10.9.	G	Dimniki + spust po vrvi z Luknje
5.9.	K	Jošt
2.9.	K	Železnica - Grajšca
27.8.	K	Bohor
19.8.	K	Struška
15.8.	K	LPP 7: Gora - Blegoš
8.8.	K	LPP 9: Sorica - Lajnar
6.8.	K	LPP 12: Tomaž - Lubnik
5.8.	K	Bevkov vrh
30.7.	K	Bareča dolina
28.7.	G	steza prek Storžičevih južnih strmali
23.7.	K	Radovna - planina Klek
15.7.	K	vetrolom na Jelovici
9.7.	K	LPP 1: Osovnik - Tošč
2.7.	K	LPP 5: Bevkov vrh - Slajka
1.7.	K	LPP 3: Smrečje - Goropeke

nedelja, 10.9.2006: Dimniki, 2104 m, + spust po vrvi z Luknje

Znamenita besniška trojka po nekaj letih spet v polni postavi.

Na odcepu z označene poti nas je, za začetek, razbesnela ogromna oznaka PP. Pol litra barve je bilo polite celo po tleh... V uvodnem skoku smo našli novo, lažjo kombinacijo: začneš ob klinih, pod vrhom pa zaviješ po polici 10 m levo, do lažjega izstopa. Trem posnemovalcem, ki so prileteli za nami, smo z zagruščenih plošč nad skokom sprožili velik kamen, ki je enemu od njih sfrčal pol metra mimo glave. Upam, da jim je dopovedal, čemu je pametno nositi čelade... Sredi melišč smo jih spustili naprej, tako da smo lahko na policah uživali po svoje - in res smo si vzeli čas, saj smo se do okna sprehajali skoraj tako dolgo, kot smo pred tremi leti rabili do vrha Luknje peči. Na krmarski strani smo po začetnem zoprnem šodrastem spustu zavili levo proti Dimnikom. Pristop je lahek, smer gre takole: prečiš proti travnatemu robu, pred njim po travah levo navzgor pod vršni greben, kjer se desno gor odpre lahek prehod čez skrotasto pečevje na vršni greben, tri minute od vrha.

Nadaljevali smo okoli Luknje peči po poti PP. V primerjavi z opisi v vodnikih nismo prav nič vijugali, temveč izpod okna enostavno bolj ali manj vodoravno prečili travnato in skrotasto pobočje v smeri dobro vidnega plitvega žleba, ki se dviguje proti rami pod Luknjo pečjo. Vzpon skozi žleb je sprva I. stopnje, v dobri skali, višje je lepo prehodno skrotje. Tega vzpona je za 145 višinskih metrov. Od vsega obvoza Lp je morda še najbolj nerodno prečenje zagruščenih plošč pred žlebom.

Na sedlu Luknja smo izgubljeno hitro trojico najprej usmerili v pravi prehod proti Temenu, nato pa začeli spust na severno stran, kjer smo se sto metrov niže nadejali enega spusta po vrvi. Po krajšem raziskovanju širokega gruščnatega pobočja smo na levi, kjer se grapa prevesi v navpičen skok, našli dve sidrišči za spust. Stanje stvari sicer ni bilo tako, kot so govorili pridobljeni podatki (sidrišče, ki z enim samim spustom po vrvi omogoča prehod na melišče pod Rjavino, naj bi bilo v škrbinici na levem razu, vendar na raz ni bilo videti prehoda, pa tudi škrbine ne), zato smo se pač spustili v grapo. Namesto enega smo do kolikor toliko prehodnega sveta rabili tri spuste po vrvi, namesto melišča pod severno steno Rjavine pa smo 50 m pod seboj zagledali dopoldansko polico PP v steni Luknje peči. Pih... Od police sta nas ločila vsaj še dva globoka skoka, vendar naslednjega sidrišča nismo več našli, zato smo se namesto zabijanja klinov odločili kar za peš spust proti desni. Ključna je začetna kratka, a zelo nerodna prečnica v desno, čez deloma izpostavljen dvometrski previsek, ki sem ga jaz po daljšem neuspešnem poskušanju kar preskočil. Naprej smo se spuščali ves čas rahlo proti desni, težavnost pa ni več presegla I. Paziti je bilo treba le zaradi krušljivosti in zagruščenosti. Polico smo dosegli pred (pod) "streho". Čez spodnji skok smo se zatem spustili po vrvi - klin s prusikom je nad poklino s klini.

torek, 5.9.2006: kolesarjenje: Jošt

Ribogojnica - vodno zajetje nad Javornikom - Jošt - Rakovica. Končno mi je uspelo premagati joštarskega "sovražnika št. 1", zadnji klanček na kolovozu med gozdno cesto nad ribogojnico in vodnim zajetjem, težavnosti V6, na katerem sem si pred tem nabral dolg in že prav smešen niz vzrokov za neuspeh.
Spust: Erženova dolina - levo na pešniško pot (vodoravna prečnica, nato strm in razbit kolovoz, S4-S5) - na prvem prečnem kolovozu desno (kmalu zavije naravnost navzdol po grapi, skalnato in drseče, S5) - Cesar - po asfaltu do Rakovice.

sobota, 2.9.2006: kolesarjenje: Železnica - Grajšica

Zaokrožitev "trilogije Trupejevo poldne". Peš, s smučmi in kolesom, ta konec je čudovit na vse tri načine.

Zaradi cestnega zamaška (semafor v Vadišu...) sva parkirala že na Dovjem in do Podkorena odkolesarila po kolesarski stezi, ki naju je nepričakovano navdušila. Ker sva se hotela glavni cesti povsem izogniti, sva v Podkorenu začela iskati staro pot na Korensko sedlo, "po kateri je hodil tudi Napoleon". Začetek sva našla šele po posvetu z domačinom: s strme vaške ceste zaviješ levo tik pred mostičem čez potok Krotnjak. Prava smer pa s tem še zdaleč ni dokončno določena. Najprej sva se mimo posrečeno skritega nogometnega igrišča zapeljala do manjšega travnatega laza. Narobe. Drugi, precej brezupni poskus po zaraščeni poti ob Krotnjaku se je končal še hitreje in z dolgim nosom sva se že sprijaznila z asfaltom - ko je moj zadnji pogled po pašniku navzgor obtičal na komajda opaznem travniškem kolovozu. Za vstop na pašnik je kolo treba dvigniti čez visoko vstopno leso (tik zraven je tudi lesa na kolovozu proti nogometnemu igrišču), na obronku, s katerega se odpre pogled na Jalovec, pa sva bila že bolj prepričana, da sva na pravi poti. "Napoleonka" naju je sicer presenetila s strmino in neravno podlago; težavnost je tako V5-V6, en odsek celo V7. Naporov je konec na vršnem položnem pašniku, s katerega se vodoravno, v par minutkah pripelješ do glavne ceste, nekaj metrov pod odcepom gozdne ceste proti Želenici.

