arhiv
dnevnik 2007, mali traven (april) - rožnik (junij)
Dnevnik 2007, prosinec (januar) - sušec (marec)
torek, 27.3.2007: Planica, Letalnica, drugič
"Prva ponovitev."
Neverjetno, kakšne žalitve si privoščijo nekateri, potem ko jim organiziraš eno najzanimivejših dejanj njihove neugledne smučarske kariere: "Globina me sploh ni impresionirala, smučanje je bilo lahko." ;-))
PS: Polet s kamero v Planici.
Odbitek tretje vrste: Andrej Černe. Omeniti velja še bivšega smukača Aleša Brezavščka, ki se je zapeljal čez velikanko z vrha naleta z alpskimi smučmi.
ponedeljek, 26.3.2007: Planica, Letalnica
Dva spusta po doskočišču največje letalnice na svetu.
Prvi vtis: noro! Med vzpenjanjem po stopnicah ob doskočišču me je kar malo stisnilo, zadeva je namreč osupljiva. Lahko samo rečem, da so tipi, ki se mečejo v to brezno z dvema dilama na nogah, "odtrgani"... Za dodatne dvome je poskrbelo še 10 cm mehkega snega na puklu, ki za največji naklon ne bi bil prav nič prijeten. Na srečo so bile na strmini razmere veliko boljše, tako da je bil spust dokaj lahek.
Janez Gorišek: "Višinska razlika od tal pa do vrha naleta je 197 metrov. Običajno ima skakalnica naklon najmanj 33 stopinj pri doskoku, včasih je bilo to 38, 39, tudi 40. Danes v Planici pristajajo od 200 metrov pa vse do 240 na 30 stopinjah, kar je edinstven primer na svetu. To smo naredili in preizkusili v snegu, pokazalo se je, da se lahko idealno pristaja. Zgornji del do 170 metrov ima 38 stopinj, potem pa gre počasi proti 30 stopinjam, kar je izven norm, ki jih predpisuje FIS."
sobota, 24.3.2007: turni smuk: Slatnik, 1600 m
Temu popoldanskemu zračenju težko rečem tur(ic)a, tako kratko je bilo. Vrh Slatnika je ravno ob mojem prihodu ovil oblak, naletavati so začele tudi snežinke, zato se je vidljivost poslabšala. Poleg tega se je mejna veriga med Gorenjsko in Primorsko spet izkazala s poledenelo snežno površino. Sledeč žičničarju - deskarju sem se namesto naravnost navzdol, kot sem imel sprva namen, spustil precej bolj levo, kjer je bilo lažje (in pametnejše). In čeprav so robniki dobro prijemali, slaba vidljivost zavojev v ledeni strmini ni spremenila v pretiran užitek. Dobrih 50 metrov niže sem zapeljal v napihan, precej zaskorjen pršič. V dobri svetlobi bi se ga dalo dobro izkoristiti, nekontrastnost pa je vijuganje povsem pokvarila. Dodatne spuste sem črtal in se pobral domov.
sobota, 17.3.2007: turni smuk: Kopica, 2190 m - Prvi Vogel, 2181 m
Po treh dneh še enkrat v odlične razmere doline Za Kopico. Nepremagljivi Mateja in Helena, ki sta se bili po enem dnevu premora v četrtek premaknili v kočo nad Dednim poljem, sta bili četrt ure pred nami na poti proti Mali Tičarici, jaz sem tokrat izbral Kopico, moji trije kompanjoni pa mojo sredino Malo Zelnarico. Vzpon na Kopico se je izkazal za fletkanega. Do vršnega grebena ni nobenih težav, nato se do vrha samo še sprehodiš po kratkem grebenčku, ki je ravno toliko ozek, da je zanimivo. Spustil sem se naravnost navzdol, kar pa ni bila najboljša izbira. Zelo strmi začetek, ki je sicer relativno kratek, me je pričakal z nestabilno južno kložo, ki se je pod smučmi ves čas plazila, zato sem lahko samo previdno in s premori drsel. Preostali spust je ponudil dokaj lepo smučljiv mehak sneg.
V dolini sva se dobila z Gregom in se povzpela še na Prvi Vogel. Najprej me je presenetil dokaj obsežen kucljast svet, preden sva sploh prišla do vršne zgradbe, nato pa še široko, enakomerno strmo zahodno vršno pobočje nad lepo krnico. Na vrhu naju je rukal sunkovit čelni veter jugozahodne fronte, zato sva se hitro pobrala navzdol. Strmo vršno pobočje je navdušilo s trdim srencem, katerega površina je bila ravno toliko popuščena, da smučanja niso motili niti grbinasti pasovi. Pod sedelcem na koncu krnice naju je razveselilo še eno lepo smučljivo pobočje, na smučino, ki vodi v dolino Za Kopico, pa sva "padla" čez kratko strmo prelomnico. Dosegla sva jo v dolcu, na katerega spodnjem robu se začne spust med ruševnatimi kuclji. V glavnem, Prvi Vogel naju je smučarsko zelo pozitivno presenetil.
