arhiv
dnevnik 2006, april - maj
Dnevnik 2006, januar - marec
sobota, 25.3.2006: turni smuk: 
Remšenik - Ovševa*, 1929 m
Ovinkasta vožnja skozi Kokro in čez serpentine Jezerskega vrha je bila videti kot potovanje ladje tifusarjev. Čivša, kako mi je bilo slabo... Verige smo nataknili vsega 100 m pred serpentino na koncu Remšenika, kjer štarta markirana pot (kolovoz), zato smo se po daljšem cincanju odločili zapeljati "samo še malo" naprej. Ker pa potem ni bilo videti nobenih pametnih (smučljivih) travnikov, smo parkirali šele na odcepu gozdne ceste pod kmetijo Jurjovec, na višini 1100 m.
Gozdna cesta (na začetku se malo spusti) nas je v zložnem vzponu pripeljala do državne meje, kar smo ugotovili po nekaj avstrijskih oznakah na pečevju in drevesih. Pred potokom se je končala, zato smo nadaljevali po lepo prehodni, debelo zasneženi strugi, v kateri se je potok šele pred kratkim prebil na svetlo, zato ni manjkalo zanimivih mostičkov. Ko je korito prešlo v suho, plitvo dolinico, smo izstopili na velik travnik, imenovan Zadnji travnik. Prepoznaš ga po dveh, nasproti si stoječih lovskih opazovalnicah. Na desni se je odprl privlačen strm snežni žleb/grapa, ki nas je takoj zvabil vase, čeprav smo prvotno nameravali prečiti do Mrzlega dola. Sneg je bil sprva idealen, nad prvo prelomnico pa se je vzpon začel spreminjati v kvihtanje z neverjetno debelimi coklami. Pomagalo ni niti voskanje psov. Za nami je ostajala tako naluknjana gaz, kot bi jo shodili pešci. Zadeva je bila enostavno preveč smešna, da bi se jezili, poleg tega je tura prekratka, da bi to prizadelo našo kondicijo. Od trenutka, ko se je nad nami odprl krasen pogled na vršni greben, smo itak samo še uživali. Višek je bil seveda visoki sprehod po vršnem grebenu, ki smo ga dosegli 100 m zahodno od vršne točke Govce.
Smuka je bila, žal, en velik obup, po globokem gnilcu smo rili kot buldožerji. Kar glede na pozno uro (14:45) in visoko temperaturo (vozil sem v puliju in brez kape) seveda ni bilo nič čudnega. Kilave pele si vseeno nismo preveč gnali k srcu, saj je bil pomladni dan enostavno preveč prijeten. Po dolgi mrzli zimi smo bili toploto že težko pričakovali.
Celotno področje smo imeli sami zase, videti ni bilo žive duše. Upoštevajoč ilegalen prestop meje, nas to ni ravno presenetilo... Spust proti Zadnjemu travniku ponuja 500 višinskih metrov idealne smuke, ki pa zaradi precejšnje strmine stopničaste grape zahteva preudarno izbiro razmer.
* Stanko Klinar je OLševa popravil v OVševa, pravilni izgovor je namreč /ouševa/, z naglasom na o-ju.
nedelja, 19.3.2006: turni smuk: planina Obranica, 1035 m
Nedelja je bila nesramno lepša od sobote, zato se je bilo treba, kljub dolgi sobotni turi, vsaj malo nastaviti toplemu soncu.
Štartno mesto: ovinek za Poljanami (cesta Gorje - Kočna). Na kolovoz, ki pelje na planino, sem stopil vrh položnega travnika in se takoj nato potopil v gozd. Po nekaj metrih sem na razcepu zavil desno, na prvem slemenu pa se oba kraka tako ali tako spet združita. V nadaljevanju dvomov ni (bilo) več, tudi na zemljevidu je potek kolovoza dovolj točno zarisan. Na planini je najbolj razgledno mesto ravno prvi kucelj, na katerega se povzpneš po prihodu iz gozda, vredno pa se je sprehoditi še do strmo prelomljenega vzhodnega roba planine, od koder se odpre pogled na Belščico, Stol in Begunjščico.