Zelo lepo vozna gozdna cesta do Železnice naju je navdušila z razkošnimi razgledi na Julijce. Dobro vozen je tudi kolovoz do lovske koče v Železnici; malce odstopa le zadnji, najhujši klanec (V6-V7), na katerem na drobnem pesku kolo hitro spodrsne, zato ga zvozijo samo najbolje pripravljeni (Gregu je uspelo, meni pa je zdrsnilo že po prvi tretjini). Ko se po položnem predahu za lovsko kočo pot razcepi, sva izbrala desno, ki pelje na začetek travnika. Razbrazdano strminico pod njim sva seveda prepešačila, čez travnik in 100 dolžinskih metrov za njim se pelješ, potem pa spet pot pod noge in - porivaj. Vendar do sedla ni daleč, okoli 100 višinskih metrov.

Sledi najlepši del ture, prečenje po skorajda v celoti vozni stezi do planine Grajšice. Sestopiti je potrebno le čez nekaj prestrmih prehodov čez korenine ali skale. Do sedla med Ojstrim vrhom in Murnovcem, tu steza preči strmo pobočje, se je pokazala tudi zanimiva razlika med (mojimi) navadnimi pedali in (Gregovimi) SPD-ji, z navadnimi pedali sem bil namreč precej hitrejši, saj je vožnja z njimi manj tvegana, oziroma je ob nepredvidenih sunkih lažje loviti ravnotežje. Do sedla med Maloškim poldnevom in Murnovcem sledi idiličen spustek po vijugavi stezički, s sedla pa zanimiv strm spust po peščeni stezi. Na planini sva najprej srečala smešne, rejene svizce, nato ovce, na začetku steze, ki se spusti čez strmo stopnjo pod planino, pa še bolščeče kravetine. Stometrska gozdna strmina pod planino predstavlja najzahtevnejši del spusta, med katerim sva ovinke slabo shojene steze večinoma premagovala na zanesljivost - peš. Dobro leto stari kolovoz do lovske koče za Lepim vrhom, po katerem smo zadnjega decembra že smučali, naju je zatem močno presenetil z velikim naklonom (v snegu niti slučajno ni bil videti tako strm!), tako da je bilo potrebno najstrmejši (nič kaj gladki) del zvoziti previdno. Pod kočo sva končno prišla do vode, ki sva se je zaman nadejala že pri lovski koči v Železnici...

Kaj naj zaključim o tej turi? Ni kaj govoriti, treba je samo iti!

nedelja, 27.8.2006: kolesarjenje: Bohor

Dopoldne naj bi se oblačnost z zahoda širila čez vso Slovenijo. Torej se je za odpraviti nekam proti vzhodu, kjer bo dlje časa "vreme"!? Ker o tem pišem, bralec verjetno že slutiš, da ni bilo vse po načrtih. Imaš prav, izpod jasnega gorenjskega neba sem se pripeljal na povsem zabasano Dolenjsko, kjer je že dopoldne dišalo po dežju. Med kolesarjenjem je bil zaradi tega ves čas prisoten pritajen občutek nuje.

Turo sem potegnil povsem po opisu v Strmih kolesnicah. Razlika z današnjim stanjem je v tem, da vzpon do Doma na Bohorju ni več makadamski, temveč, z izjemo kilometra ali dveh v spodnjem delu, v celoti asfaltiran, tako da sem se posvetil zgolj optimalnemu ritmu. Na blato, ki ga Paternu obljublja na kolovozu proti vrhu Bohorja, Javorniku, sem naletel tudi sam, vendar pa vožnje ni motilo, saj ga je bilo moč povsod obvoziti. V zaključku sem spregledal desni odcep kolovoza, ki pelje na vrh, zato sem se po krajšem zložnem spustu znašel pri odcepu strme pešpoti na južni strani vrha. Petdesetmetrski direktni vzpon je tako strm, da sem imel med rinjenjem kolesa tudi en drsalni vložek.

Z vrha me je že po par minutah pregnala velika flota muh. Hitro sem bil na križišču gozdnih cest, kjer sem zaradi strahu pred pričakovanim dežjem skrajšal Paternujevo turo in se odločil za spust mimo Žvegliča. Ko sem prišel iz gozda, pa sem se znašel pod sončnim oknom. Hmmm. Eh, gremo nazaj, hvaljeni kolovoz po zahodnem grebenu si velja ogledati! In moram reči, da se je splačalo. Zgoraj se voziš po lepem gozdnem kolovozu, ki počasi preide v travniškega, z vse širšimi razgledi. Idilično. Mimogrede, toliko ujed kot na Bohorju že dolgo nisem videl. Za konec ostane še malo vožnje gor in dol skozi tri bohorske vasice.

Prijetna gorskokolesarska tura, primerna tudi za tiste, ki ne marajo akrobatskih vložkov po koreninah in kamenju.
PS: Gorenjska me je tudi popoldne pričakala s soncem...

sobota, 19.8.2006: kolesarjenje: Struška

Po polminutnem molku je nekdo izdavil, da dolgočasenje po asfaltu iz doline nima smisla in takoj smo mu vsi pritrdili - ja, zapeljimo se do odcepa k HE Javorniški rovt, oziroma k domu CŠOD...
Ko smo pribrcali na preval Križovec, smo zazijali ob pogledu na široko makadamsko cesto proti Pustemu rovtu. Sicer pa se je spet pokazalo, da tisto, kar pozimi na turnih smučeh izgleda malodane vodoravno, na kolesu precej pridobi na naklonu ;). Kljub temu se je začetni del ture zdel preenostaven, zato smo za rovtom na odcepu starega kolovoza proti sedlu Kočna zapustili cesto in se zagnali v klanec. Ne za dolgo, saj se je že čez minuto z leve prikazala razvpita nova cesta proti Belski planini (?Svečici?). Sicer je daleč od tega, da bi bila potegnjena z italijansko eleganco, naklon je konkreten in nepretrgan, vendar pa je bila sveže povaljana in zato zelo lepo vozna. Vzpon ni bil težji od V4. Sčasoma bo gotovo postal malo težji. Dve ali celo tri rampe so bile seveda gladko odprte (na vrhu smo videli zakaj - pred pastirsko kočo je stalo pet traktorjev in celo en reno 5). Kakorkoli, mi si nismo pustili motiti užitka kolesarjenja v idealnih pogojih in lepih razgledov z razmišljanji o verjetnih posledicah izgradnje te ceste.