V primerjavi s sredo je bil sredi dneva sneg na preostalem spustu že dosti bolj južen.
torek - sreda, 13.-14.3.2007: turni smuk: Mala Zelnarica, 2310 m
Klasična pomladna pravljica v dolini Za Kopico. Da je bilo vse skupaj še bolj idilično, smo prespali na planini Pri jezeru. Matjaža sva pripujsala do stanu tik pred nočjo in po klasičnih težavah s ključavnico (prvič smo bili celo vstopili skozi odškrnjeno dilo in potem vstopali/izstopali po lojtri skozi okno, tokrat je bilo dovolj nekaj surovosti) zakurila na bohinjski način: z "brenerjem"! :-)) Souživačici Mateja in Helena sta se prikazali malo po 22. uri.
Čeprav smo zjutraj zabluzili s taljenjem snega (nikomur se ni dalo do 100 m oddaljene tekoče vode) in zato štartali šele ob pol 7h, nismo nič zamudili. Zrak je bil namreč tako suh, da sneg kljub temperaturi samo za puli ni bil čisto nič mehak. Tudi raztresenec z ženinimi srenači je lahko pešačil povsem brez težav. Njegov položaj se je poslabšal šele na pobočju Zelnaric, obsijanem z dopoldanskim soncem. Ob prihodu v dolino Za Kopico nama je takoj padel v oči strmi drugi žleb levo od vrha Male Zelnarice, ki je bil še nezvožen. No, za pristop na vrh sva izbrala pobočje med Zelnaricama, kajti zdelo se nama je, da bo tam najlažje. Vendar sva bila tokrat preveč pametna - izkazalo se je, da sva si vzpon kar malo popoprala. No, prehudo ni bilo; vršnih 50 m sva pač po bleščeče pomrznjeni skorjici previdno odpešačila s smučmi v rokah, izkoriščajoč stare stopinje.
Najboljši čas za spust z vrha bi bil sicer ob pol 10h, ampak tudi tričetrt ure pozneje snegu ni bilo kaj dosti očitati. Žleb se ni izkazal za pretirano strmega, tako da je bil spust en sam vihrav užitek. V izteku doline sta čez nekaj minut s sedla Vratca do naju prismučali tudi lepoti, nato smo družno izredno lahkotno odvijugali nazaj na planino Pri jezeru. Po tako dobrem snegu se v tem delu še nisem nikoli spuščal. Sledila je zaslužena "plaža" pred stanom. Odprli smo vsak svoj pirček, prigriznili razne sladke dobrote... Če ne bi bilo Matjaža 2, bi s temi hudimi napori gotovo nadaljevali proti večeru, tako pa smo lahko samo prekleli njegovo svetovalno pisarno, pospravili in se odkotalili proti slapu Suhe, kjer sta nas čakala naša samovoza. Predvsem spust po gozdnem kolovozu je bil tako lahek, da kar nisem mogel verjeti.
nedelja, 11.3.2007: turni smuk: Plešivec, 1801 m
Zaradi močnega vetra smo najprej prestavili pohod po Triglavski magistrali, pa tudi s tole kratko turico sem rajši počakal do nedelje, ko je bilo najhujše že mimo. Cesta je bila prevozna do zadnjih 300 m pred parkiriščem, do kamor pa smo - nepričakovano - tudi prismučali. Sneg je bil povsem predelan, pravi srenec, le zgoraj, med ruševjem, je bilo čezenj precej mehkega napihanca. Skratka, smuka je bila odlična. Turo sta klasično popestrila slavna Butec in Butec, ki sta tokrat pozabila doma en par smuči...
nedelja, 4.3.2007: turni smuk: Tosc, 2275 m
Med pohodom do Studorskega prevala, kjer se je začela hoja v "neznano", smo ugotavljali, da so 'turisti' po dolgih letih obleganja Viševnika odkrili tudi VDV. Še sreča, da večina le-teh začenja tako pozno, da jih ponavadi srečuješ šele med spustom... Pred Konjščico smo se sicer razdelili v dve skupinici. Nestrpneži so odsmučali po idealnem srencu na planino, midva s Tomažem pa sva trmarila po smeri označene prečnice po Viševnikovem boku. Ko smo se pod Jezercem spet združili, primerjava časov žal ni bila povsem realna, za kar je bila kriva Tomaževa zlomljena palica, vseeno pa smo se strinjali, da je spust na Konjščico boljša izbira.