Prvič to zimo sem smučal po ojuženem snegu. Zavoji po (žal kratkem) odprtem pobočju planine so bili užitkarski, naprej pa je šlo seveda za običajen repertoar gozdne smuke ;).
sobota, 18.3.2006: turni smuk: Stresena dolina - Klečica, 1889 m
Neprijetno presenečen sem v petek na Gore-ljudje zagledal poobjavo članka iz Večera, ki je opisoval cesto skozi Streseno dolino. Le kaj imajo Štajerci početi na mojih dolgo načrtovanih alternativnih turah??? Kam smo padv', bi rekel sodelavec... ;)
Odcep gozdne ceste v Srednji Radovni je bil splužen le do hiše, 200 m, nadaljevanje je bilo pod metrom snega. Odlično. Do velikega obračališča na višini 1080 m smo se držali enakomerno zložne ceste, na kateri smo občasno opažali stare sledi pešca, verjetno kakega lovca, sicer pa smo našli popolnoma deviški svet. Zdaj je bil že skrajni čas za bližnjico naravnost navzgor po Streseni dolini. Po položnem uvodu smo zagrizli v prvo pravo strmino, ki je s 5-10 m širokim neporaščenim pasom in globokim pršičem obetala navdušujoč povratek. Sledil je položen sprehod med redkimi smrekami, ki nas je pripeljal do ovinka ceste, ki proti levi nadaljuje na Pokljuko. Do tu smo ves čas enostavno sledili dnu doline, nadaljevanje pa je bilo bolj nepregledno, zato sem pogledal celo na kompas. Pobočja na desni so zaraščena, leva vabljivo odprta, prava smer pa je na sredi, v nespremenjeni smeri vzpona. Po globokem pršiču smo zagazili v odprto strmal ob goščavi, v zračnem gozdu nas je pričakala čistina, idealna za smuko, nad njo smo stopili na večjo ravnico, ki nas je obrnila proti levi, čez kratko gozdno strmal smo se povzpeli do naslednjega kotliča, kjer so začeli prevladovati macesni, in prek valovitega sveta počasi prišli iz gozda. Nad ravnico nas je čakal ključni vzpon ture, dobrih 200 m strmega pobočja pod sedlom, sredi katerega nas je, žal, čakala megla. Na srečo ni bilo več nobene nevarnosti plazov, saj je bil veter podlago dovolj utrdil, da se pod smučmi ni prediralo, po drugi strani pa je 5-10 cm pršiča na vrhu povzročalo zoprno zdrsavanje, česar niso mogli povsem preprečiti niti srenači. Dobrih 50 m pod sedlom se je pobočje postavilo toliko pokonci, da smo smuči raje sneli in brez težav odpikali navzgor. V teh trenutkih smo se za nadaljevanje pravzaprav morali zahvaliti višinomeru in mojemu približnemu poznavanju terena, sicer bi se v gosti megli verjetno obrnili. S sedla do vrha je nato samo še par minut položnega pobočja (ostro v desno).
Med malicanjem se je sicer za nekaj minut celo prikazalo sonce, to pa je bilo tudi vse. Razgled je bil ničeln, zato nam drugo kot spust ni preostalo. V strmem žlebu pod sedlom sem privlekel na plano svojo novo igračko, naklonomer, ki je povedal, da je 50 višinskih metrov pobočja kar pošteno nagnjenih, za 40°! V nestabilnih razmerah je tu torej potrebna previdnost, kar je dokazovala tudi stara plazovina. Megla je smuko ovirala do vznožja osrednjega pobočja, potem pa je sledilo uživanje v pršiču. Ki bi bilo popolno, če nas ne bi šokirala sled smuči!?!? Nek "turni terorist" se je po naši gazi povzpel samo do megle in nam pred nosom ukradel deviški spust! Za znoret. Sram naj ga bo!! Še več, 200 m niže sta bili nenadoma v snegu že dve vijugi, čez čas celo tri... Pih!... Za konec je šlo po cesti samo naravnost, saj je bil za kaj več sneg prepočasen, bližnjice po gozdu pa je grenila zelo zoprna skorja. V dolini smo padli v sredo neke fantovščine...
Če zaokrožim, tura je bila nepričakovano smučarska. Spodaj voziš po cesti, v srednjem delu se nahaja izvrstno smučljiv gozd, zgoraj pa odličen odprt svet. Ker je bolj ali manj neznana, je tura zelo samotna.
nedelja, 12.3.2006: turni smuk: Ratitovec, Kosmati vrh, 1643 m
Na Prtovču nas je sprejel silen veter, ki je prenašal velike zavese snega - in nam do konca ture tako zasul avtomobila, da ju je bilo treba odkopati!
