PLEŠIVEC, 1801 m
nedelji, 12.3.2000 in 19.3.2000
Z avtom do Košutnika (razcep cest na višini 1080 m), peš po zasneženi cesti do njenega konca, kjer je poleti veliko parkirišče, naprej po sprva položnem kolovozu, nato pa po stopinjah naravnost navzgor po vlaki do roba Spodnje Dolge njive. Vzporedno s pastirsko kočo se je začelo prepogosto predirati, zato sva nadaljevala na smučeh. Po kolovozu mimo grapice, na odprti Zgornji Dolgi njivi pa sva že na začetku, takoj za velikim balvanom, zavila desno navzgor v strmino. Nad prvo prelomnico preostane sprehod med vse redkejšimi macesni in grmičevjem. Na sam vrh se povzpneš po čistini ob mejni črti, ki je, razen kadar je snega zelo veliko, edini prehod skozi ruševje. Na vrhu pritegneta največ pozornosti greben Košute in Obir. Smuka: do Zg. Dolge njive veleslalom med macesni in ruševjem po idealnem snegu (zmrznjeno z 1 cm odpuščenega na vrhu), po zaliti grapi (skorja) do Sp. Dolge njive (še smučljiv južen sneg), po strmem kolovozu pod planino nekaj pluženja ter za konec še lepa vožnja po cesti do 300 m pred Košutnikom.
Značilnost druge izvedbe so bile nenadne vremenske spremembe. Še preden sva pripešačila do pastirskega stanu, se je iz jasnine pooblačilo in počasi je začel naletavati sneg. Nadela sva si pse in v pravem snežnem metežu nadaljevala proti zgornjemu delu planine. V ruševju se je vreme izboljšalo tako hitro kot se je poslabšalo, tako da sva na vrhu imela vsaj približno lep razgled.
Spust je potekal med rušjem, iskaje najboljše prehode in čim boljši sneg. S slednjim nisva imela veliko sreče, saj je bil ponekod napihan, zato nikoli nisva vedela, kaj naju čaka v naslednjem zavoju. Smuka je postala prijetnejša šele na spodnji planini, na žalost pa je trajala le nekaj minut. Vseeno sva s smuči stopila samo nekaj minut od avtomobila.
Lahka, manj obiskana tura z lepimi razgledi, posebno primerna, ko višje grozijo plazovi.
SLATNA, 2077 m
sobota, 8.4.2000
Z avtom po gozdni cesti skozi dolino Suhe do višine 1000 m. S smučmi na nahrbtniku po cesti do razcepa in še nekaj minut proti Blatu, nato po svoje levo skozi gozd do poti Vogar - planina Pri jezeru. Kmalu zatem se je začelo vdirati, zato na smuči in brez ustavljanja do planine Dedno polje, kjer sem si privoščil malico. Na vzponu skozi dol med Kovačičevo glavo in Kredo sem imel zaradi pozne ure že prve težave z gnilcem, zato sem v vpadnici sedla med Prvim Voglom in Slatno skrajšal turo in zavil desno navzgor. Začetna strmina, prepredena s plaziči južnega snega iz prejšnjih dni, mi ni vzbujala pretiranega zaupanja, vendar je kar šlo, nad njo pa je nato sneg z vsakim metrom postajal boljši.
Spust: do sedla s Prvim Voglom idealna smuka (nekaj popuščenih milimetrov), do najstrmejšega odseka solidno, potem pa odvraten globok gnilec do Jezera. V gozdu pod planino je bilo spet lepo utrjeno in po 1h10' in 1080 višinskih metrih neprekinjene smuke sem zraven avta stopil s smuči.
Slatna je eden najbližjih iz niza smučarskih vrhov nad dolino Za Kopico. V dobrih razmerah razmeroma lahka tura.
VRŠAKI, 2448 m
petek in sobota, 21. in 22.4.2000
V petek zvečer s parkirišča pred planino Blato peš do Koče na planini Pri jezeru, kjer sva prespala v zimski sobi. Zaradi visokih temperatur v zadnjih dneh sva se zjutraj odpravila že ob 4:20. S čelnimi svetilkami sva si svetila do zadnjih macesnov nad Dednim poljem, pod Slatno pa je bilo že povsem svetlo. Na višini 1900 m, kjer se dolina Za Kopico položi, sva prišla z mehkega na trd, predelan sneg in v uživaškem sprehodu sva bila ob 7h že na Vratih. Čez strminici pod sedlom sva se zapeljala kar s kožami na smučeh in na smučeh prečila tudi nevarno prečko pod Vršaki. Na Hribaricah naju je razveselila jasnina, ki je končno zamenjala jutranjo oblačnost, zato pa je bila vršna strmina najvišjega vrha Vršakov zaradi sonca že precej zmehčana, tako da sva morala uporabiti srenače.