Spust s Studorskega prevala na zahodno stran je postregel s par lepimi zavoji po trdem srencu. Petdeset metrov niže smo kože spet nalepili nazaj na smuči in se podali poševno navzgor proti krnici Vrtačici med VDV-jem in Toscem. Na začetku se ne izplača pretiravati preveč v klanec - mi smo morali za prvim obronkom sestopiti 5 m čez ruševje. Sledil je kratek strm žlebič, nato pa lep vzpon po širšem žlebu do roba krnice. Prvi pogled na vzhodno steno/pobočje Tosca je ponudil pomanjšano sliko himalajskih velikanov. Navdušujoče.
V Vrtačici nam je bila na voljo zadnja možnost spremembe smeri, odvitje na VDV. Zakaj smo o tem sploh razmišljali? Snežne razmere so bile tako različne - proti jugu obrnjena pobočja so bila južna že ob pol 10h dopoldne, medtem ko je bil na zahodnih trd srenec - da smo dokončno odločitev prestavili do vstopa v grapo v vzhodni steni Tosca. No, že pod njo nas je pričakalo nekaj povsem tretjega, zbit suh pršič, ki se je v treh zadnjih okljukih lepil na kože v debelih coklah. Ko smo smuči zamenjali z derezami, smo bili z njim veliko bolj zadovoljni. Prediralo se je skoraj idealno, tako da je bil vzpon skozi grapo prav lep "sprehod". Mimogrede, v pregledu alpinističnih spustov (Alpinistični razgledi, 1996) je grapa ocenjena s III, kar pa nima nikakršne zveze s III+, kot je ocena Osrednje grape v Begunjščici. Toščeva je namreč težja; strmejša, ožja in nevarnejša. V spodnji polovici so bile razmere idealne (le v ožini bi bilo treba kak meter postopničiti s konci smuči po skali), v zgornji pa je bilo še malce kložasto, zato sem namero, smučati grapo, dokončno opustil. Enostavno že predolgo nisem smučal nič resnega.
Od izstopa do vrha na desni je bilo le še 5 minut idiličnega sprehoda s smučmi ob vse širših razgledih. Ker smo se bali ojuženega snega na južni strmali, smo se na najvišji točki zadržali le pol ure. Do žleba, ki se spušča proti terasi nekdanje planine Zgornji Tosc, je potrebno prečiti celotno vršno planotico, kar pa nam zaradi zanimive, lunarne pokrajine ni bilo prav nič v nadlego. Sicer pa gre samo za deset minut. Zmerno strma flanka med robom planote in začetkom žlebu nas je pogostila s približkom veselca, razveselila pa nas je tudi s tanko snežno odejo, saj je to pomenilo, da v strmem žlebu ne bo nobene nevarnosti, ne glede na stabilnost snega. No, bilo je še boljše, strmi začetek je bil smučarsko izvrsten, z nekaj popuščenimi centimetri. Niže je potem resda postajalo vse bolj južno, vendar se je hkrati zmanjševal tudi naklon pobočja.
Prečenje proti Studorskemu prevalu je treba začeti na začetku terase Zgornjega Tosca. Bližnjica med skokci in ruševjem se ne izplača - sem preizkusil. Da je bil občutek popoln, me je do Studorskega prevala še pošteno prežvečilo sonce, tako da sem se živo spomnil na zloglasni povratek s Čela. Vsekakor je konec zimskih tur, ko za nadomeščanje izgubljene tekočine zadošča litrska termovka... :) Na srečo je bil preostali spust precej prijaznejši. Za popestritev je tokrat poskrbel Alešev Naxo, ki se je na Konjščici naveličal zlorab in se prelomil na pol!?!?
Arhiv:
Prvi poskus na Tosc: Studorski preval, 29. januar 2005
sobota, 17.2.2007: turni smuk: Slatna, 2077 m
Po svoje nenavadna tura. Jasne predstave o razmerah nismo imeli, zato je bil naš cilj zelo nedoločen. Za povrhu sem v ponedeljek in torek tako šepal, da so se mi že prikazovali odkrušeni meniskusi in podobno, zato sem bolj kot o izbiri ture razmišljal o tem, ali bom sploh sposoben smučati. Na srečo se je do sobotnega jutra (očitno le) nategnjena kolenska mišica toliko opomogla, da se potem, ko se je ogrela, skoraj ni več oglašala.