No, gozd je nudil dobro zavetje, veter je zavijal le nad krošnjami dreves. Snega je bilo seveda ogromno. Nore razmere za sredino marca... V odprti dolini Razor nas je veter spet dobil v kremplje in do sedla Vratca smo se prebijali v pravem "antarktičnem metežu". Na srečo nas je med prvimi drevesi znova pričakalo zavetrje. Med zbiranjem "v vetru razpršene kolone" sta nas presenetili dve postavi, ki sta prigazili iz smeri Pečane, oziroma z Golega vrha, in to sta bila - kolega Dragan in Robert. Ajajaj, kakšno odštekano naključje... Seveda sta zavila z nami še na Kosmati vrh. Vzpon je potekal v nepričakovanem zavetrju vse do zadnjih metrov pod vrhom, kjer pa nas je pričakal tako besen "vetrc", da smo samo hitro zbasali pse v nahrbtnike, zapeli čevlje in pobegnili navzdol, hehe.
Do vstopa v gozd pod Razorjem je bil sneg malo mešan, ampak v glavnem dokaj dober. Sledilo je kakšnih 50 višinskih metrov pikiranja ob gazi, do začetka dolge položne prečnice, tu pa smo se ločili. Medtem ko sta morala šoferja, hočeš - nočeš, na Prtovč, sva srečneža sledila pridruženima članoma pri spustu v Dašnico, stransko dolinico, v katero iz Železnikov zaviješ nasproti gostilne Pri pujsu. Smer spusta je po eni strani orientacijsko zahtevna, saj se v gozdu pač ne moreš razgledati, vendar je osnovna smer dokaj enostavna, ves čas proti levi. Po začetnem vijuganju po razgibanem kotanjastem svetu nas je gozdni kolovoz pripeljal do prvega travnatega rovta. Pod njim je šlo sprva malo proti desni, potem pa spet proti levi, tako da smo po dolgem vijuganju skozi gozd (sneg je bil prijazno trd) končno dosegli pas zaporednih strmih travnikov SZ od Podlonka (oziroma nekako v črti med vrhom Kosmatega vrha in dolino Dašnice). Mimo posamičnih hiš severno od strnjene vasi Podlonk (na zemljevidu Tolar, Kavčič) smo nazadnje po gozdnem kolovozu prismučali do "spodnjega" Tolarja v Dašnici (nekaj metrov pred začetkom asfalta).
Vsega skupaj kar 1150 višinskih metrov zelo lepe smuke!!! (Tudi gozd je povsod zelo lepo smučljiv in brez resnejših strmin!)
sreda, 8.3.2006: turni smuk: Gorenja Žetina - Prva ravan - Blegoš, 1562 m
Kaj je lepšega, kot sredi tedna oditi zgodaj iz službe in se sprehoditi po toplem soncu...
Iz Gorenje Žetine me je lepa smuška gaz (omogočala je hiter tempo) popeljala do Črnega kala, kjer je večina predhodnikov zavila po grebenu naravnost proti vrhu ali po cesti proti koči, jaz pa sem se odločil za manj obiskano smer čez Prvo ravan, ki mi je bila še neznanka. Počasi so se začeli odpirati vse lepši razgledi... Na robu Prve ravni je gaz zavila ostro v desno in me, sledeč markacijam, ki so komajda kukale iz debele snežne odeje, skozi gozd pripeljala na golo vršno pobočje. Le-to je bilo skoraj nedotaknjeno, krasili sta ga le dve vijugi in smuška gaz. Vrh sem dosegel ob 16h. Na žalost se je medtem iz jugozahoda privlekla visoka oblačnost, h kateri je na vrhu svoje dodal tudi veter, zato se malica gotovo ni moglo primerjati s tisto, kakršna bi bila še uro prej...
