arhiv
dnevnik 2007, januar - marec

Dnevnik 2006, oktober - december

31.12. G Grebenc
26.12. G Triglav
24.12. G Stol
23.12. T Dovška Baba
16.12. G Nizka Bavha - Grpišca
10.12. G Koča na Kriški gori
2.12. G Veliko Kozje
26.11. G Peca: Končnikov vrh - Kordeževa glava
19.11. G Ovševa, Potočka zijalka
12.11. G Vrtec - Stadorski Orliči - Rigelj
31.10. G Romovec - Koprivnik
29.10. G prelaz Ljubelj - Rjava peč
27.10. G Rakova špica - Kucelj
22.10. K Sladka gora - Žiče
15.10. G Stari vrh - Mladi vrh
4.-8.10. J Kaštela - Korčula - Lastovo


nedelja, 31.12.2006: Grebenc, 1479 m

grebenček Storžec Košuta V. Javornik
Prijeten zadnji hribovski trzljaj v letu 2006. Grebenc je vršič med Malo in Veliko Poljano. Nad Povljami po Dolenčevi poti na Veliko Poljano, od pastirske koče levo skozi gozd do grebena ter po njem do bližnjega vrha, ki me je razveselil z zelo lepim razgledom.

torek, 26.12.2006: Triglav, 2864 m


26. december, vsakoletni množični pohod članov AO Kranj na Kredarico. Razmere za hojo so bile izjemno ugodne od garaž do vrha Triglava, tako da je v celem dnevu na vrhu stalo vsaj trideset gornikov. Vreme je bilo izvrstno, popolno idilo je (nad 2400 metri) zmotil edino veter. Od vzpona na vrh je vredno omeniti nekajmetrsko grebensko zožitev tik pred vršno točko, čez katero je pihal izrazito močan zračni tok, ki je nakazal, da bi naš siceršnji "sprehod" do vrha lahko izgledal tudi drugače.

nedelja, 24.12.2006: Stol, 2236 m


Užitkarska tura. Brezhibno sončno vreme in suh zrak nad meglenim morjem, ki je segalo do 1100 m nad morjem. Odlične so bile tudi razmere za hojo, saj v suhem snegu ni bila potrebna nobena posebna zimska oprema.

sobota, 23.12.2006: turni smuk: Dovška Baba, 1891 m

Dovška Rožca zaključni polet
Uvodni turni smuk nove sezone je izpadel mnogo bolje od - glede na borno snežno odejo - nizkih pričakovanj. Prismučali smo vse do naših štirikolesnikov, malo nad razcepom gozdne ceste. Čudovito vreme je poskušal motiti le močan severovzhodnik, vendar se je balkon pastirske koče izkazal za popolnoma zavetrnega, zato se je na njem hitro izoblikovala priložnostna plaža...