S kopno Ljubljansko kotlino in Gornjesavsko dolino pred očmi smo preračunali, da bi morala biti cesta proti Blatu kopna. Enačbo je motil le neobstoj kakršnegakoli turnosmučarskega poročila iz tega konca. Ampak, kot vemo najdebelejši krompir zraste neumnemu kmetu. Bohinj nas je presenetil že s snegom v dolini in tudi cesta proti Blatu je bila seveda zasnežena, vendar do slapu Suhe splužena in povsem lahko prevozna. Sankališče. Od vznožja klanca do slapu je za mastne denarce (40€ za 3 km) sicer vozil Bohinjec s terencem - kar pa smo mi ugotovili šele, ko smo se pod slapom izvalili iz našega clia.
Skupaj s četico Kamničanov smo se v jutranjem sončku sprehodili po cesti proti Blatu. Oni so nadaljevali proti Krstenici, mi pa po svoje proti Lazu. Smučine so bile urezane že proti vsem trem prvim planinam (tudi proti Jezeru), sledov spusta pa še ni bilo, kar je dokazovalo, da smo po zadnjem sneženju v Fužinskih planinah eni prvih. Sprehod do Laza je bil temu primerno idiličen. Na robu pred planino smo se znova neodločno spogledali. Kam? Prav zgodnji nismo bili, vzdržljivost mojega kolena je bila vprašljiva - najbližji vrh so Ogradi. Hm, prehod na vršno pobočje je morda kopen!? Kaj pa za Debelim vrhom? "Preveč razvlečeno"! A dolinice pod Vogli in Konjskih polic dva še ne poznata? Odločeno!
Čez deviški Laz in valoviti labirint proti dolini Razor smo utirali smučino v predirajoči se skorji, takoj ko smo se začeli vzpenjati, pa so se začele nabirati še cokle. Samo nekaj stopinj bolj proti soncu je bilo dovolj, da se je površina skorje nežno ojužila, psi so se navlažili in cegli so bili tu. Uvodni klanec z macesenčki je, kot vedno, postregel s pršičkom na gladki, trdi podlagi. Skratka, čas je odtekal. Smeri čez Konjske police smo se zaradi pozne ure in zagotovljenih cokel brez obžalovanja odpovedali. Nadaljevanje po senčni dolini pod Slatno je bila drugačna, prijetnejša zgodba. Osrednja strmina je bila tako lepo trda, da smo celo pripeli srenače. Medtem so se nad nami iz nič nabasali oblaki in odpadla je še zadnja dilema, Zadnji Vogel ali Slatna. Poslednje vprašanje je bilo, s čim nas bo pričakal Hladilnik. Nevarna kloža je bila zelo verjetna. In res, iztek pod njim je bil mehko kložast, sam Hladilnik pa nas je - navdušil. Razmera je bila praktično idealna: kompakten zapihan pršič. Čez največjo strmino smo celo z lahkoto odpešačili s smučkami v rokah. Desno nad sedlom se je vabljivo nastavljalo tudi vršno pobočje Prvega Vogla, vendar je vrh v istem trenutku napadel oblak in nam prihranil novo cincanje. Do bližnjega vrha Slatne je ostalo par minut sprehoda. Zgoraj smo se zgrozili nad škandaloznim prizorom: osrednji Julijci v oblakih, Spodnje Bohinjske gore pa v soncu.
Pred spustom smo nekaj mencali. Nebodigatreba povratek čez Laz! Omemba spusta čez Dedno polje in Jezero je bila v hipu soglasno odobrena, nepoznavanju snega navkljub. Samo, da ne bo treba dol grede ponovno lepiti kož... Da bi se odpovedali smuki po fantastičnem Hladilniku, pa seveda ni prišlo v poštev. Na sedlu smo pustili nahrbtnike in v turističnem slogu odvihrali skozenj. Sto metrov ponovljenega vzpona ni vredno omembe. Spust na južno stran nas je v prvi vrsti presenetil z odličnim smučarskim svetom. Sicer sem bil tu pred leti že smučal, a mi je pol pobočja ušlo iz spomina. Sneg je bil razmeroma užiten in, če ne bi bilo difuze, bi bila smuka kar dobra. Pred priključkom na običajno pot proti dolini Za Kopico smo ubrali novo variantico. Prečili smo levo do sedelca in se za njim po idealni strmini spustili do začetka kanala ob Kovačičevi glavi. Med macesni nad Dednim poljem se je našel celo kak zavoj v pozabljenem pršiču, proti Jezeru pa je šlo v glavnem po smučini. Še najnapornejši je bil spust od Jezera do ceste, saj je v gozdu zaradi pomrznjene površine preveč letelo. Do avtomobila smo v glavnem vozili po smučini, spluženi spodnji del pa je ponudil, kako bi rekel, tako lahkotno vijuganje, da je bilo že kar prelahko. Voznik je medtem seveda škripal z zobmi, hehe.