Glede na uradno, 3. stopnjo nevarnosti plazov (in tudi lastna opažanja) se vabilu domačina k spustu s SV vršnega grebenčka po strmem vzhodnem pobočju raje nisem pridružil. Namesto tega sem povijugal skorajda deviško južno plešo, ki je zaradi pozne ure spodaj že dobila nekaj nebodijetreba skorjice. Tudi v gozdu je bilo deloma skorjasto, zato sem kmalu zavil k robu vzhodne strmali, pogledati, ali bi bilo vseeno vredno poskusiti. Tik pod robom je bil sneg zelo trd, pomrznjen, po par metrih pa sem zapeljal v globok suh sneg, naložen na omenjeno gladko, pomrznjeno podlago. Po začetnem nezaupljivem tipanju sem ugotovil, da je snežna odeja presenetljivo stabilna ter navdušeno odplul do ceste. Po smučini je šlo zatem hitro naprej, po pomrznjeni skorji na koncu celo prehitro...
nedelja, 26.2.2006: turni smuk: Bašeljski vrh, 1744 m
Glede na pričakovano meglo smo izbrali nekaj bližnjega, kratkega in netežavnega. No, v Kokri nas je najprej šokiralo modro nebo, v Dolu (tu je razcep cest proti Stegovniku in Podstoržiču) pa nas je presenetila še nesplužena cesta skozi dolino Reke, pokrita s 40 cm starega in 5 cm novega snega. Tura nenadoma ni bila več videti tako kratka, hehe...
Posledično smo bili deležni popolne samote, dolina je bila ves dan samo naša. V 50 minutah smo pripujsali do cestne serpentine na koncu in zavili na kolovoz, ki smo mu - namesto markacijam - sledili skozi gozd vse do odprtega vznožja vzhodne stene Storžiča. Ob utiranju gazi v dobrih 20 cm novega snega pač ni bilo nobene potrebe še po motoviljenju in zdrsavanju zaradi papeškega sledenja strmi označeni stezi... Pri Praprotnikovi koči je pršič narasel že na več kot 30 cm (na več kot meter podlage). Do tu (do poldneva) nas je spremljalo sonce, ki je sramežljivo sijalo skozi visoko oblačnost, nato pa so se oblaki začeli zgoščati in ob 13:10, tik pred spustom z vrha, nas je celo obdala megla. Na srečo smo v difuzi tavali le do sedla, preostala smuka po deviškem pršiču je bila odlična... Kaj naj še rečem? Super!
nedelja, 12.2.2006: Storžič, 2132 m, Cankarjeva smer
Za Domom pod Storžičem, enkrat za spremembo, nisem zašel... Bila sva dovolj pozna, da sva sredi melišča pozdravila zadnjo skupinico, ki je prismučala po Petem žrelu, nato sva imela celotno severno steno sama zase. Vstopila sva četrt čez poldne. Zimski obvoz levo mimo vstopnega skoka Kramarjeve smeri je bil lepo zasnežen in poln "stopnic", zato je bil prehod čezenj smešno lahek. Ker je bil sneg v grapi nad skokom skoraj idealen "škripavček", sva bila mimogrede pri bivaku, v podobnem slogu pa je šlo tudi po obvozu mimo kamina in po grapi nad njim. Nekako na polovici poti med bivakom in Gradom, natančneje 160 m nad bivakom, se na levi odpre prehod na snežni razek - to je zgornji odcep v Cankarjevo smer (spodnja varianta vstopi z "obvoza kamina" direktno po vesinah). Sprva naju je sicer begal strmi snežni jezik desno od prehoda, v katerega so vodile stopinje, vendar sva hitro presodila, da ne bo pravi. In res, na razku se navzgor odpre širši snežni pas, ki pelje proti začetku globokega kamina med turnoma, po katerem poteka osrednji del Cankarjeve smeri. Od odcepa iz Kramarice do vstopa v kamin sva morala izjemoma okopavati bolj sipek sneg, kar je napredovanje precej upočasnilo, v kaminu pa je bilo spet bolje in vzpon skozenj je bil čisti užitek. Kopne skale je bilo le toliko - tri stopnice, visoke do 2 m - da je bilo bolj zanimivo. Kamin je kratek, vendar zelo atraktiven; na koncu se, recimo, zoži na širino telesa. Izstopiš vsega 5 m pod temenom Gradu/Razvalin. Po razgibavanju mrzlih prstov na nogah je sledil samo še sprehod skozi izstopno grapo Kramarjeve (originalna Cankarjeva pelje na vrh po razbiti steni levo od grape), s tem da tokrat nisva izstopila na škrbini, pač pa sva pred njo zavila levo in po dobro zasneženi flanki (običajno je kopna) stopila na vrh točno pred križem.