sobota, 16.12.2006: Nizka Bavha, 1642 m - Grpišca, 1676 m


Dvesto metrov od odcepa za Vršič zaviješ desno čez mostiček, nato sto metrov nazaj in po lepem makadamu v klanec. Zapeljal sem se do serpentine, s katero cesta zavije v desno; prostora je za nekaj vozil. Po cesti počasi do lovskega gostišča Srnjak, tu na širokem ovinku na levi gozdni kolovoz (po desnem je možno na Vošco - glej turnosmučarski vodnik Andraža Poljanca), ki se sprva požene dokaj strmo, nato pa se počasi umiri. Dolgo pelje proti levi, potem počasi zavije navzgor in po dveh minutah proti desni. Pripelje do strmega travnatega rovta. Na robu gozda je senik, za katerim se levo na travnik odcepi steza. V snegu na travniku je bilo celo videti stopinje, vendar pa smiselnega nadaljevanja proti desni navzgor nisem odkril, zato sem se vrnil na kolovoz, ki se pod rovtom nadaljuje vodoravno v desno. No, po okoli sto metrih se konča sredi strmega gozdnega pobočja, zato sem pač zavil na divje naravnost navzgor. Ko sem izstopil iz smrečja, sem se znašel točno pod lovsko kočico na Brvogah (oziroma Brvogu, kot piše na koči), zraven katere je postavljen tudi pretvorniški stolp. Po dovozni cesti je par minutk do gozdne ceste za Železnico. Vzpon sem nadaljeval takoj čez cesto, kjer se začne lovska steza. Speljana je zelo simpatično, v kratkih okljukih (lahko greš tudi naravnost) po gozdnem hrbtu. Z zgornje gozdne ceste, ki je bila, za razliko od povsem kopnega gozda pod njo, povsem zasnežena, sem nadaljeval po strmem kolovozu in se kmalu znašel pred veliko poseko tik pod vršnim grebenom. Tu sem stopinje predhodnice izgubil, prehoda skozi gosto smrečje nad poseko pa ni bilo videti (ko se kolovoz usmeri proti desni, bi moral naravnost navzgor), zato sem začel prečiti po poseki v desno. Ker presledka v smrečju ni in ni bilo, sem sredi poseke enostavno zavil v goščavo in se brez težav hitro prebil skoznjo. Stopil sem skoraj točno na vrh Nizke Bavhe, ki je v bistvu zahodni obronek ravnega vršnega grebena, razgleden na sever in zahod. Do Grpišce je bilo bližje od pričakovanj, po gazi predhodnikov sem se do nje sprehodil v 5 minutah. Na vrhu se je odprl še razgled na jug in vzhod, tako da je bilo pozitivno presenečenje nad turico popolno.
Od napovedanega okrepljenega jugozahodnega vetra sicer ni bilo praktično nič, vendar sem se vseeno kmalu odpravil navzdol, kajti dan se je počasi iztekal. Čez Nizko Bavho sem sledil gazi, ki mi je pokazala pravi prehod skozi goščavo (če ne veš, kje je, gor grede vhod res težko odkriješ). Na Brvogah sem si natančno ogledoval desni rob gozda in zato vzporedno z lovsko kočico zares odkril široko stezo proti spodnjemu rovtu. Nanj pripelje povsem na desni strani, torej na nasprotnem koncu kot sem jo bil iskal gor grede.

nedelja, 10.12.2006: Koča na Kriški gori, 1471 m

nad meglo megla kovinske zahod kolega slovo
Prvi pravi letošnji sneg in prva turica v težkih gojzarjih brez oglašanja piščali. Zanimiva izkušnja je bil nočni spust po ta strmi poti, ko sem kljub čelni svetilki komaj videl do tal (megla ali izrabljena baterija?). Razveselil sem se vsake markacije...

sobota, 2.12.2006: Veliko Kozje, 993 m

Veliko Kozje pomol Veliko Kozje
Kratko popoldansko razmigovanje pred večernim sprejemom AO Kranj. Še vedno v nizkih pohodniških copatih, pred začetkom turnosmučarske sezone se s piščaljo pač ne gre šaliti.
Parkiral sem na začetku vasice Obrežje in se mimo Gašperjeve koče po strmi, simpatični stezi povzpel na vrh. Najvišja točka Velikega Kozja je zaradi drevja nerazgledna, zato se skrinjica z vpisno knjigo in žigom nahaja na 25 m nižjem, atraktivnem razglednem pomolu nad dolino Savinje. Da se nisem vračal po isti poti, sem turo zaokrožil čez Mrzlo planino. Moj zemljevid je kazal celo označeno pot proti Zidanemu mostu, o kateri pa ni bilo ne duha, ne sluha (šele pod Plešem sem na zapuščenem gozdnem kolovozu naletel na dve komaj še vidni markaciji), zato sem med spustom kar nekaj časa dvomil o pravilnosti smeri. Par namigov: na križišču na sedlu pod vršno vzpetino slediš kažipotu za Radeče. Ko čez minuto-dve stopiš na širši kolovoz, oznake kažejo levo na travnik Mrzlega polja. Namesto tega zaviješ desno in po širokem kolovozu brez večjih sprememb višine dosežeš Mrzlo planino. Na drugi strani slemena se ves čas spusta držiš glavnega kolovoza (vse desne odcepe ignoriraš), ki te pripelje do gojišča jelenov. Naprej je orientacija lažja.

nedelja, 26.11.2006: Peca: Končnikov vrh, 2109 m - Velika glava, 2077 m - Kordeževa glava, 2125 m


Znova po sonce na vzhod.
1. Topla je daleč, kljub široki novi cesti iz Šoštanja čez Sleme naravnost v Črno!
2. Vreme popolnoma jasno in neverjetno toplo.
3. Vzpon od Fajmuta na Knipsovo sedlo je strm, tako da višino pridobivaš res hitro. Na stezi, ki naj bi bila označena, sicer nismo opazili niti enega Knafelčevega krogca (niti česa drugega), vendar je dobro utrta.
4. Prvi letošnji sneg je bil suh, tako da nizkih pohodniških copatov ni premočil (če si se seveda vsaj malo pazi, kar pa ne velja za B&B...). Na Veliki glavi sem imel treninga z utežmi vseeno dovolj in težke gojzarje iz nahrbtnika preselil na noge - kar je na dveh zasneženih spustih v nadaljevanju prišlo še prav.
5. Krožno turo smo zaključili z ogledom jame kralja Matjaža in prečnico po prijetno zložni stezici nazaj v Toplo.

