arhiv
dnevnik 2006, januar - marec
Dnevnik 2005, vinotok (oktober) - gruden (december)
sobota, 24.12.2005: snežna tura/turni smuk: Mala Mojstrovka, 2332 m, Župančičeva smer
V petek sva dolgo tehtala med turnim smukom in kako grapo, nazadnje pa združila oboje. Na Vršiču sta bila pred nama le dva avtomobila, saj se podatek, da je cesta normalno prevozna in da so razmere na Mojstrovkah odlične, še ni bil razširil med gorniško srenjo. Pse in srenače sva pustila v avtu, sneg je bil namreč tudi do stene primeren za pešačenje. Četverica zgodnejših je zavila v Pripravniško, midva pa desno, v Župančičevo; v obeh sta bili že narejeni stopnišči. Jutranji veter, ki je vlekel na prelazu, je medtem ponehal, v vstopnem žlebu je začelo švasati še sonce in nad njim sva se že slekla do pulijev ter snela kapi. Na položnem snežišču sredi stene je bilo skoraj vroče. Prvi pogled na zgornji žleb ni bil preveč obetaven, a se je izkazalo, da je za vzpon dovolj zasnežen (pri smučanju bi bilo treba za srednji del sneti smuči). Vršna opast je bila majhna in se še ni razprostirala nad vso širino žleba, tako da sva šla brez težav mimo nje, na vrhu (razgled je bil daljinski!) pa naju je spet pričakal "prijatelj" veter, zato sva se seveda utaborila 30 m niže.
Na vršni flanki sneg ni bil prida za smučanje, saj se je skorja precej nagravžno predirala, zato sva takoj zavila v dolino med Mojstrovkama. Tam je bilo skoraj odlično. Brez težav (no, z nekaj motoviljenja) sem presmučal tudi ves Grebenec, prvi spust z Mojstrovk brez vmesnega snemanja smuči pa mi je preprečil le 20-metrski kopni pas tik pred Vratci. Plaz je z zelo dobrimi snežnimi razmerami (povsem na desni sva ujela tudi deviške zavoje v idealnem pršiču) nato poskrbel še za zadnji kamenček v mozaiku krasne turice. Zaključna ocena: navdušena!
Za smer običajno navajajo oceno 50-55°/30°. Spodnji žleb ni pretirano strm (morda dobrih 45°), srednji del poteka po dokaj položnem snežišču, bolj zanimiv pa je zgornji žleb (okoli 50°, ali več, odvisno od zasneženosti). Češnja na tortici je prehod čez vršno opast, ki je lahko zelo neroden. Tokrat sva se ji povsem brez težav ognila (idealen trd sneg do 70°).
sobota, 17.12.2005: turni smuk: Malo žrelo, ~1550 m
"Zasilna" tura, ko imaš povsem izrabljene pse (in te Promontana z lepilom nateguje že tri tedne).
Jezersko nas je presenetilo s skoraj povsem kopno podobo, na srečo pa je snežna odeja za jezerom hitro narasla. Cesta je bila splužena do kmeta Ancla, ki se je po četrt ure naveličal opazovati Butca&Butca, kako okoli njegovega hleva nabirata razna krepelca, ter jima posodil dva para svojih palic ... Štartali smo šele ob 11h; "kar nekam". Goli vrh se je zdel preslabo zasnežen (predvsem pa nismo poznali smeri smučanja), zato smo zavili pod steno Dolgega hrbta, podobno kot na turi na začetku leta. Grapa nas je pričakala s trdim snegom, ki je sicer omogočal izvrstno pešačenje, vendar brez cepina in derez zadeva ni bila pametna, zato sem zaključil na vrhu zadnjega napihanega pasu. Butca sta, nasprotno, upravičila svoje ime in po špičkah rinila dokler je šlo (Butec 1: "Sredi rampe je postal sneg rahlo nestabilen, tako da me je postalo že malce strah"...).
Smuka: trda, gladka grapa je bila odlična, v žlebu ob levem robu strmali, v katerega pripelje zimski sestop s Češke koče, pa je bil naložen napihani pršič zadnje noči. Bilo ga je premalo, da bi bilo nevarno, pa tudi premalo, da bi bil žleb enakomerno zapolnjen, zato so se pogosto menjavale trde in napihane ploskve. Slaba vidljivost (vse je bilo sivo, nekontrastno) je bila vzrok za samo povprečno smuko. No, ko smo pod strmim prehodom zavili iz žlebu na široko strmal, smo se takoj ugriznili v jezik, saj nas je dočakala obupna skorja, v kateri je bilo celo prečenje komaj užitno. Tudi po širokem, položnem vznožju ni bilo nič bolje, niti dveh zavojev ni bilo mogoče potegniti v enakem snegu (svoj delež je k temu prispevala že omenjena "nevidljivost"). Kot miloščina se je izkazal šele pršiček na položnem prodišču pod Babo.