Zgoraj se zaradi mraza nisva dolgo zamujala. Sestop skozi Peto žrelo je ponudil še boljši sneg kot Kramarjeva in Cankarjeva, dereze so krasno prijemale, šlo je precej hitro, temu primeren pa je bil tudi musklfiber v stegenskih mišicah naslednje tri dni...
sreda, 8.2.2006: turni smuk: Roblek - Kalški greben, 2224 m
Prvi pozitivni razplet je pomenila vožnja do kmetije Roblek, ki je minila brez resnih težav; nad odcepom k Pestotniku je bila cesta sicer ledena, vendar posuta. Druga dobra stvar je bila brez težav najdena smer skozi gozd; poleg markacij nas je vodila tudi dobro uhojena gaz. Strm snežni žleb pod Lojtro, skokom pod Dolgo njivo, je bil sicer tako gladek in trd, da brez derez ni šlo. Tretji lep razplet se je zgodil v skoku, ki ga nihče od nas ni poznal niti v kopnem, zato nismo vedeli ali bo sploh prehoden!... Najprej smo mislili, da je treba splezati kar naravnost navzgor (razmere - trd sneg - so bile idealne za lepo poplezavanje z dvema cepinoma), od blizu pa smo ugledali dobro shojeno gaz, ki nas je povedla po gredini v levo (dereze, cepin) in za robom čez kratko izpostavljeno poličko (v višini podplatov je celo gledala ven jeklenica) v lahek svet. Na planini nam je ob pogledu na čudoviti amfiteater zaigralo srce, do vrha pa nam je preostalo samo še odštevanje metrov po lahko prehodnem razgibanem svetu Kalškega grebena. Čeprav je bil sneg trd, je šlo, po želji, tudi brez srenačev.
Z vrha nas je, žal, hitro pregnal mrzel veter. Snežna površina je bila sicer zlikana, vendar bi za popolno smučarsko zadovoljstvo potreboval ostrejše robnike. Edini konec, kjer se je sneg še vedno prediral, je bil predel med robom planine in skokom pod njo; do prečnice prek skoka smo v izredno neizenačenem snegu doživeli par neprijetnih padcev. V strmem žlebu pod skokom je bilo znova zelo trdo, pred gozdom nas je pričakalo 50 m zoprno predirajoče se trde skorje, smuka skozi gozd pa je bila proti pričakovanju zelo užitna, saj je šlo v glavnem samo za prečenje. Za sladico na koncu so nam bile postrežene vijuge po spomladanskem srencu na Roblekovem travniku.
Opisani turni smuk je zaradi problematično prehodnega skoka pod Dolgo njivo precej redko obiskan.
sobota, 4.2.2006: turni smuk: Klek, 1753 m
Kratka, vendar sladka. Od kmetije pod cerkvijo smo sledili smučinam predhodnikov, ki so nas z vrha prvega travnika popeljale - ves čas pretežno proti desni - skozi gozd in čez stranski pomol Javorje na vrh. Po zelo solidno predelanem snegu smo odsmučali naravnost navzdol po JV pobočju in nato na ganku Koče na Petelinu (Jeseniška planina) ob malici udarili enourno martinčkanje na toplem soncu. V nadaljevanju je sprva južni sneg kmalu zamenjala skorja, ki je nastala zaradi megle, katere meja se je z dopoldanskih 1000 dvignila na popoldanskih skoraj 1200 m.
Smer spusta od Koče na Petelinu do Planine pod Golico: sprva smučaš po travnikih desno ob kolovozu. Potem ko pod ravnico z lovsko prežo slediš cesti čez 3-4 serpentine, dosežeš naslednji obsežen travnik, 200 višinskih metrov pod kočo. Na ovinku na levi strani travnika cesto zapustiš, prečkaš potok, potem pa se ne držiš markirane poti, ki pelje levo gor, temveč se oprimeš nekakšnega ozkega gozdnega kolovoza nad potokom, ki hitro postane precej položen. Ves čas vodi proti levi, ko zavije desno dol pa kmalu pripelje na gozdno cesto. Po njej se porineš levo do prvega kolovoza ter se prek zaporednih travnikov brez težav spustiš do Belega potoka. Čez mostič in 100 m levo, pa si na izhodišču pod cerkvijo.
sobota, 21.1.2006: turni smuk: Vrtaški vrh, 1898 m - Vrtaško Sleme, 2077 m - spust v Belco
Krasen dan, v zgornjih nadstropjih pravljica.
