvirajo z Lajba. Ko se po dveh minutah začne strmo spuščati, ga zapustiš in nadaljuješ poševno skozi gozd. Položaj je tu znova popolnoma nepregleden, vendar je rešitev enostavna: oprimeš se prvega gozdnega rebra, ki ga dosežeš v dveh-treh minutah. Ob njem občasno zaslediš celo nekaj shojenih sledov, lahko pa se vzpenjaš tudi po zmerno strmem gozdnem pobočju na levi. Ko na višini 1600 m zaviješ na strme trave na desni, je negotovosti konec. Strmi skok preideš po lahkem prehodu z desne proti levi, nad njim ostane še 100 m grizenja kolen po strmih travah, skalni pomol obideš po desni in skozi kratek prehod v ruševju dosežeš vršni greben 30 m desno od "vršne točke". Razgled na vrhu je zanimiv, samota skoraj zagotovljena.
Med vzponom si je pametno zapomniti mesta, kjer "pot" menja smer, ne škodi tudi pomoč višinomera. Pomembno je, da se v spodnjem delu držiš omenjenega gozdnega rebra, sicer je pri povratku (bolj kot ne navidezno) stezico skoraj nemogoče zadeti.
sobota, 6.8.2005: Mali Oltar, 2521 m, smer Bučer - Kristan, IV-/III, 400 m
Soplezalci: Grega P., Grega Š., Andraž B.
ob pol 6h smo se odpravili iz Gozd Martuljka (750 m) in z zmernim tempom v 3:30 prišli do vznožja stene (2100 m), kjer smo na kratko pomalicali in se opremili, preden smo začeli pa je šlo še dobre pol ure za telefonijado polovici članom AO Kranj. Iz Humarjeve baze pod Nango Parbat so namreč iskali tel. št. Vikija Grošlja, nadaljevanje te štorije pa je znano vsem... Ob 10h smo končno vstopili. Prvega skalnega pasu smo se lotili preveč neresno, zato nam je dal vetra (vsak je lezel malo po svoje, vendar nihče lažje od III), snežišče nad njim je bilo na srečo že čisto majhno, previdno smo poplezali še čez naloženo pečevje (II) in 20 m pod veliko votlino nabili prvo sidrišče (2220 m). Jaz sem, kot zadnji, nadaljeval šele 20 minut pred poldnevom. Prvi cug je lahek (II), v drugem pa sledi atraktivna izpostavljena prečnica po ozki polički, ki se zaključi s previsno lusko (IV-, dobri prijemi). Tretji raztežaj je spet lahek, nato pa zaviješ levo v 4 raztežaje dolg kamin, ki za razliko od običajnih neprijetnih kaminov ponudi popolnoma uživaško plezarijo v odlični skali (od III do IV-). Izteče se na greben - in to kakšen greben! - monoliten in zaobljen, na obe strani padata globoki steni, vse drži kot ulito in plezaš kot v transu (od IV- do II). No, midva z Gregom P. sva imela ob tem precej težav z vrvjo, ki se nama je vozljala skoraj ves kamin, tako da sva izvedla tudi kak nešolski manever. Ker sem bil zadnji, je name padlo izbijanje klinov - in v tej popolnoma neopremljeni smeri sem se jih naizbijal, ejga! Sredi kamina sta se mi sredinec in prstanec od vibracij ukrivila kot tistemu androidu v Blade runnerju...
Na vrh sem stopil ob 15:48, že minuto-dve prej pa ga je začela zagrinjati megla. Sranje! Midva nisva niti pila, ampak takoj začela s pripravo na spust. Andraž je pretiraval s kvačkanjem, zato sem se, kot zadnji, abzajlal v škrbino šele ob 16:35. Spodaj za prvim stolpičem zaviješ v levo steno, prečiš po policah in se "na primernem mestu" spustiš z dvema abzajloma v krnico. Hja, kaj pa če je megla? In kaj, če imaš dva opisa, Miheličevega in Prletovega (dobro, slednjega niti nismo jemali preveč resno... :))? Ob 17:10 smo se končno odločili za spust v drugo grapo (približno po Miheliču) in 30 m nižje nad prvim skokom ugledali klin za spust. Uuuh... Poleg tega, da je bilo že močno pozno, se je vreme nenapovedano povsem pokvarilo, začelo je deževati, tudi zagrmelo je kar blizu, zato smo nehali pametovati, zabili zraven še en klin, vpeli kar gurtno in se spustili v meglo. Med spustom čez drugi, previsni skok je po vrvi že tekel curek - in odtekal naravnost na hlačnico. Medtem ko je eden raziskoval nadaljevanje, smo se ostali trije z vso svojo maso obešali na vrv in jo nazadnje s skrajnimi napori končno uspeli potegniti dol. Sledil je spust do konca grapice, prečenje po šodru desno in nov štant nad strmo steno. Tu je na srečo dež ponehal in nad krnico se je celo malo odprlo, tako da smo videli vsaj to, da smo na pravi poti. Ko se je po vrvi spuščal zadnji, je spet začelo padati, tokrat celo s sodro. Kako v treh minutah čez steno že tečejo potočki - to je treba videti! Med vleko vrvi (spet trije...) smo bili že povsem premočeni, iz stene pa smo jo podurhali v zadnjem trenutku, ko so nam za ritjo že padali izstrelki, ki jih je iz stene odplavljala voda.