Prava decembrska smuka... Vseeno užitek! :)
nedelja, 11.12.2005: turni smuk: na Struško, do 1640 m
Z verigami do Križovca. Ker sem se ovešanja žolne lotil v "pussy" varianti, na toplem v avtu, so se me ostali naveličali čakati. Četrt ure zatem mi je, še pred Pustim rovtom, crknil prvi pes. Družba o tem ni vedela ničesar, saj so mi ušli v meglo, ki so nam jo čez sedlo Kočna izvažali Ko'ošci. Trak za spenjanje smuči je pomagal le nekaj deset metrov, zato sem nadaljeval samo z enim psom. Ob izhodu iz gozda pod sedlom sem poskusil s pešačenjem, kar pa se je izkazalo za katastrofo, zato sem na koncu dolge prečnice v desno, pod zahodnim grebenom Struške, znova prestopil na smuči. Ob tem se je začelo odpirati brezhibno jasno nebo. Enkratni prizori! S položnim cikcakom po globokem snegu je bilo nadaljnje vzpenjanje presenetljivo uspešno - dokler na začetku strmega dela grebena ni odpovedal še drugi pes. In to je bilo to...
Megla se je medtem razblinila, trgati se je začelo celo koroško morje. Greben mi je ponudil nekaj lepih zavojev v pršiču, travnik pod sedlom izvrsten žleb s trdo skorjo, ostalo je bila vožnja naravnost. Na Križovcu sem nabasal na soseda, ki je ravno prismučal z vrha, se zapeljal še 60 višinskih metrov po cesti, pred kopnim odsekom pa razsedlal in se vkrcal v avto. Na 300-tolarski pir pri Trebušniku sem pač uletel v pancarjih... :))
Zaradi mraza in vetra sem celo med vzponom uporabljal smučarska očala!
sobota, 10.12.2005: turni smuk: Kresišče, 1839 m
S Srednjega vrha smo za razliko od vseh ostalih, katerih cilj je bilo Trupejevo poldne, zavili desno, po gozdni cesti ob Hladniku do Lovske koče za Lepim vrhom. Čeprav utiranje gazi ni bilo posebno naporno, je bilo opaženo, da so fotografske postanke delali predvsem vodeči :). Do koče smo še spremljali stare stopinje enega ali dveh lovcev, nadaljevanje pa je bilo povsem deviško. Novi gozdni kolovoz nad kočo, ki se na začetku hitro dviga, v drugem delu položno preči do potoka, kjer se konča. Po prečkanju potoka, ki priteče po strmi grapi pod Grajšico, smo zavili v levo pobočje in se v nekaj okljukih med vse redkejšimi drevesi povzpeli do planine. Med več možnostmi (Murnovec, Maloško poldne, Laskovec) je tehtnico v hipu nagnilo proti smučarsko odličnemu Kresišču. Veter je tu nakazal nekaj akcije, a je takoj, ko smo po zanimivem koritu potegnili proti mejnemu sedlu zahodno ob Kresišču, bolj ali manj pojenjal. Vzpon do vrha nam je med prelepimi srebrnimi macesni olajšala kak dan stara smučarska gaz, potegnjena z avstrijske strani. Veter, presenetljivo, ni bil pretirano divji, imeli smo le to smolo, da je ravno ob našem prihodu prineslo nekaj meglic.
Odvijugali smo naravnost navzdol proti Grajšici. Globok pršič!! Strmina, vendar nobene nevarnosti plazov!? Ta zima se je res začela nenavadno dobro. Gozdna strmina pod planino je bila zelo dobra, kolovoz se je začel s porivanjem po ravnini, klanec do koče pa je bil - zahvaljujoč nedotaknjenemu, rahlemu pršiču - smučljiv nad pričakovanji. Gozdna cesta, ki bi s svojo širino sicer omogočala lažje zavijanje, je žal prepoložna, vendar za popestritev skrbi osem potočkov, ki jo prečkajo, ter tri daljše "porivalne" ravnine. Pršič se je spremenil v pomrznjen sneg šele 50 višinskih metrov pred Hladnikovo cesto. Turo smo zaokrožili s pustošenjem po Hlebanjevi zalogi domačega sira (kmetija, za katero zaviješ navzgor, če greš ob Jermanu v Železnico in na Trupejevo poldne). Klasični zaključek seveda pri Aljažu.