Prečenje proti planini Seči smo začeli s porivanjem koles - z zadnjega ovinka ceste smo zavili po travah navzgor, upajoč, da se bo pot prikazala čim prej. In res ni bila daleč, morda 30 m nad cesto. Kar je sledilo, nas je zelo presenetilo. Natančneje, dva je presenetilo zelo pozitivno, eno pa negativno, Eve namreč vožnja prek korenin in kamenja ni navduševala. Če bi ostala dva vedela, kaj bo sledilo, bi seveda takoj obrnili. Ampak, če povem svojo oceno: prečenje je čisti užitek. Če bi se hotel nad čem pritožiti, bi se kvečjemu nad premajhno zahtevnostjo, hehe! Pot v povprečju teče vodoravno, z manjšimi vzponi in spusti, vse je dobro vozno, pot je tudi povsem očiščena. S kolesa stopiš le na kakšnih petih mestih. Toliko o teoriji, praksa je bila taka, da nama je žlobudravko ravno v trenutku, ko jo je zajelo navdušenje nad vožnjo, na povsem nenevarnem delu katapultiralo s poti. Polet je bil videti precej spektakularen, namesto v živem ruševju se je končal celo v trdih suhih vejah, hujšega od šoka in lažjih odrgnin pa na srečo ni bilo. Do Seče je nadaljevala peš...

Konji na Seči so zelo prijazni, spust s planine pa mnogo manj. Prepešačil sem skoraj 200 višinskih metrov. Če bi bil sam, bi sicer zvozil precej več, ampak vsaj 100 m pešačenja mi gotovo ne bi ušlo. Vsaj pri mojem trenutnem obvladovanju zahtevnih spustov ne. V zgornjem delu je namreč steza strma in zagruščena (vsaj S6), lepo vozni so samo redki odseki. Po približno 200 višinskih metrih postane bolj gozdna, užitna, čeprav sprva še vedno strma. V izteku, kjer se še izpred treh let spomnim obupne kamnite podlage, je po novem širok, izravnan kolovoz.

Povzetek: vzpon na Belsko planino je z novo cesto postal mnogo lažji, prečenje do Seče je eno samo uživanje, edino spust ostaja izredno zahteven zalogaj. Glede na enostavnost vzpona bo naslednjič vsekakor vključeno podaljšanje ture do Vajneža. In ta "naslednjič" se bo zagotovo zgodil, saj je tura čez Struško čudovita.
(turni smuk 1,2, turni smuk 3)

torek, 15.8.2006: kolesarjenje: 7. etapa LPP: Koča na Blegošu, 1391 m

Ko smo se odpravili iz Hotavelj, je bila Blegaševa pleša zavita v oblak, vendar se mu, enako kot pozneje hladnemu vetriču, nismo dali motiti. Po položnem uvodu nas je povsem ogrel strm vzpon do vasi Malenski vrh (V4, večinoma asfalt). V vasi smo začeli srečevati prve nize avtomobilov, parkiranih ob cesti, vendar nam vzrok za ta pojav (še) ni bil razumljiv. Cesta skozi Gorenjo ravan nas je nato razveselila s položnostjo in razglednostjo, tu in tam tudi z blatno-vodno oviro, močno pa nas je presenetil zaključek, saj smo - namesto priključka na cesto nad Dolenjo Žetino - zavili desno navzgor v zelo strm asfaltni klanec, ki nas je dostavil naravnost na preval za (hribom) Malenskim vrhom. (Te ceste na zemljevidu ni!) Tu se je razjasnila tudi uganka množice avtomobilov, od maše na Gori se je namreč valila velika množica pešcev in raznoraznih vozil. Poleg vlažnega in sveže nasutega makadama smo imeli zato med vzponom do cerkve opraviti tudi z gnečo. Mimogrede, ob spodbudnih vzklikih (predvsem za Evo) je bila najbolj originalna izjava: "Ja, ampak mašo ste že zamudili!" :) Tako je to, če se na veliki šmaren odločiš za turo točno k Marijini cerkvi (na mojem zemljevidu tega podatka žal ni, enako v dnevniku LPP, pisanem v partizanskem duhu ... hehe).

Spust nazaj na preval je potekal previdno počasi, vsaj tistim, ki nis(m)o želeli biti preveč "ofrajhani" ;). Sledil je prijeten vzponček do Gorenje Žetine, na katerem smo se v zavetrju in pod vse bolj jasnim nebom končno lepo ogreli. Nad vasjo, kjer sem pričakoval težaven makadam, se je prikazal lep asfalt (podatki iz Strmih kolesnic imajo pač že vsaj desetletno brado, pozimi pa pod metrom snega tudi težko razbereš podlago...), vendar je naklon vseeno dovolj oster, da se ne moreš "pritoževati". Z lepo voznostjo me je prijetno presenetila tudi makadamska cesta s Črnega kala proti Koči na Blegošu. En krajši klanec je V4-V5, ostali V3-V4, vmes so dolge izravnave za predah. Nekaj konkretnega se prikaže šele na koncu, ko pod kočo pošteno zagrizeš v kolena (V5-V6 z zelo dobro podlago). Ocvirkovca v koči: odlična.

S križišča oziroma parkirišča pod kočo smo spust zastavili po gozdni cesti prek severnega pobočja Špehovša. Lepo in hitro vožnjo je prekinil odcep označene poti. Ker smo bili vsi prvič v tem koncu, smo po krajšem premisleku sledili markacijam, ki so nas sprva povedle celo nekaj metrov navzgor, potem pa je sledil zahteven spust po razbiti poti (S4, S5). Na koncu smo se znašli na prevalu med Špehovšem in Smoletovšem, do kamor bi nas seveda brez težav pripeljalo nadaljevanje po cesti... Pa nič zato, po označeni poti je bilo dosti bolj zanimivo.

Ker se Eva ni dovolj prepričljivo branila, smo na križišču udarili direktarico proti Robidnici. Najprej nekaj deset metrov po levem kolovozu, ki pelje prek južnega pobočja Špehovša, nato po prvem odcepljenem kolovozu navzdol. Strmo in razbito (S5), za moške člane brez težav, medtem ko naše divje turne smučarke, še nevajene gorskega kolesa, ni navdušilo :). Na travniku pri Slugi smo najprej zavili desno, kar pa se je izkazalo za povezavo proti cesti, zato smo poskusili po travniški poti po sredi travnika. To je bilo že bolje. V gozdu se je nadaljeval podobno razbit kolovoz kot zgoraj, vendar malce manj strm. Zadnjih 100 m - pod borovnicami - je že povsem lepo vozen. Ker smo vmes očitno spregledali kak razcep, smo se namesto do Robidnice pripeljali v Laze, nad čemer pa se seveda nismo pritoževali. Do Hotavelj nam je preostal samo še spust po asfaltu.
(turni smuk 1, turni smuk 2)

torek, 8.8.2006: kolesarjenje: 9. etapa LPP: Lajnar, 1549 m

V idealnem vremenu je bil vzpon po prazni cesti do Soriške planine pravi užitek. Po 30 m spusta na bohinjsko stran sem zavil levo na gozdno cesto, ki me je pripeljala na sedlo Vrh Bače. Tu se je začelo najlepše, krasna mulatjera do lovske koče pri Kovcah. Razen dveh - treh stopnic, čez katere sem stopil peš, sem se lahko ves čas zelo lepo peljal. Še posebno lep je drugi del, kjer nekdo vzorno čisti kamenje s peš (oziroma kolesarskega) pasu. Nekaj previdnosti je potrebne na izpostavljenih mestih v prvem delu, za konec pa me je glodal črviček dvoma, kakšno bo srečanje z legendarnimi lovci, vendar je bila sredi tedna koča prazna.