One evening an old Cherokee told his grandson about a battle that goes on inside people.
He said, "My son, the battle is between two "wolves" inside us all.
One is Evil. It is anger, envy, jealousy, sorrow, regret, greed, arrogance, self-pity, guilt, resentment, inferiority, lies, false pride, superiority, and ego.
The other is Good. It is joy, peace, love, hope, serenity, humility, kindness, benevolence, empathy, generosity, truth, compassion and faith."

The grandson thought about it for a minute and then asked his grandfather: "Which wolf wins?"

The old Cherokee simply replied, "The one you feed."

nedelja, 19.11.2006: Ovševa, 1929 m

v jami
Po sonce v vzhodni del države. Tura nič posebnega, po označenih poteh. Začeli smo pri Strevcu, oziroma Koči pod Ovševo, kjer je urejeno novo parkirišče. Prva zanimivost je bila tablica s prepovedjo kolesarjenja, ki stoji na vrhu gozdnih kolovozov, vijugajočih okoli poti proti Potočki zijalki. Tabla stoji nekaj metrov pred mejo, na videz povsem brez smisla (če pustimo ob strani, da je prepoved kolesarjenja sredi mreže razritih traktorskih poti sama po sebi idiotizem). Morda se nanaša na prehod meje ali pa na mejno poseko, ki je videti zelo lepo vozna.

Po ogledu zijalke smo se povzpeli na Obli kamen in se potem po vršnem grebenu sprehodili do najvišje točke Ovševe, Govce. Od najvzhodnejšega vrha nas je odvrnila megla, ki se je naselila na greben ravno v času našega zadrževanja na njem...

nedelja, 12.11.2006: Vrtec, 1809 m - Stadórski Orliči, 1782 m - Rigelj(c), 1768 m


Pričakovala sva oblačnost, vendar je Bohinj (!) presenetil z jasnino. Čez Komarčo sva bila hitro pri Črnem jezeru in nato skozi Dol pod Stadorjem na planini Viševnik. Vreme je dokončno navdušilo med sprehodom v smeri planine Ovčarije, ko se je zjasnilo tudi nad (Fužinskimi) gorami. Označeno pot sva zapustila na koncu prostrane konte in po nekakšnem "koritu" dosegla vzhodno vznožje vršne vzpetine Vrtca (glej tudi opis prvega vzpona). Do vrha je treba malo povijugati med nekaj grmi ruševja in se povzpeti čez kako strmejšo skalno ali travnato stopnico. Skratka, ravno toliko, da ni dolgočasno. Razgled je bil izreden, enako vreme, tako da je padlo tudi sončenje...

Prvo minuto spusta greš v smeri Ovčarije, šele nato zaviješ levo dol proti Stadorskim Orličem (takoj z vrha je prestrmo). Strme trave so dobro prehodne, kar pa že težje rečem za svet do vršne vzpetine Stadorskih Orličev, ki je močno kraško razgiban. Ker sva "zašla" malo preveč v desno, sva pod severnim vznožjem Orličev, ki so tam poraščeni z gostim ruševjem, odvila v levo, dokler se v vzhodnem pobočju ni odprl prehod navzgor. Med prečenjem naju je doletelo nekaj malega molže, edine na turi. Prehod navzgor, ki je podoben tistemu na Vrtec, je pripeljal točno na vrh.

Nadaljevanje proti Riglju sva zastavila s severnega konca vršnega grebenčka, kar se ni izkazalo kot najboljša izbira, saj sva zašla v zelo strme trave. Spust je najbolje začeti z najvišje točke proti jugu (- jugozahodu). Bližnji Rigelj je dostopen brez težav. Čeprav so vsi trije vrhovi del ostenja Stadorja, sva se pravzaprav edino na Riglju dotaknila samega robu prepadne stene. Še posebno markanten je zračni grebenček jugozahodno pod vrhom, s katerega se odpre ptičji pogled na Črno jezero.