Arhiv:
Slatna, 8. april 2000
Zadnji Vogel - Slatna, 30. maj 2004
nedelja, 11.2.2007: turni smuk: Vrh Razôra, 1893 m - Debeli vrh, 1962 m
Zjutraj se na Srednjem vrhu osuplo zazremo v povsem kopno okolico. Tole pa ne bo za na Murnovec... Prask, prask. In noben nau verjeu, kva se'j zgodil pol (© Klemen Klemen) - še tretjič zapored sem se znašel na Pokljuki...
Po jutranji skorajda popolni jasnini so nas na Lipanci sprejeli zbirajoči se oblaki, čemur je sledil še nič kaj laskav opis smučljivosti Mrežc iz ust Igorja Jenčiča. Kar pa nas ni kaj preveč ganilo. Z dobro voljo smo se prikotalili čez spodnji prehod na hrbet Mrežc in na višini okoli 1850 m zavili v prečenje proti Debelemu vrhu; kot se je izkazalo, smo začetek zadeli zelo natančno. Mimogrede smo s 30-metrskim vzpončkom osvojili tudi Vrh Razôra. Vreme se na srečo ni preveč pokvarilo, spodnji rob oblačnosti je ostal nad nami, Debeli vrh pa nas je celo sprejel v vrhunskem slogu - zadnje korake smo naredili v soncu.
Zadrževanje na vrhu je bilo zaradi vetra kratko. Začetek smuke je kazal, da bomo prišli v dolino povsem nalomljeni, saj se v prvih 100 metrih v lomeči se skorji ni dalo storiti veliko pametnega, potem pa smo pogruntali, kje uloviti zadnje pasove pršiča. Oziroma vsaj tanjše skorje. Smuka je postala kar zadovoljujoča, predvsem pa smo se lepo zabavali. Spust skozi gozd (smer: ves čas proti levi) je bil nad pričakovanji lahkoten; v strmini po raznih stadijih pršiča, pod zgornjo cesto, ko se svet položi, pa nam je šel na roko rahlo pomrznjen sneg, popadan z drevja. Razočarala nas je le spodnja cesta, ki ni bila poteptana. Enotna zaključna ocena: iz neidealnih razmer smo izvlekli nadpovprečno simpatično turico.
(Arhiv: Debeli vrh, 2. januar 2005)
nedelja, 4.2.2007: turni smuk: Lipanski vrh, 1965 m
Kratka nedeljska. Pobudnika za Plešivec sta odstopila, Veliki vrh sva odpisala na vrhu Kacinovega klanca, nadaljna breizdejnost pa naju je pripeljala pod Lipanco.
Na Pokljuki so naju presenetile velike količine podrtega drevja; medtem ko je bila cesta že očiščena, je bilo treba na vzponu do planine delati obvoze. Od koče sva ubrala novo mikrovarianto pristopa: dve minuti proti Mrežcam, nato desno proti vršni strmini pod sedlom. Napredovanje je bilo lahkotno, nekaj kapljic znoja pa nama je iztisnila predvsem vršna glava, kjer se je bilo treba motoviliti po ozkih pasovih mehke klože med ruševjem. Vreme je bilo sicer enako brezhibno kot v soboto, le z nekaj več vetra. Zanimivo je bilo na vrhu, kjer je bilo le nekaj metrov od roba nad Krmo skoraj popolno zavetrje.
Smuka je bila začuda najboljša po mehki kloži do sedla, trda kloža pod njim je za odtenek predobro grabila, vsemu preostalemu spustu pa se najbolj približa izraz 'masaker'. V mešanici raznoraznih snežnih stanj je prevladovala neugodno predirajoča se skorja.
(Arhiv: Lipanski vrh, 8. januar 2006)
sobota, 3.2.2007: turni smuk: Veliki Draški vrh, 2243 m
Ker se je smučina predhodnikov spuščala na Konjščico, smo prečnico nad planino utirali na novo. Šlo je brez težav, saj je bil sneg za hojo s smučmi zelo hvaležen. Edino na vršnem pobočju VDV-ja so se začele nabirati cokle, vendar niso resno ovirale, saj je bila smučina zelo dobra. O čemer je lahko množica zaspanetov, ki so sopihali proti vrhu po poldnevu, samo še sanjala, med spustom smo jim jo namreč dodobra razrili. Globoka mehka kloža na vršnem pobočju je bila začuda zelo dobro smučljiva, še bolje pa je bilo v žlebovih proti Studorskemu prevalu, v katerih je bil sneg že skoraj pomladno predelan. Položna dolinica do Jezerca, ki je bila videti idealno zlikana, je bila z občasno predirajočo se skorjo skoraj najslabši odsek smuke, konkurenčen ji je bil le globoki skorjasti južnjak proti Konjščici.
