Komna - Kal, 2001 m
četrtek, 6.1.2000
Ker je žičnica obratovala le konec tedna, smo do Doma na Komni smuči tovorili na nahrbtnikih (pot je zaradi velikega obiska praktično vedno zgažena). Proti Koči pod Bogatinom smo nadaljevali že s smučmi na nogah (široka gaz). Do sedla na robu Lepe Komne je bilo še potacano od pešcev, naprej pa le sledi smuči. Tik pod sedlom Mala vrata smo zavili po prehodu med pečinami desno, na južno sleme Kala, kjer pa smo bili zaradi pozne ure primorani obrniti le 100 m pod vrhom. Do Poljanice smo imeli lepo smuko, naprej do Doma na Komni smo prikrevsali z nekaj malega začetniških težav, spust do Pekla je bil zelo hiter in naporen, po serpentinah pa je bilo spet lepše in pripeljali smo se skoraj do parkirišča pri slapu Savica.
V dobrih razmerah in vidljivosti lahka tura, v megli nevarno. Nove izkušnje:
1.) Na tako dolgo turo se je decembra ali januarja, ko je dan najkrajši, potrebno podati zgodaj (vsaj ob zori ali še prej s čelno svetilko) ali pa prespati v kateri od zimskih sob.
2.) Decembra in januarja je sonce izredno nizko, zato so pozno popoldne nižji predeli že krepko v senci, kar pomeni trši in s tem precej hitrejši sneg. Če imaš za povrhu še kakšno krizo, gospod Murphy poskrbi tudi za od pešcev naluknjano podlago ali pa vsaj za predirajočo se skorjo...
3.) Kaj storiti, če so med spustom tudi ravni odseki ali celo kak krajši vzpon: kož se za par minut ne izplača ponovno lepiti na smuči, porivanje z zapetim okovjem je zelo naporno, najboljši je nekakšen tekaški slog (brez kož, vezi v položaju za hojo), seveda pa je vse skupaj najbolj odvisno od podlage.
VIŠEVNIK, 2050 m, Rudno polje: Dnevi varstva pred snežnimi plazovi
sobota in nedelja, 15. in 16.1.2000
Te dneve GRS organizira vsako leto sredi januarja v vojašnici na Pokljuki. Prijavnina je bila 3.000 SIT, kar so le stroški za prehrano in prenočitev, predavanja in tečaj so namreč brezplačni. Vsem, ki so jim vojaški časi že malce ušli iz spomina (pa tudi raznim mirovnikom), priporočam udeležbo že zato, da preverijo izboljšanje vojaškega standarda, oziroma vsaj enkrat v življenju preizkusijo znamenite vojaške pograde, hehe. Pa še nekaj malega o vsebini:
- prvi dan smo najprej poslušali kakovostna predavanja, podprta z diapozitivi, o vrstah snega in plazovih, vremenu, prvi pomoči pri ozeblinah, poškodbah, itd.
- popoldne je sledil praktični prikaz z vajami v treh skupinah: iskanje s pomočjo lavinske žolne, izdelava snežnega preseka za ugotavljanje nevarnosti plazu ter organizirano iskanje zasutega (s sondami)
- zvečer je bilo na vrsti predavanje o tehniki prečenja nevarnih pobočij, predstavitev najnovejše zračne blazine, ki zajetega v plazu obdrži na površini, ter ogled filmov o plazovih
- naslednji dan so gorski reševalci nad smučiščem prikazali potek organiziranega reševanja (označevanje, iskanje s psom), zatem pa smo se vsi udeleženci povzpeli na Viševnik. Ker je bilo JV pobočje preveč spihano, smo deseterica turnih smučarjev z vrha prečili proti Srenjskemu prevalu, že pred njim nataknili smuči, odsmučali pod dolgim Kačjim robom in, ko se je le-ta iztekel, desno skozi gozd dosegli vojaško smučišče.
Viševnik: v trdem pazljivo v zgornjem delu, sicer tura ni prav težka. Zaradi ceste do vznožja zelo obiskano.
Udeležbo na teh dneh vsem začetnikom (pa tudi ostalim) toplo priporočam!
POD KRIŠKO STENO, ok. 1950 m
sobota, 29.1.2000
Izpod 3. serpentine vršiške ceste pod Mihovim domom v pol ure do Koče v Krnici. Skozi gozdiček nad njo sva še lahko hodila po trdni gazi, na planem pa se je hitro začelo vdirati, zato sva kmalu snela smuči z nahrbtnikov, čez nekaj časa pa dodala tudi srenače, saj je bila snežna skorja zelo trda in spihana, še posebno na osrednji strmini. Nad njo se pobočje precej položi, žal se je tukaj začelo kvariti že prej ne prav briljantno vreme; zapihal je močan veter, raztrgano visoko koprenasto oblačnost pa so zamenjali gostejši oblaki. Pričakovanja o kratki in lahki turi so se nazadnje spremenila v naporen kondicijski trening, saj sta difuzna svetloba in zavesa 10 cm nad tlemi letečega snega smučanje spremenili v prežanje na "skrita presenečenja". Nižje se je začelo tudi predirati, za povrh pa sem zgrešil še odcep h koči (iz hudourniške struge je potrebno zaviti levo neposredno za žico in cevjo, ki sta napeljani čez) ter moral zato nekaj minut pešačiti nazaj navzgor.
Tura je načeloma dokaj lahka. V trdem osrednja strmina zahteva nekaj previdnosti.