Na vrsti je bila osrednja točka dneva, vzpon po mulatjeri na Lajnar. Ko smo jeseni 2001 pešačili po tem koncu, je bila ravno sveže očiščena in zglajena, bežno pa sem se spominjal tudi nekega opisa kolesarjenja, zato sem upal, da jo bom sposoben prevoziti. No, bilo je lažje kot sem si predstavljal, s prestavo 1-2 sem zvozil do Lajnarskega sedla, ne da bi stopil s kolesa (z izjemo nekaj metrov med skalami)! Čeprav pot ni več tako čista kot pred petimi leti, je shojena steza tekoče vozna, še posebno v spodnji polovici. Proti vrhu se pojavlja vse več kamenja, tako da se je treba bolj potruditi, medtem ko občasno visoko in gosto rastlinje vožnje ni motilo. Pri tem me je najbolj razveselilo, da množična "aviacija" ni bila napadalna...

Mislil sem, da se bom lahko po mulatjeri pripeljal tik pod vrh, do vkopane zgradbe, vendar je odcep do nje uporaben le za pešce. Nasprotno pa se lepo vozna mulatjera nadaljuje še prek pobočja Slatnika do sedla na njegovi zahodni strani, kar je nadvse priporočljiva možnost. Žal sem se prehitro odločil za "izstop" in z Lajnarskega sedla po grebenu takoj napadel vrh Lajnarja, kjer me je čakal "dragoceni" žig ;). Vzpon po stopničastem travniku se je izkazal za dovolj zahtevno nalogo, da sem moral trikrat "loviti kolo po zraku", hehe.

Po kratkem spancu pravičnega je sledil šus naravnost navzdol po smučišču, s telesom nizko za sedežem. Uživancijo so zmotili le vodni jarki v vznožjem delu.

nedelja, 6.8.2006: kolesarjenje: 12. etapa LPP: Lubnik, 1025 m

Tura je dobro znana, samo da je običajna smer ravno nasprotna. Tako je to, če je človek prepameten, da bi prebral list iz Strmih kolesnic, čeprav ga ima celo s seboj v nahrbtničku...

Na začetku vzpona iz Praprotna proti Tomažu sem (že napol vdan v usodo) ugotovil, da sem očitno zabredel v serijo tur, ki se začenjajo z "navpičnim" klancem. No, tale vseeno ni tako hud, zato sem do cerkvice sv. Tomaža pribrcal brez najmanjše krize. Pa ne, da je to že solidna kondicija?

Nadaljevanje sem imel s hribolazenja pred 15 leti v (obledelem) spominu kot sprehod. A ja? Strmega kolovoza za vasjo (V5) sem se lotil s prestavo 1-1 (mislim, da sem jo na tem kolesu uporabil sploh prvič) in tehniko, ki sem jo pobral s posnetkov Marijane&Marka, torej roke na rogovih, telo nizko naprej, rit naslonjena na začetek sedeža. Ta način se je izkazal za nepričakovano učinkovitega, tako da sem klanec zvozil povsem brez težav. (Odločilna podrobnost je rit, naslonjena na sprednji del sedeža, s čimer dobi zadnje kolo dovolj oprijema, da ne zdrsava.) No, navdušenje mi je splahnelo, ko mi je zemljevid dopovedal, da se kolovoz nadaljuje v napačno smer, zato sem z dolgim nosom obrnil k odcepu označene steze ter naslednjih 80 višinskih metrov kolo peš rinil navkreber. Kolovoza, ki se vmes priključita z desne, sta me samo spravila v slabo voljo, saj mi zaradi zdrsavanja nikakor ni uspelo speljati (resda je strmo, a vseeno). Sledi sprehajalna vožnja do sedla nad Zalubnikarjem, kjer je bil pred menoj "zloglasni" vršni del vzpona, poln kolesarsko najzahtevnejših odsekov, o katerih nisem imel prave predstave, tako da sem nadaljeval temu primerno v dvomih. No, prvih 60 višinskih metrov se je izkazalo za lahke in šele na prvem ostrem ovinku v levo sem zagledal prvo odštekano strmino, polno gladkih skal in grušča (V7). Da je zame prevozna, nisem resno verjel in temu primerno se je poskus tudi iztekel - odnehal sem že pred polovico. Malo je bila sicer kriva tudi skupina planincev, ki so se prikazali na vrhu (in predvsem njihov pes), edini pravi razlog pa je bila vseeno moja neizkušenost. Podobno se je razpletlo tudi z V6, takoj za ovinkom. Nadaljevanje je V5, kar sem zvozil brez težav. Za drugim ostrim ovinkom v levo se je prikazal drugi klanec V6. Tokrat sem ga napadel brez vnaprejšnje predaje in na moje precejšnje presenečenje mi ga je uspelo zvoziti. In to celo brez trenutkov "bo ali ne bo", čeprav mi je šlo vmes na nekaj na videz neprevoznih mestih že skoraj na smeh, saj mi ni bilo jasno, kako da se še vedno peljem... Skratka, prej omenjena tehnika je dala naravnost čudežne rezultate.

Veselje z ravnino za klopico ni trajalo dolgo, pot namreč začne postajati vse bolj skalnata in to v izredno neugodni obliki. Vse skupaj izgleda kot kakšna fakirska pogruntavščina. V glavnem, za vožnjo s kolesom je zadeva izredno zoprna, tako da sem kmalu izgubil živce (beri: za boj na življenje in smrt mi je že malo zmanjkalo moči), tako da sem zvozil le še par užitnejših mest, zadnjih 50 višinskih metrov do koče pa sem kolo samo še porival in precej tudi nosil.

Spust je ponavadi formalnost, na Lubniku pa je zadeva "malenkost" drugačna. Po Paternuju je težavnost S5, z mesti S6. Večji del najtežjega odseka sem presenetil samega sebe (drugače povedano: neumnejši sem, kot je videti), pogumno sem spustil in ga zvozil. (Vmes sem spet počakal nekega psa in s to potezo so se strinjali tudi lastniki, kljub klasičnemu začetnemu stavku "Saj ti ne bo nič naredil"...) Sredi najdaljše stranice - od druge serpentine pod kočo do prve ravnine - sem čez najbolj divje dele vseeno raje sestopil peš. Ker se je po takem svetu treba spuščati s hitrostjo (če greš prepočasi, se hitro zvrneš čez prvo kolo), se mi je vse skupaj vendarle zdelo prenevarno, saj sem imel zaščiteno le glavo, zasmililo pa se mi je tudi kolo.

