arhiv
dnevnik 2006, julij - september
Dnevnik 2006, april - junij
nedelja, 25.6.2006: kolesarjenje: 4. etapa LPP: Vrsnik - Ledine - Sivka
Razdalja: 37 km
Vzpona: 630 m
Psi: 2 prijazna
Klopi: 0
Pot: Trebija - Žiri - Vrsnik - Govejk - Ledine - Sivka - Sovodenj
|
Žigi LPP:
- Vrsnik: v nekdanjem gostišču Pri Vidicu, na robu gozda vzhodno od Gorenjega Vrsnika
- Ledine: skrinjica z žigom je na steni avtobusnega postajališča na začetku vasi
- Sivka: žig SPP je na vrhu, žig LPP pa verjetno na kmečkem turizmu pod vrhom (mi smo ga zgrešili)
|
Še ena lahka etapa, ki smo jo za povrhu zaradi neznosne vročine še močno skrajšali. Dokler se temperature v dolini ne spustijo vsaj na 28°C, me višine pod 1500 m ne vidijo več! Etapa ima sicer vse značilnosti prejšnje: lahko prevoznost (vsi izvencestni vložki so samo za prijetno poživitev), za orientacijo še vedno močno priporočam izletniško karto Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja, 1:50.000, predvsem pa smo tudi tokrat naleteli na izredno prijazne ljudi; na Vrsniku so nas pri neki hiši zadržali kar za celo uro, pri čemer ni manjkal odličen češnjevec, brezalkoholno pivo, pehtranova potica, ogled domačega muzeja in predstavitev samopostrežnega bifejčka, vzidanega v škarpo, h kateremu je vabljen vsak okrepitve potrebni mimoidoči... Da dol padeš!
Torej, iz Trebije do Žirov po cesti. V Starih Žireh zaviješ proti Logatcu, še pred koncem naselja pa te hribovski kažipot usmeri desno gor proti Vrsniku. Cesta, ki na zemljevidu izgleda kot dober makadam, se že za prvo samotno kmetijo vse bolj spreminja v kolovoz. Vendar ves čas zelo lepo vozen. V prvi polovici vzpona so nas poleg že zjutraj vročega sonca še posebno upočasnjevali bujni nasadi debelih jagod, v drugi polovici pa je potem gozd ves čas skrbel za prijetno senco.
Ko se je pred nami odprl pogled na valovito travnato planoto, sem zavil k prvi hiši, povprašati, kje najdemo gostišče Pri Vidicu in še preden sem uspel povedati, kaj hočem, sem se moral že braniti pijače. Prijaznima zakoncema sem podtaknil svoja soborca, sam pa sem se najprej zapeljal po travniškem kolovozu navzgor do roba gozda, kjer skrita stoji kmetija Vidic, nekdaj tudi gostišče, ki ga dandanes ob službah in kmetiji nimajo več časa voditi. Zanimivost je zidovje nekdanje italijanske kasarne, planotica je pred 2. svetovno vojno namreč spadala pod Italijo. Žig še vedno prijazno ponudijo, enako tudi pijačo, vendar so bili za le-to "prepozni" - vrniti sem se moral k onim spodaj, hehe.
Po eni uri smo nadaljevali s kolesarjenjem. Pri prvih hišah desno do cerkvice sv. Tomaža na razglednem gričku, nato do ceste Žiri - Idrija, po njej en ovinek desno in vzponček do bližnje vasice Govejk. Tu smo med hišami zapeljali levo na travniški kolovoz skozi kratko dolinico. V zatrepu kratek vzpon, na vrhu za markacijami desno, najprej nekaj metrov spusta, nato kratkotrajen vzpon v gozd, kjer se je našlo celo nekaj korenin, spust po kolovozu proti levi pa nas je hitro spet pripeljal na travnike. Ko smo se priključili na asfalt, smo bili hitro v Ledinah. Takoj za vasjo se začne prijeten vzpon do Mrzlega vrha, razložene vasi samotnih kmetij. Na križišču smo brez zaustavljanja zavili levo, misleč, da nas bo makadam pripeljal do "kmetije z žigom" Kosmač, vendar smo našli le neko zapuščeno (prava je verjetno tista pod križiščem). Nad njo nas je travniški kolovoz pripeljal pod vrh razgledne vzpetine, ob robu gozda smo po pokošenem travniku pobrcali kolikor visoko je šlo, med drevjem padli točno na stezico in se po nekaj 10 metrih znašli na najvišji točki Sivke, ki jo označujeta betonska kocka in drog z vpisno skrinjico.