V megli smo srečno, brez iskanja našli prehod čez skok pod krnico, pod oblačno bazo pa prišli ravno 20 m nad skalo, na kateri smo bili pustili palice. Zdaj smo mislili, da so vse težave za nami. Zmota, najnerodnejši del spusta nas je doletel šele pod Tremi macesni! Kjer je spomladi ali v začetku poletja lepo snežišče, je v kopnem zoprna grapa, obkrožena s popeskanimi gladkimi ploščami. Jasno, vse je bilo namočeno in z vseh strani so tekli drveči potoki (najbolj fascinanten je bil pogled v steno Široke peči, v kateri je bilo videti dva neverjetna hudournika!). No, z veliko previdnosti nam je brez toboganskih vložkov uspelo tudi tu čez, ko smo dosegli stezičko v ruševju je celo prenehalo deževati in kazalo je, da je to to. Izgledali smo sicer komično: vse je viselo z nas (goretex ni imel za burek!), v čevljih so bila jezera. Ampak motilo nas ni kaj dosti, saj za to pač nismo imeli časa, polne adrenalina pa nas tudi zeblo ni (na srečo ni pihalo). V tem drugem padavinskem premoru je čez nas letel helikopter, ki je, kot smo prebrali naslednji dan, rešil navezo iz Špika, nas pa je za konec od Za Aka do doline še tretjič zalivalo. V gozdu je za razsvetljavo skrbelo kar zaporedno bliskanje. Do avta smo prišli tik pred trdo temo, ob 20:46...
Nepozabno!
sobota, 30.7.2005: Triglav, Kratka Nemška smer, IV-/II-III, 800 m
Po močni dehidraciji med četrtkovim kolesarjenjem do bolnišnice Franje sem močno cvikal, ali bom plezarijo čez Steno kondicijsko zdržal, vendar vabila treh svojih nekdanjih sotečajnikov enostavno nisem mogel zavrniti. Na srečo sem imel na dostopu somišljenika, Radota, ki je omenjal musklfiber po četrtkovi Bavarski, zato naju šprinterja nista mogla "preglasovati".
Ker sem vstopno stenico poznal od začetka meseca, je vlogo neogrete bremze od mene nasledil Primož :). Midva z Milanom sva preletela še prva dva raztežaja v Nemškem stebru, na polici pod gladko ploščo pa sva se preobula v plezalke (in se na mojo pobudo navezala). Ne da bi pogledala opis, sva namreč ploščo naskočila kar naravnost (čista V), enako Rado, medtem ko je za robom, par metrov levo, samo III. Podrobnosti dveh raztežajev do vrha četrtega stolpa se ne spominjam, vem le, da je šlo za prijetno poplezavanje do III+. Teme tega stolpa predstavlja eno od značilnosti Stene, saj se nenadoma znajdeš na prostrani terasi. V lahkem raztežaju skozi drobljiv žleb (II+) se z varovanjem seveda nisva zamujala, pa tudi glede odprte, poličaste stene nad pomolčkom (III-) sva bila neodločna. Nazadnje sva vseeno varovala, s tem, da je Milan s predpisanima dvema raztežajema opravil v enem zamahu, c c c. Nič čudnega, da sva čez ploščato steno (III), ki pripada osrednjemu stolpu Gradu in je s svojimi navdušujočimi prehodi eden najlepših delov smeri, vrv že vlekla mimo naveze, ki je sicer štartala veliko pred nama. Lezla sva tako hitro, da sploh nisem opazil vitkega stolpa, ki bojda stoji na desni. Z naslednjim lažjim raztežajem dosežemo oster grebenček, ki povezuje Grad s steno. Midva sva se tu drenala s kar dvema navezama, zato sva varovališče improvizirala z, med drugim, Milanovim ogromnim šestkotnim zatičem. Če plezaš z legendo Milanom, so take zadeve itak običajne (v njegovih zgodbah s plezanja s Slavcem Svetičičem nastopajo tudi dežniki, abzajli s kladivom, ipd., hehe). Raztežaj nad škrbino ima najslabšo skalo v smeri - veliko je trave, majavih oprimkov in zagruščenosti - kar pa Milana ni oviralo, da ne bi mimo dveh vrvi potegnil težje variante bolj po desni. Na Nemški turnc sva izplezala po strmi kaminasti zajedi, ki ponuja lepo plezanje v razkoraku. Teme stolpa je dejansko velik pomol, ki se nadaljuje v položno grapo, leži pa približno na polovici smeri, na njem je tudi skrinjica z vpisno knjigo, skratka, pravi prostor za udobno malico.