Spust po cesti na poljansko stran, ki je relativno položen, me je še enkrat spomnil, da sem ga s smerjo ture posral. Na veliki serpentini pri Kobili sem zavil na označeno bližnjico mimo Grebenarja naravnost proti Loki. Začetni zelo strmi klanec (V5) je padel skorajda z levo roko (samo debelo sem gledal), preostanek poti pa je potem povsem lahek, vendar časovno zahteven - zaradi lepih razgledov...

Zaključek: lepa tura, z izjemo vršnih 50 m, ki so čisti nesmisel. Škoda kolesa. Poleg tega je tura primerna le za sredino tedna, sicer je drena odločno preveč.

sobota, 5.8.2006: kolesarjenje: Bevkov vrh, 1051 m

Iskanje žiga. Nahajal naj bi se pri neki kapelici, ki pa je pred enim mesecem "ni bilo nikjer".

Začel sem v Hobovšah, tako da sem imel do Sovodnja 2 km ogrevanja, kar se je izkazalo za pametno, saj je asfaltni klanec do Nove Oselice zelo strm (na začetku V4) in ves čas napet. Pred gozdom nad Novo Oselico sem zavil na levi, slabši kolovoz, ki me je (vmes tudi dva kratka spusta) popeljal do sedla Veharše, na katerem sem se priključil na že znani makadam. Med nadaljnjim vzponom (V3) sem imel tokrat več časa za ogled zanimivo grajene ceste - robova sta utrjena s ploščatimi kamni, ponekod pa je na zgornji strani videti celo robnike. Nekaj mi pravi, da gre za italijansko gradnjo...
Na koncu uravnave sem tokrat zavil levo čez dvorišče opuščene kmetije Slabe in nadaljeval po desnem kolovozu, ki za ovinkom popelje po levem robu nad lepo travnato dolinico. Na izravnavi tik pod vrhom nisem zavil na desni, razgledni vrh, na katerem sva bila z Gregom v začetku julija, temveč sem šel najprej pogledati proti gozdni izboklini na levi. Zemljevidi imajo namreč vršno točko Bevkovega vrha zapičeno na tej strani. No, na neuglednem kuclju sem resda naletel na masiven, zeleno pobarvan betonski mejnik, vendar tudi jasno ugotovil, da gre za navadno nenatančnost kartografov. Vrnil sem se nazaj in s prestavo 1-2 brez težav pribrcal čez zaključni strmi travnati vzponček (V5) na pravi vrh.

Čez nekaj minut me je spreletelo, da presnete kapelice že spet nisem nikjer srečal. Ampak tokrat mi ne bo ušla, pa če jo iščem celo uro! Spust sem začel po smeri vzpona, na razcepu kolovozov pred gozdom pa namesto znanega, ki se spušča k Slabetu, izbral vodoravnega desnega. Po dobrih 100 metrih skozi redek gozd sem se znašel na travniku nad Slabetom - in 100 m pred seboj zagledal nekaj belega. Juhej, našel sem jo, kapelico! Leži na razglednem mestu sredi travnikov, zato ni čudno, da sem ob njej poleg skrinjice z vpisno knjigo in žigom našel tudi klopice. Sicer pa se mi je zazdelo najbolj nenavadno to, da je označena pot speljana kar čez travnik, na katerem ni ne steze, ne kolovoza. Očitno se torej še najdejo normalni kmetje, ki jih nekaj pohojenih travnih bilk ne spravi do živčnega zloma.

Mimo Slabeta sem prečil nazaj do dolinice in njen nasprotni rob dosegel po kolovozu, ki zavije levo tik nad asfaltom. Prečenje strmih pobočij nad Idrijco po tem kolovozu mi je nato že po dobrih 100 metrih preprečila prva pašniška ograja, predvsem pa velika čreda ovac za njo, zato sem se po travniku strmo spustil do asfaltne ceste pod seboj. Na prvi serpentini sem odvil levo na dober kolovoz in po njem z malce spusta (žično ograjo, napeto čez kolovoz, ki sem jo opazil zelo zelo pozno, je na srečo podrl že nekdo pred menoj!) in vzpona dosegel znani svet nad Plečem.

nedelja, 30.7.2006: kolesarjenje: Bareča dolina

Kratka turica, prilagojena mlademu fotru, ki je dobil dovolilnico samo do 12h. Odprava je sicer štela štiri člane, vendar sta dva odpadla že na štartu, krivec za to pa je bil negoden ptič, ki je po enem prvih poskusov letenja ves onemogel počival sredi parkirišča in ga je bilo po njunem mnenju nujno "rešiti"...

Sama turica se je izkazala za zelo prijetno. Najbolj strm je asfaltni uvod do Raven, dolgi klanci gozdne ceste pa so relativno zmerni (V3) in prekinjeni z dolgimi vodoravnimi vložki, med katerimi si lahko dodobra oddahneš. Še najmanj kakovosten del gozdne ceste je spust proti Laškemu rovtu.

petek, 28.7.2006: Lovska steza prek Storžičevih južnih strmali

Ko sem od Lovrenca pridrvel do prečne poti pl. Javornik - Kališče, sem prvič pogledal za direktnim nadaljevanjem proti JZ grebenu. In kaj doživim? Ne samo, da sem stezičko ujel brez težav, nanjo celo usmerja kažipot! (Pozneje sem med spustom s Kališča proti Bašlju ugotovil, da je bil v tem koncu nasploh na delu nek zblojen markacist, saj so bila občasno pomalana prav vsa drevesa ob poti, naletel pa sem na še en označen odcep nemarkirane poti...)
Malo preden sem dosegel JZ greben, sem na približno 1720 metrih zavil desno do gamsje spalnice na travnatem pomolčku pod nezgrešljivo monolitno stenico. Na tem pomolčku smo že na prečni lovski stezi. Čez slabih 100 m se navzdol odcepi solidno shojena steza proti lovskemu bivaku, vodoravno naprej, oziroma z minimalnim vzponom pa nadaljuje stopnica opuščene prečnice. Za prvim strmim rebrom v južnem pobočju Storžiča se obris steze vse bolj izgublja, vendar je smer dokaj lahko držati - sprva vodoravno, nato v počasnem spustu, ves čas po najlažjem svetu. Šele tik za prvo večjo skupino dreves se znajdeš pred prvim nekoliko zahtevnejšim prehodom čez odsekano rebro. Čezenj popelje ozka polica (10 m niže je na voljo tudi nekaj lažja varianta). Naprej, proti Bašeljskemu sedlu, ki ga imamo že pred očmi, steze ni več videti, vendar se ob izbiri logične smeri (malce gor in dol, na splošno pa kar vodoravno) občasno še prikaže krajša shojena sled - predvsem na prehodih čez zadnji dve skalni rebrci (obvoza spodaj sta manj elegantni rešitvi). Na pot Kališče - Storžič stopiš vsega 15 m nad Bašeljskim sedlom.
(tura 1, tura 2)

nedelja, 23.7.2006: kolesarjenje: Radovna - planina Klek

Tura v organizaciji dua E&A, zato se "zgodnji" uri štarta, 11:15, ne gre čuditi...