Dan se je počasi iztekal, zato sva neizraziti Stador izpustila in se usmerila proti planini Ovčariji. Dosegla sva jo brez kakršnihkoli ovir, saj ruševja v tistem koncu pač ni, svet pa je tudi manj kraški. Na planini sva stopila na označeno pot, ki pa sva jo na Prodih že po nekaj metrih zapustila in se spustila levo navzdol, kjer se ponuja prehod naravnost v Lopučniško dolino. Spust sicer ni pretirano eleganten, meliščni jeziki namreč ne ponujajo posebnega užitka, med dokolenskim grmičastim rastjem pa je treba zelo paziti na nakotaljeno kamenje, vendar se bližnjica v primerjavi z ovinkom po označeni poti časovno gotovo izplača.

Zelo lepa in samotna turica, lažje prehodna od pričakovanj. K nizu omenjenih vršičev sicer smiselno spada še Griva (najlažji pristop nanjo gre s sedla med njo in Vrtcem).
Tine Mihelič v svojem monumentalnem vodniku Julijske Alpe te vrhove odpravi kot planinsko nezanimive, dostopi pa naj bi bili zaradi goste poraščenosti z rušjem silno mučni. Oznaka, ki se je "brezpotniki" lahko samo veselimo. Skrivnostna roža blodika, kot ji pravi Tine, tu še raste!

torek, 31.10.2006: Romovec, 1247 m - Koprivnik, 1393 m

listje
Še ena kratka kolesarska izvidnica. S prevala Hleviše (za Malenskim vrhom) po cesti do Črnega kala, čez Romovec na Koprivnik, na Mladi vrh le do priključka na gozdni kolovoz ter spust po njem do izhodišča. Koprivnik, lep razglednik, je za razliko od soseda Blegoša povsem samoten. Jesensko pohajkovanje po teh hribčih je prav prijetno.

---------
Zanimivo:
Košnja na gori Koprivnik

nedelja, 29.10.2006: prelaz Ljubelj - Rjava peč, 1614 m

lojtra Lokovnikov Grintavec Košutica
Prelaz Ljubelj - prva serpentina na avstrijski strani - Rjava peč - lovska steza do zadnje cestne serpentine pod mejnim prehodom Ljubelj. Kolesarska izvidnica, ki se je izkazala za povsem zgrešeno, povezava prelaza Ljubelj in planine Korošice je čez Rjavo peč nesmiselna (morda bi se našla manj elegantna in zaenkrat tudi nezakonita možnost po avstrijskih gozdnih cestah?). Peš turica je sicer zanimiva in razgledna, ponuja tudi več kombinacij z Velikim vrhom Košute, Ljubeljsko Babo, Lokovnikovim Grintovcem, s podaljšanjem prečenja čez Ljubeljščico (pot je pri koči na Ljubelju po novem že označena) do Zelenice ali celo vse do Palca.

petek, 27.10.2006: Rakova špica, 2545 m - Kucelj, 2372 m

skok pristop žleb soseda greben na grebenu Kucelj Škrlatica preskok Rakova špica
Nad skokom sva, za spremembo, zavila naravnost navzgor po dolinici pod Dolkovo glavo in Strmimi policami. V njej naju je presenetil redek pojav, navzdol je namreč pihal topel veter! Po 200 višinskih metrih sva pred gladkim pragom odvila levo, kjer pa naju je pričakal sicer položnejši, vendar višji in morda še bolj neugoden skalnato - travnat skok. Oprimki so bili na strmih delih majhni, mešano podlago je popestrilo tudi nekaj mokrote, skratka, paziti je bilo potrebno na vsak korak. Najzahtevnejši del ture (II, I)!

Nad skokom naju je obsijalo sonce, ki je takoj začelo "švasati"; ko sem se preoblekel v kratke hlače in nataknil klobuk, je bilo kot poleti. V zgornjem delu doline ovir ni bilo več, tako da sva označeno pot B4 - Škrlatica po "bližnjici" dosegla le pol ure pozneje, kot če bi šla po označeni poti, hehe. Smer zna biti bolj zanimiva v snegu, ko je gladki skok (verjetno) zalit.