Tura je izpadla precej nad pričakovanji, sneg je bil presenetljivo zadovoljiv. Vreme je bilo brezhibno sončno in ravno prav toplo.
(Arhiv: Veliki Draški vrh, 8. januar 2005)
nedelja, 28.1.2007: turni smuk: Trupejevo poldne, 1931 m
Dan je bil fantastičen, zato se je šklocanje začelo že takoj na začetku. Oči so se zasvetile tudi ob pogledu na travnik nad Hlebanjo, na katerem so bile zarisane zgolj tri vijuge predhodnikov. Skratka, pršič je še vedno čakal ravno na nas.
Sneg je bil za vzpenjanje s kožami odličen, zato sva do lovske koče v Železnici napredovala v visokem ritmu. Pri njej sva gaz zapustila in zgazila naravnost na greben, pri čemer naju je čez najstrmejši del povedla presenetljivo dobro vidna stopnička lovske steze. Mejni greben z nagrado za trud ni skoparil...
Spust z vrha po metru pršiča sicer ni bil ravno popoln, kajti ob 11h je sonce sneg že malce "otežilo". Vendar, daleč od kakšnih pritožb! Smer smučanja je bila, za razliko od spusta leta 2003, ves čas proti desni. Kotaljenje skozi Železnico je popestril rašiški bazni tabor, spust ob Jermanu pa izguba spodnjega dela zložljive palice. Da bi ga v metru pršiča našel, je bilo seveda iluzorno pričakovati. Spust po ozkem kolovozu, ki je običajno zelo naporen, je bil tokrat zaradi globokega pršiča mala malica.
(Arhiv: Trupejevo poldne, 2. februar 2003)
sobota, 27.1.2007: turni smuk: 
Kolk (Monte Cocco), 1941 m
V zahodnih Julijcih je padlo meter novega snega, Grega je od neke legende ravno tiste dni poskeniral stari turnosmučarski vodniček treh dežel in tako je izbira padla na eno od turic v Karnijskih Alpah. Zbralo se nas je devet, bolj ali manj vsi pa smo bili v tem koncu popolni novinci. Ob prihodu na izhodišče sem se ob spoznanju, kako blizu je vse skupaj in da tu še vedno živijo Slovenci, zaradi svoje nevednosti počutil kar malo osramočenega. Na hitro ena zanimivost: ker imajo Italijani težave z izgovorom dveh zaporednih soglasnikov (tako mi je bilo vsaj pojasnjeno), so slovenska imena pogosto prilagojena; tako so Ukve Ugovizza. Dokaz, da bi šlo tudi bolj natančno, je ulica v Ukvah, po kateri zaviješ v stransko dolino potoka Ukva. Imenuje se Via Uqua, hehe.
Ker smo bili med prvimi, smo lahko parkirali tik pod 'Ostario del Camoscio'. Proti Lepemu vršiču (Cima Bella), na katerega smo se namenili, popelje leva cesta, ki je bila splužena še slab kilometer naprej, vendar pa dovolj zasnežena, da je šlo skoraj od začetka na smučeh. Za kmečkim turizmom (agroturismo) Rosič nas je peljala naprej široka gaz ob reguliranem hudourniku. Pri veliki betonski pregradi kolovoz zavije levo in se skozi gozd kmalu izvije na odprte travnike planine Kolk. Prek njih smo se v pravljični zimski idili vzpenjali proti sedlu med Lepim vršičem in Kolkom, na katerem pa nas je namesto novega razgleda nepričakovano sprejela koroška megla z vetrom, ki je podil pred seboj tudi redke snežinke. Čeprav smo imeli v načrtu Cimo Bello, smo na sedlu samodejno zavili na strmejši Kolk, saj prepoložna "Lepotica" v globokem pršiču ni bila preveč obetavna.