Zakolesarili smo od mostu čez Radovno v Krnici. Do odcepa v Streseno dolino v Srednji Radovni je približno 7.5 km, v senci hiše Revirnega vodstva Radovna (Zavod za gozdove) smo še malo pogučali in tako smo zagrizli v klanec vsega nekaj minut pred poldnevom. Idealno, da ne rečem genialno tempirano. Da nas soparna vročina ni povsem zatolkla, gre zasluga le gozdni senci. Vseeno bi bilo dokaj užitno, če nas ne bi šokirala cesta, ki smo si jo s turnosmučarskimi očmi zapomnili kot položno, v kolesarskih pa se je zrcalila kot zelo strma (V4-V5). Poleg tega prvih 450 višinskih metrov, vse do odcepa za Frčkovo planino, redko kje popusti, tako da ni priložnosti za počitek (razen, seveda, z ustavljanjem). Skratka, dokaj neugodna kombinacija, ki je še posebno namučila mene (te moje težave v strmih vzponih na začetkih tur verjetno kažejo na pomanjkljivo kondicijo). Druga polovica vzpona je bila čisto drugačna, naklon precej popusti (V3-V4), hkrati je zrak postajal sredogorsko prijetnejši, pod robom Pokljuke se je odprl še lep razgled in idila je bila tu. No, vsaj zame, prišlo je namreč do nepričakovanega preobrata v razpoloženju glavnih junakov - medtem ko je šlo meni z višino vse lažje in lažje, je bilo z drugima dvema ravno obratno. Uganka je bila pojasnjena, ko sta se začela obtoževati, kdo da je kriv, da imata s seboj samo po en bidon pijače. Jap, to sta naša Butec in Butec. :-))
Najbližjo vodo je obljubljala planina Klek. Namesto običajnega pristopa po gozdni cesti, ki se planini najbolj približa, vendar je vmesni kolovoz zelo neužiten, smo se odločili za cesto mimo planine Pekel, kar se je izkazalo za mnogo bolj "bajkabilno" in sploh lepšo izbiro. Cesta se z velikim parkiriščem konča kakšnih 300 m pred robom planine Klek, do katere pripelje lepo vozen kolovoz s par kratkimi klančki (V5). Po naužitju čudovite gorske kulise nad planino smo se spustili do pastirske bajte, kjer pa nas je doletelo veliko razočaranje - tekočine spljoh nič, zmanjkalo menda celo vode za živino. Prijazna domačinka nam je postregla s tremi jabčki, nam pa ni preostalo drugega, kot takoj nadaljevati proti Mrzlemu studencu. Na srečo izsušene Eve je to pomenilo bolj ali manj samo spust po makadamu. No, tam potem ni veliko manjkalo, da bi spet izviseli, saj cev s tekočo vodo, ki teče v korito pod cesto, zagledaš šele, ko se spustiš h koritu!

Glede na okoliščine smo spust po kolovozih mimo Berjance pustili za naslednjo priložnost in se raje prepustili hitremu spustu po asfaltu. Jaz sem pri tem malo pretiraval in do Krnice pustil zadaj prav vse avtomobile, ki so nas prehiteli na ravnem delu ceste od Mrzlega studenca. Na Zatrniku sem celo izenačil svoj hitrostni rekord (če bi to vedel, bi zaviral še kasneje...). Turo smo zaključili z osvežilnim čofotanjem v jezercu, ki je nastalo v nekdanjem kopu krede v Srednji Radovni.

Ko sem si čez nekaj dni v knjižnici sposodil Paternujeve Strme kolesnice, sem se ob branju ture št. 90 samo nasmehnil - speljana je skoraj natanko tako, kot sem si jo zamislil tudi sam.
(tura 1, turni smuk 1)

sobota, 15.7.2006: kolesarjenje: Vetrolom na Jelovici

Več let načrtovana tura iz Lipnice na Jelovico, združena z ogledom velikega junijskega vetroloma.

V Novi vasi v Zg. Besnici sem zavil na klasično besniško bližnjico mimo nekdanje železniške postaje, ki močno skrajša pot do Lipniške doline. (Z glavne ceste je treba zaviti navzdol mimo Saloona, oziroma proti slapu Šum. Za prvim ovinkom se asfalt konča z nevarno stopnico (!), nadaljuješ po zelo neravnem kolovozu. Po 60 metrih spusta zaviješ na prvi levi odcep, ki pripelje do zapuščenega postajnega poslopja. Sledi 300 m vožnje ob progi, nato gozdna cesta do Ovsiš.)

V Sp. Lipnici levo na Jelovico. Vzpon po makadamu do odcepa za Talež (V3). Ker sem si želel ogledati znamenito partizansko znamenje, sem se zapeljal do Lovske koče na Taležu, pri kateri se odpre izreden razgled na Deželo. Zaradi sopare od tega žal ni bilo veliko. Še manj sreče sem imel z znamenjem, nisem ga namreč našel. Družba "velikih pustolovcev" z motornimi štirikolesniki me je tako odbijala, da se o znamenju nisem niti pozanimal, temveč sem jo takoj odkuril.

Nadaljevanje vzpona je še naprej prijazno (V3, tudi V2), edino klanček pred priključkom nazaj na "glavno cesto" je V5. Odcepa za Goško in Ribensko planino sta označena, zatem pa oznak nisem več opažal, tako da je zemljevid zelo priporočljiv pripomoček. Nad kotlinico Ribenske planine, ki sredi neskončnega gozda kar zbode v oči, se popelješ vodoravno, nato pa je na vrsti še zadnji in pravzaprav najbolj konkreten vzpon vožnje po osrednji Jelovici (150 m, V4, nekaj malega V5). Ko dosežeš višino, v smeri proti planini Tamar sledi sproščena vožnja po valovitem svetu. Zadnji vzpon do najvišje točke ceste pod Vršan vrhom je položnejši, tako da sem ga zvozil z višjo prestavo in hitrostjo.

Mala obcestna klopica nad poseko je edino razgledno mesto, zato se pri njej velja ustaviti. Na Savo Bohinjko, globoko spodaj, gledaš kot iz letala, na drugi strani desno leži pomol Galetovca, proti levi pa se kažejo dvatisočaki (ki so se pred menoj bolj ali manj skrivali v oblakih).