Za nadaljevanje sva se preobula nazaj v gojzarje (oziroma Milan v superge), saj bi se bilo po grapi z velikim snežiščem trapasto motoviliti v plezalkah. Nad sedelcem, kjer se z desne priključi Bavarska, se dviga lepo razčlenjena in ne prestrma stena s kompaktno pečino. Čeznjo smo šli nenavezani, le na vrhu, kjer je malo težje (III), sva se s Primožem ziheraško pustila varovati. Na srečo, kajti tudi tako me je gladka plošča brez oprimkov zaradi mojih zlizanih gojzarjev kar malo napsihirala. Nad tem mestom se izstop Zimmer - Jahn (Kratka Nemška) loči od Dolge Nemške. Po široki gredini se sprehodiš kar daleč v levo in se za rebrom po kratkem, položnem gruščnatem žlebu povzpneš do vznožja izstopne stene. Tu sem se seveda gojzarjev takoj znebil :). Prva polovica stene ne preseže II. stopnje, zato smo spet odbrzeli mimo dveh komplikatorjev. Navezali smo se na udobni polici pod zadnjima dvema, oziroma po naše: pod zadnjim raztežajem. Zanimivo, da sem imel s prvimi metri nad polico (III+) več težav, kot z ono zgrešeno petico spodaj. No, naprej čez drobljivo polico je precej lahko, povsem zadnje, izstopno mesto pa ima celo najvišjo oceno v smeri, IV-. Gre za previsek, ki pa premore konjske oprimke, zato sem imel nekaj dela zgolj zaradi preveč potnih rok. Skratka, izstop iz stene je tak, kot si ga zamišljaš kot otrok: navpična stena se prelomi pod kotom 90°. Izstop, dostojen klasične smeri čez Steno!
Da je šlo za najbolj vroč dan poletja 2005, se je pokazalo šele na sestopu čez Prag, zato smo se mrzlega potoka razveselili skoraj kot kelnarce pri Aljažu. Ko smo se zvečer v Kranju izkrcali iz klimatiziranega avtomobila, pa nas je sploh pričakala soparna vročina, ki se je ne bi sramoval niti Bangkok. Želja po pici nas je v trenutku minila, haha.
četrtek, 28.7.2005: kolesarjenje: Besnica - bolnišnica Franja
Kolesarski krog Besnica - Topolje (300 m vzpona) - Selca - Davča - prelaz pri smučišču Cerkno (600 m) - bolnišnica Franja - prelaz Mrovljev hrib (300 m) - Hotavlje - Škofja Loka - Besnica. Skupaj 91 km, skoraj 5 ur čiste vožnje, 1350 m višinske razlike. Kolesarska tura, ki ne bi bila nič posebnega, če se ne bi uračunal za dobri dve uri in se zato na povratku na 35°C skoraj skuhal. Skozi Poljansko dolino ni pomagalo ne pihanje ob povprečni hitrosti 30 km/h, ne ohlajevalna postanka v senci na Logu in v Šk. Loki. Pravzaprav bi se vse izteklo v redu, če bi v Loki kupil dodatno pijačo, vendar sem zmotno mislil, da bo preostalih 10 km že šlo. No, kilometer in pol pred domom sem moral zaviti na tri deci v picerijo, saj se mi je že rahlo bledlo... Epilog: izguba 3,5 kg telesne tekočine, naslednji dan pa samo nemočno izležavanje v senci. In nauk? Z dehidracijo se ni igrati!
torek, 26.7.2005: Begunjska Vrtača, 1997 m
Načeloma tura spada med krajše, vendar se na koncu izkaže, da jo je treba uvrstiti med "bližnje trening ture višjega razreda"! Poglejmo ponudbo: napornemu vzponu po strmem melišču sledi lahko, vendar previdno poplezavanje po krušljivem svetu, za utrditev nekaterih povsem "pozabljenih" mišic poskrbi dolgotrajno (a ne zelo težko) pretepanje z ruševjem, nekaj zaspanih nožnih mišic pa nazadnje ogreje še ne preveč kakovostno melišče za spust, na katerem je treba ves čas "delati". Samota je zajamčena, srečaš le gamse. Se pravi, enkratno! Priporočljiva oprema: ta težki gojzarji, palice in - za ruševnati odsek - dolge hlače (pa tudi kakšne delovne rokavice niso odveč).