Na strmi poti do Vrtaške planine, ki pa v resnici sploh ni tako strma, kot sem jo imel spravljeno v svojem spominu, sem se v prvem delu še nekaj matral na smučeh, potem pa popustil pred zdrsljivo smučino in posnemal ostale pri pešačenju. Tudi vodoravno prečenje pred planino, ki vodi čez par strmih plaznih žlebov, se je z gazjo v solidno predelanem snegu izkazalo za povsem lahko in varno. Razglede, ki so se nam odpirali že med vzponom, je povsem posekalo toplo sonce na planini, nadaljevanje proti Vrtaškemu vrhu pa je z vsakim pridobljenim metrom postajalo še bolj kičasto... Pri hoji so nas v tem delu pravzaprav začele napadati cokle, vendar ob premoči lepot, ki so se šopirile okoli nas, niso prišle do besede :). Presenetljivo je bil Vrtaški vrh še vedno prekrit s pravim pršičem!?! (Uganko smo razpletli v nadaljevanju ture: med tednom je pihal severnik ali severozahodnik, zato je vzhodna stran Vrtaškega vrha ostala v zavetju!) Vrhunec nas je pričakal tik pred vrhom: veliko polje izpihanih stopinj in smučin (ob nastanku vtisnjene v globok sneg, nato pa je veter očitno odpihnil ves sneg okoli njih in ostale so "potičke").
Peterica - polovica odprave - se nas je kmalu odpravila naprej, medtem ko so ostali rajši izbrali uživaško taborjenje na osončenem, brezvetrnem vrhu. Ni jim bilo zameriti, idila je bila vredna tega! Spust do Njivice se je odvil po gladkem betonu (prvi znak, da je s severne strani razsajal močan veter), prečnica nad razpotegnjeno stenico, ki na vrhu zapira severno dolino, ki se spušča proti Belci, pa je bila z dvema odsekoma trde skorje najbolj žgečkljiv del cele ture. Srenači so prišli zelo prav, krivuljaste karving smuči na takem niso najboljše! Vzpon čez pobočje Slemena v lepo predirajoči se skorji ni bil problematičen, vsaj na smučeh s srenači ne, free-rider z dvometrskimi plohi, ki je bil brez srenačev, je namreč tik pod vršnim grebenom izvisel in se peš potem tako namučil, da sploh ni šel do vrha, hehe. Sprehod po prijaznem in velerazglednem vršnem slemenu je sicer eden najlepših pri nas.
Spust. Za pomiritev ferajnovskih hormonov smo člani zavili z grebena takoj pod vrhom, čez zelo strmo opast. Fletkano. Na strmali pod njo je bila smuka še kar v redu - kot se je izkazalo pozneje, skoraj najboljša na turi... Še pred vznožjem se je začela obupna mešanica pršiča in vseh vrst skorje, ko za noben zavoj nisi vedel, kaj te čaka. Smrk, pa še prejšnji teden je bil spust proti Belci eno samo prašičenje! V severno dolino zapelješ v vznožju Votlega Slemena, kajti prehod z Vrtaškega vrha, če ga od zgoraj sploh najdeš, že rahlo diši po alpinističnem smučanju. Stopničasta dolina z več prelomnicami, po kateri se ves čas držiš desne strani (prelomi so na levi precej strmejši), me je izjemno presenetila s širokim, odlično smučljivim svetom. Sredi severnih strmali nad Savo takega terena nikakor nisem pričakoval. Občasno se nam je vseeno posrečilo zadeti kak soliden pas pršiča - in kaj se zgodi??? Matjaž E. je med navdušenim poskakovanjem po globokem suhem snegu zlomil smučko!?!?!!! Hahahahaha, saj ni res, pa je...