Na vrsti je prvi spust. Cesta je dokaj lepa, poglavje zase pa je vodoravna Gladka dolina, ki je očitno dobila ime po stanju ceste. Le zaključni spust na Rovtarico je malce gruščnat. Cesta Bohinjska Bistrica - Železniki do prelaza Rastoka je brez konkurence najdolgočasnejši odsek, na srečo kratek, poleg tega je bil nato na vrsti ogled vetroloma. Na križišču pred Ledinami me je pričakal znak za prepoved vožnje za vsa vozila (nekje sem bil prebral, da zapora velja celo tudi za pešce), vendar sem pač poskusil srečo, računajoč na manjšo intenzivnost del konec tedna. Čeprav sem lego vetroloma poznal le približno (med Ribčno planino in Ledinami), sem seveda izbral pravilno smer. Zavil sem desno, na gozdno cesto, ki je povezava s Prtovčem, in na serpentini, na kateri se desno odcepi kolovoz, naletel na dva gozdarja. Ker lepa beseda ponavadi lepo mesto najde, sta me prijazno napotila v zadnji klanec (V4-V5), za katerim sem naletel na prva izruvana drevesa, za naslednjim ovinkom pa sem se znašel pred ogromnim področjem podrtega gozda. Kljub temu, da so gozdarji pospravili že skoraj polovico "vžigalic" in sem pravzaprav videl le del celotnega vetroloma, je slika pred menoj povsem nazorno ponazarjala orjaško moč zračnih sunkov.

Spust z Rastoke proti Železnikom zahteva predvsem pozornost zaradi pogostih reber, prečnica proti Dražgošam je boljša. V prvem zaselku Dražgoš, Pri cerkvi, sem tokrat poskusil novo varianto: namesto navzdol proti spomeniku sem zavil navzgor in takoj desno ter z nekaj prečenja po travniku (tisti zavoj navzgor torej ni bila idealna izbira) dosegel položen kolovoz, ki me je v zložnem vzponu popeljal do središča vasi; na glavno cesto sem se priključil nasproti transformatorja, manj kot deset višinskih metrov pod odcepom ceste proti Bičkovi skali.

nedelja, 9.7.2006: kolesarjenje: 1. etapa LPP: Osovnik - Tošč

Elegantno ogrevanje skozi Hrastnico mine v senčni, britansko vlažni klimi. Na (drugem) odcepu za Sv. Barbaro slečem dres, saj v klancih ponavadi švicam samo v "aktivni" majici. Zdaj pa umik, prihaja veliki Matjaž! V ritmu, ki ga je pred leti prekopiral Lens Močna roka, prehitim starejša pohodnika. Bliža se ovinek, za njim bo gotovo ravnina. Žal - prikaže se še strmejši in daljši klanec. Ne vem zakaj, ampak vztrajam v divjem vrtenju. Samo do srede klanca, kjer mi pumpico skoraj vrže ven. Po nekaj minutah slabosti se skrušeno povrnem k svojemu klasičnemu načinu vožnje z manj obrati, bolj na moč, katerega najbolj znana posnemovalca sta bila Indurain in Ullrich (seveda pa sta se onadva morala posluževati dopinga!). Sto metrov višje s polžjo hitrostjo drugič prehitim presenečena hribovca. Ko me med mojim foto-postankom dohitita, penzioner pove: "Teh klancev jaz sploh ne bi zvozil!" - Hvala, ata, to me je povsem potolažilo...

Osovnik, kmet Anžič(?). Tabla s prepovedjo za kolesarje. Neopazno švigam z očmi naokoli, ne izpustim nobenega potencialnega mesta za zasedo (a sem bil vezist v komandni bateriji al nisem bil!). Kljub zavedanju, da me zloglasni kmet spremlja skozi merek, tvegam in porinem svojega konjiča skozi šikano na travnato slemence, da ga bom lahko imel na očeh tudi od daleč.
V par minutah pripešačim na vrh, poštempljam, vržem hiter pogled na neprehodne gozdne strmine, ki me ločijo od Tošča, in že šibam nazaj k nezaklenjenemu biciklu.

Po polurni malici, med katero sem posušil prešvicane cunje, se spustim do sedla. Katera pot naprej je boljša?? Počakam mlado družinico, ki se, priročno, v tistem trenutku prikaže na spodnji. Očka mi za Govejek pokaže čez svojo ramo in ob tem sumničavo ogleduje moje delovno sredstvo (sodim mu pravično, do letos bi "nesramnim kolesarjem" tudi jaz prepovedal vožnjo po hribovskih stezah).
Počakam na čist zrak in previdno spustim po svoji prvi pravi "singlci". Ni slabo, vseeno s sodbo še malo počakam. Čez minuto: "Ni kaj, to je zakooon!!" Da bo potrebno nabrati še nekaj izkušenj, ugotovim, ko med ustavljanjem pred eno od korenin izgubim ravnotežje in me prevala po pobočju reši le grmiček, ki slučajno raste točno na pravem mestu. Po 40 metrih spusta se označena steza priključi na položnejši kolovoz, pozitivnega mnenja pa ne omaja niti nekaj minut porivanja po koreninasti stezi pred izhodom iz gozda. Čez travnik se do Doma na Govejku spustim kot največji rutiner. Bicikler, ki je bil tam že pred menoj, mojega pojasnila, da prihajam z Osolnika, ne komentira. Jasno, take nečloveške vožnje so pač sposobni zgolj najboljši! Obseg prsnega koša mi naraste za nekaj centimetrov. Častim se z radlerjem.

Pred nadaljevanjem je na oskrbnikovi faci opaziti skepso, resda pa tudi sam pri sebi ne razmišljam dosti bolj optimistično. Presenečenje št. 1 je zato toliko večje. Kratkemu peš uvodu namreč sledi navdušujoča vožnja po kolesarsko idealni stezi do sedla med Gontarsko planino in Babnikom. Navzgor na Babnik se porivanju seveda ne da izogniti (nič hujšega, okoli 60 višinskih metrov), čez vršno "planotico" pa se do razgledne klopice spet popeljem.
Spust proti Kozjeku pričakam z velikim apetitom. No, no, gušter, da si ne boš kaj naredil! Že po nekaj metrih poletim (skočim) čez balanco. Ehm, dobro, gremo peš čez te strme metre. Za njimi še bolj strmo in potem najbolj strmo. Jebela cesta, kva je zdej to? Že precej nizko se končno prikaže nekaj obetavnega in - na ovinku za dlako ne odletim po "bližnjici". Dobr, dojel sem...

V senci na širokem kolovozu nad kmetijo Kozjek imam obe možnosti nadaljevanja kot na dlani: spodaj cesta, spredaj hrib. Cesta kot rezervni izhod, če bi se porivanje kolesa v klanec izkazalo za preveč zoprno. Premišljevanja pa praktično ni, od Govejka sem ugotovil, da 100 m vzpona sploh ni vredno omembe.
Do vznožja Tošča me pripelje lep kolovoz, tam pa razjaham in nadaljujem peš, saj na strmi stezi za posiljevanje pedal ni resnih možnosti. Zapeljem se le zadnjih petdeset metrov do priključka na stezo Gonte - Tošč. Naprej do vrha ne gre nič drugače, peljem se le čez kak krajši odsek, vmes se malo preizkusim še v nošnji (tudi to ni nič pretresljivega).
Čeprav je gozd ves čas prispeval prijetno senco, se na vrhu Tošča vseeno prileže poležavanje na senčni klopici, ob pol 1h je vročina vendarle na višku.