Ker je bil pršič zelo stabilen, smo se z vrha zapodili po kratki JV strmali z naklonom 45°. Preostali spust je pretežno položen - razen, če se ne greš odkrivanja tople vode in se pobijaš med drevjem na desni... Štirje, ki nikakor nismo hoteli verjeti, da po desni strani doline ne bo kruha, smo sredi spusta nasedli še kažipotu za 'villagio Cocco'. Ob špuri, na kateri smo srečali celo 70-letna ata in mamo (na smučeh, seveda), smo se sicer spuščali brez težav in računali vsaj na zaključni užitek po zelo strmem bregu hudournika, na katerem smo zjutraj občudovali nekaj divje speljanih vijug. Vendar tudi iz tega ni bilo nič, kajti dva Avstrijca sta nas zapeljala v strmo grapo, po kateri smo se komaj prebili do potoka. Saj ne, da ni bilo zanimivo, a neprimerljivo s smuko po zadnjih nedotaknjenih površinah pršiča, ki so si jo medtem privoščili ostali iz naše deveterice. Dodatno jih je navdušilo srečevanje okoli 150 vzpenjajočih se Avstrijcev in Italijanov (spodaj smo potem našteli 70 avtomobilov!!), ob čemer se jim je zgodnje jutranje vstajanje naenkrat zazdelo povsem upravičeno. :-)))
(Povezava: Vid Pogačnik: Cima Bella)
sobota, 20.1.2007: na Oltar, ~ 2420 m
Ravno ko sem pod Črlovcem preverjal, ali je moj Berlingec dobro postavljen, se je mimo pripeljal njegov mlajši brat. V njem sem zagledal svojo nekdanjo soplezalko Uršo in njenega "tigra" Blaža. Prav, grem pa proti B2, namesto na Kukovo in Škrnatarico.
V spomladansko kopnih (sneg se je prikazal šele na višini 1900 m) in toplih razmerah smo bili čez Brinje hitro na sedlu pri Šplevti. V vznožju stenice veznega grebena med Oltarjem in Dovškim križem smo nataknili dereze in prijeli za cepine, vendar pikanje ni trajalo prav dolgo. Kmalu smo zaškrtali po kopnem pečevju. Na koncu leve prečnice čez tri rebrca nas je spet pozdravil zasnežen žlebič. Da njegovi uvodni kopno-ledni metrčki niso bili izjema, je potrdil kopni vršni odsek, ki je ponudil kar zanimivo poplezovanje z derezami po zagruščenem pečevju. Nova izkušnja, za katero se ne bom hvalil, da sem jo takoj zapopadel. Pravzaprav se dereze na zagruščenem pečevju obnesejo izvrstno, le dva - trije gladki stopi mi niso bili preveč všeč. V delni izpostavljenosti zna biti zadeva sprva psihološko malce naporna... Moram pa ob tem pohvaliti svoje nove zimske rokavice, ki so sicer vse prej kot filigranske, vendar se je kevlar na dlaneh izkazal z odličnim oprijemom!
Pod vrhom prvega grebenskega vršiča nam je pogled čez rob proti Grlu in vršnemu pobočju Oltarja razkril odlične razmere za naskok na vrh - vendar sta kompanjona ugotovila, da nam zmanjkuje časa za povratek. Hmmm... No ja, pa si pridobimo še eno novo izkušnjo, obračanje v odličnih razmerah, 200 m pod vrhom, hehe. Sestop čez stenico je bil zatem resda (razmeram primerno) počasen, preostali spust v dolino pa bolje opiše beseda padec. Prvo strmino pod bivakom smo posmučali po idealnem snegu, preostalo pa je bilo enako kot poleti, torej uživaški drnec po melišču.
nedelja, 14.1.2007: Bistriška dolina - pod Javorov vrh
Bistriška dolina, tista s plezališčem Preddvor. Po gozdni cesti in kolovozu prvič do konca. Naprej čez usad in suho strugo stranskega potoka. Nekaj korakov zatem sem zagledal možica, opozarjajočega na stezico, ki se odcepi desno navzgor in se po travnatem hrbtu strmo dvigne nad globoko skalno sotesko. Nad njo zavije vodoravno levo, nekam proti Zaplati. V gozdu sem jo takoj zapustil in se po svoje povzpel do prečne poti Zaplata - Jakob...
nedelja, 7.1.2007: Orličje - Stol, 2236 m
Simpatične grapice v Orličju so mi padle v oči med turico na Srednjo peč, 12. decembra 2004, na vrsto pa so prišle zaradi trenutnega pomanjkanja snega za turno smuko. No, ja, kakor za koga. Zakaj sta imela E&A v prtljažniku tudi smuči, mi je potegnilo šele pred Tinčkovo kočo, ko sta začela govoriti o Smokuškem plazu... :)) Skratka, lahko smo se samo še dogovorili za vzdrževanje zveze in si zaželeli srečno.