Čeprav je bil naš tempo do tod komajda rekreativen, smo imeli soparne vročine vsi že čez glavo, zato je načrtovano nadaljevanje čez Bevkov vrh in Ermanovec odpadlo brez glasu proti. Do cestnega križišča smo se spustili po (direktni) markirani stezi, kar se zaradi plantaž praproti ni izkazalo za najbolj posrečeno idejo. Ne vem, kako, da pri tem nismo pobrali niti enega klopa. Spust proti Sovodnju se je začel s kilometrom ali dvema makadama, nato pa je do izhodišča samo še "letelo" po lepi asfaltni cesti.
nedelja, 18.6.2006: kolesarjenje: 2. etapa Loške planinske poti: Črni vrh - Suhi dol
Razdalja: 54.4 km
Vzpona: 930 m
Psi: 0
Klopi: 1
Pot: gostilna Kajbit - Bodovlje - dolina Hrastnice - nad Selom - kmetija Košir, Črni vrh - Planina nad Horjulom - Suhi dol - Gorenja vas
|
Žiga LPP:
- Črni vrh: na turistični kmetiji Košir (pod križiščem)
- Suhi dol: v skrinjici na steni lesenega gospodarskega poslopja pred nekdanjim kmečkim turizmom (velika bela hiša, med spustom s Planine okoli 30 m pred glavno cesto zaviješ levo navzgor)
|
Ena lažjih etap, saj skoraj v celoti poteka po cestah in lepih kolovozih, izjema je krajša prečna stezica nad Selom, ki je zaraščena in slabo utrjena. Med vzponi izstopa le strm in izjemoma malce razdrt kolovoz takoj nad zaselkom Brezje (možnost lahkega obvoza mimo Aliča). Čeprav so planinske poti zelo dobro označene, podobno tudi cestna križišča, je na turi še največ dela z orientacijo, razcepov namreč ne manjka. Da ni dvomov, je zemljevid obvezen.
Prvotno sem imel namen celotno LPP prevoziti v šestih ali sedmih etapah, vendar je bil to "račun brez očesa", zato sem jo razbil na krajše odseke. Za začetek, ko zadnjica še ni bila najbolje privajena novemu sedežu, je bil na vrsti eden najlažjih.
Da bi vsaj malo skrajšal nebodigatreba asfaltni zaključek, sem začel pri gostilni Kajbit v Zmincu. Čez most v Bodovlje in po kolovozu na desnem bregu Sore do ceste skozi dolino Hrastnice, v kateri je potrebno slediti oznakam za Selo. Na razvodnem slemenu med Poljansko dolino in Polhovim gradcem je nekaj 100 m desno zaselek Brezje, kjer sta na izbiro dve možnosti; leva po označeni planinski poti, desna pa je lažji obvoz po kolovozih mimo kmetije Alič. Seveda sem se zvesto držal LPP in se zaletel v strm kolovoz ob robu gozda. Na prvi pogled se mi ni zdelo prevozno, zaradi neodločnosti sem tudi dvakrat sestopil, vendar sem nato na vrhu - na ravnici ob vstopu v gozd - videl, da bi šlo relativno zanesljivo (tam nekje V5?). Sledita še dva vzpončka (V4?), potem je hudo pritiskanje bolj ali manj končano. Po idiličnem kolovozu se pripelješ na razgledno travnato sedlo (priključek variante mimo Aliča), za katerim se kolovoz v gozdu začne strmeje spuščati. Sredi klanca sem opazil neprepričljiv odcep stezice v desno, ki se je izkazala za označeno, vendar bi bilo bolje, če bi jo spregledal, saj je, sodeč po zaraščenosti, opuščena. Prvih 200 m porivanje in občasno lomastenje. Ko sem se po 10 minutah spet priključil na položen kolovoz, sem se počutil kar malo neumno, saj bi šlo po njem precej hitreje in lažje. Sledila je prijetna zložna vožnja po lepem kolovozu okoli hriba z imenom Mlaka (!?), vzpon po širši gozdni cesti pa me je pripeljal na razgledno travnato sleme pri kmetiji Prosen. Do prvega žiga na kmečkem turizmu Košir se je bilo treba samo še spustiti. Ker je bil večji del vzponov za mano, sem moral misliti samo še na to, kako se izogniti pretiranemu crkovanju na vročem soncu, torej sem se v senci - s pirom v roki - mirno prepustil pogovoru s tremi domačini. Seveda ne smem pozabiti omeniti enega najlepših pogledov v Loškem hribovju, na črnovrško cerkev sv. Lenarta.