STRUŠKA, 1944 m
sobota, 5.2.2000 in torek, 8.2.2000
V soboto smo se po precej ledeni cesti s Pristave zapeljali do sedla Križevec, 1220 m. Bili smo v postavi 2 turna smučarja in 2 pešca. Čez Pusti rovt do sedla Kočna in na JZ hrbet Struške smo šli skupaj, nato sta pešca nadaljevala po hrbtu, smučarja pa sva prečila po gazi v smeri običajne (označene) poti do Belske planine. Od pastirske koče je smer proti vrhu, ki se skriva za več vzpetinicami, ves čas proti desni navzgor: s planine skozi nekakšen širok kanal, višje pa ves čas izbiraš najbolj logične prehode. Čeprav smo bili precej pozni, spuščati smo se začeli ob 13:30, je bila smuka do planine prav dobra, pod njo pa se je začel gnilec - na prečenju sicer ni povzročal težav, med spustom po strmini naravnost na Pusti rovt pa sem moral že paziti.
V torek sem s Pustega rovta zavil kar po sobotni smeri spusta: na začetku kakšnih 30 m prebijanja proti desni skozi gosto smrečje, nato čez grapo v redek listnati gozd in po njem
strmo navzgor - tukaj je bil sneg pomrznjen, zato so bili potrebni srenači. Smuko je precej otežila megla, sam sneg je bil sicer odličen (trd), na nekaj mestih pa se je bilo potrebno izogibati zmrznjenim stopinjam, ki jih je pustil za seboj stampedo pešcev. S prečnice sem se spustil naravnost proti Pustemu rovtu po poti vzpona - sprva po čistini z redkimi drevesci, ko se pobočje zoži v ozek kanal, pa levo v gozd, kjer se da med drevesi prav lepo vijugati.
Na tej turi posebnih težav ni, še najbolj neroden zna biti kratek vzponček s sedla Kočna na JZ hrbet, ki je ponavadi vsaj zelo trd, če ne leden (pozimi je ves čas v senci, predvsem pa prepihan, saj se čez sedlo ves čas prelivajo zračne mase med Gorenjsko in Koroško).
SUHO RUŠEVJE, 1960 m, ZELENJAK, 2023 m
nedelja, 13.2.2000
Ob 8h smo se peš odpravili z Ljubelja in v eni uri pripujsali do Doma na Zelenici. Strmina nad srednjo postajo sedežnice se je izkazala za najtežji del celotne ture, saj je bila tako gladka, da so bile potrebne dereze (dva Rožleta, ki sva bila brez njih, sva imela srečo, da je ležal ob robu ozek pas napihanega snega). Edini orientacijski problem ture - vstop v Suho ruševje - nam ni povzročil težav, v krnico je namreč vodila od najmanj stotnije shojena pot. Z ležernim tempom smo se v uri in pol povzpeli do škrbine med Zelenjakom in Vrtačo, nato pa brez nahrbtnikov skočili še na bližnji vrh Zelenjaka (10 minut, I. stopnja, deloma izpostavljeno). Medtem se je spodaj pri smučeh nabrala manjša množica in nekaj nam jih je sledilo tudi na vrh, zato smo se kmalu pobrali navzdol.
Prva strmina je bila zelo trda, po dolini je sledilo lepo položno prečenje, še največ smučarskih užitkov je nudila strmina nad balvanom, ki je bila edini del, kjer je sneg malce popustil, najbolj bedno pa je bilo spet popolnoma zdrsano smučišče.
Lahka tura. Že sicer kratek vzpon si lahko skrajšaš še z vožnjo s sedežnico, ki jo poženejo ob 9h. Slabost: preobljudeno.
LANŽEVICA, 2003 m
sobota in nedelja, 26. in 27.2.2000
Zvečer s smučmi na nahrbtniku po široki gazi do Doma na Komni - s parkirišča pod Savico sem začel tik pred nočjo, ob 18h, zato sem moral čez pol ure prižgati čelno svetilko. Zjutraj po gazi do robu Lepe Komne nad Kočo pod Bogatinom, kjer sem zavil levo proti Srednjemu vrhu za kak dan starimi sledmi, ki pa so me zavedle preveč v desno, tako da sem se (le da po daljši poti) nad Poljanico spet priključil na običajno smer. Naprej na sedlo med Vrhom nad Gracijo in Lanževico ter desno na vrh.
Spust nazaj do sedla po zelo spremenljivem snegu, kratek dvig proti Vrhu nad Gracijo, nato lahkoten poševen spust proti Vratcem, že pred njimi po strmem žlebu z južnim snegom naravnost navzdol do poti proti Komni. Do Koče pod Bogatinom vožnja po položni poti, nato v tekaškem slogu do Doma na Komni. Smuka pod domom je bila boljša kot v začetku januarja, ker je bil sneg počasnejši, po serpentinah je ravno še šlo in le spodnjih 200 m sem moral peš.
Lahka tura. Največjo nevarnost na Komni predstavlja megla, v kateri se celotno področje spremeni v labirint. Nove izkušnje:
1.) Dom na Komni: čeprav je tekoča voda dostopna samo skozi jedilnico, so le-to zjutraj odprli šele ob 7:30... !?!?
2.) Hoja ponoči s čelno svetilko: čarobno, uživaš lahko v popolni tišini, saj je ponoči ozračje običajno precej mirnejše kot podnevi.