Smučala sva po smeri vzpona. Sneg je bil odličen do Prvega Vogla, nato sva se do planine Pri jezeru bojevala z gnilcem, spodaj pa je bil spet prijeten srenec. Le zadnjih 200 višinskih metrov sva morala peš.
Prava turna smuka po enem najlepših predelov Julijcev! Ključno mesto je prečka pod Vršaki. Nove izkušnje:
- prvič prespal v zimski sobi
- tehnika prehoda čez izpostavljeno prečko (hoja s smučmi/vožnja na smučeh/najvarneje peš z derezami!)
- na strmini z (zdrsljivo) zmehčano zgornjo plastjo na trši podlagi pomagajo srenači
VELIKA MOJSTROVKA, 2366 m
petek, 28.4.2000
Dopoldanski sončen preblisk sredi oblačnih praznikov - ob 6:40 sem začel z Vršiča, na Plazu je bil sneg za hojo idealen, ko sem na Grebencu, na višini približno 2000 m, stopil na smuči, pa se je slika spremenila: vrhnja mehka plast je zdrsavala s trše podlage, tako da sem moral smuči v sneg nabijati. Na strmejšem pobočju Velike Mojstrovke tudi to ni bilo dovoj, dodati sem moral še srenače. Sredi strmine sem za sledmi zavil po prehodu med dvema stenama na desno vesino pod vrhom, ker pa je bil vrh v oblaku, jaz pa prvič tukaj, sem se po poledeneli skorji povzpel na vršni greben preveč levo. Na srečo sta se mi, izkoriščujoč mojo smučino, približala dva Italijana, ki sta nato izginila v oblaku proti desni, zato sem šel po grebenu pogledati v tisto stran in res prišel do vrha.
Smuka je bila še najboljša na zgornji vesini, na osrednjem pobočju je bil sneg že tako zmehčan, da sem komaj zvozil z zavoji k bregu in skoki v zavoj, proti levi do ravninice pod Mojstrovkama pa me je gnilec že tako zaviral, da sem že zbal, da se bom moral še porivati. Čez Grebenec do Škrbine s smučmi na rami. Zelo neraven zgornji, najstrmejši del Plazu je bil presenetljivo najlepše smučljiv, pa tudi spodaj je bilo kar v redu. Ko sem stopil s smuči, sem bil v minuti pri avtu.
Klasičen turni smuk, zaradi visokega izhodišča izredno obiskan. V težjih razmerah je potrebna previdnost na Plazu (kot pove že ime), strm je tudi vršni del V. Mojstrovke, Grebenec pa je pogosto poledenel! Novi izkušnji:
- v 50 metrih s popolnoma gnilega pobočja na poledenelo skorjo
- dobri občutki, ko v strmini odvijugaš mimo pešcev, ki se vzpenjajo z derezami...
KRIŽ, 2410 m
sobota, 6.5.2000
Zaključna tura sezone. Začela sva ob pol 6h, vendar zaradi velike vlage že v grapi hodila le v majicah. Čeprav smo na prvi sneg naleteli že malo nad prečko nad skokom, sva na smuči pred koncem ruševja stopila le midva. Pod Križem je začelo pihati, prav ob prihodu na vršni greben pa se je z južne strani prelil še oblak, tako da sva se v megli in mrazu na vrhu le hitro preoblekla. Do ravnice pod Križem sva vozila v oblaku, slabo je kazalo tudi s snegom (gnilo), a se je v dolini pod Stenarskimi vratci izkazalo drugače - čeprav se je še vedno prediralo za dobrih 10 cm, sneg ni bil moker, ampak kot puter - nenavadno, a odlično smučanje. Za posladek je sledilo smučanje po izvrstnem srencu v bolj ali manj širokih prehodih skozi območje ruševja. Pod zadnjim snežnim jezikom se nas je nabralo okoli 10 turnih smučarjev. Po enourni debati nas je čakal še polurni sestop v dolino, kjer so spomladanski izletniki začudeno zijali v nas...
Ena od tur, ki nudijo smuko najdlje v pomlad. V dobrih razmerah ni težka, sredi zime pa se je treba paziti plazov. Nova izkušnja:
Po strmih in ozkih pasovih snega se je bolje vzpenjati peš, saj na smučeh z neprestanim zavijanjem izgubiš precej časa, moči in živcev...