Vzpon po gladkem novem asfaltu do slemena za Pasjo ravnjo, najvišje točke ture, je bil opravljen en-dva-tri, sence pri partizanskem obeležju pa se vseeno nisem branil, spomnil sem se namreč, da nisem še nič jedel. Navzdol grede sem se na prvem odcepu držal kažipota za Lučine, na razcepu po krajšem vzponu pa zavil levo dol proti Rovtu, vendar v gozdu zavil že na prvi desni odcep (neoznačeno), tako da sem prečil vzhodni bok Sivke do prevalčka pri Vrbančku, kjer se pot znova strmo prevesi navzdol. Prvo prečno cesto sem samo prečkal, po naslednji pa zavil desno in zložno odbrcal proti cerkvi sv. Andreja nad Planino nad Horjulom, markantno postavljeni na vršiču sredi pašnikov. Do drugega žiga se mi je bilo treba samo še spustiti po asfaltu. No, ja, v Suhem dolu sem najprej pokolovratil naokoli, saj se v domačiji, kjer hranijo žig in vpisno knjigo, kmečkega turizma ne gredo več (ni zahtevane formalne izobrazbe...), zato tudi ni nikjer nobenih oznak. Vseeno sem bil deležen radlerja, ki je ob pogovoru s tremi generacijami domačih žensk stekel točno na pravo mesto...
Do konca mi je ostala samo še kilometraža po asfaltu, pretežno navzdol. Ker gre s kramparicami, v primerjavi z gladkimi gumami, osupljivo počasi, je bil pri tem veter v hrbet sprejet z dobrodošlico.
Simpatična, nenaporna tura po razglednih slemenih. Loško hribovje je z mrežo cest in kolovozov kot ustvarjeno za užitkarska kolesarjenja!
nedelja, 11.6.2006: turni smuk: Kot - Dom Valentina Staniča, 2332 m
Po dvomesečnem premoru zaradi vnetja šarenice se nisem nadejal, da bo v tej sezoni, v juniju, še padel kak turni smuk, vendar je bil to račun brez Eve. Pomagali pa sta tudi dve spodbudni poročili na TK Gora.
Po mojem sobotnem pikniku in Evinem 100-kilometrskem kolesarskem maratonu v Goriška Brda sva si zjutraj privoščila zaslužen spanec, zato sva z Lengarjevega rovta štartala šele ob 9h. Na sneg sva stopila takoj za studencem, v kar pred tem kar nisva mogla verjeti. Ampak bilo ga je res na debelo. Hodila sva okoliščinam primerno, zložno, zato sva do Staničeve koče porabila 4 ure in četrt. Podaljšku na greben Rži sva se na željo kolesarskih mišic in občutljivih oči odpovedala.
Spust se je začel z lepo smučljivim gnilcem, prečnica do konca Pekla pa naju je še bolj presenetila, saj je bila povsem tekoča. Po peš prestopu čez kopni obronek je prišlo na vrsto glavno dejanje ture. Ravno prav strmo pobočje do Debelega kamna je navdušilo z idealnim poznopomladnim snegom, v katerem sva počela, kar sva hotela. Podobno je bilo v strmem prehodu pod Debelim kamnom (dobrih 40°). Niže je sledilo nekaj prestopov čez kopne jezike, snežna površina pa je postajala manj gladka, a ne toliko, da bi motilo zavijanje. Zares ponvičasto in tudi bolj založeno s kamenjem je bilo šele zaključno snežišče.
Na nebodigatreba kopnem sestopu je še posebno zoprno začetno prečenje pod studencem, kjer se je treba ves čas pobijati čez korenine in gladke škraplje.
sobota, 3.6.2006: Koritarica
Na voljo sem imel štiri urice, ravno za kratko raziskavo opuščene poti nad Koritarico (lednim plezalcem znano kot Korita), ki jo novi vodnik Kamniško - Savinjske Alpe odsvetuje, češ da je preveč razdrta.