Pametno izbrana tura - zavetrje (napovedan je bil močan SV veter) in pršič (ohranil se je predvsem v gozdu in zavetrjih).
nedelja, 4.12.2005: turni smuk: Viševnik, 2050 m
Vzpon po običajni smeri, v krasnem vremenu, vidljivosti in temperaturi. Za novost pri izbiri smeri spusta je poskrbel moj fotoaparat, ki se je z vrha odkotalil po južnem pobočju in izginil za robom. Z Alešem sva šla po njegovi sledi, ki naju je po simpatičnem vijugavem in koritastem žlebu pripeljala v spodnji del Desne grape (po njej pelje lahek alpinistični spust, III+, mesto S4). Sneg je bil za začetek decembra tako neverjetno dober, da sem v srednjem delu celo pozabil gledati za fotoaparatom!! Le v najožjem, zaključnem delu grape, ki je tudi najstrmejši, se je pojavilo malce skorje. Za skokec v najožjem delu je snega vendarle še manjkalo, bil je preozek, zato je bilo treba čezenj peš ali pa spustiti naravnost in spodaj med stisnjenima stenama zanesljivo zavreti.
Fotoaparat? Ustavil se je šele po 450 višinskih metrih kotaljenja, v plazovini v izteku grape, potem ko je brez najmanjšega trka zvozil vse ovinke in grapo s skokom!?!? In še vedno normalno deloval! TO je pravi turni fotoaparat! :o))
Po "decembrskem srencu" (trdi skorji) sva odvijugala na Konjščico in se z nje povzpela proti poti Rudno polje - Vodnikov dom. Ker po njej v letošnjem snegu ni bil hodil še nihče, sva se pred strmo prečnico raje povzpela še dodatnih 50 m do slemena, podaljška Plesišča. Spust skozi gozd do smučišča je bil edini, na katerem sem se nekaj razburjal čez sneg... :) Za zaključek smo pod smučiščem udarili hvatanje braun boje na toplem soncu.
sobota, 19.11.2005: Kojca, 1303 m
Še ena "ukradena" turica med bolniškim dopustom. Pot iz Orehka se začne na povsem zahodnem koncu vasi, za cestno tablo, in gre po makadamu do samotne kmetije, nato malo po gozdu, potem se za utrujenim senikom vzpne do bližnjih senožeti (okrašenih z velikimi kopicami), kjer sem se minuto-dve malo praskal, iščoč nadaljevanje. Zahvaljujoč bogatim izkušnjam sem dojel, da je treba ubogati zadnje oznake, ki so kazale navzgor, ob vrsti dreves, in se dokopal vznožja večje strmine, tam pa so moje sokolje oči zaznale stezico, ki zavije levo navzgor. Široka pot nato vodi brez popuščanja, strmo, v nespremenjeni smeri, dokler se z leve ne priključi nova steza. Tu se začne dolgo vodoravno prečenje proti desni, ki ga (po besedah dveh planincev, ki sem ju srečal pred štartom) bojda kar ni konca, zato sem že po dveh-treh minutah zavil po strmem travniku naravnost navzgor. Trava mi je sicer segala tudi čez glavo, ampak možno je, da sem s to bližnjico pridobil minuto ali celo več. Vrh me je presenetil s svojo prostranostjo - pravzaprav gre za manjšo planotico, ki jo še vedno tudi kosijo, kar je dokazovala velika kopica sena prav na vršni točki. Dokaj originalno. Poleg neoviranega razgleda na Tolminske - Spodnjebohinjske gore in ostalo okolico (vrh je pač nekakšen osamelec) me je pritegnila tudi vpisna knjiga, ki je dokazovala, da sem prišel v osrčje izvorne dežele Čelikov.