Orientacijsko je ključen začetek prečnice v desno; nikakor se ne smeš spustiti do prečnega Lesnikovega grabna, temveč je potrebno zaviti desno že 100 višinskih metrov nad njim (v bistvu se držiš malo pod skalovjem)! Po kakšnih 500 metrih prečenja dosežeš novo odprto plaznico. Po njej do strme stopnje in nato levo (morda gre tudi desno?) po položnem gozdu brez težav pripelješ v dolino. Na ravnem smo po kolovozu zavili levo in v treh minutah prištorkljali do mostu čez Savo (kolesarska cesta), pri katerem smo zjutraj pustili tri svoje avtomobile.
Zaključek: izredna tura! Zgoraj fantastičen razgled, smučarija navzdol na podobnem nivoju! Paziti je potrebno le na razmere, v nestabilnem snegu je v strmem gozdu v spodnji polovici spusta potrebna vsa previdnost!
nedelja, 15.1.2006: turni smuk: Nad Šitom glava, 2087 m
Cesto na Vršič so odkopali v soboto in v nedeljo se je vsula nanj prava povodenj, saj je bil dopoldne edini kotiček Gorenjske, kjer se je dalo pripeljati na sonce. Mi trije smo ob 14h s prelaza štartali kot zadnji, ob tem, ko so se z Mojstrovke kotalile še zadnje skupinice od najmanj stoterice obiskovalcev tega dne. Lahko turo smo si začinili z direktnim vzponom; na najstrmejšem delu je bilo na trdi skorji potrebno malo popaziti. Zaradi pozne ure so bila pobočja proti Nad Šitom glavi že v senci, tako da smo sonce ujeli šele 50 m pod vrhom. Pa nič zato, našim očem se je prilegel že pogled na osončeno okolico.
Smuka je bila, kljub občasni skorji, precej dobra. Zanimivo, kako se pozna kilometrina - še pred kakšnimi štirimi leti bi se v takih razmerah bolj pobijali kot ne...
sobota, 14.1.2006: turni smuk: Srednji vrh, 1853 m
Iz meglenega morja smo izplavali na višini 1200 m. Pričakal nas je popoln kič. Pihalo je le skozi Dolge njive, na vrhu pa je bil skoraj popoln mir...
Čeprav je bil pršič star že okoli dva tedna, je bila smuka še vedno zelo dobra; ponekod idealen pršič (če bi našel prave pasove, bi od vrha do dna še vedno lahko vijugal skoraj samo po pršiču!), ponekod dokaj dobro smučljiva skorja, ponekod že malce težji sneg. V glavnem, 1300 višinskih metrov zelo dobre smuke!
Dogodivščine? Ju, sevede so bile! Ekipa je bila sestavljena iz treh Besničanov - dveh kranjskih pripravnikov in ene rašiške pripravnice. Izkazala se je seveda Rašičanka, kdo pa. Takole je bilo. Na koncu Dolgih njiv, pred vstopom v gozd, so nas stare smučine zvabile navzdol v graben. Rašičanka na metrskih dilcah, vajena big-footk, je takoj odnehala in peš odvila na gaz, ostala dva pa sva se po daljšem pobijanju (v pršiču je moralo biti zabavno, naju je pričakal precej težji sneg) rešila v gozd na desni (levo, proti gazi, zaradi prestrmega in preveč zaraščenega boka grabna ter preglobokega snega ni šlo). Na prečni stezi sva peško cakala in cakala in se drla in dobivala prisluhe in cakala ... dokler nama po več kot pol ure ni bilo dokončno jasno, da je ne bo. Odločila sva se, da jaz čim hitreje odsmučam proti avtu, Grega pa počaka na rezultat. Po popravku hitrostnega rekorda v spustu sem mu sporočil, da je nisem srečal... Hja, seveda se je odpravil navzgor, proti mestu, kjer smo se ločili! ... No, po njegovih 250 na novo pridobljenih višinskih metrih se je soseda prikazala z Mačevske poti...
Reševalec je sicer grozil, da je jezen za dva pira, vendar se je zadovoljil z enim. :))
četrtek, 12.1.2006: turni smuk: Potoška gora, 1283 m
Ko je načrtovani popoldanski smuk po Zaplati zaradi pomenljivega plazu nad Hudičevim borštom odpadel, me je pritegnil opis smuke s Potoške gore, za katero prej sploh nisem bil mislil, da je smučarsko privlačna.