Izkazalo se je, da tehničnih težav praktično ni, predvsem gre za zahtevno orientacijo. Kot najtežje mesto lahko označim prehod prek ograjenega vrta lepo obnovljene graščine (bojda v lasti znanega prevoznika heroina, Hartmana), kjer za dobrodošlico skrbi velik rotvajler. Pozimi se gre mimo njega s cepinom v roki... Ker so bila vrata odprta, sem se čez dvorišče kar zapeljal in po kolovozu nadaljeval dokler je šlo. V prizadevanju, da bi kužiju izginil z obzorja, sem peljal celo čez smrečice med kolesnicama in potem pri ruševini s težavo obrnil. ;-))
Trideset metrov za ostanki zidov je še nedavno vztrajal utrujen mostič, vendar danes za njim ni ostala nobena sled. Z nekaj osnovnega ravnotežja se vseeno da priti čez vodo v suhem stanju. Na drugem bregu slediš vodoravnemu kolovozu 100 m, nato pa zaviješ navzgor in se kmalu znajdeš na majhni uravnavi, posejani s podrtimi drevesi. Na robu grapice stranskega potoka sta na drevesu narisani obledeli oranžni puščici, vendar tako dvoumno, da ne veš, kam kažeta. Poskus navzgor mi je hitro postal sumljiv, zato sem se odločil povohati tudi čez potok. Oprijemljivih znakov ni bilo videti, brezpotniški instinkt pa je govoril drugače. In res, nad nekajmetrskim mokrim skalovjem in travnato stopnico se je prikazala krasna potka...
Za nekakšnimi temelji (žičnice?) se steza vse bolj izgublja, smer pa je bolj ali manj stalna, tako da je najdaljše iskanje trajalo ne več kot 5 minut. Skozi gozd na drugi strani širokega, neporaščenega plazu, na katerem se znajdeš iz oči v oči s Starcem, sem se, potem ko sem po novem blodenju spet našel obris stezice, nepričakovano povzpel do gozdne ceste. Stari poti po (gledano navzgor) desnem boku grabna Koritarice mi torej ni uspelo slediti vse do zatrepa pod severno steno Srednjega vrha, vendar pa ima tudi ta iztek svoje prednosti - četrturni sprehod po cesti mi je ponudil lepe razglede. Na ovinku, na katerem se cesta poslovi od Kozjega vrha, mi je zmanjkalo časa, zato sem obrnil.
Povratek je bil izredno kratek, nobenega iskanja pač.
Še vremenska zanimivost: v Koritarici me je doseglo le nekaj izgubljenih kapelj, medtem ko je v Spodnji Kokri deževalo, tako gor kot nazaj grede. Zanimivost zase je bila seveda zasnežena Kočna.
sobota, 27.5.2006: Starec, 1423 m
Za prvo "post-apokaliptično" turico se mi je zdela primerna "šok terapija" s še neosvojenim vrhom. Psihoanalitični komenta(to)rji so sicer takoj opazili pomenljivost imena, vendar uničujočega odgovora na te provokacije nimam. Gorniški načrti moje podzavesti in povodi zanje so pač točno to, hehehe...
Tura je resda kratka, se pa vrh ponaša z lepim in predvsem neobičajnim razgledom - še posebno všeč mi je (močno približani) posnetek Storžiča nad Licjanovcem! Kljub kratkosti se je potrebno z iskanjem prave poti pošteno potruditi; v gozdu padajo odločitve med kolovozi, v goščavi pa ne škodi dober orientacijski občutek in tudi kakšne mačete ali sekirice se ni za braniti...
Iz Kokre sem se skozi dolino potoka Vob'nca (= Lobnica) zapeljal do obračališča na koncu gozdne ceste, na višini približno 890 m. Začetni del vzpona mi je bil že znan - po strmem kolovozu do lovske koče in nadaljevanje po desnem kraku, ki je v zgornjem delu oblečen v čudovito svetlozeleno travico. Slabih 150 m nad kočo kolovoz predahne s kratko ravnico, poraščeno z vitkimi mladimi listavci, in zavije levo čez potoček. Na drugi strani po nekaj minutkah zaviješ na prvi desni odcep, ki pripelje do roba nekdanje Hajnriharjeve planine, danes gosto zaraščene z "najstniškimi" smrekami. Tokrat, za razliko od svojega prvega obiska v letu 2004, do konca kolovoza niti nisem prišel, saj mi je na višini 1200 m padla v oko lepa stezica, ki pelje vodoravno proti desni. Nisem si mogel kaj, da je ne bi "vsaj malo" preveril - in potem sem po dolgem zložnem prečenju iz (še vedno) smrekove gošče komaj našel na prosto... Ta obsežna goščava je pravzaprav edina prava težava pristopa na vrh, saj se ji praktično ne da ogniti. Zadnjih 80 m pod vrhom je potem pobočje sicer zelo strmo, vendar prehodno brez posebnih težav - če se vsaj malo ozreš okoli sebe in namesto rinjenja naravnost navzgor ob ostankih ograje, kjer te čaka skalovje, poskusiš 50 m desno.