Med malico je prišel mimo par, ki je nato zavil na Spodnjo Dolkovo špico, omenjam pa ju zato, ker sta bila to edina človeka, ki sva ju v gorah srečala ta dan. Glede na idealno vreme, zelo nepričakovano (a, se razume, sprejeto z zadovoljstvom...). Ko sva vstala za nadaljevanje, se je oglasila edina nezadovoljnica tega dne - moja desna piščal, ki se je iznenada spet razbolela. Vendar ji atentat ni uspel, gojzar sem pač zamenjal s trekinškim čevljem. Do Zadnjega Dolka je sledil sprehod po označeni poti, vzpon na Rakovo špico pa sva sicer začela po poti (beri: melišču) na Škrlatico, vendar sva ji sledila le nekaj metrov, vzpenjanje je namreč lažje po debelejšem kamenju in skalah levo od nje. Usmerila sva se proti skrotasti gredini, ki pelje do dobro vidnega rdečega žlebu v vpadnici škrbine med Rakovo špico in Škrlatico. Prehod čez ta žleb se je izkazal za "ključno" mesto vzpona, njegovo dno pa tudi kot najbolj krušljivo (kar nakazuje že barva kamnine). Ker ga zgoraj zapre skalnat prag, se je Matjaž vrnil do višine vstopa, nasprotni bok žlebu je namreč ravno tam najnižji in najbolj položen, ter hitro zlezel v lažji svet, jaz pa sem najprej preveril možnost izhoda desno zgoraj. Splezal sem čez 2.5-metrsko stopnico (II), 5 m nad njo pa se je na desni odprla lepa polička, ki me je popeljala iz žlebu. Dvajset metrov višje je sledila lažja prečnica nazaj proti levi, na drobljivo skrotje nad žlebom, po katerem sem nato v treh minutah dosegel škrbino (pravzaprav bolj sedlo). Zdaj je bil pred nama samo še greben. Lotila sva se ga previdno, saj je podlaga zelo zagruščena. Posledično bi človek pričakoval tudi krušljivo pečino, vendar ni tako, praviloma je zelo trdna, zato sva z vsakim metrom bolj uživala. Posebno težkih preprek greben nima, sem in tja zlezeš čez kratko stopnico (I-II) ali prestopiš ozko škrbinico, dve ali tri glave tudi obvoziš po levi. Največ previdnosti, zaradi že omenjene zagruščenosti, zahtevajo ravno ti obvozi.

Vrh je ponudil izreden razgled in popolno samoto. Uživala sva ga skoraj dve uri.

Spust je bil bolj sproščen od vzpona, saj negotovosti pred neznanimi prehodi ni bilo več. Rdeči žleb sva prešla vsak po svojem prehodu, pri čemer se je spust po moji polički izkazal za dosti težjega. Iz Zadnjega Dolka sva mimogrede osvojila še drugi dvatisočak dneva, Kucelj. Od vznožja do vrha je 3 minute hitre hoje. Preostali spust sva do "Češke stene" vlekla po označeni poti, tam pa zavila levo čez travnati rob in se po lahkem svetu priključila jutranji dolinici...

nedelja, 22.10.2006: kolesarjenje: Sladka gora - Žiče

Boč križ v gozdu griči
Sladka gora je točka Razširjene SPP. Kratka, lahka popoldanska tura po vinorodnih gričih se je sicer izkazala za niti ne tako kratko, še manj pa položno, saj se 200 m ravnine v enem kosu ne spominjam. Vreme je bilo za kolesarjenje skoraj idealno, svoje so dodale tudi bogate jesenske barve. Zemljevid sem potegnil na svetlo okoli tridesetkrat, pot sem namreč potegnil takole: avtocestni izvoz Dramlje - Razbor - Sp. Zagaj - Lutrje - čez travnike do Dobovca - divji prehod čez železniško progo - Polžanska vas - Sladka gora - Dolga gora - Lipoglav (pluženje skozi ščavje, preval čez krmilo, vzpon po travniku) - k. Pajman - k. Jesenek - nad AC predorom Pletovarje - k. Kalšek - spust v Škedenj - kartuzija Žiče - Dramlje.

nedelja, 15.10.2006: Stari vrh, 1217 m - Mladi vrh, 1374

Mladi vrh opozorilo
Kolesarska izvidnica in hkrati preizkus pokostnice desne piščali, poškodovane med skokom čez previs pod sedlom Luknja... Navdušil me je razgledni pomol tri minute naprej od najvišje točke Starega vrha, tudi srečanje s sestričnama ni bilo od muh, vseeno pa so bili morda najbolj presenetljivi kolesarski obeti. Pot: Zapreval - po smučišču na Stari vrh - Mladi vrh - po stari vojaški cesti (se vleče) nazaj do izhodišča.