%%%#$*+/-=-100!?%$&. Jutranji komentar večerne vremenske napovedi smo obdelali, poglejmo zdaj, kako je šla tura. Vzpon po melišču nad zaprtim ljubeljskim hotelom Kompas niti ni bil hud, samo poraščenih pasov (redka travica, ipd.) se je bilo treba držati. Ko pod vršnim grebenom melišče/grapa zavije desno, postane podlaga zoprna in treba je začeti stopati previdno. Pred skalno zaporo se na levi kot izstop na greben ponudi simpatičen ozek žleb, mene pa je radovednost potegnila po položni gamsji stezi k zobu na desnem grebenčku. Zadaj se odpre razbito pečevje vrh severne stene, kjer sicer ni videti povsem jasnega prehoda, vendar je poleg nekaj stopnic I. stopnje potrebno paziti le zaradi krušljivosti in zagruščenosti. Izstopil sem na vršič, tik nad globokim žlebom, in se takoj preoblekel v dolge hlače, saj je bilo pred menoj obsežno rušnato področje. Dvakrat - trikrat sem poskusil po travnatih pasovih na levi, kar pa se je vedno končalo v gošči, zato sem potem upošteval napotek in se držal grebena, z obvozi na desni. Mimo velikee čukle sem se počasi spustil tik ob vznožju. Kmalu se je navzgor odprl strm žleb (tudi spodaj je 10-metrski skok!), ki sem ga - neučakano - takoj napadel. Postajal je vse strmejši, zgoraj je bilo treba preplezati tudi čez tri nerodne stopnje (mešanica trave in skale), postalo mi je sumljivo in ... konec žal ni bil srečen, kajti z roba ob zahodnem vrhu (stolp je dvoglav!) sem pod seboj zagledal strmo steno. Na srečo sem mi ni bilo treba spustiti po celotnem pristopnem žlebu, saj je vzporedno z njim še eden, lažji. Iznad vznožnega skoka sem se prebil "na prosto" z obešanjem po vejah rušja tik ob steni zahodnega stolpa. Za njim se vzpenja širok plitev žleb, v katerega levem kraku sem se kmalu spet znašel v precejšnji strmini, ko ga je začelo zapirati še ruševje, pa sem imel zadosti, se spustil par metrov nazaj in v desno skozi par metrov rušja končno dosegel prve večje travnate površine. Za prvim grebenskim vršičem se razprostira samo še travnat greben, značilen za Begunjščico. V 20 minutah sem bil na Begunjski Vrtači.
Čeprav je bilo vreme boljše kot je grozilo zjutraj - občasne raztrgane meglice so se podile le okoli vrha - nisem hotel preveč izzivati, takoj sem zavil navzdol. V oči mi je namreč padla široka, lahko prehodna meliščnata grapa, ki se spušča prav z vrha Begunjske Vrtače in sem jo prepoznal kot odcep s Šentanskega plazu, le da sem bil vedno mislil, da zgornji del zapre stena (s Šentanca izstop ni viden). Nova ideja za turno smuko, torej. Ne pretirano kakovostna melišča do srednje postaje sedežnice so bila s pomočjo težkih gojzarjev kar užitna, malo manj pa nato preostali sprehod po smučišču, ccc...
nedelja, 10.7.2005: Peči: Lipje - Brin vrh, 715 m - Mali vrh, 863 m - Gosjaška peč, 883 m - Vrh Peči, 1122 m - Pleče, 1131 m
Turica čez "Kašarski greben" je čakala prav na tako priložnost - na kratek suh odmor sredi deževnega dneva. V Žirovnici smo zavili v zadnjo desno ulico pred soteskico potoka Završnica in že čez minuto pod grmovjem ugledali obris stezice, ki nas je v dveh minutah popeljala na začetek grebena. Stezic je sicer vse polno, tako da se lahko z južne strani na greben povzpneš od kjerkoli se ga že lotiš.