Sam vrh me je lepo presenetil kot pomanjšana različica Kozjega vrha, razgled pa je morda še bolj nenavaden. O samotnosti ni vredno izgubljati besed.
Dol grede sem poskusil malo drugačno smer. Pred sedlom sem na širokem, položnem slemenu Hajnriharjeve planine stopil na nekakšno široko pot in ji sledil navzgor v pobočje Srednjega vrha, da bi se tako izognil goščavi. Žal se mi ni izšlo najbolje, saj sem navzdol očitno zavil precej prezgodaj. Zahvaljujoč pogostim travnatim pasovom prebijanje skozi goščavo sicer ni bilo nič posebnega, pač pa je bil na koncu rahlo prizadet moj orientacijski ponos, saj sem proti vsem pričakovanjem spet padel na tisto lovsko stezico in sicer mnogo bolj vzhodno, kot bi rekel tudi v najbolj drzni napovedi...
Sicer je bil to moj drugi poskus v tem koncu (prvič se nisem bil uspel prebiti niti do sedla) in ni vrag, da mi v tretje ne bo uspelo najti še boljšega prehoda...
april - maj: "Brodolom"
Vnetje šarenice. Že tretjič. Po tritedenskem morečem skrivanju za spuščenimi roletami, brez vsakršnega naprezanja, pri čemer je (zasilno) branje možno le z enim očesom, me je povsem zatolkel zdravničin nasvet: zaradi nevarnosti prehoda v akutno stanje (možnost katastrofalnih posledic za prizadeto oko) naj bi se v prihodnje izogibal ekstremnim naporom in močnemu soncu. Omenila je jadranje (!) in turno smuko(!).
Menda sem se zameril celotnemu božjemu zboru, ali kaj?
Hm, bomo še videli. Vsekakor ne nameravam zdrav umreti...
Kakorkoli, novi gorniški zapisi pridejo šele z junijem. Pa lep pozdrav vsem!
petek - sobota, 7.-8.4.2006: turni smuk: Kal, 2001 m - Glava za bajto, 2131 m - Čelo, 2228 m
Enkratno vreme, ogromno snega, dobra smuka in dolg, vroč pohod. Od Kala naprej sam sredi malo obiskanega, čeprav prekrasnega predela Julijcev.
V petek zvečer krasen sprehod v mesečini do Doma na Komni. Zjutraj v idealnih razmerah za hojo čez Lepo Komno na Kal. Ker so imeli ostali dovolj, sem proti Čelu nadaljeval sam. Namesto da bi hodil s psi čez Vrh Škrila, sem odsmučal levo pod slemenom (na senčnih severnih flankah je bil idealen suh pršič...), tako da sem končal 50 m pod Velikimi vrati. Sredi vzpona na Glavo za bajto so začele nastajati cokle, sicer pa do vrha Čela ni bilo nobenih težav. Vreme? Kič. Snega ogromno, vse zalito.
Z vršne flanke sem odsmučal desno, skozi atraktivno tesen in naprej, po ves čas odličnem smuškem pobočju, do 1910 m. Sneg: dobro smučljiv, nekaj vmes med napol predelanim pršičem in mokrim južnjakom. Sledilo je vsega skupaj 30 m pridobivanja višine do Velikih vrat, z njih pa dolg položen spust čez Brinje do planine Kal in ob smučarskih markacijah naravnost do Doma na Komni. V srencu bi bila to pravljična vožnja prek razsežnega neobljudenega območja, če je sneg prepočasen, pa se zadeva proti koncu vse bolj spreminja v naporen marš. Pod (svobodnim gor ali dol) švasajočim soncem. Z vsemi vmesnimi vzponi sem opravil brez psov. Za zaključek smo s Komne proti Savici prismučali do dobrih 100 višinskih metrov nad parkiriščem.
nedelja, 2.4.2006: turni smuk: Hajnževo sedlo, 1701 m
Hajnževo sedlo se je izkazalo kot dobra izbira za kratko nedeljsko turo. Kljub popolnoma kopni Ljubeljski dolini sem brez težav prismučal do avtomobila. V položnem izteku jo je bilo sicer treba ubrati ob potoku, ker je bilo na kolovozu že par kopnih presledkov, zgoraj pa je bilo snega še ogromno. Med 1600 in 1300 je bil težko vozen gnilec, drugje pa je kar šlo. Letos aktualnih plazovin tudi ni manjkalo, vendar smučanja niso motile.
dnevnik 2006, januar - marec
arhiv