Jadranje, oktober 2006
Največje razdalje doslej

Kaštel Gomilica - Korčula - Lastovo - Pakleni otoki
Sreda, 4.10.
Zjutraj se naš voznik na poti v službo zaleti. Torej moramo sredi dopoldneva spet po moj gorniški voz. Na poti na zborno mesto Klemena dobi radar. Nekje pri Šibeniku z Berlingota odleti zaščita motorja. V marini uslužbenec našega čarterista sploh ne ve, da mora ta dan oddati kako barko...

Potem ko v dveh urah zamenjamo barko, čistilki opravita svoje ter uredimo s papirji, dan zaključimo z odličnima picama, zalitima z Laškim...

Četrtek, 5.10.
"Nočni avto" pridivja v marino že ob pol 7h. Po vkrcanju in preverjanu jader ima kapitan še daljše predavanje, tako da seveda izplujemo šele ob 9h, naši klasični uri. V Splitskem kanalu dvignemo jadra v 10-12 vozlih severozahodnika, ravno prav za začetno brušenje jadralske rje. Miroljubne razmere so seveda ustvarjene za pokušino dobrot naših mam, žena, ljubic. Da ob tem ne pozabimo na vince beneško, menda ni potrebno posebej poudarjati.
Filmček: od Splitskih vrat proti Hvaru.
Zaradi vetra preveč v krmo, skozi Pakleni kanal komajda stisnemo v eni stranici. S tem namenom naredimo obrat z vetrom čim bliže Sv. Klementu in potem kanal preplujemo po diagonali. Siro krmari na meji, toliko da je genova še napolnjena. Hitrost počasi pada s 5,8 proti 4,2, morje v kanalu je 3. Ko smo čez tričetrt ure skozi, naredimo drugi obrat z vetrom in se usmerimo proti Z rtu Korčule. Vreme: srednje visoka oblačnost, soncu le parkrat uspe za kratko posvetiti skozi kako špranjo, temperatura zraka je 23°C. Razmeroma šibki veter je kot naročen za naše prvo postavljanje metuljčka s tangunom. Zadnjič sem ga postavljal leta 2000 na tečaju, pa tudi sistem je malce drugačen, zato potrebujemo par minut, da pogruntamo povsem pravilno postavitev. Da zadeva na čarterski barki ni mišljena za pogosto uporabo, pokaže na ograjico močno pritisnjena škotina, čemur se poskušamo izogniti s kolikor se da dvignjenim tangunom. Vetra je 10-13 kn, hitrost pa s prejšnjih 4 vozlov z metuljčkom naraste na 4,5 do 4,9. Priključimo kar avtomatskega pilota. Priložnost za nabiranje manjkajočih uric spanja.

Dobro uro pred mrakom se privežemo v Veli luki. Ker muringov ni, vržemo sidro in k rivi pritegnemo krmni vrvi. Povečerjamo kanelone, nato nas razveseli čudovit sončni zahod, napoved lepega vremena za naslednji dan. Večer zaokroži degustacija pirčka pred najbolj obiskanim lokalom na rivi, z ogledom domačih krasotic.

Petek, 6.10.
Po zajtrku gremo pred večerni lokal na kavico in jim zabašemo školjko :).

Ko primotoriramo okoli JZ rta Korčule in avtomatskemu pilotu pokažemo smer proti Lastovnjakom, se povsem zjasni. Avtopilot, vinček, pecivo, Gunsi, Slaki, poštarske štorije ... Totalna idila.

Okoli 13h se zasidramo v laguni med otočki M. in V. Arženjak ter Saplun. Snorklamo. Lenuharimo na plaži. Luka in Klemen odveslata še po kanister vinčka...
Vesela posadka ob 16h odmotorira okoli Sapluna in v severozahodniku do 18 vozlov dvigne polna jadra. Potem ko krmarju novincu barko nekajkrat potegne v veter, naredimo prvo krajšavo in sledi krasno orcanje proti svetilniku Struga. V praznem zalivu Skrivena luka se zasidramo na globini 6 m, odveslamo do obale in se sprehodimo do naših gostiteljev, na pogostitev z dvema rarogoma, mureno, tabinjo, škarpeno, ugorjem. Seveda ne gre brez travarice in 5+ litrov malega plavca, povratek na barko je zato malenkost meglen.