(Nasvet za vse igralce squasha: uporabljajte zaščitna očala!!!)
nedelja, 13.11.2005: Kobla, 1498 m - Krevl, 1515 m - Kravja Črna gora, 1541 m
Ukraden potep na sonce nad megleno pokrovko. Z avtom po lepi gozdni cesti do lovske koče na planini Za Malim vrhom. Po nastlanem kolovozu levo proti sedlu Vrh Bače, nato po označeni poti do vznožja Koble. Tu na lepo vidno stezico, ki se v travi povzpne na razgledni rob nad Baško grapo ter po njem na vrh. Naprej po grebenu do Krevla, za njim spust na vrh smučišča Kobla in vzpon na Kravjo Črno goro, na kateri stoji pretvornik. Lep razgled na bohinjsko megleno morje in venec vrhov nad njim. Spust naravnost navzdol po strmem gozdnem pobočju do smučarske proge ter po njej do izhodišča.
nedelja, 30.10.2005: Vršaki, 2431 - 2422 - 2448 m
Križarjenje po osrčju razsežnega labirinta med Vogli in Debelim vrhom. Z Laza v dolino Razor in po "turnosmučarskem prehodu" desno na Konjske police. Občasno celo sledi stezice. Približno na 2000 metrih levo proti Globoki konti. Pred njo desno na široko sleme (prehod I) ter po njem na vrh prvega (jugozahodnega) Vršaka. Vreme in razgled fantastična, pod 1500 metri megleno morje, zgoraj poletje za kratke hlače! Greben Vršakov je lahko prehoden, do zadnjega, najvišjega vrha je pol urice razglednega sprehoda.
Spust sva zastavila kar naravnost navzdol proti jugu, po dolini pod Vršaki. Lepo melišče za sedelcem pripelje v atraktivno skalno ožino, spodaj zaključeno s 6-metrskim navpičnim skokom. Na srečo ga na sredi prekinja udobna stopnica, tako da gre čezenj relativno lahko (III). Spodaj se kmalu priključiš zahodnemu kraku turnega smuka "Pred Debelim vrhom", oziroma dolini med Konjskimi policami in Globoko konto.
sreda, 19.10.2005: Jelenk, 2050 m - Pri Banderi, 2055 m - Hudi Vršič, 2344 m
Relativno kratka in lahka brezpotna tura, opisana v Habjanovih Manj znanih poteh. Po glavnem grebenu bi jo veljalo podaljšati na Črnelsko špico (kar pa bi jo naredilo tudi precej težjo).
Pripeljala sva se do višine 1170 m, dve-tri minute pred majhnim obračališčem na koncu, na katerem majhna smerna tablica usmeri desno, na skoraj vodoravno stezo do planine Krnice. Do nje je bilo vsega deset minut, zato ne bi bilo nič narobe, če bi s hojo začela že pri postaji B. Slabih deset minut nad planino sva zapustila označeno pot in po slabo vidni stezici dosegla ne preveč dobro ohranjeno mulatjero, ki popelje čez dobro vidno strmo gredino na desni. Po dveh minutah spusta sva na odprtem svetu takoj zavila navzgor, v strmo travnato dolino med Vratnim vrhom in Plešivcem. Čez čas sva naletela na mulatjero, ki naju je lepo povedla prek nekaj skalnih stopenj. Zapustila sva jo v nekakšnem kotanjastem zatrepu in se povzpela levo, proti bližnjemu sedlu med Vratnim vrhom in Jelenkom. Oba sta od tu brez težav dostopna v največ 10 minutah. Na sedlu med Jelenkom in vrhom Pri banderi sem bolj zaradi radovednosti pogledal na mulatjero, ki poteka nekaj metrov pod robom navpične zahodne stene, in takoj me je navdušila. Vmes sva z nje seveda zavila tudi na Bandero. S sedla na koncu grebena, čez katerega poteka tudi označena pot Prevala - Rombon, sva se usmerila proti stiku razgibanega stranskega grebena na desni in pobočja Grdega vršiča. Na drugi strani je sledila položna prečnica proti Hudemu vršiču, kratek vzpon čez gladke trave in že je bil tu vrh.
Nazaj grede sva se po glavnem grebenu sprehodila še do vzhodnega vrha Grdega vršiča. Malce izpostavljene poličke pred "sedlom" je moč tudi obvoziti 30 m niže po travah, izpostavljeno škrbinico pa lahko preskočiš ali obplezaš po italijanski strani (I-II). Z Grdega vršiča sva se vrnila nazaj čez škrbinico, sestopila po lahko prehodnem, relativno položnem pobočju nad prej omenjenim stranskim grebenom (to je najlažji pristop na mejni greben!) in nadaljevala po stezi, ki se spušča pod steno Bandere - Jelenka - Vratnega vrha. Odcepa z označene poti sicer ni, vendar večjih dvomov tudi ne; spustiš se po dolinici v vznožju sten in steza se pokaže prav hitro. Sledenje zahteva več pozornosti le v travah v spodnjem delu, kjer se steza nazadnje priključi na "jutranjo" mulatjero.
