ŽENIKLOVEC (VELIKI JAVORNIK), 1715 m
sobota in nedelja, 27. in 28.11.1999
Končno se je nabralo dovolj snega za izvedbo moje prve turne smuke s pravo opremo. Parkirali smo kak kilometer za Slaparsko vasjo, cesta naprej, do Doma pod Storžičem, je bila namreč rezervirana za sankače.
Prvih 15 minut smo napredovali po zasneženi cesti ("Kako je to fino"), nato pa zavili levo v gozd (malo lomljenja), se kmalu zatem povzpeli čez levi rob Srpičev, nad njimi prečili strm gozd in prišli na gozdno cesto pod Gaberčevim rovtom (že na pol profesionalci). Za rovtom po bližnjici na sedlo, nekaj minut nad njim pa smo na planini Javornik končno stopili na sonce. Razgled se je razprostrl na vse strani: Košuta, Triglav, Storžec. Po kratkem počitku nas je čakalo le še 250 m višinske razlike po nekdanjem smučišču do vrha.
Spust: ne naravnost po smučišču, kjer so ponekod že gledali ven štori, temveč po vzporednem golem pasu na desni, ki je bil precej manj zvožen. S planine po skoraj vodoravnem kolovozu proti Javorniškemu prevalu, z le-tega pa po zelo strmem (naporno) in spodaj s traktorji grdo zvoženem kolovozu do Doma pod Storžičem. Za konec (z že precej mehkimi koleni) še bližnjica čez Senožeti in nekaj 100 m po cesti med sankači do avtomobila. Zadovoljstvo je bilo popolno!
Travnati Ženiklovec je tipična tura za začetek zime, ko višje sneg še ni uležan. Slabost: preobljudeno. Cesta do Gaberčevega rovta (ali celo do sedla) je pogosto splužena. Moji novi izkušnji:
1.) Znanje smučanja s smučišč ne pomeni avtomatskega obvladovanja smučanja po "naravnih terenih"
2.) Pri turni smuki (predvsem pri hoji) uporabljaš povsem druge mišice kot pri navadnem smučanju ali hribolazenju, zato je turnosmučarsko kariero, ko še ne obvladaš pravilnega gibanja, pametno začeti s krajšo turo.
ERJAVČEVA KOČA, 1525 m: Tečaj o gibanju v gorah v zimskih razmerah
sobota in nedelja, 18. in 19.12.1999
"V sklopu priprav" na prvo turnosmučarsko zimo smo se udeležili začetnega tečaja PD Ljubljana - matica, ki je potekal v Erjavčevi koči na Vršiču. Del vsebine tečaja nam je bil sicer že znan, a škodilo ni prav nič - obdelali smo opremo, hojo v globokem snegu, uporabo zložljivih palic, derez in cepina, zaustavljanje pri zdrsu, plazove - kako se jim izogniti in osnove reševanja iz njih, itd.
LAJNAR, 1549 m
sreda, 22.12.1999
Mesec se je najbolj približal Zemlji v zadnjih 133 letih, posledica česar je bila izjemno svetla noč, hkrati pa tudi pasji mraz s temperaturami pod -20°C. Pozno popoldne smo se že v trdi noči zapeljali do parkirišča pod Soriško planino in se s smučmi na nahrbtnikih v 40 minutah povzpeli po smučišču na vrh Lajnarja. Svetlo je bilo tako, da je bilo možno brati! Prvotni cilj je bil sicer Slatnik, vendar je bila izven smučišča snežna skorja grozljivo poledenela, mi pa brez derez in cepinov, zato smo se mu z največjo lahkoto odpovedali. Nasprotno je bilo na smučišču, kjer je bil sneg zaradi mraza idealen in taka je bila tudi smuka. Ob 21:30 smo za las še ujeli tudi oskrbnika Litostrojske koče - šnopca sicer ne maram, ampak tokrat se je prilegel... Nova izkušnja: nad gozdno mejo so cepin in dereze obvezna oprema!
MREŽCE, 1966 m
petek, 24.12.1999
Po zgodaj zaključenem zadnjem delovnem dnevu v letu 1999 sem se hitro zapeljal na Pokljuko - pri Mrzlem studencu desno po čarobni spluženi cesti do spomenika za planino Javornik. Po ozki poseki navzgor, višje priključek na bolje shojeno gaz iz Kranjske doline ter po njej do Lipance. Tukaj na smuči in po osamljeni sledi z nekaj motoviljenja med macesenčki levo proti Mrežcam. Na širokem, odprtem in prav nič strmem slemenu po čudovitem pršiču naravnost navzgor. Spust po smeri vzpona.
Blejska koča je odprta celo zimo, okoli nje je cel kup možnosti za lahke turne smuke: Debela peč, Brda, čez Debeli vrh in za Selišnikoma proti Srenjskemu prevalu, itd. Nova izkušnja: smučanje po zgaženi poti.
LIPANSKA VRATCA, 1898 m
sobota, 25.12.1999
Navdušen nad turo na Mrežce sem se takoj naslednje jutro še enkrat napotil v isti konec, žal pa je bilo vreme tokrat precej slabše. Nad Lipanco sem imel nekaj problemov s strmino pod križiščem, natančneje s sipkim snegom pod predirajočo se skorjo, nato pa sem zaradi slabe vidljivosti, dopolnjene z vetrom, skrajšal turo in zavil po dolinici levo proti najbližji točki grebena nad Krmo. Spust po smeri vzpona.
Nova izkušnja: hoja in smučanje po predirajoči se skorji, v megli, mrazu in vetru.
VELIKA PLANINA, 1550 m (vzpetina nad Domžalsko kočo)
četrtek, 30.12.1999
Popoldne z avtom do Kranjskega Raka, s smučmi po globokem snegu in gazi čez Gojško in Malo planino do vzpetine nad Domžalsko kočo na Veliki planini. Jasno in mrzlo, idilična pokrajina, pršič. Spust ob poti do ceste na Rakovnih ravneh ter po njej do avta.
Kratka in lahka tura v čudovitem okolju in razgledih. Nova izkušnja: med vzponom se ne izplača vedno trmariti na smučeh - včasih je manj utrujajoče pešačenje s smučmi na nahrbtniku!
PLANINA MIKULICA, 1400 m
petek, 31.12.1999
Na silvestrovanje v samotni gozdarski koči: 500 m za Podkužami na zanimivo gozdno cesto, ki vsekana visoko v breg soteske Belce vodi v manj znan kotiček Karavank. Otovorjeni z vsem potrebnim in nepotrebnim smo tisti, ki smo bili zadolženi za kidanje in kurjenje, rabili do planine 4h40', glavnina pa še dodatno uro in četrt. Na novega leta dan se je kar za 1h10' lagodnega spusta po ravno prav strmi cesti lepo prileglo - le v srednjem delu gre dobrih 15' rahlo navzgor in po ravnem, sicer pa ves čas navzdol.
Nova izkušnja: tudi hoja po zasneženi cesti je lahko zelo zanimiva, pri čemer dobra družba seveda ni odveč.