Filmček: orcanje od Lastovnjakov proti Skriveni luki.

Sobota, 7.10.
Vstanemo že ob 7h. Polaganju minskega polja na obali sledi osvežilno kopanje. Ah, kakšen začetek dneva. Po zajtrku odjadramo (še vedno vztraja severozahodnik) v Ubli, natočiti gorivo. Po hitrem ogledu Jurjeve luke zajadramo proti Korčuli. Veter SZ, morje 2-3 Beauforte. Kmalu se pokažejo posledice zadnjega večera, zato nekaj članov posadke (tudi kapitan) ni ravno živahnih. Zaradi dolge poti, ki je pred nami, v nasprotnem vetru ne eksperimentiramo, enkrat sicer za pol ure pokrižamo, potem pa potegnemo vse do Korčule in okoli njenega JZ rta odmotoriramo (kapitan si pri tem opomore). Tudi proti Hvaru gre enako, pokrižamo edino mimo Lukavcev. Ko pred otokom zamotoriramo, se zdi, da je posel bolj ali manj uspešno opravljen. In res bi bil, če ne bi krmar eksperimentiral s 3.200 obrati. Motor ima po dvajsetih minutah dovolj in sporoči, da je pregret. Šment... Preverimo olje - v redu... Nadaljnje ogledovanje ne pomaga, zato pač nadaljujemo z genovo. Spušča se mrak, prižgemo pozicijske luči. Po tričetrturnem počitku motor na srečo spet zaprede, tako da s pomočjo svetilnikov, mesečine ter luči mesta Hvar brez težav priplujemo v marino Palmižana na Paklenih otokih. Po tuširanju in puranovih zrezkih kmalu popadamo v horizontalo.
Filmček: od Korčule proti Hvaru.
Filmček: Sharon Stone.

Nedelja, 8.10.
Ponoči začne nažigati burja. Vstanemo ob 7:15, jutranja temperatura je kar 21°C. Po zajtrku in britju se sprehodimo do povsem zavetrnega zaliva na nasprotni strani otoka, kjer ustvarimo par priložnostnih mandal.
Izplujemo kot prvi. Po jutranji tanki oblačnosti je vreme spet jasno, burja pa ni tako huda kot je kazalo. Takoj za označeno čerjo pred marino dvignemo jadra (z drugo krajšavo) in uživaško zaorcamo proti Šolti. Z dvema križanjima dosežemo Šolto malo zahodno od Splitskih vrat. Zvijemo genovo, glavnega jadra pa se nam ne da več pospravljati, zato ga samo pritegnemo na sredi in tako odmotoriramo do preliva. Skozenj križarimo v precej gostem prometu; vsi se nam prijazno umikajo. V Splitskem kanalu se burja počasi okrepi na 25-30 vozlov, morje na 4. Prava jadralska poslastica! V prelivu med Čiovim in Marjanom se znajdemo v kratkem zavetrju, v katerem naredimo celo nenačrtovan obrat za 360 stopinj. Za konec v Kaštelskem zalivu dobimo burjo okoli 30 (najmočnejši sunek 35), vendar z manjšimi valovi. Super...
Pol minute zatem, ko pred marino pospravimo jadra, nam - raznese navijalni boben genove ("furlex")!! Gromska strela, kot bi rekel Jure Šterk. Vso genovo vrže ven, pri tem pa se škotina zatakne tako nesrečno, da nastane ogromen "špinakerski" balon, ki nas močno nagne. V slabi minuti vendarle uspemo zaviti v veter in škotino popustiti. Genova začne divje plahutati in pokati. Med divjo ježo na premcu, ko z Luko spuščava genovo (zbaševa jo kar pod pomožni čoln, ki smo ga še pol ure prej kleli, ko je hotel glumiti jadro), steče nekaj adrenalinčka, par minut zatem pa smo že privezani na zunanji strani valobrana marine, kamor nas je usmeril uslužbenec, češ da je znotraj burja premočna. Ko smo že spakirani, nas naš čarterist mirno napoti na matični pomol. Parkiramo suvereno.
Z uporabo metode good cop (kapitan) - bad cop (Lord Treasurer) se zdilamo za plačilo polovice vrednosti furlexa, nato brez obotavljanja odpujsamo proti domu.

dnevnik 2006, julij - september
arhiv