Do spodnjega dela doline med Orličjem in Srednjo pečjo me je objemala megla, zato sem, ko sem na višini 1650 m končno dosegel sonce, lahko samo ugotovil, da sem prvo grapo že pustil zadaj. Tretja, ki je težja, je bila itak preslabo zasnežena, torej mi je ostala druga. S kakšnim "pikanjem" sicer ni bilo nič, saj je bil sneg v grapi preslabo predelan, zato sem bolj gazil. Vseeno se nisem posebno utrudil, saj je še krajša od pričakovanj; do izstopa je slabih 100 višinskih metrov. Ko sem pogledal na drugo stran grebena, sem presenečen zagledal še en, vzporeden greben in pred njim grapo, ki je obetala lahek prehod navzgor. Vijuganje po stolpastem grebenu torej ni bilo potrebno. Ker je kazalo, da bo v območju grape morda možen vzpon po kopnih travah, sem dereze in cepin pospravil ter spet raztegnil palice. Nadaljevanje je bilo res enostavno in na toplem soncu sem se z užitkom hitro dvigal po vse širšem žlebu do travnatega slemena, s katerega se mi je odprl pogled na Stol. Predtem sem si na desni ogledal še izstop četrte grape. Prečenje do sedla Med Stoli je bilo mimogrede mimo. Tu sem končno spet ujel dovolj signala za sms-je, ki so povedali, da kompanjona že smučata. Logika je sicer govorila, da bi bilo najboljše takoj zaviti navzdol, saj bi moral biti peš načeloma precej počasnejši od smučarjev, tako da sem bil teoretično že v zamudi. Vendar, hm, če me bosta čakala pol ure, je vseeno, če me še dodatne četrt :) ... in hitro sem špricnil na bližnji vrh Stola, kjer so me sprejele zgolj večno lačne kavke.
Za spust v krnico Meli sem moral spet (že četrtič) natakniti dereze in prijeti za cepin. Večinoma se je pod petami sicer prediralo, sem in tja pa so bili trši pasovi, zato ni imelo smisla tvegati. Še posebno, ker je gledalo ven veliko skal, na katerih bi se ob zdrsu najmanj dobro pobutal. Na prečnici do začetka doline med Orličjem in Srednjo pečjo ter njena prva strmina se je skozi trdo skorjo globoko prediralo, nižje pa sem kar padel dol po melišču in za konec še posmučal po idealnem snegu. Pri spustu skozi strmi gozd so prišli do izraza težki gojzarji, zato tempo ni upadel in do avtomobila sem prišel - pazi zdaj - 5 minut pred smučarjema!!...
sobota, 6.1.2007: Kisovec, 1563 m
Kisovec, vrh gozdnega rebra na vzhodnem robu Tegoške planine, pripetega k vznožju vršnih strmali Tegoške gore. Tura je bil obupni poskus frustriranega turnega smučarja, najti iglo, kjer ni sena... Začel sem sredi dolge cestne ravnine pred Medvodjem, na odcepu levega kolovoza, ki pelje do velikega krmišča na desnem bregu Tržiške Bistrice. Štirideset metrov za mostičem sem zagledal začetek zapuščenega gozdnega kolovoza, vrisanega na zemljevidu Karavank. No, že po 80 višinskih metrih sem se za prvim robom z zemljevidom skregal in, namesto da bi zavil levo gor, sledil vodoravni poti v dno Medvedje doline. Ovinek gozdne ceste, ki se vije pod skoraj celotno Košuto, sem nato pač dosegel na divje. Cesto sem našel tako debelo poledenelo, da se česa podobnega ne spomnim; osupljiv kontrast skoraj pomladnim temperaturam! Zapustil sem jo na naslednjem ovinku, kjer sem zavil na kolovoz. Popeljal me je po desni strani hrbta (na zemljevidih je zarisan po hrbtu), ko se je končal, pa sem zavil levo v smrečje. Sledeč ograji Tegoške planine (najprej po njeni levi, nato desni strani) sem bil kmalu na razglednem Kisovcu. Prelepi razgled je imel eno samo napako - manjkalo mu je snega...
Nazaj grede sem poskusil ujeti izginuli kolovoz z vrha, s ceste. Pretiranega uspeha nisem imel, nekaj ostankov pa sem le našel - predvsem pod levim robom travnate Planje, na kateri še vedno stojijo ostanki žičnate ograje (lovska zadeva?). Vse bolje vidni sledovi poti so me pripeljali na začetni kolovoz točno na robu nad Medvedjo dolino. Gor grede bi torej moral bolj zaupati v zemljevid.
dnevnik 2006, vinotok (oktober) - gruden (december)
arhiv