Kaj naj pričakujem od spusta proti sv. Jedrti, mi je neznanka, izkušnja bo spet nova. Zic premaknem povsem dol in se počasi spustim! Hej, oho, lep odsek, pa še eden, ta tudi ... marička, kva je to dobr!! Skratka, ta spust je navdušujoče presenečenje št. 2! Z izjemo koreninastih prečnic, ga skoraj v celoti zvozim in to brez narekovajev. Res lep in netežaven spust. Zaključek nad cerkvico je tak, kot se taki poslastici spodobi: slasten direkten šus po strmem travniku, med katerim unovčim travniško izkušnjo z Bevkovega vrha.
Do samovoza na parkirišču pred nogometnim igriščem v Puštalu ostane še 20 minut cestnega spusta z visokimi hitrostmi.

***
Prva prava gorsko-kolesarska etapa, z več odseki, ki ostanejo v spominu. Vožnja po stezah me je navdušila, seveda tam, kjer je bila možna. Porivanja kolesa je bilo sicer kar precej, krajši čas sem ga celo nesel, vendar za turnega smučarja, vajenega 10-kilogramskega nahrbtnika, take malenkosti pač niso nič pretresljivega.

nedelja, 2.7.2006: kolesarjenje: 5. etapa LPP: Bevkov vrh - Ermanovec - Slajka

Prva orientacijska odločitev naju je doletela na cestnem prevalu nad Jaznami, kjer se stvarnost precej razlikuje od zemljevida. Na srečo je, v nasprotju z običajno prakso v takih primerih, resničnost lepša od teorije, hehe. Namesto kolovoza, ki naj bi se odcepil navzgor šele pod prvo serpentino na primorski strani, v resnici zavije gor asfaltirana cesta in sicer že takoj na primorski strani prevala. Na razcepu nad prvo kmetijo sva nato (pravilno) izbrala levo. Asfalt naju je razvajal še 200-300 m, naprej do širokega, razglednega prevala s stičiščem več cest (na zemljevidu zarisane kot kolovozi) pa spodoben makadam. Markacije so naju povedle na levi kolovoz, ki se je za vzpetinico postavil zelo pokonci, pa še razdrto je bilo, tako da sem zaradi zdrsavanja zadnjega kolesa 20 m odpešačil - s smešnim občutkom v nogah, navajenih na pritiskanje pedal. Sledil je predah po položnem, razglednem kolovozu na primorski strani. Ko se je v gozdu začel spuščati, sva obrnila in raje sledila strmemu travniškemu kolovozu, ki se sredi travnikov odcepi naravnost proti vrhu. Kolikor je bil začetni stopničasti odsek z globokimi jarki za odvodnjavanje čuden, toliko lepša je bila zaključna vožnja po pokošeni travi. Vršni travnik, v katerega vznožju je kolovoza dokončno zmanjkalo, je prestrm za vožnjo, zato sva na vrh kolesi pririnila, kar pa zahvaljujoč pokošeni travi in idealni dopoldanski temperaturi niti ni bilo nesimpatično. Na vrhu sva se znašla pred ograjo, na srečo ne visoko, tako da sva jo zlahka prestopila. Lepemu razgledu na Sivko in strme rebri na nasprotni strani Idrijce so se tu pridružili Porezen, Tolminske alias Spodnje Bohinjske gore, Erzelj ter rob Trnovskega gozda z Golakom in čekanom Poldanovca.

Do vrha ni potegnjen noben kolovoz, zato sva za uvod udarila uživaško direktarico po travniku. Še lepši je bil spust po travniškem kolovozu po dnu dolinice, mehkem kot preproga. Cesta naju je znova presenetila z asfaltom, ki sva se mu prepustila dobesedno brez razmišljanja. Šele po minuti nažiganja navzdol se mi je zazdelo, da smer nekako ni pravilna... Kaj pravi zemljevid? Gremo nazaj, grrr! Ko sva najvišjo točko makadama pod Slabetom že pustila za seboj, sem doživel še en zapozneli preblisk: moj žig!? "E, jebi ga sad..." Resda se pa tudi kapelice, kjer naj bi se žig nahajal, ni spominjal nobeden od naju. Nadaljevanje spusta je minilo brez pretresov, ob občudovanju samotnih kmetij (ali zgolj hiš) na čudovitih razglednih krajih.

Na Kladju sva pri koritu iz pipe dotočila vodo. Sledi 200 m vzpona proti Ermanovcu, večinoma asfaltiranega, tako da je bil opravljen mimogrede. Vmes sva, ne ozirajoč se na "osvinčenost", opustošila nasad gozdnih jagod. Pri koči je padel radler, potem takoj naprej. Čeprav spust proti Stari Oselici poteka po asfaltu in pri zvonu na pravo stran grebena usmerijo oznake, nama položaj ni bil povsem jasen, zaradi česar sva med drugim zavila na dovoz neke hiše, kjer sva pokvarila opoldansko siesto domačemu cucku. Na srečo ga je ritensko plazenje izpod avta toliko "utrudilo", da se mu potem v bistvu niti lajati ni dalo...

Ko sva zavila na prečno cesto prek pobočja Osojnice, sva se po daljšem času spet znašla na makadamu. Nad sedlom pred Špikom sva prehitela starejša pohodnika, ki sta nama nato pomagala pri odločitvi, kam naprej. Najin zemljevid je namreč za direkten prehod proti Slajki kazal le stezo čez vrh Špika, medtem ko se nama je pred očmi ponujal sveže utrti kolovoz čez prav tako sveže izkrčeno Špikovo pobočje. Kje se konča, seveda nisva imela pojma, pešca pa sta zatrjevala, da je speljan vse do Slajke. Druga možnost je nadaljevanje spusta po dolinici in nato več kot 100 m vzpona do Slajke, kar zaradi časovne stiske (čez eno uro sva morala biti v Kranju) itak ni prišlo v poštev. Vprašanje je bilo samo, ali tvegati proti Slajki ali naravnost dol v Hotavlje. Kratek premislek, spogled in - greva čez Špik! In to je bila odločitev dneva; kolovoz se sprva zažene zelo strmo (40 višinskih metrov), potem pa se poravna in zoži ter obkroži ves hrib kot kakšna mestna kolesarska steza. Makadam s Slajke proti Hotavljam se je nato izkazal za strmega in razsutega, tako da ni priporočljiva izbira v nobenem primeru...

sobota, 1.7.2006: kolesarjenje: 3. etapa LPP: Smrečje - Vrh Sv. Treh kraljev - Goropeke

Najlažja etapa LPP, prevožena v dosti boljših pogojih kot prejšnji dve.