Čeprav zaradi nizke nadmorske višine in poraščenosti tega ne pričakuješ, greben ponudi izredno lepo grebensko pohajkovanje, med katerim ti ni nikoli dolgčas. Greben je na več odsekih presenetljivo ozek (na par mestih si je celo potrebno pomagati z rokami), drugače pa se večinoma sprehajaš po lepi stezici. Za najbolj ležerne je na voljo več klopic, pri zadnji od njih, ki se imenuje "Bojanov in Brunotov počitek", je postavljena tudi skrinjica z vpisno knjigo.
Edina pripomba na Stritarjev opis: ko se z Vrha Peči (na zemljevidu napačno Smokuški vrh, kar je drugo ime za preval Vrh!) spustiš na bližnje sedlo, naj bi po desni v smeri Sv. Petra peljala lovska stezica, ki pa je enostavno ni (bilo). Pač pa smo naravnost navzdol pod sedlom kmalu stopili na novo, zelo strmo stezico, ki se ji je nižje z vseh strani priključilo še najmanj deset drugih. Mi smo se držali kar tiste najbolj direktne. Šele malo nad vznožnimi pašniki smo zavili desno ter končali pri vodnem koritu sredi Smokuča.
Napačna imena na zemljevidih:
Reber je pravilno Gosjaška peč. Gosjak ni vrh, temveč preval med Pečmi in Gosjaško pečjo. Smokuški vrh ni izrastek, ampak drugo ime za preval Vrh med Gosjaško pečjo in Vrhom Peči. Najvišja točka grebena se ne imenuje Smokuški vrh, pač pa Vrh Peči.
nedelja, 3.7.2005: Triglav, Slovenska smer, III/II
Ko rečeš "Slovenska", se pojavi toliko asociacij kot ob malokateri drugi smeri pri nas. Dobrih opisov smeri je kar nekaj, pa tudi orientiranje se mi ni zdelo pretirano zahtevno, zato samo na kratko o poteku vzpona:
Vstopna stena je zares najtežji del, v to sem se prepričal tudi sam, haha. Tehnično sicer samo II+ (vendar vemo, da so prečnice vedno težje kot plezanje navzgor), če pa k temu dodam svojo enoinpolletno plezalsko abstinenco, si je lažje predstavljati, da sem šel čez tiste izpostavljene metrčke rahlo posrano (čeprav se tudi v pragovih v zgornjem delu nisva varovala, sem šel - ogret - čeznje precej lažje). Sledi lahko nadaljevanje: levo na Macesne popelje stezička v ruševju (levo ob krušljivem žlebu). S škrbinice greš 30 m desno ter po (drugem) žlebu navzgor (II, I), potem pa spet desno, s 25 metri spusta do gruščnate kotanje. Po kratkem, gladkem žlebu (II) se vzpnemo do vznožja Belih plati. Na vrsti je eden najlepših prehodov v smeri, vodoravna prečnica v desno, po ozki poki čez vznožje gladkih plošč. Mimo plati pelje razčlenjen, lepo prehoden žleb (I-II). Prikaže se travniček z nekaj macesenčki in stezička nas povede proti desni v vznožje strmega pragu, ki sva ga preplezala v levem kotu (II-III; to tehnično niti ni najtežji del smeri, vendar 15 m "navpičnice" stori svoje). Po gredi vrh pragu desno in po grapi navzgor. Pozdravi nas skrinjica z vpisno knjigo, nad njo pa je na vrsti kratka Bučerjeva stena (II-III) in še nekaj zahtevnejšega pečevja pred Škrbinico. Smo na Zlatorogovih policah. V Slovensko grapo se sprehodimo po stezi, polica pa je še posebno široka na drugi strani, kjer na pomolu čaka ne samo "zeleni naslonjač", kot bi rekel Tine Mihelič, ampak skoraj dnevna soba z izjemnim razgledom na osrednji del Stene.
Po 100 višinskih metrih vzpona po zasneženi Slovenski grapi sva zavila levo v Prevčev izstop. V spodnji, ožji polovici je treba preplezati tri gladke "buhtlje" in stopnje (II-III), ko se grapa v desno odpre, pa lahko najtežji prag (III) obvoziš po lahki polici na desni. Sledi še zadnje, zašodrano in malce izpostavljeno pečevje in potem si zunaj. Če hočeš takoj v dolino, greš levo (vzhodno) na sedlo ob Vzhodnih glavah, s katerega se proti desni spustiš do bližnje poti s Kredarice.
Slovenska je najlažja smer v Steni, vendar pa je prav to tudi njena prednost, saj imaš res čas uživati v mogočnem ambientu. Ker sem bil v Steni sploh prvič, so bili moji vtisi seveda še toliko močnejši. Prav gotovo pridem še kdaj!
(Slovenska smer)
dnevnik 2005, april - junij
arhiv