Ker je bilo sredi tedna, cel dan nisva srečala, pravzaprav niti videla žive duše, idilo so motili le bagri in helikopter pri gradnji povezave med našim in italijanskim smučiščem.
sobota, 15.10.2005: Rdeči rob, 1913 m - Škofič, 2013 m
Turo s Pologa na Rr, ki je opisana v Habjanovih Manj znanih poteh, sem potegnil malo po svoje. Namesto dolgega ovinka čez Zgornje prode smo lepo vidni pomol planine Lašce dosegli po najkrajši poti. Na koncu planine Polog smo zavili na (sprva zaraščeni) kolovoz in po nekaj serpentinah nadaljevali po malo rabljeni, vendar logično sledljivi stezi do vznožja stene. Po izstopu iz gozda, kjer se steza izgubi v grušču, smo namesto obvoza z nekajdesetmetrskim spustom veliko "skalnato nogo" raje prečili (zagruščeno pečevje na začetku ponudi nekaj malega občutka izpostavljenosti). Na Laškem plazu smo imeli velikih skal in balvanov kmalu dovolj, zato smo na prvem primernem mestu (960 m!) zavili desno v gozd, kjer smo se nadejali najti stezo do Lašce. Stopili smo točno na - stezo! Haha!
Na čudovitem razglednem pomolu, na katerem leži planina, smo ostali brez besed... Po malici smo se povzpeli na stopnico vrh pašnika, od koder nas je široka, vodoravna mulatjera hitro pripeljala nazaj na Laški plaz. Serpentinam travnate mulatjere smo sledili do vznožja zašiljenega Palca, kjer pot zavije desno, mi pa smo jo po travnati in občasno grmičkasti strmini ubrali naravnost navzgor. S slemena nad Palcem se nam je odprl prostran travnat svet pod Rdečim robom in Škofičem, kjer smo spet zasledili ostanke steze in ji sledili skoraj do vršnega slemena.
Po ogledu zanimive kamnine in opoldanski siesti smo se po širokem, lahko prehodnem slemenu podali še na Škofič. Z njegovega vrha je sledil povratek čez vršno strmino do prvega travnatega sedla, na katerem smo zavili desno navzdol (sprva po stezici, ki je kmalu zmanjka) proti označeni poti Sleme - Lužnica. Travnata gredina je sicer zelo strma, vendar z levim ovinkom elegantno prehodna. Pred nami naj bi bila nato samo še formalnost, spust do izhodišča po označeni poti. Hja, najprej smo se (zaradi Habjanovega nepotrebnega jamranja) slabo odločili za spodnjo pot prek pobočij Stadorja, kjer bi se najprej nad Leskovco skoraj izgubili, potem pa nas je razveselila še s 45 metri vzpona. No, največje orientacijske uganke so nas pričakale s Slemena do Mederij ter po "označeni poti" (!) čez Laško seč in Črčo do Javorce...
(Morebitnim ponavljalcem ponujam v razmislek pristop po grebenu z Vrha Lipnika do Rdečega roba; škrbina in skalovje v zgornjem delu sta prehodna brez večjih težav. Preverjeno!)
nedelja, 9.10.2005: Čez Psico na Storžec, 2132 m
Končno je prišla na vrsto še zadnja označena pot na vrh. Štartal sem nad vikendi nad Povljami in se po nekakšni vikendaški stezi 100 m više priključil na pot Trstenik - V. Poljana. Pot čez Psico se je izkazala za zanimivo, vendar zaradi štirih vmesnih spustov ni najbolj primerna za nažigaško švic turo. Pikice na zemljevidu so posledica nekaj kratkih ožjih grebenskih delov in dveh ali treh kratkih strmih odsekov z jeklenicami, ki so prav prijetno razgledni, niso pa ravno prepadni. V glavnem, eden lepših pristopov.
Spustil sem se po nemarkiranem JZ grebenu, zgoraj ogledujoč si možnosti za smuko, spodaj iščoč direktni priključek laške poti, ki pa sem ga v megli in brezpotju izgubil. Po širokem slemenu, v katerega se spodaj razširi greben, sem se spuščal do travnate glavice na višini 1590 m, pod katero postane zelo strmo. Zavil sem v lažji, vendar povsem neznan svet na desni, v katerega so me vabile gamsje sledi. Izšlo se je neverjetno dobro - ko sem z zmernim poševnim spustom končno dosegel gozd, sem v pol minute sestopil na označeno pot med planino Javornik in Kališčem. Uuh.
dnevnik 2005, julij - september
arhiv