Ob 13:30 sem štartal iz kamnoloma pri domu upokojencev. Po začetnem lovljenju po omrežju stezic sem se oprijel gozdne ceste (zgoraj preide v kolovoz) in ji v hitrem tempu sledil do sedla med Jakobom in Potoško. Na soncu je bilo tako prijetno, da sem od prihoda na cesto do vrha hodil le v majici! Za razliko od široko shojene in zvožene avtoceste na Jakoba, je proti Potoški vodila "le" normalna gaz, ki je dokazovala, da drena sicer ne bo, vendar je bila že toliko shojena, da lukenj ni bilo več. S prvega križišča sem potegnil svojo smučino v nedotaknjen mrzel pršič v redkem gozdu, ki ga sonce obsije le od strani, medtem ko je na zgornjem, lepo osončenem travniku zgornja plast snega že malenkost popustila in je celo začelo cikati na cokle. Zanimivost vršnega gozdiča je bil velik hlad, čeprav je bil osončen - dokaz, da januarskemu soncu že senca debel in golih vej odvzame vso moč.
Medtem ko je bilo vijuganje po pršiču med drevesi pričakovano lahko, je zgornji travnik povsem presenetil. Staljeni so bili namreč le vrhnji kristali, vse ostalo pa je bil dobro smučljiv kompakten pršič. Skozi pas smrek pod travnikom me je usmerila vijuga predhodnika, spodnji travnik pa si tega imena sploh več ne zasluži, saj je povsem zaraščen (za vijuganje je med smrekami vseeno dovolj prostora!). V gozdu sem, sledeč stari smučini, takoj zavil vodoravno desno in za rebrom dosegel odprto strmino z letalskim pogledom na cerkvico na Jakobu. Skozi redek gozd sem nato brez težav padel na kolovoz - pri zadnjem ovinku pred Jakobom. Ura je bila že čez 16., zato je nižje, proti dolini, sneg že rahlo pomrznil in temu primerno je po steptani poti tudi letelo... Ko se je pred zadnjimi 100 metri na cesti začelo pojavljati kamenje, sem zavil v gozd in se, sledeč eni od stezic, pripeljal točno do izhodišča.
nedelja, 8.1.2006: turni smuk: Lipanski vrh, 1965 m
Zadnji vrh nad planino Lipanco, s katerega še nisem bil smučal. Lepo pobočje pod sedlom sem bil sicer že večkrat opazoval, "smučabilnost" celotnega spusta z vrha do koče pa me je vseeno prijetno presenetila. Brez dvoma je to smučarsko najčistejša tura v lipanškem vencu.
Upoštevajoč napoved o zgornji meji oblačnosti na 1800 metrih in uradno stopnjo nevarnosti plazov sva presodila, da bi morala biti Pokljuka prava izbira. Od spomenika pri Rupah naju je odlična gaz mimogrede popeljala do Lipance, od koder sva nadaljevala v najžlahtnejšem turnosmučarskem duhu - po povsem nedotaknjenih pobočjih proti sedlu, vzhodno ob Lipanskem vrhu. Vzpon je potekal ob neprestanih vzdihih "Uh, kakšna pela bo to!!", pršič je bil namreč videti... Le strmino pod vrhom sva zaradi zdrsavanja prepešačila, čeprav bi bilo bolje še malo potrpeti, saj sva peš "odkrila" nekaj ruševja.
Pred spustom sva se zavedala dveh stvari; po ene pozitivne in negativne. Prva je bila skoraj ničelna nevarnost plazov, druga pa difuzna svetloba, ki je podlago spremenila v eno samo belino - tako da se je Aleš zvrnil že kar v prvem zavoju, hehe. Pač pa sva z vrha odsmučala dosti bolj naravnost navzdol kot sva načrtovala med vzponom. Pod planino sva za spremembo sledila še smučini treh predhodnikov naravnost navzdol med smreke.
Kot vedno, tudi na tej turi ni manjkalo burlesknih scen. Med vzponom je Aleš rezal bingljajoče trakove enega svojih prapsov, ki se je nenadoma odločil razmnoževati z delitvijo, moje sveže obnovljeno lepilo pa je bilo na vrhu vzrok za dvajsetminutno nožkanje po masi smuči. Tudi zaključek je bil v slogu, z vleko po zasneženi cesti do Mrzlega studenca... :)
dnevnik 2005, oktober - december
arhiv